Patrick Grégor Puppinck in drugi
proti
Evropski komisiji
Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 19. decembra 2019
„Pritožba – Pravo institucij – Državljanska pobuda ,Eden izmed nas‘ – Sporočilo Evropske Komisije, ki podaja zaključke in razloge za nesprejetje ukrepov, predlaganih v državljanski pobudi“
Državljanstvo Unije – Pravice državljana – Vložitev državljanske pobude – Uredba št. 211/2011 –Obveznost Komisije, da sprejme poseben ukrep, predlagan v državljanski pobudi – Neobstoj
(člen 11(4) in člen 17, od (1) do (3), PEU; členi 24, prvi odstavek, 225, 241 in 289 PDEU; Uredba št. 211/2011 Evropskega parlamenta in Sveta, uvodna izjava 1 ter člen 2, točka 1, člen 4 in člen 10(1)(c))
(Glej točke od 53 do 55, 57, od 61 do 63, 70 in 71.)
Komisija – Pristojnosti – Pristojnost zakonodajne pobude – Izvajanje ob spoštovanju načel dodelitve pristojnosti in institucionalnega ravnovesja
(člen 13(2) ter člen 17(1) in (2) PEU; člen 289 PDEU)
(Glej točke 59, 60, 64 in 65.)
Državljanstvo Unije – Pravice državljana – Vložitev državljanske pobude – Uredba št. 211/2011 – Pregled Komisije – Obveznost, da se ločeno podajo pravni in politični zaključki – Neobstoj
(Uredba št. 211/2011 Evropskega parlamenta in Sveta, uvodna izjava 20 in člen 10(1)(c))
(Glej točke od 77 do 81.)
Državljanstvo Unije – Pravice državljana – Vložitev državljanske pobude – Uredba št. 211/2011 – Pregled Komisije – Sporočilo o dokončni odločitvi, da se v zvezi z evropsko državljansko pobudo zakonodajalcu Unije ne predloži predlog za pravni akt – Sodni nadzor – Meje
(člen 17(1) PEU; Uredba št. 211/2011 Evropskega parlamenta in Sveta, člen 10(1)(c))
(Glej točke od 88 do 93, 95 in 96.)
Akti institucij – Obrazložitev – Obveznost – Obseg – Sporočilo Komisije o dokončni odločitvi, da v odziv na evropsko državljansko pobudo ne vloži predloga za pravni akt
(člen 296 PDEU; Uredba št. 211/2011 Evropskega parlamenta in Sveta, člen 10(1)(c))
(Glej točko 94.)
Povzetek
Po mnenju Sodišča Splošno sodišče ni storilo napake s tem, da je potrdilo odločitev Komisije, da v okviru evropske državljanske pobude „Eden izmed nas“ ne predloži zakonodajnega predloga
Sodišče, ki je odločalo v velikem senatu, je v sodbi Puppinck in drugi/Komisija (C‑418/18 P) z dne 19. decembra 2019 zavrnilo pritožbo, ki so jo organizatorji evropske državljanske pobude (EDP), naslovljene „Eden izmed nas“, vložili zoper sodbo Splošnega sodišča (
1), s katero je to sodišče zavrnilo njihovo tožbo za razglasitev ničnosti Sporočila Komisije z dne 28. maja 2014 v zvezi s to EDP. (
2)
3) in Uredbo št. 211/2011 (
4) lahko najmanj milijon državljanov Unije iz vsaj ene četrtine držav članic s pobudo pozove Komisijo, da v okviru svojih pristojnosti zakonodajalcu Unije predlaga sprejetje pravnega akta za izvajanje Pogodb. Preden organizatorji EDP začnejo zbirati zahtevano število podpisov, morajo pobudo prijaviti pri Komisiji, ki preuči predvsem njen predmet in njene cilje.
Patrick Grégor Puppinck in šest drugih oseb sestavljajo državljanski odbor evropske državljanske pobude, naslovljene „Eden izmed nas“, ki je bila pri Komisiji prijavljena leta 2012. (
5) Cilj te evropske državljanske pobude je uvesti prepoved in prenehanje financiranja Unije dejavnosti, ki predvidevajo uničenje človeških zarodkov (zlasti na področju raziskav, razvojne pomoči in javnega zdravja), vključno z neposrednim ali posrednim financiranjem splavov. Po prijavi je evropska državljanska pobuda „Eden izmed nas“ zbrala milijon zahtevanih podpisov, še preden je bila uradno predložena Komisiji v začetku leta 2014. Komisija je 28. maja 2014 v sporočilu navedla, da v odziv na to evropsko državljansko pobudo ne namerava izvesti nobenega ukrepa.
Organizatorji EDP so zato pri Splošnem sodišču Evropske unije predlagali razglasitev ničnosti Sporočila Komisije in med drugim navedli, da je ta institucija zavezana predložiti predlog pravnega akta Unije v odziv na prijavljeno EDP. Splošno sodišče je odločitev Komisije potrdilo.
