Sodba Sodišča z dne 24. novembra 1993.

SODBA SODIŠČA

z dne 24. novembra 1993( * )

„Nacionalna cenovna ureditev – Preprodaja z izgubo“

V združenih zadevah C-267/91 in C-268/91,

katerih

predmet je predlog, ki ga je vložilo Tribunal de grande instance de

Strasbourg (Francija) naslovljen na Sodišče, naj na podlagi člena 177

Pogodbe EGS, v kazenskem postopku proti

Bernardu Kecku

in

Danielu Mithouard ,

sprejme predhodno odločbo o razlagi pravil Pogodbe EGS o konkurenci in prostem pretoku v Skupnosti,

SODIŠČE,

v

sestavi O. Due, predsednik, G. F. Mancini, J. C. Moitinho de Almeida,

Díez de Velasco in D. A. O. Edward, predsedniki senatov, C. N. Kakouris,

R. Joliet, F. A. Schockweiler, G. C. Rodríguez Iglesias, F. Grévisse,

M. Zuleeg, P. J. G. Kapteyn in J. L. Murray, sodniki,

generalni pravobranilec: M. W. Van Gerven,

sodna tajnica: D. Louterman-Hubeau, glavna administratorka,

ob upoštevanju pisnih stališč, ki so jih predložili:

• za D. Mithouarda M. Meyer, avocat iz Strasbourga,
• za B. Kecka J.-P. Wachsmann, avocat iz Strasbourga,
• za francosko vlado Ph. Pouzoulet, pomočnik direktorja v upravi za pravne zadeve ministrstva za zunanje zadeve, in H. Duchêne, sekretarka za zunanje zadeve v upravi za pravne zadeve, zastopnika,
• za grško vlado F. P. Georgakopoulos, pravni svetovalec državnega pravnega sveta, zastopnik,
• za

Komisijo Evropskih skupnosti R. Wainwright, pravni svetovalec, in

V. Melgar, nacionalni uradnik, na voljo v pravni službi,

zastopnika, ob sodelovanju H. Lehmana, avocat iz Pariza,

na podlagi poročila za obravnavo,

na

podlagi ustnih stališč D. Mithouarda, ki ga zastopata Meyer in Huet,

avocat iz Strasbourga, francoske vlade in Komisije na obravnavi 9. marca

1993,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi z dne 28. aprila 1993

izreka naslednjo

Sodbo

1 S

sodbama z dne 27. junija 1991, ki sta na Sodišče prispeli 16. oktobra

1991, je Tribunal de grande instance de Strasbourg na podlagi člena 177

Pogodbe EGS Sodišču predložilo vprašanji za predhodno odločanje o

razlagi pravil Pogodbe glede konkurence in prostega pretoka znotraj

Skupnosti.

2 Ti

vprašanji sta bili postavljeni v kazenskem postopku zoper B. Kecka in

D. Mithouarda, ki sta sodno preganjana zaradi preprodaje izdelkov v

nespremenjenem stanju po cenah, ki so bile nižje od njihove dejanske

nabavne cene (tj. preprodaja z izgubo), kar je v nasprotju s členom 1

francoskega zakona št. 63-628 z dne 2. julija 1963, spremenjenega s

členom 32 odredbe št. 86-1243 z dne 1. decembra 1986.

3 V

svoji obrambi sta B. Keck in D. Mithouard trdila, da je splošna

prepoved preprodaje z izgubo, kot jo določajo omenjene določbe,

nezdružljiva s členom 30 Pogodbe in z načeli prostega pretoka oseb,

storitev in kapitala ter z načeli svobodne konkurence znotraj Skupnosti.

