z dne 25. februarja 2025 (*1)
„Predhodno odločanje – Pristojnost in izvrševanje sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah – Uredba (EU) št. 1215/2012 – Člen 4(1) – Splošna pristojnost – Člen 24, točka 4 – Izključne pristojnosti – Pristojnost v postopkih v zvezi z registracijo ali veljavnostjo patentov – Tožba zaradi kršitve patenta – Evropski patent, ki je potrjen v državah članicah in v tretji državi – Izpodbijanje veljavnosti patenta z ugovorom – Mednarodna pristojnost sodišča, pri katerem je vložena tožba zaradi kršitve patenta“
V zadevi C‑339/22,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Svea hovrätt, Patent‑ och marknadsöverdomstolen (višje sodišče, ki zaseda v Stockholmu kot pritožbeno sodišče za intelektualno lastnino in gospodarske zadeve, Švedska) z odločbo z dne 24. maja 2022, ki je na Sodišče prispela 24. maja 2022, v postopku
BSH Hausgeräte GmbH
proti
Electrolux AB,
SODIŠČE (veliki senat),
v sestavi K. Lenaerts, predsednik, T. von Danwitz, podpredsednik, K. Jürimäe, predsednica senata, C. Lycourgos, I. Jarukaitis, predsednika senatov, M. L. Arastey Sahún, predsednica senata, S. Rodin, A. Kumin, N. Jääskinen in M. Gavalec, predsedniki senatov, E. Regan, Z. Csehi, sodnika, in O. Spineanu‑Matei (poročevalka), sodnica,
generalni pravobranilec: N. Emiliou,
sodna tajnica: M. Siekierzyńska, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 22. junija 2023,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 22. februarja 2024,
na podlagi sklepa o ponovnem odprtju ustnega postopka z dne 16. aprila 2024 in po obravnavi z dne 14. maja 2024,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 5. septembra 2024
izreka naslednjo
1Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 24, točka 4, Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah ( UL 2012, L 351, str. 1 ; v nadaljevanju: Uredba Bruselj Ia).
2Ta predlog je bil vložen v okviru spora med BSH Hausgeräte GmbH (v nadaljevanju: BSH), ki je družba nemškega prava, in Electrolux AB, ki je družba švedskega prava, zaradi kršitve evropskega patenta.
3V uvodnih izjavah 13, 15 in 34 Uredbe Bruselj Ia je navedeno:
„(13)
Med postopki, za katere se uporablja ta uredba, in ozemljem držav članic mora biti povezava. Zato bi se morala skupna pravila o pristojnosti praviloma uporabljati, če ima toženec stalno prebivališče [oziroma sedež] v eni od držav članic.
[…]
[…]
4Poglavje II te uredbe, naslovljeno „Pristojnost“, vsebuje deset oddelkov. Člen 4 iste uredbe, ki je v oddelku 1 tega poglavja II, naslovljenem „Splošne določbe“, v odstavku 1 določa:
„Ob upoštevanju določb te uredbe so osebe s stalnim prebivališčem [oziroma sedežem] v državi članici ne glede na njihovo državljanstvo tožene pred sodišči te države članice.“
5Člen 24 navedene uredbe, ki je v oddelku 6 poglavja II, naslovljenem „Izključna pristojnost“, določa:
„Ne glede na stalno prebivališče [oziroma sedež] strank so izključno pristojna naslednja sodišča države članice:
[…]
Brez poseganja v pristojnost Evropskega patentnega urada [(EPU)] v skladu s Konvencijo o podeljevanju evropskih patentov, ki je bila podpisana 5. oktobra 1973 v Münchnu, imajo sodišča vsake države članice izključno pristojnost v postopkih v zvezi z registracijo ali veljavnostjo katerega koli evropskega patenta, podeljenega za navedeno državo članico;
[…].“
6Člen 27 iste uredbe, ki je v oddelku 8 poglavja II, naslovljenem „Preizkus pristojnosti in dopustnosti“, določa:
„Če je sodišču države članice predložen zahtevek, katerega glavni predmet je zadeva, za katero so v skladu s členom 24 izključno pristojna sodišča druge države članice, se to sodišče po uradni dolžnosti izreče za nepristojno.“
7Člena 33 in 34 Uredbe Bruselj Ia, ki sta v oddelku 9 tega poglavja, naslovljenem „Litispendenca in sorodne pravde“, določata pogoje, pod katerimi lahko sodišče države članice prekine postopek ali ga celo ustavi ali pa ga nadaljuje, kadar njegova pristojnost temelji predvsem na členu 4 te uredbe in pred sodiščem tretje države teče postopek v trenutku, ko je pred tem sodiščem države članice vložena tožba v zvezi z istim zahtevkom med istima strankama kot v postopku pred sodiščem v tretji državi ali tožba, ki je povezana s tožbo pred sodiščem v tretji državi.
8Člen 63(1) navedene uredbe, ki spada v poglavje V, naslovljeno „Splošne določbe“, določa, da ima v tej uredbi gospodarska družba ali druga pravna oseba ali združenje fizičnih ali pravnih oseb sedež v kraju, kjer ima statutarni sedež, upravo ali glavno poslovno enoto.
9Člen 73 Uredbe Bruselj Ia iz poglavja VII, naslovljenega „Razmerje do drugih pravnih aktov“, določa:
„1. Ta uredba ne vpliva na uporabo [Konvencije o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, podpisane v Luganu 30. oktobra 2007 ( UL 2007, L 339, str. 3 ; v nadaljevanju: Luganska konvencija)].
2Ta uredba ne vpliva na uporabo [Konvencije o priznavanju in izvrševanju tujih arbitražnih odločb, podpisane 10. junija 1958 v New Yorku].
