Sodba Sodišča z dne 19. novembra 1991.

SODBA SODIŠČA

z dne 19. novembra 1991( * )

„Varstvo delavcev – Odgovornost države članice“

V združenih zadevah C-6/90 in C-9/90,

predloženih

Sodišču v presojo na podlagi člena 177 Pogodbe EGS, in sicer s strani

Pretura di Vicenza (Italija) (v zadevi C-6/90) in s strani Pretura di

Bassano del Grappa (Italija) (v zadevi C-9/90) za predhodno odločanje v

postopku, ki poteka pred tema sodiščema med

Andreo Francovich

in

Italijansko republiko ,

in med

Danilo Bonifaci in drugimi

in

Italijansko republiko ,

glede

predhodne odločbe o razlagi tretjega odstavka člena 189 Pogodbe EGS in

Direktive Sveta 80/987/EGS z dne 20. oktobra 1980 o približevanju

zakonodaje držav članic o varstvu delavcev v primeru plačilne

nesposobnosti njihovega delodajalca (UL L 283, str. 23),

SODIŠČE,

v

sestavi O. Due, predsednik, sir Gordon Slynn, R. Joliet, F. A.

Schockweiler, F. Grévisse in P. J. G. Kapteyn, predsedniki senatov,

G. F. Mancini, J. C. Moitinho de Almeida, G. C.

Rodríguez Iglesias, M. Díez de Velasco in M. Zuleeg, sodniki,

generalni pravobranilec: J. Mischo,

sodni tajnik: D. Louterman, glavni administrator,

ob upoštevanju pisnih stališč, ki so jih predložili

• za

Andreo Francovich in Danilo Bonifaci in druge Claudia Mondina, Alda

Campesana in Alberta dal Ferra iz odvetniške zbornice Vicenza,

• za italijansko vlado Oscar Fiumara, avvocato dello Stato, zastopnik,
• za nizozemsko vlado B. R. Bot, generalni sekretar pri ministrstvu za zunanje zadeve, zastopnik,
• za

Združeno kraljestvo J. E. Collins iz pravnega oddelka ministrstva za

finance v vlogi zastopnika s pomočnikom Richardom Plenderjem, QC,

• za

Komisijo Evropskih skupnosti Giuliano Marenco in Karen Banks, zaposlena

v njeni pravni službi, zastopnika,

ob upoštevanju zapisnika obravnave,

po

obravnavi ustnih stališč v imenu Andrea Francovicha in Danile Bonifaci,

italijanske vlade, Združenega kraljestva, nemške vlade, ki jo je

zastopal Jochim Sedemund, odvetnik iz Kölna, zastopnik, ter Komisije na

obravnavi 27. februarja 1991,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 28. maja 1991

izreka naslednjo

Sodbo

1 S

sklepoma z dne 9. julija in 30. decembra 1989, ki ju je Sodišče prejelo

8januarja in 15. januarja 1990, sta Pretura di Vicenza (v zadevi

C-6/90) in Pretura di Bassano del Grappa (v zadevi C-9/90) na podlagi

člena 177 Pogodbe EGS Sodišču postavili vprašanja za predhodno

odločanje v zvezi z razlago tretjega odstavka člena 189 Pogodbe EGS in

Direktive Sveta 80/987/EGS z dne 20. oktobra 1980 o približevanju

zakonodaje držav članic o varstvu delavcev v primeru plačilne

nesposobnosti njihovega delodajalca (UL L 283, str. 23).

2 Ta

vprašanja so bila zastavljena med postopkom, ki so ga sprožili Andrea

Francovich in Danila Bonifaci ter drugi (v nadaljevanju: tožeče stranke)

proti Italijanski republiki.

3 Namen

Direktive 80/987 je zagotoviti minimalno zaščito zaposlenih v skladu z

zakonodajo Skupnosti v primeru plačilne nesposobnosti delodajalca, in

sicer brez poseganja v ugodnejše določbe, obstoječe v državah članicah.

Za te namene direktiva predvideva posebno jamstvo plačila terjatev

neizplačanih plač.

