Sodba Sodišča z dne 15. julija 1964.

SODBA SODIŠČA

z dne 15. julija 1964( * )

V zadevi 6/64,

katere

predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 177

Pogodbe EGS, ki ga je vložilo Giudice conciliatore iz Milana, in za

pridobitev razlage členov 102, 93, 53 in 37 navedene pogodbe v postopku

Flaminio Costa

proti

E.N.E.L. – Ente nazionale energia elettrica impresa già della Edisonvolta,

SODIŠČE,

v

sestavi A. M. Donner, predsednik, Ch. L. Hammes in A. Trabucchi,

predsednika senatov, L. Delvaux, R. Rossi, R. Lecourt (poročevalec) in

W. Strauss, sodniki,

generalni pravobranilec: M. Lagrange,

sodni tajnik: A. Van Houtte,

izreka naslednjo

Sodbo

Giudice

Conciliatore (Milano) je s pravilno predloženim sklepom z dne

16januarja 1964 „v skladu s členom 177 Pogodbe o ustanovitvi EGS z

dne 25. marca 1957, ki je v italijansko pravo prenesena z zakonom

št. 1203 z dne 14. oktobra 1957, in glede na trditev, da zakon št.

1643 z dne 6. decembra 1962 in odloki predsednika, izdani za izvrševanje

tega zakona [...], kršijo člene 102, 93, 53 in 37 Pogodbe“, prekinilo

postopek in sklenilo, da zadevo predloži Sodišču.

Uporaba člena 177

Tožbeni razlog: besedilo vprašanja

Ob

upoštevanju, da je vložen očitek v zvezi z zadevnim vprašanjem, češ da

je njegov namen s sredstvom iz člena 177 doseči presojo skladnosti

zakona s pogodbo,

ob upoštevanju, da v mora

v postopku, ki poteka pred sodiščem države članice, zoper odločitev

katerega po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva, kakršen je

obravnavani primer, tako sodišče v zvezi z „razlago te Pogodbe“ zadevo

predložiti Sodišču, če se tako vprašanje postavi;

ker

na podlagi te določbe Sodišče ne sme niti uporabiti Pogodbe za določen

primer niti odločati o veljavnosti ukrepa notranjega prava glede na

Pogodbo, kar bi bilo sicer mogoče storiti v okviru člena 169;

ker

sme Sodišče iz nepopolno formuliranega besedila nacionalnega sodišča

povzeti le tiste dele, ki se nanašajo na razlago Pogodbe;

ker

Sodišču torej ni treba odločati o veljavnosti italijanskega zakona

glede na Pogodbo, temveč mora samo razlagati zgoraj navedene člene glede

na pravna dejstva, ki jih navaja Giudice Conciliatore.

Tožbeni razlog: neobstoj potrebe po razlagi

Ob upoštevanju, da je vložen očitek, da je sodišče iz Milana zahtevalo razlago Pogodbe, ki za rešitev spora ni potrebna;

ob

upoštevanju, da člen 177 temelji na jasnem ločevanju nalog nacionalnih

sodišč in Sodišča, ta ne omogoča Sodišču, niti da bi poznalo dejstva

tega primera niti da bi ocenilo razloge in cilje predloga za razlago.

Tožbeni razlog: sodnik mora uporabiti notranje pravo

Ob

upoštevanju, da italijanska vlada trdi, da je predlog Giudice

Conciliatore „absolutno nedopusten“ zato, ker nacionalno sodišče, ki

mora uporabiti notranje pravo, ne more uporabiti člena 177;

ob

upoštevanju, da je v nasprotju z navadnimi mednarodnimi pogodbami

Pogodba EGS vzpostavila lastni pravni red, ki je z njeno uveljavitvijo

postal sestavni del pravnih sistemov držav članic in zavezuje njihova

sodišča;

ker so z ustanovitvijo Skupnosti za

nedoločen čas, ki ima lastne institucije, osebnost, pravno sposobnost,

sposobnost zastopanja na mednarodni ravni oziroma, natančneje, dejanska

pooblastila, ki izhajajo iz omejitve pristojnosti ali iz prenosa

pooblastil z držav na Skupnost, države članice, čeprav le na omejenih

področjih, omejile svoje suverene pravice in tako ustvarile pravni

korpus, ki se uporablja tako za državljane kot za države same;