3Ta uredba ne vpliva na uporabo dvostranskih konvencij in sporazumov, ki so bili med tretjo državo in državo članico sklenjeni pred datumom začetka veljavnosti [Uredbe Bruselj I], ki se nanašajo na zadeve, ki jih ureja ta uredba.“
10Člen 61, drugi odstavek, patentlagen (1967:837) (zakon o patentih (1967:837), v nadaljevanju: zakon o patentih) določa:
„Če je vložena tožba zaradi kršitve patenta in se tožena stranka sklicuje na neveljavnost patenta, se lahko vprašanje veljavnosti obravnava šele po vložitvi tožbe v zvezi s tem. Sodišče stranki, ki se sklicuje na neveljavnost patenta, naloži vložitev take tožbe v določenem roku.“
11Družba BSH je imetnica evropskega patenta EP 1434 512, ki varuje izum, povezan s sesalniki. Ta patent je bil potrjen v Nemčiji, Grčiji, Španiji, Franciji, Italiji, na Nizozemskem, v Avstriji, Združenem kraljestvu in Turčiji, kar je privedlo do podelitve nacionalnih patentov v teh državah.
12Družba BSH je 3. februarja 2020 pri Patent‑ och marknadsdomstolen (sodišče za intelektualno lastnino in gospodarske zadeve, Švedska) proti družbi Electrolux vložila tožbo zaradi kršitve vseh nacionalnih delov navedenega evropskega patenta. Družba BSH je med drugim predlagala, naj se družbi Electrolux prepove nadaljnja uporaba patentiranega izuma v vseh državah, v katerih je bil isti evropski patent potrjen, in naj se ji naloži plačilo pravičnega nadomestila in odškodnine za domnevno nezakonito uporabo tega izuma.
13Družba Electrolux je predlagala zavrnitev teh zahtevkov. Poleg tega je uveljavljala nedopustnost zahtevkov v zvezi s kršitvami nacionalnih delov patenta EP 1434 512, razen švedskega dela (v nadaljevanju: tuji patenti).
14V zvezi s tem je družba Electrolux navedla, da so tuji patenti nični in da švedska sodišča niso pristojna za odločanje o kršitvah teh patentov. Po mnenju družbe Electrolux je treba tožbo zaradi kršitve patentov šteti za spor „v zvezi z […] veljavnostjo patentov“ v smislu člena 24, točka 4, Uredbe Bruselj Ia, ker je ta tožba neločljivo povezana z vprašanjem veljavnosti zadevnih patentov. Zato naj bi bila na podlagi te določbe sodišča držav članic, v katerih so bili tuji patenti potrjeni, pristojna za odločanje o zahtevkih družbe BSH v zvezi s kršitvijo teh nacionalnih patentov. Iz tega naj bi sledilo, da švedsko sodišče, pri katerem je bila vložena tožba, ni pristojno, da se izreče o kršitvi navedenih patentov.
15Družba Electrolux dalje meni, da se člen 61, drugi odstavek, zakona o patentih, ki določa, da se vprašanje veljavnosti patenta preuči v okviru postopka, ki je ločen od postopka v zvezi s tožbo zaradi kršitve tega patenta, nanaša le na švedske patente. Ker se švedsko pravo uporablja izključno za švedske patente, švedsko sodišče na podlagi te določbe ne more odločati o sporu, v katerem tožena stranka v okviru tožbe zaradi kršitve patenta uveljavlja ničnost patenta, ki ga je podelila država, ki ni Kraljevina Švedska. Iz tega naj bi sledilo, da bi družba BSH tožbe zaradi kršitve tujih patentov morala vložiti v državah, v katerih so bili potrjeni.
16Patent‑ och marknadsdomstolen (sodišče za intelektualno lastnino in gospodarske zadeve) se je z odločbo z dne 21. decembra 2020 na podlagi člena 24, točka 4, in člena 27 Uredbe Bruselj Ia izreklo za nepristojno za odločanje o tožbi, ki jo je družba BSH vložila zaradi kršitve patentov, potrjenih v drugih državah članicah kot Kraljevini Švedski. Prav tako se je izreklo za nepristojno za odločanje o tožbi zaradi kršitve patenta, ki je bil potrjen v Turčiji (v nadaljevanju: turški patent), ker naj bi bil ta člen 24, točka 4, izraz mednarodno priznanega načela pristojnosti.
17Družba BSH je zoper to odločbo vložila pritožbo pri Svea hovrätt, Patent‑ och marknadsöverdomstolen (višje sodišče, ki zaseda v Stockholmu kot pritožbeno sodišče za intelektualno lastnino in gospodarske zadeve, Švedska), ki je predložitveno sodišče. Družba BSH je navedla, da se člen 24, točka 4, Uredbe Bruselj Ia ne uporablja za „čiste“ tožbe zaradi kršitve patenta, tako da bi sodišče, ki mu je tožba predložena na podlagi člena 4(1) Uredbe Bruselj Ia, lahko odločalo o tožbi zaradi kršitve tujega patenta, čeprav ni pristojno za odločanje o tožbi za ugotovitev ničnosti tega patenta. Poleg tega bi po mnenju te stranke iz postopka v glavni stvari Patent‑ och marknadsdomstolen (sodišče za intelektualno lastnino in gospodarske zadeve) lahko odločalo o tožbi zaradi kršitve tujega patenta, ki ni bil podeljen ali potrjen v državi članici, kot je v obravnavani zadevi turški patent, zaradi mednarodne pristojnosti, ki izhaja iz člena 4(1) te uredbe. Zato naj bi bilo to sodišče pristojno za odločanje o celotni tožbi zaradi kršitve patenta, tudi o delu, ki se nanaša na ta turški patent. Načelna pristojnost sodišč v državi, na katere ozemlju ima tožena stranka stalno prebivališče oziroma sedež, naj bi bila namreč priznana v mednarodnem pravu.
18Družba Electrolux je pred predložitvenim sodiščem v bistvu opozorila na stališče, ki ga je izrazila pred Patent‑ och marknadsdomstolen (sodišče za intelektualno lastnino in gospodarske zadeve) in v katerem je navedla, da se člen 24, točka 4, Uredbe Bruselj Ia uporablja za postopke zaradi kršitve patentov, v okviru katerih se ničnost zadevnega patenta uveljavlja kot sredstvo obrambe. Švedska sodišča naj ne bi bila pristojna za sodni postopek kot celoto, ker naj vprašanji kršitve patenta in njegove neveljavnosti ne bi bilo mogoče ločiti.