4 Na

podlagi člena 11 so države članice morale sprejeti zakone in druge

predpise, potrebne za uskladitev z Direktivo v roku, ki se je iztekel

23oktobra 1983. Italijanska republika ni izpolnila te obveznosti,

kar je Sodišče ugotovilo v sodbi z dne 2. februarja 1989 v zadevi

Komisija proti Italiji (22/87, Recueil, str. 143).

5 Gospod

Francovich, tožeča stranka v zadevi C-6/90, je delal za podjetje CDN

Elettronica SnC v Vicenzi, vendar je plače prejemal neredno. Zato je

vložil tožbo pri Pretura di Vicenza, ki je toženemu podjetju naložilo

plačilo približno 6 milijonov italijanskih lir. V okviru izvršbe sodbe

je sodni izvršitelj za Tribunale di Vicenza ugotovil, da rubeža ni

mogoče izvesti. Gospod Francovich se je skliceval na pravico, da od

italijanske države dobi jamstva, predvidena v Direktivi 80/987, oziroma

odškodnino.

6 V

zadevi C-9/90 so Danila Bonifaci in 33 drugih delavcev vložili tožbo

pri Pretura di Bassano del Grappa, v kateri so navajali, da so bili

zaposleni v podjetju Gaia Confezioni Srl, katerega stečaj je bil

razglašen 5. aprila 1985. Ko so delovna razmerja prenehala, so bile

tožeče stranke upravičeni do terjatev v višini več kot 253 milijonov

italijanskih lir, izkazanih v stečajni masi podjetja. Več kot pet let po

stečaju tožeče stranke niso prejele nobenega plačila. Stečajni

upravitelj jim je sporočil, da v njihovem primeru celo delno izplačilo

verjetno ne pride v poštev. Zato so tožeče stranke vložile tožbo zoper

Italijansko republiko, v kateri so zahtevale, naj glede na njeno

obveznost uresničitve Direktive 80/987 z učinkom od 23. oktobra 1983

izplača zaostale plače najmanj za zadnje tri mesece oziroma odškodnino.

7 V

teh okoliščinah sta nacionalni sodišči Sodišču postavili vprašanja za

predhodno odločanje, enaka v obeh zadevah:

„1. Ali

ima v skladu z veljavno zakonodajo Skupnosti posameznik, ki je bil

prizadet, ker država članica ni uresničila Direktive 80/897, ta

neuresničitev je bila potrjena s sodbo Sodišča, pravico zahtevati, naj

država sama izpolni tiste določbe te direktive, ki so dovolj natančne in

brezpogojne, z neposrednim sklicevanjem na zakonodajo Skupnosti zoper

državo članico, ki ni izpolnila obveznosti, tako da pridobi jamstva, ki

bi jih država sama morala zagotoviti, in v vsakem primeru zahtevati

odškodnino za škodo, ki jo je utrpel glede na določbe, na katere se ta

pravica ne nanaša?

2. Ali

je treba člen 3 v povezavi s členom 4 Direktive Sveta 80/987 razlagati

tako, da mora država, ki ni izkoristila možnosti določitve omejitev na

podlagi člena 4, sama plačati terjatve zaposlenih v skladu s členom 3?

3. Ob

negativnem odgovoru na drugo vprašanje predlagamo Sodišču, naj ugotovi,

kakšno je minimalno jamstvo, ki ga mora država v skladu z Direktivo

80/987 zagotoviti upravičenemu delavcu, da se del plače, ki se mu

izplača, šteje kot izpolnitev Direktive?“

8 Za

popolnejšo obrazložitev dejstev v glavnem postopku, za potek postopka

in za pisna stališča, predložena Sodišču, velja napotitev na poročilo za

obravnavo. Ti deli spisa se v prihodnje uporabljajo samo toliko,

kolikor je to potrebno za razsojanje Sodišča.

9 Prvo

vprašanje, ki sta ga postavili nacionalni sodišči, sproža dve

vprašanji, ki ju je treba preučiti ločeno. Po eni strani zadeva

neposredni učinek določb direktive, ki določajo pravice delavcev, in po

drugi strani obstoj in obseg odgovornosti države za škodo, povzročeno

zaradi kršitve obveznosti iz prava Skupnosti.