ob

upoštevanju, da je z vključitvijo določb, ki izvirajo iz skupnostnega

vira, v pravo vsake države članice in, bolj na splošno, določil in duha

Pogodbe povezana nezmožnost držav članic, da bi zoper pravni red, ki so

ga sprejele na podlagi vzajemnosti, priznale prednost enostranskemu in

poznejšemu ukrepu, ki tako ne sme biti v protislovju z njim;

ker

izvršilna moč prava Skupnosti dejansko ne sme biti različna v različnih

državah članicah v prid poznejšim nacionalnim zakonodajam, ne da bi

take spremembe ogrozile uresničevanje ciljev Pogodbe iz člena 5(2) ali

povzročile diskriminacijo, ki je prepovedana s členom 7;

ker

obveznosti, prevzete s pogodbo o ustanovitvi Skupnosti, ne bi bile

brezpogojne, temveč le morebitne, če bi jih prihodnji zakonski akti

podpisnic lahko ogrozili;

ker je, kjer koli

je državam priznana pravica do enostranskih ukrepov, to storjeno z

jasno in natančno določbo (na primer členi 15, 93(3), od 223 do 225);

ker

na drugi strani za prošnje držav za odstopanja veljajo postopki

odobritve (na primer členi 8(4), 17(4), 25, 26, 73, 93(2), tretji

pododstavek, in 226), ki bi bili brez pomena, če bi se države članice

lahko izognile svojim obveznostim s preprostim zakonom;

ob

upoštevanju, da prevlado prava Skupnosti potrjuje člen 189, v skladu s

katerim ima uredba „zavezujočo“ moč in „se neposredno uporablja v vseh

državah članicah“;

ker ta določba, ki je ne

spremlja noben pridržek, ne bi bila veljavna, če bi države njene učinke

lahko enostransko odpravljale z zakonskimi akti, ki bi bili v nasprotju

s besedili Skupnosti;

ob upoštevanju

učinka celote vseh teh dejavnikov zoper pravo, izvirajoče iz avtonomnega

vira, nastalo s Pogodbo, zaradi njegove izvirnosti ni mogoče sodno

nasprotovati s kakršnimi koli notranjimi besedili, ne da bi izgubilo

svojo skupnostno naravo in ne da bi bila ogrožena pravna podlaga

Skupnosti;

ker prenos pravic in obveznosti

iz notranjega pravnega reda v pravni red Skupnosti, ki so ga izvedle

države v skladu z določbami Pogodbe, prinaša tudi dokončno omejitev

njihovih suverenih pravic, nad katero ne more prevladati poznejši

enostranski akt, ki ni združljiv s pojmom Skupnosti;

ker

je zaradi tega treba ne glede na kakršno koli nacionalno pravo

uporabiti člen 177 v primerih, v katerih se postavi vprašanje razlage

Pogodbe;

ob upoštevanju, da je namen

vprašanj Giudice Conciliatore, postavljenih v zvezi s členi 102, 93, 53

in 37, predvsem izvedeti, ali te določbe povzročajo neposredne učinke in

za subjekte ustvarjajo pravice, ki jih morajo notranja sodišča

varovati, in če je odgovor pritrdilen, kakšen je njihov pomen.

Razlaga člena 102

Ob

upoštevanju, da se v skladu s členom 102, „kadar obstaja bojazen“, da

bi lahko sprejetje ali sprememba zakonske določbe povzročila

„izkrivljanje“, država članica, ki jo želi sprejeti ali spremeniti,

„posvetuje s Komisijo“, ki lahko državam priporoči ustrezne ukrepe, s

katerimi bi se izognile spornemu izkrivljanju;

ob

upoštevanju, da je ta člen, vključen v poglavje, ki je namenjeno

„približevanju zakonodaj“, namenjen preprečevanju povečevanja razlik

glede na cilje Pogodbe med nacionalnimi zakonodajami različnih držav;

ker

so s to določbo države članice omejile svojo pravico do svobode pobude s

tem, da so se podvrgle ustreznemu postopku posvetovanja;

