Sodba Sodišča z dne 6. oktobra 1982.

SODBA SODIŠČA

z dne 6. oktobra 1982( * )

„Obveznost predložitve vprašanja za predhodno odločanje“

V zadevi 283/81,

katere

predmet je predlog Corte suprema di cassazione (vrhovno kasacijsko

sodišče), naslovljen na Sodišče, naj na podlagi člena 177 EGS v postopku

Srl Cilfit, v stečaju, in 54 drugih, Rim,

proti

Ministero della Sanita (ministrstvo za zdravstvo), ki ga predstavlja minister, Rim,

in

Lanificio di Gavardo SpA, Milano,

proti

Ministero della Sanita (ministrstvo za zdravstvo), ki ga predstavlja minister, Rim,

sprejme predhodno odločbo o razlagi tretjega odstavka člena 177 Pogodbe EGS,

SODIŠČE,

v

sestavi J. Mertens de Wilmars, predsednik, G. Bosco, A. Touffait in O.

Due, predsedniki senatov, P. Pescatore, Mackenzie Stuart, A. O’Keeffe,

T. Koopmans, U. Everling, A. Chloros in F. Grévisse, sodniki,

generalni pravobranilec: F. Capotorti,

sodni tajnik: P. Heim,

izreka naslednjo

Sodbo

1 Z

odločbo z dne 27. marca 1981, ki jo je Sodišče prejelo 31. oktobra

1981, je Corte suprema di cassazione na podlagi člena 177 Pogodbe EGS

postavilo vprašanje za prehodno odločanje, ki zadeva razlago tretjega

odstavka člena 177 Pogodbe EGS.

2 Vprašanje

se je postavilo v zvezi s sporom med uvozniki volne in italijanskim

ministrstvom za zdravstvo v zvezi s plačilom fiksne dajatve za

zdravstveni pregled volne, uvožene iz držav, ki niso članice Skupnosti.

Ta podjetja so se sklicevala na Uredbo (EGS) št. 827/68 z dne 28. junija

1968 o skupni organizaciji trga nekaterih izdelkov, navedenih v Prilogi

II k Pogodbi (UL 151, str.16), uredbo, ki v členu 2(2) državam članicam

prepoveduje obračunavanje kakršnih koli dajatev z enakim učinkom kot

carine za uvožene „izdelke živalskega izvora“, ki sicer niso

poimenovani, razvrščene pod tarifno številko 05.15 skupne carinske

tarife. Ministrstvo za zdravstvo je tem argumentom nasprotovalo, češ da

volna ni vključena v Prilogo II k Pogodbi in zato zanjo ne velja skupna

organizacija kmetijskih trgov.

3 Ministrstvo

za zdravstvo na podlagi teh okoliščin sklepa, da je odgovor na

vprašanje o razlagi akta, ki so ga sprejele institucije Skupnosti, tako

očiten, da izključuje možnost kakršnega koli dvoma pri razlagi in sam po

sebi izključuje potrebo, da bi ga bilo treba predložiti Sodišču v

predhodno odločanje. Vendar zadevna podjetja vztrajajo, da se to sodišče

po pogojih tretjega odstavka člena 177 ne more izogniti dolžnosti,

zadevo predložiti Sodišču, ker je bilo vprašanje v zvezi z razlago

Uredbe postavljeno v postopku pred Corte suprema di cassazione, zoper

odločitev katerega po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva.

4 Glede

na te nasprotujoče si trditve je Corte suprema di cassazione Sodišču v

predhodno odločanje postavilo vprašanje:

„Ali

tretji odstavek člena 177 Pogodbe EGS, ki določa, da če se v postopku,

ki poteka pred sodiščem države članice, zoper odločitev katerega po

nacionalnem pravu ni pravnega sredstva, je to sodišče dolžno predložiti

zadevo Sodišču, postavi tako vprašanje, kot so tista, navedena v prvem

odstavku tega člena, postavlja obveznost predložitve, ki nacionalnemu

sodišču ne dovoljuje, da bi kakor koli presojalo utemeljenost

postavljenega vprašanja, ali pa – in v kakšnih okvirih – je taka

obveznost odvisna od prejšnjega obstoja utemeljenega razlagalnega

dvoma?“

5 Pri

odgovoru na to vprašanje je treba upoštevati sistematiko člena 177,

ki daje Sodišču za, med drugim, predhodno odločanje o razlagi

Pogodbe in aktov institucij in Skupnosti.