19Predložitveno sodišče dvomi o pristojnosti švedskih sodišč. Najprej se sprašuje, ali je treba člen 24, točka 4, Uredbe Bruselj Ia razlagati tako, da izraz „v postopkih v zvezi z registracijo ali veljavnostjo patentov […] ne glede na to, ali je bilo vprašanje postavljeno s tožbo ali z ugovorom“ vključuje tudi tožbo zaradi kršitve patenta, kadar je tožena stranka z ugovorom uveljavljala ničnost tega patenta. To določbo je mogoče razlagati tako, da nacionalno sodišče ni pristojno za odločanje o tožbi zaradi kršitve vseh nacionalnih delov evropskega patenta, razen tistega, ki je bil potrjen v državi članici tega sodišča, kadar je tožena stranka v okviru te tožbe uveljavljala ugovor ničnosti teh nacionalnih delov. Z enotnim postopkom pred enim samim sodiščem bi se zmanjšalo tveganje nasprotujočih si odločb, vendar bi se s tako razlago od tožeče stranke zahtevalo, da ponovno vloži tožbe zaradi kršitve patentov v drugih državah članicah.
20Po mnenju predložitvenega sodišča bi bila mogoča druga razlaga v smislu, da bi bilo nacionalno sodišče, ki odloča o tožbi zaradi kršitve patenta, v okviru katere tožena stranka uveljavlja ugovor ničnosti tujih patentov, nepristojno le za odločanje o tem ugovoru in bi zato lahko odločalo o tej tožbi zaradi kršitve patenta. Tako razlago naj bi med drugim potrjevala nujnost, da se člen 24, točka 4, Uredbe Bruselj Ia razlaga ozko kot izjema od splošnega pravila iz člena 4(1) te uredbe, in cilj te uredbe, da se spori o veljavnosti patentov pridržijo sodiščem v državi, v katerih so bili registrirani.
21Dalje, če bi se člen 24, točka 4, Uredbe Bruselj Ia moral razlagati tako, da kadar se ugovor ničnosti uveljavlja v postopku v zvezi s tožbo zaradi kršitve patenta, ta tožba spada v izključno pristojnost, ki je določena v tej določbi, se predložitveno sodišče sprašuje, ali tako razlago lahko izključi nacionalna določba, kot je člen 61, drugi odstavek, zakona o patentih, ki toženi stranki nalaga vložitev ločene tožbe za ugotovitev ničnosti navedenega patenta.
22Nazadnje se predložitveno sodišče sprašuje, ali je dejstvo, da je bil evropski patent iz postopka v glavni stvari potrjen v tretji državi, kakorkoli pomembno za določitev njegove pristojnosti. Po mnenju navedenega sodišča ni jasno, ali se člen 24, točka 4, Uredbe Bruselj Ia uporablja za sodišča v tretji državi, v obravnavanem primeru Republike Turčije, medtem ko se člena 33 in 34 te uredbe nanašata na taka sodišča. V tem kontekstu je predložitveno sodišče navedlo, da bi iz sodbe z dne 1. marca 2005, Owusu ( C‑281/02 , EU:C:2005:120 , točki 26 in 35 ), lahko izhajalo, da se člen 4 Uredbe Bruselj Ia uporablja tudi za sodišča tretjih držav.
23V teh okoliščinah je Svea hovrätt Patent‑ och marknadsöverdomstolen (višje sodišče, ki zaseda v Stockholmu kot pritožbeno sodišče za intelektualno lastnino in gospodarske zadeve) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1.
Ali je treba člen 24, točka 4, [Uredbe Bruselj Ia] razlagati tako, da izraz ‚v postopkih v zvezi z registracijo ali veljavnostjo patentov […] ne glede na to, ali je bilo vprašanje postavljeno s tožbo ali z ugovorom‘ pomeni, da nacionalno sodišče, ki se je na podlagi člena 4(1) navedene uredbe izreklo za pristojno za obravnavo spora o kršitvi patenta, ni več pristojno za obravnavo vprašanja kršitve, če je vložen ugovor [ničnosti zadevnega patenta], ali pa je treba to določbo razlagati tako, da nacionalno sodišče ni pristojno le za obravnavo ugovora [ničnosti]?
24S prvim in drugim vprašanjem, ki ju je treba obravnavati skupaj, predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 24, točka 4, Uredbe Bruselj Ia razlagati tako, da sodišče države članice, v kateri ima tožena stranka stalno prebivališče oziroma sedež, ki na podlagi člena 4(1) te uredbe odloča o tožbi zaradi kršitve patenta, podeljenega v drugi državi članici, ostaja pristojno za odločanje o tej tožbi, kadar ta tožena stranka v okviru te tožbe z ugovorom izpodbija veljavnost tega patenta.
25Predložitveno sodišče želi tudi izvedeti, ali dejstvo, da nacionalno postopkovno pravilo od navedene tožene stranke zahteva, da vloži ločeno tožbo za ugotovitev ničnosti navedenega patenta, kakor koli vpliva na odgovor na to vprašanje.
26V zvezi s tem je treba najprej navesti, da tako nacionalno pravilo ne more vplivati na razlago člena 24, točka 4, Uredbe Bruselj Ia. Ta določba namreč ne vsebuje nobene napotitve na pravo držav članic, tako da je treba izraze, ki jih vsebuje, šteti za avtonomne pojme prava Unije, ki se razlagajo enotno v vseh državah članicah, ne glede na nacionalno pravilo ali postopek v zvezi s tem (glej v tem smislu sodbo z dne 8. septembra 2022, IRnova, C‑399/21 , EU:C:2022:648 , točka 38 in navedena sodna praksa).
27V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba pri razlagi določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi njen kontekst in cilje, ki jim sledi ureditev, katere del je (glej v tem smislu sodbo z dne 7. aprila 2022, Berlin Chemie A. Menarini, C‑333/20 , EU:C:2022:291 , točka 34 in navedena sodna praksa).