ker

so države s tem, da so se nedvoumno zavezale k predhodnemu posvetovanju

s Komisijo pri osnutku vseh zakonodajnih aktov, ki bi lahko povzročili

tveganje, čeprav še tako majhno, morebitnega izkrivljanje, so s Pogodbo

prevzele obveznost do Skupnosti, ki jih zavezuje kot države, vendar za

subjekte ne ustvarja pravic, ki jih morajo nacionalna sodišča varovati;

ob

upoštevanju, da mora Komisija spoštovati zapovedi tega člena, ta obveza

ne daje posameznikom možnosti sklicevati se v okviru prava Skupnosti in

na podlagi člena 177 niti na neizpolnitev obveznosti zadevne države

niti na nedelovanje Komisije.

Razlaga člena 93

Ob

upoštevanju, da v skladu s členom 93(1) in (2) Komisija v sodelovanju z

državami članicami „redno preverja vse sisteme pomoči, ki obstajajo v

teh državah“ za sprejemanje ustreznih ukrepov, potrebnih za delovanje

skupnega trga;

ker mora biti Komisija v

skladu s členom 93(3) dovolj zgodaj obveščena o vseh načrtih za

dodelitev ali spremembo pomoči, zadevna država članica pa ne sme

izvajati predvidenih ukrepov pred zaključkom skupnostnega postopka in,

glede na okoliščine primera, postopka pred Sodiščem;

ob

upoštevanju, da je namen teh določb, uvrščenih v oddelek Pogodbe z

naslovom „Državne pomoči“, po eni strani postopna vključitev obstoječih

pomoči in po drugi strani izogibanje temu, da bi posamezne države pri

vodenju svojih notranjih zadev uvajale nove pomoči, ki bi lahko

neposredno ali posredno kot „kakršne koli vrste pomoči“ dajale prednosti

določenim podjetjem ali izdelkom in bi grozile, da bodo izkrivile

konkurenco;

ker so s členom 92 države

članice priznale nezdružljivost takih pomoči s skupnim trgom in so se s

tem implicitno zavezale, da jih ne bodo dodeljevale zunaj odstopanj,

predvidenih s Pogodbo, s členom 93 pa so se dogovorile, da se podvržejo

ustreznim postopkom tako za ukinitev obstoječih kot za uvajanje novih

pomoči;

ker so države same prevzele

obveznost tudi formalno „dovolj zgodaj“ obvestiti Komisijo o vseh

načrtih pomoči, pri čemer so se strinjale, da se podredijo postopkom iz

člena 93, in so s pogodbo prevzele obveznost do Skupnosti, ki jih

zavezuje kot države, vendar ne ustvarja pravic za subjekte, razen v

primeru zadnje določbe člena 93(3), ki pa ni predmet tega postopka;

ob

upoštevanju, da mora Komisija sama zagotoviti spoštovanje določb tega

člena, ki jo zavezuje tudi k rednemu preverjanju vseh sistemov

obstoječih pomoči z državami članicami, vendar ta obveznost posameznikom

ne daje možnosti sklicevati se v okviru prava Skupnosti in na podlagi

člena 177 niti na neizpolnitev obveznosti zadevne države niti na

nedelovanje Komisije.

Razlaga člena 53

Ob

upoštevanju, da so se v skladu s členom 53 države članice zavezale, da

na svojem ozemlju ne bodo uvajale novih omejitev glede pravice

državljanov drugih držav članic do ustanavljanja, razen če Pogodba

določa drugače;

ker je tako prevzeta obveznost držav pravno gledano preprosto vzdržanje;

ker je ne spremlja noben pogoj in ker za njeno izvrševanje ali učinke niso potrebni nobeni ukrepi niti držav niti Komisije;

ker

je torej celotna, pravno popolna in posledično sposobna ustvarjati

neposredne učinke v razmerjih med državami članicami in njihovimi

subjekti;

ob upoštevanju, da tako formalno

izražena prepoved, ki je bila uveljavljena s Pogodbo v celotni Skupnosti

in je na podlagi tega dejstva vključena v pravni sistem držav članic,

pomeni njihovo pravo in neposredno zadeva njihove državljane, v korist

katerih je ustvarila individualne pravice, ki jih morajo nacionalna

sodišča varovati;

