Sodba Sodišča z dne 5. februarja 1963.

SODBA SODIŠČA

z dne 5. februarja 1963( * )

V zadevi 26/62,

katere

predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je

Tariefcommissie, nizozemsko upravno sodišče, ki na zadnji stopnji odloča

v finančnih sporih, naslovilo na Sodišče na podlagi člena 177(1)(a) in

(3) Pogodbe o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti, v postopku Algemene Transport- en Expeditie Onderneming van Gend en Loos NV ,

s sedežem v Utrechtu, ki jo zastopata H. G. Stibbe in L. F. D. ter

Kuile, odvetnika v Amsterdamu, z naslovom za vročanje na generalnem

konzulatu Nizozemske v Luksemburgu,

in

Nederlandse Administratie der Belastingen ,

ki jo zastopa inšpektor za prihodke in trošarine iz Zaandama, z

naslovom za vročanje na veleposlaništvu Nizozemske v Luksemburgu,

za odločitev o teh predhodnih vprašanjih:

• 1. ali člen 12 Pogodbe EGS lahko učinkuje v nacionalnem pravu oziroma ali

lahko državljani na podlagi tega člena uveljavljajo posamezne pravice,

ki jih morajo sodišča varovati;

2. če je

odgovor pritrdilen, ali je odmera uvozne dajatve v višini 8 % za

uvoz na Nizozemsko tožeče stranke za ureaformaldehid s poreklom iz

Zvezne republike Nemčije pomenila nedovoljeno povečanje v smislu člena

12 Pogodbe EGS ali pa je šlo v obravnavanem primeru za utemeljeno

spremembo uvozne dajatve, ki se je uporabljala pred 1. marcem 1960, ki

je ni mogoče šteti za prepovedano pod pogoji iz člena 12, čeprav je

pomenila povečanje z aritmetičnega stališča,

SODIŠČE,

v

sestavi A. M. Donner, predsednik, L. Delvaux in R. Rossi, predsednika

senatov, O. Riese, Ch. L. Hammes (poročevalec), A. Trabucchi in R.

Lecourt, sodniki,

generalni pravobranilec: K. Roemer,

sodni tajnik: A. Van Houtte,

izreka naslednjo

Sodbo

I – Postopek

Ob

upoštevanju tega, da proti predlogu za sprejetje predhodne odločbe, ki

ga je na Sodišče na podlagi člena 177 Pogodbe EGS naslovilo

Tariefcommissie, sodišče v smislu tega člena, glede pristojnosti Sodišča

ni bilo nobenega ugovora;

ker glede predloga tudi niso podani razlogi, ki bi jih Sodišče moralo upoštevati po uradni dolžnosti.

II – Prvo vprašanje

A – Pristojnost Sodišča

Ob

upoštevanju, da nizozemska in belgijska vlada izpodbijata pristojnost

Sodišča z obrazložitvijo, da vprašanje v tej zadevi ne zadeva razlage,

ampak uporabo Pogodbe v okviru ustavnega prava Nizozemske;

ker

naj Sodišče zlasti ne bi bilo pristojno za odločanje o priznanju

prevlade določb Pogodbe EGS nad nizozemsko zakonodajo in drugimi

sporazumi, ki jih je sprejela Nizozemska in vnesla v nizozemsko notranje

pravo; ker so za rešitev takih sporov izključno pristojna nacionalna

sodišča, razen za tožbe pod pogoji, določenimi v členih 169 in 170

Pogodbe;

vendar ob upoštevanju, da v tej

zadevi Sodišče ni zaprošeno za odločitev o uporabi Pogodbe v skladu z

načeli nizozemskega nacionalnega prava, ki so še naprej v pristojnosti

nacionalnih sodišč, temveč je v skladu s členom 177(1)(a) Pogodbe

zaprošeno le za razlago obsega člena 12 Pogodbe v okviru prava Skupnosti

in s stališča njegovega učinka na posameznike;

ker ta ugovor torej nima pravne podlage;

ob

upoštevanju, da belgijska vlada uveljavlja tudi nepristojnost Sodišča, z

utemeljitvijo, da odgovor, ki ga Sodišče utegne dati na prvo vprašanje

Tariefcommissie, ne bo imel nobenega vpliva na rešitev spora,

predloženega temu sodišču;

ob upoštevanju,

da je za pristojnost Sodišča v tej zadevi potrebno in zadošča le, da se

zastavljeno vprašanje jasno nanaša na razlago Pogodbe;

ker

ugotovitve, ki nacionalno sodišče utegnejo voditi k postavitvi vprašanj

Sodišču, in pomen teh vprašanj, ki mu ga nacionalno sodišče daje v

okviru spora, predloženega v sojenje, niso podvrženi odločanju Sodišča;

ob upoštevanju, da se predloženi vprašanji glede na svoje besedilo nanašata na razlago Pogodbe;

ker je Sodišče zato pristojno odgovoriti na vprašanji;

ker ta ugovor prav tako ni utemeljen.