6 V

skladu z drugim odstavkom tega člena „lahko“ katero koli sodišče države

članice Sodišču predloži vprašanje, če meni, da je treba glede

vprašanja sprejeti odločitev, ki mu bo omogočila izreči sodbo. V skladu s

tretjim odstavkom „mora“ sodišče, kadar je tako vprašanje postavljeno v

postopku, ki poteka pred sodiščem, zoper odločitve katerega po

nacionalnem sredstvu ni pravnega sredstva, to sodišče zadevo predložiti

Sodišču.

7 Ta

obveznost, predložiti zadevo, spada v okvir sodelovanja med

nacionalnimi sodišči, vzpostavljenega z namenom, zagotoviti pravilno

uporabo in enotno razlago prava Skupnosti v vseh državah članicah, med

nacionalnimi sodišči v njihovi vlogi sodišč, zadolženih za uporabo prava

Skupnosti, in Sodiščem. Še več, tretji odstavek člena 177 skuša znotraj

Skupnosti preprečiti pojav razhajanj v sodni praksi o vprašanjih prava

Skupnosti. Veljavo te obveznosti je zato treba presojati glede na te

cilje, glede na upoštevne pristojnosti nacionalnih sodišč in Sodišča,

kadar se tako vprašanje razlage postavi v skladu s členom 177.

8 V

tem okviru je treba opredeliti skupnostni pomen izraza „kadar se tako

vprašanje postavi“, da bi ugotovili, v katerih okoliščinah mora

nacionalno sodišče, zoper odločitve katerega v nacionalni zakonodaji ni

pravnega sredstva, to zadevo predložiti Sodišču.

9 V

tem pogledu je najprej treba opozoriti, da člen 177 ni pravno sredstvo,

ki bi bilo na voljo strankam v postopku, ki poteka pred nacionalnim

sodiščem. Za to, da bi zadevno sodišče moralo ugotoviti, da je

postavljeno vprašanje v smislu člena 177, ne zadošča torej samo trditev

stranke, da se v postopku postavlja vprašanje o razlagi prava Skupnosti.

Po drugi strani pa mora nacionalno sodišče v nekaterih primerih zadevo

predložiti Sodišču po uradni dolžnosti.

10 Drugič,

iz razmerja med drugim in tretjim odstavkom člena 177 sledi, da pripada

sodiščem iz tretjega odstavka pri ugotavljanju, ali je odločitev glede

vprašanja o pravu Skupnosti potrebna za izrek sodbe, enaka pravica

presoje kot vsem drugim nacionalnim sodiščem. Zato ta sodišča niso

zavezana predložiti vprašanja o razlagi prava Skupnosti, ki se postavi v

postopku pred njimi, če to vprašanje ni bistveno, torej če odgovor na

to vprašanje, ne glede na to, kakšno je, v nobenem primeru ne more imeti

nobenega vpliva na rešitev postopka.

11 Kadar

pa ta sodišča menijo, da se je za to, da bi zaključila primer, potrebno

zateči k pravu Skupnosti, jim je s členom 177 naložena obveznost, naj

Sodišču predložijo vsako vprašanje o razlagi, ki se lahko pojavi.

12 Namen

vprašanja, ki ga je predložilo Corte di cassazione, je izvedeti, ali v

določenih okoliščinah za obveznost, določeno v tretjem odstavku člena

177, vseeno veljajo nekatere omejitve.

13 S

tem v zvezi je treba opomniti, da je Sodišče v svoji sodbi z dne 27.

marca 1963 (v zadevi Da Costa, od 28 do 30/62, Recueil, str. 75)

izreklo, da: „Čeprav tretji odstavek člena 177 brez vsake omejitve od

sodišč države članice, zoper odločitve katerih po nacionalnem pravu ni

pravnega sredstva, zahteva, naj Sodišču predložijo vsako vprašanje o

razlagi, ki se postavi pred njimi, lahko veljava razlage slednjega v

skladu s členom 177 tej obveznosti odvzame njen pomen in vsebino; tako

je zlasti takrat, kadar je postavljeno vprašanje materialno enako

vprašanju, ki je že bilo predmet predhodnega odločanja v podobnem

primeru.“

14 Isti

učinek glede omejitev obveznosti iz tretjega odstavka člena 177 lahko

izhaja iz razvite sodne prakse Sodišča, kadar so prejšnje odločitve

Sodišča že reševale obravnavana pravna vprašanja, ne glede na vrsto

postopkov, iz katerih izhajajo te odločitve, čeprav ne obstaja stroga

identičnost vprašanj v postopku.