Neposredni učinek določb Direktive, ki določajo pravice delavcev

10 S

prvim delom prvega vprašanja, ki sta ga postavili nacionalni sodišči,

se želi ugotoviti, ali je treba določbe Direktive, ki opredeljujejo

pravice delavcev, razlagati tako, da zadevne osebe lahko uveljavljajo te

pravice zoper državo pri nacionalnih sodiščih, če izvedbeni ukrepi niso

bili sprejeti v predpisanem roku.

11 Po

ustaljeni sodni praksi se država članica, ki ni sprejela izvedbenih

ukrepov v predpisanem roku, zahtevanem v direktivi, nasproti

posameznikom ne more sklicevati na neizpolnitev obveznosti iz te

direktive. Torej, vedno ko se pojavijo določbe direktive, ki zadevajo

njihovo vsebino in so brezpogojne in dovolj natančne, se je v primerih,

ko izvedbeni ukrepi niso bili sprejeti v predpisanem roku, mogoče

sklicevati nanje in jih uveljavljati zoper katero koli nacionalno

določbo, ki ni v skladu z direktivo, oziroma toliko, kolikor določbe

direktive opredeljujejo pravice, ki jih posamezniki lahko uveljavljajo

zoper državo (sodba z dne 19. januarja 1982 v zadevi Becker, 8/81,

Recueil, str. 53, točki 24 in 25).

12 Zato

je treba ugotoviti, ali so določbe Direktive 80/987, ki določajo

pravice delavcev, brezpogojne in dovolj natančne. Upoštevati je treba

tri točke: določitev upravičenca do zagotovljenega jamstva, vsebino tega

jamstva in identiteto osebe, ki je dolžna zagotoviti jamstvo. V tem

pogledu se zlasti pojavlja vprašanje, ali je država dolžna zagotavljati

jamstvo na podlagi tega, da ni sprejela potrebnih izvedbenih ukrepov v

predpisanem roku.

13 Glede

določitve upravičenca do jamstva je v skladu s členom 1(1) Direktive

treba upoštevati dejstvo, da Direktiva velja za terjatve delavcev na

podlagi pogodb o zaposlitvi ali delovnega razmerja, ko je njihov

delodajalec plačilno nesposoben v skladu s členom 2(1), ko ta določba

opredeljuje okoliščine, v katerih se delodajalec šteje za plačilno

nesposobnega. Člen 2(2) se nanaša na nacionalno zakonodajo pri

opredelitvi izrazov „delavec“ in „delodajalec“. Člen 1(2) določa, da

lahko države članice kot izjeme in pod določenimi pogoji izključijo

terjatve določenih kategorij delavcev, navedenih v prilogi k Direktivi.

14 Te

določbe so dovolj natančne in brezpogojne, da nacionalnim sodiščem

omogočajo ugotoviti, ali se neka oseba šteje za upravičenca po

Direktivi. Nacionalno sodišče mora po eni strani le preveriti, ali je

zadevna oseba zaposlena oseba po nacionalni zakonodaji in ali je

izključena s področja uporabe Direktive v skladu s členom 1(2) in

prilogo 1 (glede potrebnih pogojev za takšo izključitev glej zgoraj

navedeno sodbo z dne 2. februarja 1989 Komisija proti Italiji, 22/87,

točke od 18 do 23, in sodbo z dne 8. novembra 1990 v zadevi Komisija

proti Grčiji, C-35/88, Recueil, str. I-3917, I-5409, I-3931, točke od 11

do 26), po drugi strani pa ugotoviti, ali obstaja eden od primerov

plačilne nesposobnosti, določenih v členu 2 Direktive.

15 Glede

vsebine jamstva člen 3 Direktive določa, da morajo biti sprejeti ukrepi

za zagotovitev plačila neporavnanih terjatev, ki temeljijo na pogodbah o

zaposlitvi ali delovnih razmerjih in se nanašajo na plačilo za obdobje

pred določenim datumom, ki ga je določila država članica, ki lahko

izbere eno od treh možnosti: (a) datum, s katerim je delodajalec postal

plačilno nesposoben; (b) datum obvestila o odpovedi, izdanega delavcu

zaradi delodajalčeve plačilne nesposobnosti; (c) datum, s katerim je

delodajalec postal plačilno nesposoben, ali datum, s katerim je bila

prekinjena pogodba o zaposlitvi ali delovno razmerje zaradi

delodajalčeve plačilne nesposobnosti.