B – Temelj

Ob

upoštevanju, da Tariefcommissie s prvim vprašanjem sprašuje, ali ima

člen 12 Pogodbe lahko neposreden učinek v nacionalnem pravu tako, da

državljani države članice na podlagi tega člena uveljavljajo pravice, ki

jih mora nacionalno sodišče varovati;

ob

upoštevanju, da je za ugotovitev takega učinka določb mednarodne pogodbe

treba upoštevati duha, sistematiko in besedilo teh določb;

ob

upoštevanju, da cilj Pogodbe EGS, ki je vzpostavitev skupnega trga,

katerega delovanje neposredno zadeva subjekte Skupnosti, pomeni, da je

ta Pogodba več kot mednarodni sporazum, ki vzpostavlja zgolj

obojestranske obveznosti držav pogodbenic;

ker

je taka razlaga potrjena v preambuli Pogodbe, ki se nanaša ne le na

vlade, ampak tudi na državljane, še očitneje pa z ustanovitvijo organov,

v katerih so institucionalizirane suverene pravice, katerih izvrševanje

zadeva tako države članice kot njihove državljane;

ker

je dalje treba pripomniti, da imajo državljani držav, ki so se združile

v Skupnost, možnost sodelovati pri delovanju Skupnosti prek Evropskega

parlamenta in Ekonomsko-socialnega odbora;

ker

poleg tega naloga Sodišča v okviru člena 177, katerega cilj je

zagotoviti, da nacionalna sodišča Pogodbo razlagajo enotno, potrjuje, da

so države članice pravu Skupnosti priznale moč, ki jo njihovi

državljani lahko uveljavljajo pred nacionalnimi sodišči;

ker

iz vsega navedenega izhaja, da pomeni Skupnost nov pravni red

mednarodnega prava, v korist katerega so države članice omejile, čeprav

na omejenih področjih, svoje suverene pravice in katerega subjekti so ne

le države članice, ampak tudi njihovi državljani;

ker

pravo Skupnosti torej, neodvisno od zakonodaj držav članic,

posameznikom ne nalaga samo obveznosti, ampak jim daje tudi pravice, ki

postanejo del njihove pravne dediščine;

ker

take pravice nastanejo ne samo z izrecno podelitvijo s Pogodbo, ampak

tudi na podlagi obveznosti, ki jih Pogodba jasno opredeli in naloži

posameznikom, državam članicam in institucijam Skupnosti;

ob

upoštevanju, da je treba glede na sistematiko Pogodbe, kar zadeva

carine in dajatve z enakim učinkom, poudariti, da člen 9, ki Skupnost

utemeljuje na carinski uniji, kot ključno določbo vsebuje prepoved carin

in dajatev;

ker je ta določba uvrščena na

začetek dela pogodbe, ki opredeljuje „Temelje Skupnosti“; v členu 12 je

uporabljena in pojasnjena;

ob upoštevanju, da besedilo člena 12 določa jasno in brezpogojno obveznost ne storitve, ampak opustitve dejanj;

ker

te obveznosti ne spremlja noben pridržek držav članic, s katerim bi

izvajanje tega člena pogojevale z zapovednim aktom notranjega prava;

ker

je ta prepoved popolnoma primerna za to, da ustvarja neposredne učinke v

pravnih razmerjih med državami članicami in njihovimi subjekti;

ob upoštevanju, da izvajanje člena 12 ne zahteva nobenih zakonodajnih posegov držav;

ker

dejstvo, da so v tem členu kot subjekti, ki so zavezani opustitvam,

države članice, ne izključuje možnosti, da ne bi mogla uporaba tega

člena koristiti njihovim državljanom;

ob

upoštevanju, da je argument, ki so ga v svojih stališčih Sodišču

predložile tri vlade in ki se sklicuje na člena 169 in 170 Pogodbe,

napačen;

ker dejstvo, da omenjena člena

pogodbe omogočata Komisiji in državam članicam, da na Sodišču sprožijo

postopek zoper državo članico, ki ni izpolnila obveznosti, še ne pomeni,

da se državljani ne morejo sklicevati na te obveznosti pred

nacionalnimi sodišči; prav tako dejstvo, da ima Komisija po Pogodbi na

voljo sredstva za zagotavljanje izpolnjevanja obveznosti, ne izključuje

možnosti, da se posamezniki pred nacionalnimi sodišči sklicujejo na

kršitve obveznosti;

ker če država članica

omeji zajamčeno varstvo pred kršitvijo člena 12, bo v postopkih na

podlagi členov 169 in 170 svojim državljanom odpravila neposredno pravno

varstvo individualnih pravic;

ker bi bila

uporaba teh členov po uveljavitvi nacionalne odločitve, sprejete v

nasprotju z določbami Pogodbe, lahko neučinkovita;

ker

je skrb zainteresiranih posameznikov za varovanje svojih pravic

učinkovit nadzor, ki se pridružuje nadzoru, ki ga člena 169 in 170

poverjata Komisiji in državam članicam;

ob

upoštevanju, da iz navedenega izhaja, da je treba člen 12 v skladu z

namenom, sistematiko in besedilom Pogodbe razlagati tako, da ima

neposreden učinek in ustvarja individualne pravice, ki jih morajo

nacionalna sodišča varovati.