4 V

teh okoliščinah je Tribunal de grande instance de Strasbourg odločilo,

da prekine odločanje in da Sodišču v predhodno odločanje predloži to

vprašanje:

„Ali je v Franciji prepoved

preprodaje z izgubo po členu 32 odredbe št. 86-1243 z dne 1. decembra

1986 v skladu z načeli prostega pretoka oseb, storitev in kapitala,

svobodne konkurence na skupnem trgu in nediskriminacije na podlagi

državljanstva, določenimi v Pogodbi z dne 25. marca 1957 o ustanovitvi

EGS, še zlasti pa v členih 3 in 7, saj pri francoski zakonodaji lahko

hitro pride do izkrivljanja konkurence:

a) prvič, ker šteje le preprodaja z izgubo za kaznivo dejanje in iz obsega

prepovedi izvzema proizvajalca, ki na trgu lahko svobodno prodaja

izdelek, ki ga proizvaja, predeluje ali izboljšuje, čeprav samo

neznatno, po ceni, ki je nižja od njegove cene;

b) drugič, ker izkrivlja konkurenco, zlasti v obmejnih conah, med različnimi

trgovci na podlagi njihovega državljanstva in kraja ustanovitve?“

5 Za

podrobnejšo obrazložitev dejanskega stanja postopka v glavni stvari,

poteka postopka in pisnih stališč, predloženih Sodišču, ki so omenjeni

in obravnavani spodaj, le kolikor jih Sodišče potrebuje za obrazložitev,

Sodišče napotuje na poročilo za obravnavo.

6 Najprej

je treba omeniti, da določbe Pogodbe glede prostega pretoka oseb,

storitev in kapitala znotraj Skupnosti niso upoštevne glede splošne

prepovedi preprodaje z izgubo, ki se nanaša na trženje blaga. Zato

omenjene določbe niso upoštevne za postopek v glavni stvari.

7 Dalje,

kar zadeva načelo nediskriminacije, določeno v členu 7 Pogodbe, je iz

predložitvenih sodb razvidno, da ima nacionalno sodišče pomisleke glede

združljivosti te določbe s prepovedjo preprodaje z izgubo, kolikor so

lahko podjetja, za katera ta velja, v slabšem položaju kot konkurenti iz

držav članic, v katerih je preprodaja z izgubo dovoljena.

8 Vendar

dejstvo, da za podjetja, ki se ukvarjajo s prodajnimi posli, v

različnih državah članicah veljajo različni pravni predpisi, ene države

prepovedujejo preprodajo z izgubo, druge pa jo dovoljujejo, ne pomeni

diskriminacije v smislu člena 7 Pogodbe, saj se nacionalna zakonodaja iz

postopka v glavni stvari uporablja za vse prodajne posle na nacionalnem

ozemlju ne glede na državljanstvo tistih, ki se s temi posli ukvarjajo

(glej sodbo z dne 14. julija 1988 v zadevi Lambert, 308/86, Recueil,

str. 4369).

9 Končno,

iz predhodnega vprašanja izhaja, da predložitveno sodišče želi

pojasnilo o mogočih protikonkurenčnih učinkih zadevnih predpisov s

sklicevanjem izključno na temelje Skupnosti, določene v členu 3 Pogodbe,

ne da bi se sklicevalo na kateri koli posebni predpis Pogodbe na

področju konkurence.

10 V

teh okoliščinah, ob upoštevanju pisnih in ustnih trditev, predloženih

Sodišču, in z namenom podati koristen odgovor zadevnemu sodišču, je na

prepoved preprodaje z izgubo treba gledati z vidika prostega pretoka

blaga.

11 Po

členu 30 Pogodbe so med državami članicami prepovedane količinske

omejitve pri uvozu in vsi ukrepi z enakim učinkom. Po ustaljeni sodni

praksi je vsak ukrep, ki lahko neposredno ali posredno, dejansko ali

potencialno ovira trgovino znotraj Skupnosti, ukrep, ki ima enak učinek

kot količinska omejitev.

12 Ugotoviti

je treba, da nacionalna zakonodaja, ki uvede splošno prepoved

preprodaje z izgubo, nima namena urejati blagovnih menjav med državami

članicami.