28V specifičnem kontekstu razlage Uredbe Bruselj Ia je treba v skladu z uvodno izjavo 34 te uredbe tudi zagotoviti kontinuiteto pri razlagi določb, ki so nadomestile določbe iz predhodne ureditve, ki jih je mogoče opredeliti kot „enakovredne“, kot sta člen 16, točka 4, Bruseljske konvencije in člen 22, točka 4, Uredbe Bruselj I, ki ju je nadomestil člen 24, točka 4, Uredbe Bruselj Ia (glej v tem smislu sodbo z dne 8. septembra 2022, IRnova, C‑399/21 , EU:C:2022:648 , točki 29 in 37 ).
29Na podlagi člena 4(1) Uredbe Bruselj Ia so osebe s stalnim prebivališčem oziroma sedežem v državi članici tožene pred sodišči te države članice. Člen 63(1) te uredbe določa, da ima gospodarska družba ali druga pravna oseba ali združenje fizičnih ali pravnih oseb sedež v kraju, kjer ima statutarni sedež, upravo ali glavno poslovno enoto.
30Vendar je to pravilo o pristojnosti sodišč države članice, v kateri ima tožena stranka stalno prebivališče oziroma sedež, določeno v navedenem členu 4(1) „ob upoštevanju“ drugih določb Uredbe Bruselj Ia. Medtem ko to pravilo o pristojnosti v skladu z uvodno izjavo 15 te uredbe pomeni načelno pravilo, navedena uredba določa nekatere izjeme. Med temi izjemami člen 24 iste uredbe določa izključno pristojnost sodišč določene države članice za nekatera področja iz tega člena „ne glede na stalno prebivališče [oziroma sedež] strank“.
31Konkretneje, za patente so v skladu z besedilom prvega odstavka točke 4 navedenega člena 24 izključno pristojna „v postopkih v zvezi z registracijo ali veljavnostjo patentov, […] ne glede na to, ali je bilo vprašanje postavljeno s tožbo ali z ugovorom, sodišča države članice, v kateri je bila vložena prijava za [patent], v kateri se je […] izvedla ali se na podlagi pravnega akta Unije ali mednarodne konvencije šteje za izvedeno“ (v nadaljevanju: država članica, v kateri je bil patent podeljen).
32V skladu z drugim odstavkom te točke 4 imajo sodišča vsake države članice izključno pristojnost v postopkih v zvezi z registracijo ali veljavnostjo katerega koli evropskega patenta, podeljenega za to državo članico.
33Tako na podlagi drugega odstavka člena 24, točka 4, Uredbe Bruselj Ia za evropski patent, ki ga je EPU podelil v skladu s postopkom, določenim v zvezi s tem s Konvencijo o podeljevanju evropskih patentov, ki je bila podpisana 5. oktobra 1973 v Münchnu, in ki je bil nato potrjen v neki državi članici, veljajo ista pravila o pristojnosti na področju veljavnosti kot za nacionalni patent.
34Poleg tega je iz besedila člena 24, točka 4, prvi odstavek, te uredbe, navedenega v točki 31 te sodbe, jasno razvidno, da v zvezi z izključno pristojnostjo sodišč zadevne države članice ni pomembno, ali je vprašanje v zvezi z registracijo ali veljavnostjo patenta postavljeno s tožbo ali z ugovorom.
35Posledično so na podlagi navedenega člena 24, točka 4, sodišča države članice, v kateri je bil patent podeljen, izključno pristojna za odločanje o izpodbijanju registracije ali veljavnosti tega patenta ne glede na to, ali se izpodbija s tožbo ali ugovorom kot sredstvom obrambe v okviru tožbe zaradi kršitve patenta pred sodiščem druge države članice.
36Ta izključna pristojnost sodišč države članice, v kateri je bil patent podeljen, za spore v zvezi z registracijo in veljavnostjo tega patenta je utemeljena tako z dejstvom, da podelitev patenta vključuje intervencijo nacionalne uprave, kot z dejstvom, da so ta sodišča v boljšem položaju za obravnavo primerov, v katerih se sam spor nanaša na veljavnost patenta ali na obstoj deponiranja ali registracije. Sodišča države članice, na katere ozemlju se vodijo registri, o veljavnosti patentov, ki so bili podeljeni v tej državi, namreč lahko odločajo na podlagi svojega nacionalnega prava. Ker je skrb za učinkovito izvajanje sodne oblasti na področju patentov toliko pomembnejša, je več držav članic zaradi posebnosti področja vzpostavilo poseben sistem pravnega varstva s posebnimi sodišči za take spore (glej v tem smislu sodbo z dne 13. julija 2006, GAT, C‑4/03 , EU:C:2022:457 , točki 22 in 23 ).
37Iz tega sledi, da kadar sodišče države članice, v kateri ima tožena stranka stalno prebivališče oziroma sedež, ki na podlagi člena 4(1) Uredbe Bruselj Ia odloča o tožbi zaradi kršitve patenta, ki ga je podelila druga država članica, v okviru katere tožena stranka z ugovorom izpodbija veljavnost tega patenta, to sodišče ne more podredno ugotoviti ničnosti navedenega patenta, ampak se mora v skladu s členom 27 te uredbe izreči za nepristojno za vprašanje veljavnosti istega patenta glede na izključno pristojnost sodišč države članice, v kateri je bil patent podeljen, ki je določena v členu 24, točka 4, navedene uredbe (glej v zvezi s členom 16, točka 4, Bruseljske konvencije sodbo z dne 13. julija 2006, GAT, C‑4/03 , EU:C:2022:457 , točki 26 in 31 ).
38Vendar se postavlja vprašanje, ali v takem primeru sodišče države članice, v kateri ima tožena stranka stalno prebivališče oziroma sedež, ostaja pristojno za odločanje o tej tožbi zaradi kršitve patenta ali pa se mora izreči za nepristojno za celoten spor o patentu, ki ga je podelila neka druga država članica.
39V zvezi s tem je treba navesti, da se v skladu s členom 24, točka 4, Uredbe Bruselj Ia pravilo o izključni pristojnosti, ki je določeno v njem, nanaša le na spore „v zvezi z registracijo ali veljavnostjo patentov“.
