Razlogi za odločitev
Izrek
Stranke
V združenih zadevah C‑585/08 in C‑144/09,
katerih predmet sta predloga za sprejetje predhodne odločbe na podlagi členov 68 ES in 234 ES, ki ju je vložilo Oberster Gerichtshof (Avstrija) s sklepoma z dne 6. novembra 2008 in z dne 26. marca 2009, ki sta na Sodišče prispela 24. decembra 2008 oziroma 24. aprila 2009, v postopkih
Peter Pammer
proti
Reederei Karl Schlüter GmbH & Co. KG (C‑585/08)
in
Hotel Alpenhof GesmbH
proti
Oliverju Hellerju (C‑144/09) ,
SODIŠČE (veliki senat),
v sestavi V. Skouris, predsednik, A. Tizzano, J. N. Cunha Rodrigues, K. Lenaerts, J.‑C. Bonichot, K. Schiemann in J.‑J. Kasel, predsedniki senatov, A. Rosas, sodnik, R. Silva de Lapuerta, P. Lindh (poročevalka), sodnici. in M. Safjan, sodnik,
generalna pravobranilka: V. Trstenjak,
sodni tajnik: B. Fülöp, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 16. marca 2010,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
1Predloga za sprejetje predhodne odločbe se nanašata na razlago člena 15(1)(c) in (3) Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 2001, L 12, str. 1).
2Ta predloga sta bila vložena v okviru dveh sporov, in sicer med P. Pammerjem in družbo Reederei Karl Schlüter GmbH & Co KG (v nadaljevanju: Reederei Karl Schlüter) glede zavrnitve te družbe, da bi mu v celoti povrnila ceno potovanja s tovorno ladjo, ki se ga ni udeležil in je bilo opisano na spletni strani (zadeva C‑585/08), ter med družbo Hotel Alpenhof GesmbH (v nadaljevanju: Hotel Alpenhof) in O. Hellerjem glede njegove zavrnitve plačila hotelskega računa za bivanje, ki ga je rezerviral po internetu (zadeva C‑144/09).
3V uvodni izjavi 13 Uredbe št. 44/2001 je navedeno, da mora biti šibkejša stranka v zvezi s potrošniškimi pogodbami zaščitena s pravili o pristojnosti, ki so za varstvo njenih pravic ugodnejša od splošnih pravil.
4Člen 2(1) Uredbe št. 44/2001 v oddelku 1, naslovljenem „Splošne določbe“, poglavja II te uredbe določa:
„Ob upoštevanju določb te uredbe so osebe s stalnim prebivališčem v državi članici ne glede na njihovo državljanstvo tožene pred sodišči te države članice.“
5Člen 5(1)(a) te uredbe določa to pravilo o posebni pristojnosti:
„Oseba s stalnim prebivališčem v državi članici je lahko tožena v drugi državi članici:
1(a) v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji pred sodiščem v kraju izpolnitve zadevne obveznosti“.
6Člena 15(1) in (3) ter 16(1) in (2) Uredbe št. 44/2001 v oddelku 4, naslovljenem „Pristojnost za potrošniške pogodbe“, poglavja II te uredbe določata:
„ Člen 15
1V zadevah v zvezi s pogodbami, ki jih sklene oseba – potrošnik – za namen, za katerega se šteje, da je izven njegove poklicne ali pridobitne dejavnosti, se pristojnost določi v skladu s tem oddelkom brez poseganja v člen 4 in v peto točko člena 5:
(a) če gre za pogodbo o prodaji blaga na obroke; ali
(b) če gre za pogodbo o posojilu z obročnim odplačevanjem ali za kakršno koli drugo obliko posojila za financiranje prodaje blaga; ali
(c) v vseh drugih primerih, če je bila pogodba sklenjena z osebo, ki opravlja gospodarsko ali poklicno dejavnost v državi članici, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče, ali če na kakršen koli način usmerja to svojo dejavnost v to državo članico ali v več držav, vključno s to državo članico, pogodba pa spada v okvir te dejavnosti.
[…]
3Ta oddelek se ne uporablja za pogodbe o prevozu, razen za pogodbe, po katerih cena vključuje kombinacijo prevoza in namestitve.
1Potrošnik lahko sproži postopek zoper drugo pogodbeno stranko bodisi pred sodišči v državi članici, v kateri ima ta stranka stalno prebivališče, ali pred sodišči kraja, kjer ima potrošnik stalno prebivališče.