13 Res

je, da taka zakonodaja utegne omejiti obseg prodaje in zato tudi obseg

prodaje izdelkov iz drugih držav članic, če trgovcem odvzame način

pospeševanja prodaje. Vendar ostaja vprašanje, ali je taka možnost

dovolj, da zadevno zakonodajo označimo kot ukrep, ki ima enak učinek kot

količinske omejitve pri uvozu.

14 Ker

se trgovci vedno pogosteje sklicujejo na člen 30 Pogodbe za

izpodbijanje vseh predpisov, katerih učinek je omejevanje njihove

poslovne svobode tudi tam, kjer takšni predpisi niso namenjeni izdelkom

iz drugih držav članic, Sodišče meni, da je treba ponovno preučiti in

pojasniti sodno prakso glede te zadeve.

15 Spomniti

se je treba, da glede na sodno prakso, začeto z zadevo Cassis de Dijon

(sodba z dne 20. februarja 1979 v zadevi Rewe-Zentral, 120/78, Recueil,

str. 649), v primeru neusklajene zakonodaje predpisi, ki določajo

pogoje, ki jih mora izpolniti to blago (kot npr. tiste glede označbe,

oblike, velikosti, teže, sestave, predstavitve, označevanja, pakiranja),

pomenijo ukrepe z enakim učinkom, ki so prepovedani s členom 30, in so

ovira pri prostem pretoku blaga, ki je posledica uporabe za blago, ki

prihaja iz drugih držav članic, v katerih je to blago zakonito

proizvedeno in trženo, To velja, čeprav ti predpisi veljajo za vse

izdelke, razen če se njihova uporaba lahko utemelji z javnim interesom,

ki ima prednost pred prostim pretokom blaga.

16 Nasprotno

• v nasprotju s tem, kar je bilo odločeno prej, uporaba nacionalnih določb za izdelke iz drugih držav članic, ki omejujejo ali prepovedujejo določene načine prodaje, ne ovira, neposredno ali posredno, dejansko ali potencialno, trgovine med državami članicami v smislu sodbe

Dassonville (sodba z dne 11. julija 1974, 8/74, Recueil, str. 837),

če se uporabljajo za vse zadevne trgovce, ki delujejo na nacionalnem

ozemlju, in če vplivajo enako, pravno ali dejansko na trženje domačih

izdelkov in tistih iz drugih držav članic.

17 Če

so ti pogoji izpolnjeni, uporaba takšnih predpisov za prodajo izdelkov

iz druge države članice, ki izpolnjuje zahteve, ki jih je določila ta

država, ni taka, da bi preprečevala dostop na trg ali da bi ovirala

njihov dostop bolj kot ovira dostop domačih izdelkov. Zato taki predpisi

ne spadajo na področje uporabe člena 30 Pogodbe.

18 Tako

je treba nacionalnemu sodišču odgovoriti, da je treba člen 30 Pogodbe

EGS razlagati tako, da se ne uporablja za zakonodajo države članice, ki

uvede splošno prepoved preprodaje z izgubo.

Stroški

19 Stroški

francoske in grške vlade ter Komisije Evropskih skupnosti, ki so

Sodišču predložile svoja stališča, se ne povrnejo. Ker je ta postopek za

stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred

predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE

v odgovor na vprašanji, ki ju je postavilo Tribunal de grande instance de Strasbourg s sodbama z dne 27. junija 1991, razsodilo:

Člen

30 Pogodbe EGS je treba razlagati tako, da se ne uporablja za

zakonodajo države članice, ki uvede splošno prepoved preprodaje z

izgubo.

Due

Mancini Moitinho de Almeida

Díez de Velasco

Edward

Kakouris Joliet

Schockweiler

Rodríguez Iglesias

Grévisse Zuleeg Kapteyn

Murray

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 24. novembra 1993.

Sodni tajnik

Predsednik

J.‑G. Giraud

O. Due

* Jezik postopka: francoščina.