16 V

skladu s členoma 4(1) in (2) ima država članica možnost omejiti

obveznost plačila na obdobje treh mesecev ali osem tednov, kar se

izračuna v skladu s podrobnimi pravili, določenimi v tem členu. Nazadnje

člen 4(3) določa, da države članice lahko določijo zgornjo mejo

jamstva, da se izognejo izplačilu zneskov, ki presegajo

socialnovarstvene cilje te direktive. Kadar se države članice odločijo

za to možnost, morajo Komisijo obvestiti o metodah, ki jih uporabljajo

za določanje zgornje meje. Poleg tega člen 10 določa, da Direktiva ne

vpliva na možnost, da države članice sprejmejo ukrepe za preprečevanje

zlorab in zlasti da odklonijo ali zmanjšajo obveznosti plačil v

določenih okoliščinah.

17 Člen

3 Direktive tako dopušča državi članici določitev datuma, ko mora biti

plačilo terjatev zagotovljeno. Vendar kot izhaja iz sodne prakse Sodišča

(glej sodbo z dne 4. decembra 1986 v zadevi FNV, 71/85, Recueil, str.

3855, in sodbo z dne 23. marca 1987 v zadevi McDermott in Cotter,

286/85, Recueil, str. 1453, točka 15), pravica države, da izbira

med več mogočimi načini za izpolnitev v Direktivi predpisanih ciljev, ne

izključuje možnosti, da posamezniki pred nacionalnimi sodišči

uveljavljajo pravice, ki jih je mogoče dovolj natančno določiti na

podlagi določb Direktive.

18 V

tem primeru je cilj, ki ga zahteva zadevna direktiva, jamstvo za

izplačilo neporavnanih terjatev delavcev v primeru plačilne

nesposobnosti delodajalca. Dejstvo, da člena 3 in 4(1) in (2) omogočata

državam članicam določeno diskrecijsko pravico glede načina določitve

jamstva in omejitve njegovega zneska, ne vpliva na natančno in

brezpogojno naravo zahtevanega cilja.

19 Kot

so opozorili Komisija in tožeče stranke, je mogoče določiti po

direktivi predvideno minimalno jamstvo, z datumom, katerega izbira ima

za posledico najmanjšo obveznost za jamstveno ustanovo. Ta datum je

datum, s katerim je delodajalec postal plačilno nesposoben, ker sta

druga dva datuma, to je datum obvestila o odpovedi, izdanega delavcu, in

datum, s katerim je bila prekinjena pogodba o zaposlitvi ali delovno

razmerje, v skladu s pogoji, določenimi v členu 3, neizogibno

poznejša od datuma, s katerim je delodajalec postal plačilno nesposoben,

in tako določata daljše obdobje, v katerem morajo biti terjatve

plačane.

20 Na

podlagi člena 4(2) možnost omejevanja jamstva ne onemogoča določitve

minimalnega jamstva. Iz besedila člena sledi, da imajo države članice

možnost omejiti jamstva, odobrena delavcem za določena obdobja pred

datumom, navedenim v členu 3. Ta obdobja so določena glede na vsakega

izmed treh datumov, navedenih v členu 3, tako da je vedno mogoče

določiti, koliko bi država članica lahko zmanjšala jamstvo, predvideno v

Direktivi, glede na datum, ki bi ga lahko izbrala, če bi Direktivo

prenesla v svoj pravni sistem.

21 Glede

na člen 4(3), po katerem lahko države članice določijo zgornjo mejo

jamstva, da se izognejo izplačilu zneskov, ki presegajo

socialnovarstvene cilje te direktive, in glede na člen 10, ki določa, da

Direktiva ne vpliva na možnost držav članic, da sprejmejo ukrepe za

preprečevanje zlorab, je treba upoštevati, da država članica, ki ni

izpolnila obveznosti glede prenosa Direktive, ne more ukiniti pravic, ki

jih ta daje posameznikom s sklicevanjem na možnost omejitve zneska

jamstva, ki bi ga ta država članica lahko izvedla, če bi sprejela

potrebne ukrepe za izvajanje Direktive (v zvezi s podobno možnostjo o

preprečevanju zlorabe v fiskalnih zadevah glej sodbo z dne 19. januarja

1982 v zadevi Becker, 8/81, Recueil, str. 53, točka 34,).