40Sodišče je že pojasnilo, da se ta določba ne nanaša na, med drugim, tožbe zaradi kršitve patenta, čeprav preučitev take tožbe vključuje poglobljeno analizo obsega varstva, ki ga ta patent zagotavlja, glede na patentno pravo države, na katere ozemlju je bil navedeni patent podeljen (glej v tem smislu sodbi z dne 15. novembra 1983, Duijnstee, 288/82 , EU:C:1983:326 , točki 22 in 23 , in z dne 8. septembra 2022, IRnova, C‑399/21 , EU:C:2022:648 , točka 48 ).
41Iz tega izhaja, da se pravilo o izključni pristojnosti iz člena 24, točka 4, Uredbe Bruselj Ia nanaša le na del spora o veljavnosti patenta. Zato sodišče države članice, v kateri ima tožena stranka stalno prebivališče oziroma sedež, ki je na podlagi člena 4(1) Uredbe Bruselj Ia pristojno za odločanje o tožbi zaradi kršitve patenta, podeljenega v drugi državi članici, te pristojnosti ne izgubi zgolj zato, ker ta tožena stranka z ugovorom izpodbija veljavnost tega patenta.
42Razlago člena 24, točka 4, Uredbe Bruselj Ia, navedeno v prejšnji točki te sodbe, potrjujejo sistematika te uredbe in cilji, ki jih ta uredba želi doseči s to določbo.
43Na prvem mestu, pojem „v postopkih v zvezi z veljavnostjo patentov“ v smislu člena 24, točka 4, Uredbe Bruselj Ia je namreč treba razlagati ozko, ker vzpostavlja izključno pristojnost, ki je izjema od splošnega pravila o pristojnosti sodišča kraja, v kateri ima tožena stranka stalno prebivališče oziroma sedež, iz člena 4 te uredbe (glej v tem smislu sodbi z dne 15. novembra 1983, Duijnstee, 288/82 , EU:C:1983:326 , točka 23 , in z dne 8. septembra 2022, IRnova, C‑399/21 , EU:C:2022:648 , točka 39 in navedena sodna praksa).
44Poleg tega bi razlaga, v skladu s katero sodišče države članice, v kateri ima tožena stranka stalno prebivališče oziroma sedež, izgubi svojo pristojnost za odločanje o tožbi zaradi kršitve patenta, podeljenega v drugi državi članici, zgolj zato, ker ta tožena stranka podredno izpodbija veljavnost tega patenta, pomenila – kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točkah 69 in 70 sklepnih predlogov z dne 22. februarja 2024 – da bi izjema, ki je določena v členu 24, točka 4, Uredbe Bruselj Ia, postala pravilo v velikem delu patentnih sporov.
45Kot je Sodišče ugotovilo v točki 17 sodbe z dne 13. julija 2006, GAT, C‑4/03 , EU:C:2006:457 ), je namreč vprašanje veljavnosti patenta zelo pogosto postavljeno kot sredstvo obrambe v okviru tožb zaradi kršitve patentov. Tako bi bila uporaba splošnega pravila o pristojnosti, ki je določeno v členu 4(1) Uredbe Bruselj Ia, omejena na postopke, v katerih se tako sredstvo obrambe ne uveljavlja, medtem ko je to pravilo izraz pristojnosti sodišč države članice, v kateri ima tožena stranka stalno prebivališče oziroma sedež, ki pomeni – kot je razvidno iz uvodne izjave 15 te uredbe – načelo, na katerem temeljijo pravila o pristojnosti, ki jih vsebuje navedena uredba.
46Na drugem mestu, iz te uvodne izjave 15 je razvidno, da je cilj Uredbe Bruselj Ia zagotoviti pravno varnost z visoko stopnjo predvidljivosti pravil o pristojnosti. Vendar takega cilja ne bi bilo mogoče doseči, če bi se priznalo, da na podlagi obrambe, ki jo izbere tožena stranka, in glede na okoliščine v trenutku, ki je po njenem mnenju primeren, zlasti, kadar postopkovna pravila sodišča dopuščajo, da se tako sredstvo obrambe uveljavlja v vsaki fazi postopka, sodišče države članice izgubi svojo pristojnost za odločanje o tožbi, ki mu je pravilno predložena v odločanje. Kot je namreč generalni pravobranilec poudaril v točkah 73 in 74 sklepnih predlogov z dne 22. februarja 2024, bi zaradi take razlage člena 24, točka 4, Uredbe Bruselj Ia med celotnim postopkom pred tem sodiščem obstajalo tveganje, da se bo moralo izreči za nepristojno.
47Poleg tega bi taka razlaga glede na to, da se mora sodišče države članice na podlagi člena 27 Uredbe Bruselj Ia izreči za nepristojno zaradi izključne pristojnosti sodišča druge države članice, vendar zadeve ne more odstopiti temu sodišču, pomenila, da lahko tožena stranka z uveljavljanjem ugovora ničnosti patenta, podeljenega v drugi državi članici, ki ni država članica, v kateri ima stalno prebivališče oziroma sedež, konča postopek zaradi kršitve patenta, čeprav je ta pravilno uveden proti njej pred sodiščem države članice, v kateri ima stalno prebivališče oziroma sedež.
48Na tretjem mestu, razlaga člena 24, točka 4, Uredbe Bruselj Ia iz točke 41 te sodbe je popolnoma v skladu s ciljem te določbe, ki je, kot je bilo navedeno v točki 36 te sodbe, pridržati spore, ki se sami nanašajo na registracijo ali veljavnost patenta, sodiščem države članice, ki je ta patent podelila, ki so zaradi dejanske in pravne povezave najprimernejša za odločanje o teh sporih, pri tem pa se ne sme prekoračiti to, kar je nujno za dosego tega cilja.