15 Vendar

se razume, da lahko v vseh takih primerih nacionalna sodišča, vključno s

tistimi iz tretjega odstavka člena 177, povsem svobodno zadevo

predložijo Sodišču, če menijo, da je to koristno.

16 Nazadnje,

pravilna uporaba prava Skupnosti je lahko tako očitna, da ne dopušča

nobenega prostora za kakršen koli upravičen dvom o načinu reševanja

postavljenega vprašanja. Preden sklepamo, da gre za tak primer, mora

biti nacionalno sodišče prepričano, da je zadeva enako očitna tudi za

sodišča drugih držav članic in za Sodišče. Samo če so izpolnjeni vsi ti

pogoji, lahko nacionalno sodišče opusti predložitev tega vprašanja

Sodišču in ga reši v okviru lastne odgovornosti.

17 Vendar

je treba obstoj take možnosti presoditi glede na značilnosti prava

Skupnosti in posebnih težav, ki jih pomeni njegova razlaga.

18 Na

začetku je treba upoštevati, da so besedila prava Skupnosti sestavljena

v več jezikih in da so različne jezikovne različice enako verodostojne;

razlaga določbe prava Skupnosti tako vključuje primerjavo jezikovnih

različic.

19 Prav

tako je treba opozoriti, da tudi v primeru popolne usklajenosti

jezikovnih različic pravo Skupnosti uporablja terminologijo, ki je

značilna zanj. Še več, poudariti je treba, da pravni pojmi nimajo nujno

enake vsebine v pravu Skupnosti in v nacionalnih pravih.

20 Končno

je treba vsako določbo prava Skupnosti postaviti v njeno sobesedilo in

razlagati glede na celoto tega prava, na njegove cilje in glede na

stopnjo razvoja v trenutku, v katerem je treba zadevno določbo

uporabiti.

21 Zaradi

vseh teh premislekov mora biti odgovor na vprašanje, ki ga je

predložilo Corte suprema di cassazione, da je tretji odstavek člena 177

Pogodbe EGS treba razlagati tako, da mora sodišče, zoper odločitve

katerega po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva, kadar se pred njim

postavi vprašanje o pravu Skupnosti, izpolniti predložitveno obveznost,

razen če ugotovi, da postavljeno vprašanje ni bistveno, ali da je

Sodišče obravnavano določbo Skupnosti že razložilo, ali da je pravilna

uporaba prava Skupnosti tako očitna, da ne dopušča kakršnega koli

utemeljenega dvoma; obstoj take možnosti je treba presoditi glede na

značilnosti, ki so posebnost prava Skupnosti, posebnih težav, ki jih

pomeni njegova razlaga, in nevarnosti razhajanj sodne prakse v

Skupnosti.

Stroški

22 Stroškov

vlad Italijanske republike in Kraljevine Nizozemske ter Komisije

Evropskih skupnosti, ki so Sodišču predložile stališča, se ne povrnejo.

Ker je ta postopek stopnja v postopku v glavni stvari pred Corte suprema

di cassazione, to odloča o stroških.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE

v odgovor na vprašanje, ki ga je z odločbo 27. marca 1981 predložilo Corte suprema di cassazione, razsodilo:

Tretji

odstavek člena 177 Pogodbe EGS je treba razlagati tako, da mora

sodišče, zoper odločitve katerega po nacionalnem pravu ni pravnega

sredstva, kadar se pred njim postavi vprašanje o pravu Skupnosti,

izpolniti predložitveno obveznost, razen če ugotovi, da postavljeno

vprašanje ni bistveno, ali da je Sodišče obravnavano določbo Skupnosti

že razložilo, ali da je pravilna uporaba prava Skupnosti tako očitna, da

ne dopušča kakršnega koli utemeljenega dvoma; obstoj take možnosti je

treba presoditi glede na značilnosti, ki so posebnost prava Skupnosti,

posebnih težav, ki jih pomeni njegova razlaga, in nevarnosti razhajanj

sodne prakse v Skupnosti.

Mertens de Wilmars

Bosco

Touffait

Due

Pescatore

Mackenzie Start

O’Keeffe

Koopmans

Everling

Chloros

Grévisse

Razglašeno na javni obravnavi v Luksemburgu, 6. oktobra 1982.

Sodni tajnik

Predsednik

P. Heim

J. Mertens de Wilmars

• J. Mertens de Wilmars

* Jezik postopka: italijanščina.