22 Ugotoviti

je torej treba, da so zadevne določbe brezpogojne in dovolj natančne

glede vsebine jamstva.

23 In končno glede identitete osebe, ki je dolžna zagotoviti jamstvo, člen 5 Direktive določa:

„Za

organizacijo, financiranje in delovanje jamstvenih ustanov države

članice določijo podrobna pravila, ki morajo upoštevati predvsem

naslednja načela:

a) premoženje sklada mora biti neodvisno od delodajalčevih obratnih sredstev in

nedostopno za stečajni postopek;

b) delodajalec prispeva k financiranju sklada, razen če financiranja v celoti ne

prevzamejo državni organi;

c) obveznosti sklada ne smejo biti odvisne od tega, ali se obveznosti za njegovo

financiranje izpolnjujejo ali ne.“

24 Ker

Direktiva predvideva možnost, da lahko državni organi v celoti

financirajo jamstvene ustanove, ni sprejemljivo, da država članica

izniči učinke Direktive s trditvijo, da bi bila lahko zahtevala, naj

druge osebe nosijo delno ali celotno njeno finančno breme.

25 Te

trditve ni mogoče sprejeti. Iz Direktive izhaja, da mora država članica

organizirati ustrezen institucionalni jamstveni sistem. Na podlagi

člena 5 ima država članica široko diskrecijsko pravico pri odločanju

glede organizacije, delovanja in financiranja jamstvenih institucij.

Dejstvo, na katero se sklicuje Komisija, da Direktiva predvideva kot eno

izmed možnosti, da lahko tak sistem v celoti financirajo državni

organi, ne more pomeniti, da lahko državo identificiramo kot osebo, ki

je dolžna plačati terjatve. Plačilno obveznost imajo jamstvene ustanove,

država pa lahko samo z uporabo svojih pooblastil, da organizira

jamstveni sistem, predvidi jamstvene ustanove, ki jih v celoti

financirajo državni organi. V takih okoliščinah država prevzame

obveznost, ki sicer ni njena.

26 Zato

tudi če so določbe zadevne direktive dovolj natančne in brezpogojne

glede določitve oseb, upravičenih do jamstva, in glede vsebine tega

jamstva, ti dejavniki ne zadostujejo, da bi posameznikom omogočili

sklicevanje na te določbe pred nacionalnimi sodišči. Po eni strani

določbe ne identificirajo osebe, ki je dolžna zagotoviti jamstvo, po

drugi strani pa države ni mogoče šteti za zavezano izplačati jamstvo

samo zato, ker ni sprejela ukrepov za prenos v predpisanem roku.

27 Torej

je na prvi del prvega vprašanja treba odgovoriti, da določbe Direktive

80/987, ki določajo pravice delavcev, razlagamo tako, da zadevne osebe

ne morejo uveljavljati teh pravic zoper državo pred nacionalnimi sodišči

države, kjer izvedbeni ukrepi niso bili sprejeti v predpisanem roku.

Odgovornost države za škodo, nastalo zaradi neizpolnitve obveznosti po pravu Skupnosti

28 V

drugem delu prvega vprašanja želi nacionalno sodišče ugotoviti, ali je

država članica dolžna nadomestiti škodo, povzročeno posameznikom, ker

država ni uspela prenesti Direktive 80/987.

29 Nacionalno

sodišče tako postavlja vprašanje obstoja in obsega odgovornosti države

za škodo, nastalo zaradi neizpolnitve obveznosti po pravu Skupnosti.