49Natančneje, kot je generalni pravobranilec navedel v točkah 75 in 77 sklepnih predlogov z dne 22. februarja 2024, taka razlaga – v nasprotju z razlago, omenjeno v točki 44 te sodbe – imetniku evropskega patenta, ki meni, da ista tožena stranka ta patent krši v več državah članicah, omogoča, da združi vse svoje tožbe zaradi kršitve patenta in pridobi celotno odškodnino pred enim samim sodiščem, s čimer se predvsem izogne tveganju različnih odločitev.
50Nazadnje, razlage člena 24, točka 4, Uredbe Bruselj Ia, navedene v točki 41 te sodbe, ne omaja dejstvo, da lahko njena uporaba privede do razdelitve postopka zaradi kršitve patenta, ki še naprej teče pred sodiščem države članice, v kateri ima tožena stranka stalno prebivališče oziroma sedež, in postopka v zvezi z registracijo ali veljavnostjo patenta, podeljenega v drugi državi članici, katere sodišča so na podlagi te določbe edina pristojna.
51Kot je namreč generalni pravobranilec v bistvu navedel v točkah od 79 do 94 sklepnih predlogov z dne 22. februarja 2024, taka razdelitev ne pomeni, da bi moralo sodišče države članice, v kateri ima tožena stranka stalno prebivališče oziroma sedež, ki mu je predložena tožba zaradi kršitve patenta, zanemariti dejstvo, da je ta tožena stranka v drugi državi članici pravilno vložila tožbo za ugotovitev ničnosti patenta, ki je bil podeljen v tej drugi državi članici. Če sodišče, ki mu je predložena tožba zaradi kršitve patenta, meni, da je to upravičeno, zlasti kadar po njegovem mnenju obstaja razumna in nezanemarljiva možnost, da bo pristojno sodišče navedene druge države članice ugotovilo ničnost tega patenta (glej po analogiji sodbo z dne 12. julija 2012, Solvay, C‑616/10 , EU:C:2012:445 , točka 49 ), lahko po potrebi prekine postopek, kar mu bo omogočilo, da pri odločitvi o tožbi zaradi kršitve patenta upošteva odločitev sodišča o tožbi za ugotovitev ničnosti.
52Glede na navedene preudarke je treba na prvo in drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 24, točka 4, Uredbe Bruselj Ia razlagati tako, da sodišče države članice, v kateri ima tožena stranka stalno prebivališče oziroma sedež, ki na podlagi člena 4(1) te uredbe odloča o tožbi zaradi kršitve patenta, podeljenega v drugi državi članici, ostaja pristojno za odločanje o tej tožbi, kadar ta tožena stranka v okviru te tožbe z ugovorom izpodbija veljavnost tega patenta, čeprav so za odločanje o tej veljavnosti izključno pristojna sodišča te druge države članice.
53Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem sprašuje, ali je treba člen 24, točka 4, Uredbe Bruselj Ia razlagati tako, da se uporablja za sodišče v tretji državi in posledično podeljuje izključno pristojnost temu sodišču glede presoje veljavnosti patenta, ki je bil podeljen ali potrjen v tej državi.
54V skladu s členom 24, točka 4, te uredbe so med drugim v postopkih v zvezi z veljavnostjo patentov ne glede na stalno prebivališče oziroma sedež strank izključno pristojna sodišča države članice, v kateri je bil patent podeljen. Kot izhaja iz točke 33 te sodbe, ta določba v zvezi s tem ne razlikuje med nacionalnim patentom, podeljenim v državi članici, in evropskim patentom, potrjenim v državi članici.
55Iz člena 24, točka 4, navedene uredbe izhaja, da se ta določba nanaša na izključno pristojnost sodišč držav članic za postopke v zvezi z registracijo in veljavnostjo patentov, ki so jih podelile te države članice. Kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točki 23 sklepnih predlogov z dne 5. septembra 2024, je ureditev, ki je določena z Uredbo Bruselj Ia, po zgledu predhodno veljavnih aktov ureditev notranje pristojnosti v Evropski uniji, ki sledi lastnim ciljem, kot sta pravilno delovanje notranjega trga in vzpostavitev območja svobode, varnosti in pravice.
56V zvezi s tem je Sodišče že presodilo, da ni mogoče šteti, da se člen 24, točka 4, Uredbe Bruselj Ia uporablja v položaju, v katerem so zadevni patenti podeljeni ali potrjeni v tretji državi in ne v državi članici (glej v tem smislu sodbo z dne 8. septembra 2022, IRnova, C‑399/21 , EU:C:2022:648 , točka 35 ).
57Zato je treba ugotoviti, da se člen 24, točka 4, Uredbe Bruselj Ia ne uporablja za sodišče v tretji državi in posledično ne podeljuje nobene izključne ali neizključne pristojnosti takemu sodišču glede presoje veljavnosti patenta, ki je bil podeljen ali potrjen v tej državi.
58Vendar je treba glede na dvome predložitvenega sodišča o razlagi člena 4(1) Uredbe Bruselj Ia in da se temu sodišču zagotovi koristen odgovor še ugotoviti, ali je sodišče države članice, kadar mu je na podlagi tega člena 4(1) predložena tožba zaradi kršitve patenta, ki je bil podeljen ali potrjen v tretji državi, v okviru katere se z ugovorom postavlja vprašanje veljavnosti tega patenta, pristojno za odločanje o tem ugovoru na podlagi navedenega člena 4(1).
59V zvezi s tem je treba opozoriti, da mora zadevno pravno razmerje, da bi spadalo na področje uporabe Uredbe Bruselj Ia, vsebovati tuj element. Ta element lahko izhaja tako iz kraja stalnega prebivališča oziroma sedeža tožene stranke kot iz predmeta spora, pri čemer je ta lahko v tretji državi, če to razmerje lahko pred sodiščem države članice odpre vprašanja o določitvi mednarodne pristojnosti sodišč (glej v tem smislu sodbo z dne 8. septembra 2022, IRnova, C‑399/21 , EU:C:2022:648 , točke od 27 do 29).