ob upoštevanju, da

zaprošena razlaga člena 53 narekuje njegovo obravnavo v okviru poglavja o

pravici do ustanavljanja, v katerem je;

ker

je po zapovedi postopne odprave „omejitev glede pravice do

ustanavljanja za državljane ene države članice na ozemlju druge države

članice“ v členu 52, v obravnavanem poglavju v členu 53, določeno, da te

države „ne smejo uvajati novih omejitev glede pravice državljanov

drugih držav članic do ustanavljanja na svojem ozemlju“;

ker gre torej za to, da se izve, pod katerimi pogoji imajo državljani drugih držav članic pravico do ustanavljanja;

ker

člen 52(2) s tem v zvezi določa, da zajema dostop do dejavnosti

samozaposlenih oseb, ustanovitev in vodenje podjetij „pod pogoji, ki jih

[...] za svoje državljane določa zakonodaja države, v kateri se taka

ustanovitev izvede“;

ker torej zadošča, da

bi bil člen 53 spoštovan, če noben nov ukrep za pravico državljanov

drugih držav članic ne postavi strožje ureditve od tiste, ki velja za

državljane, in to ne glede na pravni red, ki velja za podjetje.

Razlaga člena 37

Ob

upoštevanju, da države članice v skladu s členom 37(1) postopoma

prilagodijo „vse državne tržne monopole “, da bodo glede pogojev nabave

in trženja odpravile vsakršno diskriminacijo med državljani držav

članic;

ker člen 37(2) med drugim določa obveznost opustitve uvajanja vsakega novega ukrepa v nasprotju s to določbo;

ob

upoštevanju, da so tako države članice s pogodbo prevzele dvojno

obveznost: prvič aktivno obveznost, namenjeno prilagoditvi državnih

monopolov, in drugič pasivno, namenjeno izogibanju kakršnim koli novim

ukrepom;

ker se zahteva razlaga zadnjenavedene obveznosti in tistih delov prve, ki so potrebni za to razlago;

ob upoštevanju, da člen 37(2) določa nepogojno prepoved, ki je v obveznosti ne storiti, ampak opustiti;

ker te obveznosti ne spremlja noben pogoj, da bi bil za njeno izvajanje potreben pozitivni akt notranjega prava;

ker je ta prepoved sposobna ustvariti neposredne učinke na pravne odnose med državami članicami in njihovimi državljani;

ob

upoštevanju, da tako formalno izražena prepoved, ki je bila

uveljavljena s Pogodbo v celotni Skupnosti in je na podlagi tega dejstva

vključena v pravni sistem držav članic, pomeni njihovo pravo in

neposredno zadeva njihove državljane, v korist katerih je ustvarila

individualne pravice, ki jih morajo nacionalna sodišča varovati;

ob

upoštevanju, da zaprošena razlaga člena 37 zaradi zapletenosti besedila

in medsebojnih vplivov med odstavkoma 1 in 2 narekuje obravnavanje obeh

v celoti poglavja, v katerem sta;

ker to poglavje zadeva „odpravo količinskih omejitev med državami članicami“;

ob

upoštevanju, da ima sklicevanje iz člena 37(2) na „načela iz odstavka

1“ tako za namen preprečiti vzpostavitev vsakršne nove „diskriminacije

[...] med državljani držav članic“ glede pogojev nabave in trženja

blaga;

ker iz tako opredeljenega cilja

sledi, da člen 37(1) opisuje tržne odnose, s katerimi mu je mogoče

nasprotovati, da bi jih prepovedal;

ker so

torej s sklicevanjem na člen 37(2) prepovedani vsi novi monopoli ali

organi, kolikor so namenjeni uvedbi novih razlikovanj glede pogojev

nabave in trženja blaga;

ker je zato naloga

sodišča, ki o zadevi odloča, da najprej razišče ovire za uresničitev

tega cilja, kar pomeni, ali novo razlikovanje med državljani držav

članic glede pogojev nabave in trženja blaga izhaja iz spornega ukrepa

samega ali pa bo njegova posledica;