30 To

vprašanje je treba presojati ob upoštevanju splošnega sistema Pogodbe

in njenih temeljnih načel.

a) Načelo odgovornosti države 31 Upoštevati

je treba, da je Pogodba EGS ustvarila svoj pravni sistem, ki je del

pravnih sistemov držav članic in ki jih morajo njihova sodišča

uporabljati, subjekti tega pravnega sistema pa niso samo države članice,

ampak tudi njihovi državljani, ki jim pravo Skupnosti poleg obveznosti

podeljuje pravice, ki postanejo del njihove pravne dediščine; te pravice

se ne upoštevajo samo tam, kjer jih Pogodba izrecno določa, ampak tudi

na podlagi obveznosti, ki jih Pogodba jasno nalaga tako posameznikom kot

državam članicam in institucijam Skupnosti (glej sodbi z dne 5.

februarja 1963 v zadevi Van Gend en Loos, 26/62, Recueil, str. 3, in z

dne 15. julija 1964 v zadevi Costa, 6/64, Recueil, str. 1141).

32 Po

ustaljeni sodni praksi morajo nacionalna sodišča, ki morajo v okviru

svojih pristojnosti uporabljati določbe prava Skupnosti, zagotoviti, da

te določbe začnejo v celoti učinkovati in varovati pravice, podeljene

posameznikom (glej zlasti sodbi z dne 9. marca 1978 v zadevi Simmenthal,

106/77, Recueil, str. 629, točka 16, in z dne 19. junija 1990 v zadevi

Factortame, točka 19, C-213/89, Recueil, str. I-2433).

33 Polna

učinkovitost določb prava Skupnosti bi bila zmanjšana in varstvo

pravic, ki jih priznajo, bi bilo oslabljeno, če posamezniki ne bi mogli

dobiti odškodnine, kadar so njihove pravice kršene zaradi

neizpolnjevanja prava Skupnosti, za kar je odgovorna država članica.

34 Možnost

dobiti odškodnino od države članice je zlasti nujno potrebna tam, kjer

je, kot v tem primeru, polna učinkovitost določb prava Skupnosti

pogojena s predhodnim ukrepom države članice, pri čemer v odsotnosti

takih ukrepov posamezniki pred nacionalnimi sodišči ne morejo

uveljavljati pravic, ki so jim priznane po pravu Skupnosti.

35 Iz

tega sledi, da je načelo odgovornosti države za škodo, povzročeno

posameznikom zaradi kršitev prava Skupnosti, za kar je odgovorna država,

vsebovano v sistemu Pogodbe.

36 Obveznost

držav članic do povračila škode ima podlago tudi v členu 5 Pogodbe, po

katerem morajo države članice sprejeti vse ustrezne ukrepe, splošne in

posebne, da bi zagotovile izpolnjevanje obveznosti, ki izhajajo iz te

pogodbe ali so posledica ukrepov institucij Skupnosti. Med temi

obveznostmi je tudi obveznost odpraviti protipravne posledice kršitev

prava Skupnosti (glede podobne določbe člena 86 Pogodbe ESPJ glej sodbo z

dne 16. decembra 1960 v zadevi Humblet, 6/60, Recueil, str. 1125).

37 Iz

navedenega sledi, da je načelo prava Skupnosti, da so države članice

dolžne nadomestiti škodo, povzročeno posameznikom s kršitvijo prava

Skupnosti, ker so za to odgovorne.

b) Pogoji odgovornosti države 38 Čeprav

odgovornost države izhaja iz prava Skupnosti, so pogoji, pod katerimi

ta odgovornost privede do pravice do povrnitve škode, odvisni od narave

kršitve prava Skupnosti, ki je povzročila škodo.

39 Kadar,

kot v tem primeru, država članica ne izpolni svoje obveznosti po

tretjem odstavku člena 189 Pogodbe, da bi sprejela vse potrebne ukrepe

za dosego v direktivi predpisanega cilja, polna učinkovitost tega

pravila prava Skupnosti zahteva pravico do odškodnine, če so izpolnjeni

trije pogoji.

40 Prvi

pogoj je, da mora cilj, predpisan z direktivo, vsebovati podelitev

pravic posameznikom. Drugi pogoj je, da je mogoče opredeliti vsebino teh

pravic na podlagi določb direktive. Tretji pogoj je obstoj vzročne

zveze med kršitvijo obveznosti države in škodo, ki so jo utrpeli

oškodovanci.

41 Ti

pogoji posameznikom zadostujejo za pridobitev pravice do odškodnine, ki

temelji neposredno na pravu Skupnosti.