60Ni pa sporno, da pravno razmerje iz postopka v glavni stvari, ki je predmet tretjega vprašanja, vsebuje tuje elemente, ki so povezani na eni strani s stalnim prebivališčem oziroma sedežem tožeče stranke, ki je v državi članici, ki ni država članica, v kateri ima tožena stranka stalno prebivališče oziroma sedež, in na drugi strani s predmetom spora, saj je bil patent iz postopka v glavni stvari potrjen v tretji državi, to je v Turčiji. Zato to pravno razmerje spada na področje uporabe te uredbe.
61Iz tega sledi, da so sodišča države članice, v kateri ima tožena stranka stalno prebivališče oziroma sedež, na podlagi splošnega načela iz člena 4(1) Uredbe Bruselj Ia načeloma pristojna za odločanje o tožbi zaradi kršitve patenta, ki jo je zoper njo vložil imetnik patenta, podeljenega ali potrjenega v tretji državi, ki ima stalno prebivališče oziroma sedež na ozemlju druge države članice. Poleg tega se pristojnost sodišča države članice, ki mu je tako predložena tožba, na podlagi tega splošnega pravila načeloma razteza na vprašanje veljavnosti tega patenta, ki se v okviru te tožbe zaradi kršitve patenta postavlja z ugovorom.
62Vendar je treba ugotoviti, da je ta načelna pristojnost sodišča države članice, v kateri ima tožena stranka stalno prebivališče oziroma sedež, ki mu je predložen tak spor, za odločanje o delu tega spora v zvezi z veljavnostjo patenta, podeljenega ali potrjenega v tretji državi, lahko omejena s posebnimi pravili, kot so ta, ki so navedena v členu 73 Uredbe Bruselj Ia.
63Tako so na podlagi člena 73(1) te uredbe sodišča držav, ki so pogodbenice Luganske konvencije, izključno pristojna za odločanje o vprašanju veljavnosti patenta, ki je podeljen v eni od teh držav pogodbenic, ker ta konvencija v členu 22, točka 4, vsebuje podobno pravilo, kot je navedeno v členu 24, točka 4, navedene uredbe.
64Enako lahko dvostranska konvencija, sklenjena med državo članico in tretjo državo pod pogoji iz člena 73(3) iste uredbe, določa, da imajo sodišča te tretje države izključno pristojnost za odločanje o sporih v zvezi z veljavnostjo patentov, podeljenih v navedeni tretji državi.
65Poleg tega bo sodišče države članice, katerega pristojnost temelji na členu 4 te uredbe, pod pogoji iz členov 33 in 34 Uredbe Bruselj Ia morda moralo priznati pristojnost sodišč tretjih držav in prekiniti postopek pred njim ali ga celo ustaviti, kadar pred sodiščem v tretji državi že teče postopek v trenutku, ko je pred tem prvim sodiščem vložena tožba v zvezi z istim zahtevkom med istima strankama kot v postopku pred sodiščem v tretji državi ali tožba, ki je povezana s tožbo pred sodiščem v tretji državi.
66V obravnavanem primeru se zdi, da ni treba upoštevati nobene omejitve, določene s takimi posebnimi pravili, vendar mora to vseeno preveriti predložitveno sodišče. Republika Turčija namreč ni država pogodbenica Luganske konvencije in v spisu, ki ga ima na voljo Sodišče, ni nobene navedbe glede obstoja konvencije, ki bi se uporabljala med Kraljevino Švedsko in to tretjo državo, ali postopka, ki bi potekal pred sodiščem navedene tretje države, v smislu členov 33 in 34 Uredbe Bruselj Ia.
67Poleg tega, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 23 sklepnih predlogov z dne 22. februarja 2024, Konvencija o podeljevanju evropskih patentov, podpisana v Münchnu 5. oktobra 1973, ne vsebuje nobene določbe, ki bi izrecno opredeljevala ali omejevala pristojnosti sodišč pogodbenih strank za odločanje o čezmejnih sporih v zvezi z evropskim patentom.
68Ob tem je treba ugotoviti, ali je pristojnost sodišča države članice, ki temelji na členu 4(1) Uredbe Bruselj Ia, za odločanje o vprašanju veljavnosti patenta, podeljenega ali potrjenega v tretji državi, kadar se to vprašanje postavlja z ugovorom v okviru tožbe zaradi kršitve patenta, ki je predložena temu sodišču, omejena s splošnim mednarodnim pravom.
69V zvezi s tem je treba opozoriti, da pravila in načela splošnega mednarodnega prava kot taka zavezujejo institucije Unije in so del pravnega reda Unije (glej v tem smislu sodbi z dne 27. februarja 2018, Western Sahara Campaign UK, C‑266/16 , EU:C:2018:118 , točka 47 , in z dne 7. maja 2020, Rina, C‑641/18 , EU:C:2020:349 , točka 54 in navedena sodna praksa). Iz tega izhaja, da je treba akt, sprejet na podlagi pristojnosti Unije, kot je Uredba Bruselj Ia, razlagati in njegovo področje uporabe omejiti glede na ta pravila in načela (glej v tem smislu sodbi z dne 24. novembra 1992, Poulsen in Diva Navigation, C‑286/90 , EU:C:1992:453 , točka 9 , in z dne 3. septembra 2008, Kadi in Al Barakaat International Foundation/Svet in Komisija, C‑402/05 P in C‑415/05 P , EU:C:2008:461 , točka 291 ).
70Vendar je treba po eni strani navesti, da je iz sodne prakse Sodišča razvidno, da pristojnost sodišč države članice, ker ima tožena stranka stalno prebivališče oziroma sedež na ozemlju te države članice, za odločanje v sporu, ki je zaradi njegovega predmeta vsaj delno povezan s tretjo državo, ni v nasprotju z načelom mednarodnega prava glede relativnega učinka pogodb (glej v tem smislu sodbo z dne 1. marca 2005, Owusu, C‑281/02 , EU:C:2005:120 , točki 30 in 31 ).
71Po drugi strani je treba ugotoviti, da se mora ta pristojnost sodišča stalnega prebivališča oziroma sedeža tožene stranke izvajati brez poseganja v načelo nevmešavanja, v skladu s katerim se država ne sme vmešavati v zadeve, ki v bistvenem spadajo v nacionalno pristojnost druge države.