2Druga pogodbena stranka lahko sproži postopek zoper potrošnika samo pred sodišči države članice, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče.“
7Kot je razvidno iz uvodnih izjav Uredbe št. 44/2001, ta nadomešča Konvencijo z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 1972, L 299, str. 32), kakor je bila spremenjena s Konvencijo z dne 9. oktobra 1978 o pristopu Kraljevine Danske, Irske in Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska (UL L 304, str. 1 in – spremenjeno besedilo – str. 77), s Konvencijo z dne 25. oktobra 1982 o pristopu Helenske republike (UL L 388, str. 1), s Konvencijo z dne 26. maja 1989 o pristopu Kraljevine Španije in Portugalske republike (UL L 285, str. 1) in s Konvencijo z dne 29. novembra 1996 o pristopu Republike Avstrije, Republike Finske in Kraljevine Švedske (UL 1997, C 15, str. 1, v nadaljevanju: Bruseljska konvencija). Ta uredba je od začetka veljavnosti 1. marca 2002 nadomestila Bruseljsko konvencijo v odnosih med državami članicami, razen Kraljevine Danske.
8Svet Evropske unije je v uvodni izjavi 19 Uredbe št. 44/2001 poudaril potrebo po zagotovitvi kontinuitete med Bruseljsko konvencijo in to uredbo, vključno z razlago določb te konvencije, ki so enakovredne določbam navedene uredbe, s strani Sodišča.
9Člen 13, prvi odstavek, Bruseljske konvencije določa:
„V zadevah v zvezi s pogodbami, ki jih sklene oseba, v nadaljevanju imenovana ‚potrošnik‘, za namen, za katerega se šteje, da je izven njegove poklicne ali pridobitne dejavnosti, se pristojnost določi v skladu s tem oddelkom brez poseganja v člen 4 in člen 5(5), če gre za:
(1) pogodbo o prodaji blaga na obroke; ali
(2) pogodbo o posojilu z obročnim odplačevanjem ali za kakršno koli drugo obliko posojila za financiranje prodaje blaga; ali
(3) vsako drugo pogodbo, katere predmet je opravljanje storitev ali dobava blaga, če:
(a) je bila pred sklenitvijo pogodbe v državi stalnega prebivališča potrošnika izvedena posebna ponudba ali oglaševanje in
(b) je potrošnik v tej državi izvršil dejanja, potrebna za sklenitev te pogodbe.“
10V uvodni izjavi 7 Uredbe (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I) (UL L 177, str. 6) je navedeno, da morajo biti vsebinsko področje uporabe in določbe te uredbe skladne z vsebinskim področjem uporabe in določbami Uredbe št. 44/2001.
11V uvodni izjavi 24 Uredbe št. 593/2008 je navedeno:
„Zlasti kar zadeva potrošniške pogodbe, bi […] [z]aradi usklajenosti z Uredbo (ES) št. 44/2001 […] moral biti po eni strani pogoj za uporabo pravila za varstvo potrošnika sklicevanje na koncept usmerjanja dejavnosti, po drugi strani pa bi bilo treba ta koncept v Uredbi (ES) št. 44/2001 in tej uredbi usklajeno razlagati, ob upoštevanju, da Skupna izjava Sveta in Komisije v zvezi s členom 15 Uredbe (ES) št. 44/2001 navaja, da za uporabo člena 15(1)(c) ‚ni dovolj, da podjetje usmerja svojo dejavnost v državo članico, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče, ali v več držav, vključno s to državo članico, poleg tega mora pogodba spadati v okvir te dejavnosti‘. Ta izjava opozarja tudi, da ‚samo dejstvo, da je spletna stran dostopna, ni dovolj za uporabo člena 15, saj je poleg tega potrebno še, da ta spletna stran vabi k sklepanju pogodb na daljavo in da je bila na tak ali drugačen način pogodba dejansko sklenjena na daljavo. V tem pogledu jezik ali valuta, uporabljena na spletni strani, nista pomembna elementa‘.“
12Člen 6(4)(b) Uredbe št. 593/2008 določa, da se pravila o pravu, ki se uporablja za potrošniške pogodbe, iz odstavkov 1 in 2 tega člena ne uporabljajo za te pogodbe:
„za prevozne pogodbe, razen za pogodbe o paketnih potovanjih v smislu Direktive Sveta 90/314/EGS z dne 13. junija 1990 o paketnem potovanju, organiziranih počitnicah in izletih“.
13Pojem turističnega paketa je v členu 2, točka 1, Direktive Sveta z dne 13. junija 1990 o paketnem potovanju, organiziranih počitnicah in izletih (90/314/EGS) (UL L 158, str. 59) opredeljen tako:
„V tej direktivi:
1‚turistični paket‘ pomeni vnaprej dogovorjeno kombinacijo ne manj kot dveh naslednjih elementov, če so prodani ali ponujeni v prodajo za skupno ceno in če storitev traja več kot štiriindvajset ur ali vključuje nastanitev preko noči:
(a) prevoz;
(b) nastanitev;
(c) druge turistične storitve, ki niso pomožne k prevozu ali nastanitvi in predstavljajo pomemben del turističnega paketa. Deljeno zaračunavanje različnih elementov istega turističnega paketa organizatorja potovanja ali turističnega agenta ne odvezuje obveznosti po tej direktivi.“
14P. Pammer s stalnim prebivališčem v Avstriji je v sporu z družbo Reederei Karl Schlüter s sedežem v Nemčiji glede potovanja s tovorno ladjo iz Trsta (Italija) na Daljni vzhod, ki ga je ta družba organizirala in o katerem je s P. Pammerjem sklenila pogodbo (v nadaljevanju: pogodba o potovanju).