42 S

tem pridržkom in na podlagi nacionalnega prava glede odgovornosti

države mora država plačati odškodnino za povzročeno škodo. V primeru, ko

ni ustrezne zakonodaje Skupnosti, mora notranji pravni red vsake države

članice določiti pristojna sodišča in podrobna postopkovna pravila

sodnih postopkov za varstvo pravic posameznikov, ki izhajajo iz prava

Skupnosti (glej sodbe z dne 22. januarja 1976 v zadevi Russo, 60/75,

Recueil, str. 45; z dne 16. februarja 1976 v zadevi Rewe, 33/76,

Recueil, str. 1989, in z dne 7. julija 1981 v zadevi Rewe, 158/80,

Recueil, str. 1805).

43 Dalje,

vsebinski in postopkovni pogoji za nadomestilo škode, določeni z

nacionalno zakonodajo držav članic, ne smejo biti manj ugodni od tistih

za podobne domače zahtevke in ne smejo biti oblikovani tako, da bi

dejansko onemogočali pridobitev odškodnine ali jo naredili pretirano

težko dosegljivo (glede podobnega vprašanja povračila davkov zaradi

kršitve prava Skupnosti glej med drugim Sodbo z dne 9. novembra 1983 v

zadevi San Giorgio, 199/82, Recueil, str. 3595).

44 V

tej zadevi je bila kršitev prava Skupnosti države članice, ker ni

uspela prenesti Direktive 80/987 v predpisanem roku, potrjena s sodbo

Sodišča. Cilj, zahtevan v tej direktivi, daje delavcem pravico do

jamstva za izplačilo neporavnanih terjatev iz naslova neizplačanih plač.

Tako kot izhaja iz preučitve prvega dela prvega vprašanja, lahko

vsebino te pravice opredelimo na podlagi določb Direktive.

45 Pod

temi pogoji morajo nacionalna sodišča v skladu z nacionalnim pravom

glede odgovornosti zagotoviti pravico delavcev, da dobijo odškodnino za

škodo, ki so jo utrpeli, ker država ni prenesla Direktive.

46 Torej

je nacionalnemu sodišču treba odgovoriti, da je država članica dolžna

povrniti škodo, ki so jo posamezniki utrpeli, ker država ni prenesla

Direktive 80/987.

Drugo in tretje vprašanje

47 Upoštevajoč

odgovor na prvo vprašanje za predhodno odločanje se Sodišču ni treba

opredeliti glede drugega in tretjega vprašanja.

Stroški

48 Stroški,

ki so jih priglasile vlade Italije, Združenega kraljestva, Nizozemske

in Nemčije ter Komisija Evropskih skupnosti, ki so Sodišču predložile

stališča, se ne povrnejo. Ker je ta postopek za stranke v postopku v

glavni stvari ena od stopenj pred nacionalnim sodiščem, to odloči o

stroških.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE

na

vprašanja, ki sta mu jih postavili Pretura di Vicenza (v zadevi C-6/90)

in Pretura di Bassano del Grappa (v zadevi C-9/90) s sklepoma z dne 9.

julija 1989 in 30. decembra 1989, razsodilo:

1) Določbe Direktive Sveta 80/987/EGS z dne 20. oktobra 1980 o približevanju

zakonodaje držav članic o varstvu delavcev v primeru plačilne

nesposobnosti njihovega delodajalca, ki določajo pravice delavcev, je

treba razlagati tako, da zadevne osebe ne morejo uveljaviti svojih

pravic pred nacionalnimi sodišči zoper državo, ki ni sprejela izvedbenih

ukrepov v predpisanem roku.

2) Država članica je dolžna povrniti škodo, ki so jo posamezniki utrpeli, ker ji ni uspelo prenesti Direktive 80/987/EGS. Due

Slynn

Joliet

Schockweiler

Grévisse

Kapteyn

Mancini

Moitinho de Almeida

Rodríguez Iglesias

Díez de Velasco

Zuleeg

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 19. novembra 1991.

Sodni tajnik

Predsednik

J.‑G. Giraud

O. Due

* Jezik postopka: italijanščina.