72Država lahko pri izvajanju svojih pristojnosti podeljuje, potrjuje in registrira pravice intelektualne lastnine, ki na ozemlju te države njihovim imetnikom dajejo izključne pravice intelektualne lastnine, kot je patent. Iz poročila P. Jenarda o Konvenciji z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah ( UL 1979, C 59, str. 1 ) tudi izhaja, da je eden od razlogov, iz katerih je člen 16, točka 4, te konvencije – ki mu ustreza člen 24, točka 4, Uredbe Bruselj Ia – podelil izključno pristojnost sodiščem države pogodbenice, ki je podelila patent, za odločanje v sporih v zvezi z registracijo in veljavnostjo tega patenta, to, da „podelitev nacionalnega patenta izhaja iz nacionalne suverenosti“. Poleg tega je, kot je bilo navedeno v točki 36 te sodbe, ta izključna pristojnost utemeljena tako z dejstvom, da podeljevanje patentov vključuje intervencijo nacionalne uprave, kot z dejstvom, da so ta sodišča v boljšem položaju za obravnavo primerov, v katerih se sam spor nanaša na veljavnost patenta ali na obstoj deponiranja ali registracije.
73Ker pa sodna odločba, s katero je ugotovljena ničnost patenta, vpliva na obstoj oziroma v primeru delne ničnosti na vsebino teh izključnih pravic, lahko tako odločbo izdajo le pristojna sodišča te države. Iz načela nevmešavanja, omenjenega v točki 71 te sodbe, namreč izhaja, da so le sodišča v tretji državi, ki je podelila ali potrdila patent, pristojna za razglasitev ničnosti tega patenta z odločbo, ki lahko povzroči spremembo v nacionalnem registru te države glede obstoja ali vsebine navedenega patenta.
74Nasprotno je sodišče države članice, v kateri ima tožena stranka stalno prebivališče oziroma sedež, ki mu je – kot v postopku v glavni stvari – na podlagi člena 4(1) Uredbe Bruselj Ia v odločanje predložena tožba zaradi kršitve patenta, v okviru katere se z ugovorom postavlja vprašanje veljavnosti patenta, ki je bil podeljen ali potrjen v tretji državi, pristojno za odločanje o tej tožbi, če ni mogoče uporabiti nobene od omejitev iz točk od 63 do 65 te sodbe, ker odločba tega sodišča, ki se zahteva v tem smislu, ne more vplivati na obstoj ali vsebino tega patenta v tej tretji državi ali povzročiti spremembe v nacionalnem registru navedene tretje države.
75Kot je generalni pravobranilec navedel v točki 62 sklepnih predlogov z dne 22. februarja 2024 in kot so stranki iz postopka v glavni stvari in Evropska komisija navedle na obravnavi z dne 14. maja 2024 pred Sodiščem, ima namreč ta odločba zgolj učinke inter partes , torej obseg, ki je omejen na stranki v postopku. Kadar se zato vprašanje veljavnosti patenta, ki je podeljen v tretji državi, postavlja z ugovorom v okviru tožbe zaradi kršitve tega patenta pred sodiščem države članice, se s tem ugovorom želi le doseči zavrnitev te tožbe in ne pridobiti odločba, iz katere bi izhajala celotna ali delna ničnost navedenega patenta. Konkretno, navedena odločba nikakor ne sme vsebovati odredbe, naslovljene na upravni organ, ki je odgovoren za vodenje nacionalnega registra zadevne tretje države.
76Iz vseh navedenih preudarkov izhaja, da je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da je treba člen 24, točka 4, Uredbe Bruselj Ia razlagati tako, da se ne uporablja za sodišče v tretji državi in posledično ne podeljuje nobene izključne ali neizključne pristojnosti takemu sodišču glede presoje veljavnosti patenta, ki ga je podelila ali potrdila ta država. Če je sodišču države članice na podlagi člena 4(1) te uredbe v odločanje predložena tožba zaradi kršitve patenta, ki je bil podeljen ali potrjen v tretji državi, v okviru katere se z ugovorom postavlja vprašanje veljavnosti tega patenta, je to sodišče na podlagi tega člena 4(1) pristojno za odločanje o tem ugovoru, ker njegova odločba v zvezi s tem ne more vplivati na obstoj ali vsebino navedenega patenta v tej tretji državi ali povzročiti spremembo v nacionalnem registru navedene tretje države.
77Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo:
je treba razlagati tako, da
sodišče države članice, v kateri ima tožena stranka stalno prebivališče oziroma sedež, ki na podlagi člena 4(1) te uredbe odloča o tožbi zaradi kršitve patenta, podeljenega v drugi državi članici, ostaja pristojno za odločanje o tej tožbi, kadar ta tožena stranka v okviru te tožbe z ugovorom izpodbija veljavnost tega patenta, čeprav so za odločanje o tej veljavnosti izključno pristojna sodišča te druge države članice.
je treba razlagati tako, da
se ne uporablja za sodišče v tretji državi in posledično ne podeljuje nobene izključne ali neizključne pristojnosti takemu sodišču glede presoje veljavnosti patenta, ki ga je podelila ali potrdila ta država. Če je sodišču države članice na podlagi člena 4(1) te uredbe v odločanje predložena tožba zaradi kršitve patenta, ki je bil podeljen ali potrjen v tretji državi, v okviru katere se z ugovorom postavlja vprašanje veljavnosti tega patenta, je to sodišče na podlagi tega člena 4(1) pristojno za odločanje o tem ugovoru, ker njegova odločba v zvezi s tem ne more vplivati na obstoj ali vsebino navedenega patenta v tej tretji državi ali povzročiti spremembo v nacionalnem registru navedene tretje države.
Podpisi
(*1) Jezik postopka: švedščina.
Tekstas iš mūsų archyvo (Europos Sąjungos leidinių biuro „Cellar“ duomenys). Commission Decision 2011/833/EU — free reuse incl. commercial; attribution to EUR-Lex / Court of Justice of the European Union required; EUR-Lex is not the authentic record of the Court.