ob upoštevanju, da je treba obravnavati tudi razloge iz člena 37(1);

ker

ta člen prepoveduje vzpostavitev ne kakršnih koli državnih monopolov,

ampak tistih, ki so „tržni“, in to le toliko, kolikor so namenjeni

uvedbi omenjenih razlikovanj;

ker morajo

državni monopoli in organi, ki jih ta člen zadeva, da bi bili predmet

prepovedi tega besedila, na eni strani imeti za cilj transakcije v zvezi

s tržnim izdelkom, ki je sposoben biti predmet konkurence in tržne

izmenjave med državami članicami, po drugi strani pa mora v tej

izmenjavi igrati dejansko vlogo;

ker je

zato naloga sodišča, ki o zadevi odloča, da v vsakem primeru presodi, če

se zadevna gospodarska dejavnost, ki je predmet nadzora, nanaša na tak

izdelek, ki ima lahko zaradi svoje narave, tehničnih in mednarodnih

zahtev, ki veljajo zanj, dejansko vlogo v uvozu ali izvozu med

državljani držav članic.

Stroški

Stroški Komisije Evropske gospodarske skupnosti in italijanske vlade, ki sta Sodišču predložili stališča, se ne povrnejo;

ker je ta postopek za stranke ena od stopenj v postopku pred Giudice Conciliatore (Milano);

na podlagi procesnih vlog;

po predstavitvi poročila sodnika poročevalca;

po navedbah strank v osnovnem postopku, Komisije Evropske gospodarske skupnosti in italijanske vlade;

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca;

na podlagi členov 37, 53, 93, 102 in 177 Pogodbe o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti;

na podlagi Protokola o Statutu Sodišča Evropske gospodarske skupnosti;

na podlagi Poslovnika Sodišča Evropskih skupnosti

je

SODIŠČE

ob odločanju o ugovoru nedopustnosti na podlagi člena 177 odločilo:

Vprašanja,

ki jih je postavilo Giudice Conciliatore (Milano) na podlagi člena 177,

so dopustna, kolikor v obravnavanem primeru zadevajo razlago določb

Pogodbe EGS; poznejšega enostranskega ukrepa ni mogoče uporabiti proti

pravilom Skupnosti.

In tudi:

1) Člen 102 ne vsebuje nobene določbe, ki bi bila za subjekte sposobna

ustvariti pravice, ki jih morajo nacionalna sodišča varovati.

2) Določbe člena 93, na katere se nanaša vprašanje, tudi ne vsebujejo takih določb.

3) Člen 53 je pravilo Skupnosti, ki je sposobno za subjekte ustvariti pravice, ki jih morajo nacionalna sodišča varovati.

4) Te določbe prepovedujejo vsak nov ukrep, katerega predmet je za pravico do

ustanavljanja državljanov drugih držav članic določitev strožje

ureditve od tiste, ki velja za državljane, in to ne glede na pravni red,

ki velja za podjetja.

5) Člen 37(2) v vseh svojih določbah pomeni skupnostno pravilo, ki je sposobno

za subjekte ustvariti pravice, ki jih morajo nacionalna sodišča

varovati.

6) V okviru postavljenega vprašanja je vsebina teh določb prepovedati vse

nove ukrepe, ki so v nasprotju z načeli člena 37(1), kar pomeni

kakršnega koli ukrepa, katerega vsebina ali posledica je novo

razlikovanje med državljani držav članic glede pogojev nabave in trženja

blaga, in sicer z monopoli in organi, ki morajo po eni strani imeti za

predmet transakcije s tržnim izdelkom, ki je sposoben biti predmet

konkurence in tržne izmenjave med državami članicami, po drugi strani pa

morajo v taki tržni izmenjavi igrati dejansko vlogo.

Dalje je razsodilo:

O stroških tega postopka bo odločilo Guidice Conciliatore (Milano).

Donner

Hammes

Trabucchi

Delvaux

Rossi

Lecourt

Strauss

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 15. julija 1964.

Sodni tajnik

Predsednik

A. Van Houtte

A. M. Donner

* Jezik postopka: italijanščina.