V zvezi s pritožbo je Sodišče najprej navedlo, da je namen EDP v skladu s členom 11(4) PEU „pozvati“ Komisijo, naj predloži ustrezen predlog za izvajanje Pogodb, in ne zavezati to institucijo, da izvede ukrep ali ukrepe, predlagane v EDP. Sodišče je dodalo, da iz različnih določb Uredbe št. 211/2011 izhaja, da Komisija, ko prejme EDP, poda morebitne ukrepe, ki jih namerava ali ne namerava izvesti, in obrazložitev razlogov za izvedbo ali neizvedbo ukrepov, kar potrjuje, da je to, da Komisija v odziv na EDP predloži predlog akta Unije, fakultativno.
Sodišče je nato opozorilo, da pristojnost zakonodajne pobude, ki jo Komisiji dajeta Pogodbi, pomeni, da se lahko ta institucija odloči, ali bo predložila predlog zakonodajnega akta, razen kadar bi na podlagi prava Unije tak predlog morala predložiti. Ta pristojnost zakonodajne pobude, ki jo ima Komisija, je eden od izrazov načela institucionalnega ravnovesja, ki je značilnost institucionalnega okvira Unije. To načelo pomeni, da vsaka od institucij izvaja svoje pristojnosti ob upoštevanju pristojnosti drugih institucij. V zvezi s tem je Sodišče navedlo, da je v skladu z Uredbo št. 211/2011 namen EDP državljanom Unije podeliti pravico, primerljivo s pravico, ki jo imata na podlagi členov 225 in 241 PDEU Evropski parlament in Svet, da od Komisije zahtevata predložitev ustreznih predlogov za izvajanje Pogodb. Ker pa pravica, ki je s tem priznana Evropskemu parlamentu in Svetu, ne posega v pristojnost zakonodajne pobude, ki jo ima Komisija, mora enako veljati za EDP.
Sodišče je prav tako poudarilo, da dejstvo, da Komisiji v odziv na EDP ni treba izvesti ukrepov, ne pomeni – v nasprotju s trditvami pritožnikov – da je taki pobudi odvzet polni učinek. Na eni strani je namreč mehanizem EDP eden od instrumentov participativne demokracije, ki so ob sprejetju Lizbonske pogodbe dopolnili sistem predstavniške demokracije, na katerem temelji delovanje Unije, in katerih cilj je spodbujati sodelovanje državljanov v demokratičnem procesu ter spodbujati dialog med državljani in institucijami Unije. Na drugi strani EDP, ki je bila prijavljena v skladu z Uredbo št. 211/2011 in ki upošteva vse postopke in pogoje, določene s to uredbo, sproži vrsto posebnih obveznosti Komisije, naštetih v členih 10 in 11 te uredbe. Po mnenju Sodišča posebna dodana vrednost mehanizma EDP ni povezana z gotovostjo njegovega izida, temveč z možnostmi in priložnostmi, ki jih ustvarja za državljane Unije, da v institucijah Unije sprožijo politično razpravo, ne da bi bilo treba počakati na začetek zakonodajnega postopka.
Sodišče je prav tako potrdilo pristop Splošnega Sodišča, v skladu s katerim sporočilo v zvezi z EDP, kakršno je sporno sporočilo, spada v okvir izvajanja široke diskrecijske pravice Komisije in se mora zato v zvezi z njim opraviti omejen sodni nadzor, pri katerem se zlasti preveri zadostnost obrazložitve tega sporočila in neobstoj očitnih napak pri presoji.
V tem okviru je Sodišče še posebej potrdilo razlogovanje Splošnega sodišča, da Komisija s tem, da se je oprla na publikacijo Svetovne zdravstvene organizacije, ni storila očitne napake pri presoji, ko je ocenila, da to, da Unija financira več varnih in učinkovitih zdravstvenih storitev, med drugim na področju splavov, prispeva k zmanjšanju števila nestrokovnih splavov ter s tem tveganja umrljivosti in bolezni mater.
1) Sodba Splošnega sodišča z dne 23. aprila 2018, One of Us in drugi/Komisija ( T‑561/14 , EU:T:2018:210 ).
2) Sporočilo Komisije COM(2014) 355 final z dne 28. maja 2014 v zvezi z evropsko državljansko pobudo „Eden izmed nas“.
3) Člen 11(4) PEU.
4) Uredba (EU) št. 211/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o državljanski pobudi ( UL 2011, L 65, str. 1 , in popravek v UL 2012, L 94, str. 49 ).
5) COM(2014) 355 final.
Tekstas iš mūsų archyvo (Europos Sąjungos leidinių biuro „Cellar“ duomenys). Commission Decision 2011/833/EU — free reuse incl. commercial; attribution to EUR-Lex / Court of Justice of the European Union required; EUR-Lex is not the authentic record of the Court.