III – Drugo vprašanje

A – Pristojnost Sodišča

Ob

upoštevanju, da v skladu s stališči belgijske in nizozemske vlade to

vprašanje od Sodišča zahteva, preden lahko nanj odgovori, pregled

tarifne razvrstitve ureaformaldehida, uvoženega na Nizozemsko; o tej

razvrstitvi glede na „Tariefbesluit“ iz leta 1947 namreč Van Gend &

Loos in inšpektor carinske in davčne uprave Zaandam zastopata različna

mnenja;

ker postavljeno vprašanje ne

zadeva razlage Pogodbe, ampak izvajanje nizozemske carinske zakonodaje

glede razvrstitve aminoplastov, kar je zunaj pristojnosti, ki jo ima

Sodišče Evropskih skupnosti po členu 177(1)(a);

ker Sodišče torej ni pristojno za obravnavo vprašanja Tariefcommissie;

ob

upoštevanju, da je sicer resnični pomen vprašanja Tariefcommissie, ali,

pravno gledano, dejansko povečanje carinskih dajatev za določen

izdelek, ki ne izhaja iz povečanja carinske stopnje, ampak iz nove

razvrstitve, ki je nastala zaradi spremembe tarifnega opisa, krši

prepoved na podlagi določb člena 12 Pogodbe;

ob

upoštevanju, da s tega stališča postavljeno vprašanje zadeva razlago te

določbe Pogodbe ali, natančneje, razlago pomena, ki ga imajo predpisi,

uporabljani pred uveljavitvijo Pogodbe;

ker je Sodišče torej pristojno za odgovor na to vprašanje.

B – Predmet

Ob

upoštevanju, da iz besedila in sistematike člena 12 Pogodbe izhaja, da

je treba za ugotovitev, ali so bile carine oziroma dajatve z enakim

učinkom povečane v nasprotju s prepovedjo iz omenjenega člena,

upoštevati carine in dajatve, ki so se uporabljale na dan, ko je Pogodba

začela veljati;

dalje, ob upoštevanju

prepovedi iz člena 12 Pogodbe, tak nezakonit dvig lahko izhaja iz

preureditve carinske tarife, ki povzroča uvrstitev v višji dajatveni

razred, ali pa iz dejanskega zvišanja carinske stopnje;

ob

upoštevanju, da pri tem ni pomembno, na kakšen način so se povečale

carine, če je za isti izdelek v isti državi, potem ko je Pogodba začela

veljati, veljala višja carinska stopnja;

ker

je izvajanje člena 12, v skladu z zgornjo razlago, v pristojnosti

nacionalnega sodišča, ki mora ugotoviti, ali se carini podvrženi

izdelek, v tem primeru ureaformaldehid s poreklom v Zvezni republiki

Nemčiji, carini na podlagi veljavnih carinskih ukrepov Nizozemske z

uvozno dajatvijo, višjo od tiste, ki se je uporabljala 1. januarja 1958;

ker Sodišče ni pristojno za odločitev o

utemeljenosti nasprotujočih si trditev v tej zadevi, ki so mu bile

predložena med postopkom, tako da jo mora prepustiti odločitvi

nacionalnih sodišč.

IV– Stroški

Stroški, ki so jih imele Komisija in države članice s predložitvijo stališč Sodišču, se ne povrnejo;

ker je ta postopek za stranke ena od stopenj v postopku pred nacionalnim sodiščem, to odloči o stroških;

na podlagi procesnih vlog;

po predstavitvi poročila sodnika poročevalca;

po tem, ko so tožeče stranke in Komisija EGS podale ustne navedbe;

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca;

na podlagi členov 9, 12, 14, 169, 170 in 177 Pogodbe o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti;

na podlagi Protokola o Statutu Sodišča Evropskih skupnosti;

na podlagi Poslovnika Sodišča Evropskih skupnosti.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE

v odgovoru na vprašanji, ki ju je z odločbo z dne 16. avgusta 1962 postavilo Tariefcommissie, razsodilo:

1) Člen 12 Pogodbe o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti ima neposredni

učinek in za subjekte ustvarja individualne pravice, ki jih morajo

nacionalna sodišča varovati.

2) Za ugotovitev, ali so bile carine oziroma dajatve z enakim učinkom

povečane s kršitvijo prepovedi iz člena 12 Pogodbe, je treba upoštevati

carine in dajatve, ki jih je zadevna država dejansko uporabljala na dan,

ko je Pogodba začela veljati. Tako povečanje lahko izhaja iz

preureditve carinske tarife, ki povzroči uvrstitev v višji dajatveni

razred, ali pa iz dejanskega zvišanja carinske stopnje.

3) O stroških tega postopka odloči Tariefcommissie. Donner

Delvaux

Rossi

Riese

Hammes

Trabucchi

Lecourt

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 5. februarja 1963.

Sodni tajnik

Predsednik

A. Van Houtte

A. M. Donner

* Jezik postopka: nizozemščina.