15P. Pammer je potovanje rezerviral prek družbe Internationale Frachtschiffreisen Pfeiffer GmbH s sedežem v Nemčiji (v nadaljevanju: posredniška družba).
16Ta posredniška družba, ki dejavnosti opravlja zlasti po internetu, je na svoji spletni strani potovanje opisala z navedbami, da je ladja opremljena s telovadnico, zunanjim bazenom, salonom, videom in televizijo. Oglaševani so bili tudi tri dvoposteljne kabine s tušem in straniščem, ločenim bivalnim prostorom s sedežno garnituro, pisalno mizo, talnimi oblogami in hladilnikom ter postanki z možnostjo ogleda mest.
17P. Pammer se ni vkrcal in je zahteval povračilo cene, ki jo je plačal za to potovanje, ker je menil, da ta opis ne ustreza razmeram na ladji. Ker je družba Reederei Karl Schlüter povrnila le del te cene, in sicer približno 3500 EUR, je P. Pammer pred avstrijskim pr vostopenjskim sodiščem Bezirksgericht Krems an der Donau zahteval plačilo preostanka približno 5000 EUR in obresti.
18Družba Reederei Karl Schlüter je trdila, da ne opravlja poklicne ali gospodarske dejavnosti v Avstriji, in je v zvezi z navedenim sodiščem podala ugovor nepristojnosti.
19Ta ugovor je bil na prvi stopnji zavrnjen s sodbo Bezirksgericht Krems an der Donau z dne 3. januarja 2008, s katero se je to sodišče izreklo za pristojno, ker naj bi šlo pri pogodbi o potovanju za potrošniško pogodbo, in sicer paketno potovanje, in ker naj bi posredniška družba v Avstriji po internetu opravljala promocijsko dejavnost za račun družbe Reederei Karl Schlüter.
20Toda drugostopenjsko sodišče Landesgericht Krems an der Donau je s sodbo z dne 13. junija 2008 odločilo, da avstrijska sodišča niso pristojna, ker naj bi pogodba o potovanju pomenila pogodbo o prevozu, za katero pa se oddelek 4 poglavja II Uredbe št. 44/2001 ne uporablja. To, da ponujeno potovanje, in sicer dolga plovba od Evrope do Daljnega vzhoda, vključuje neko udobje, naj pogodbe o potovanju ne bi spremenilo v potrošniško pogodbo.
21P. Pammer je zoper navedeno sodbo vložil zahtevo za revizijo.
22Oberster Gerichtshof je v dvomih glede meril, ki se uporabljajo za pojem „paketno potovanje“, in poudarja, da se v obravnavanem primeru postavlja vprašanje, ali so ponujene storitve primerljive s križarjenjem, tako da je mogoče ugotoviti obstoj „turističnega paketa“ in s tem pogodbe o prevozu, za katero se navedeni oddelek 4 uporablja.
23Če bi šlo za tako pogodbo, bi se lahko uporabil člen 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001, in zato bi bilo treba izvedeti, katera merila mora izpolnjevati spletna stran, da bi bilo mogoče šteti, da je dejavnost osebe, ki opravlja gospodarsko ali poklicno dejavnost (trgovca), „usmerjena v“ državo članico, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče v smislu navedene določbe. Predložitveno sodišče vseeno poudarja, da v obravnavanem primeru prvostopenjsko in drugostopenjsko sodišče nista navedli natančnih ugotovitev niti o tem, kako je bila pogodba o potovanju sklenjena, niti o vlogi spletne strani niti, nazadnje, o povezavah med družbo Reederei Karl Schlüter in posredniško družbo.
24V teh okoliščinah je Oberster Gerichtshof prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1. Ali je ‚potovanje s tovorno ladjo‘ paketno potovanje v smislu člena 15(3) [Uredbe št. 44/2001]?
2Ob pritrdilnem odgovoru na prvo vprašanje: ali za ‚usmerjanje‘ dejavnosti (v državo članico, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče) v smislu člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001 zadošča, da je po internetu mogoče obiskati spletno stran posrednika?“
25Družba Hotel Alpenhof, ki upravlja istoimenski hotel v Avstriji, je v sporu s potrošnikom O. Hellerjem s stalnim prebivališčem v Nemčiji.
26O. Heller se je z navedenim hotelom seznanil prek spletne strani tega hotela in v njem rezerviral več sob za obdobje enega tedna okoli 1. januarja 2008. Njegova rezervacija in njena potrditev sta bili opravljeni po elektronski pošti, saj je bil za to na spletni strani hotela naveden elektronski naslov.
27O. Heller naj bi kritiziral hotelske storitve in brez plačila računa odpotoval, čeprav naj bi mu družba Hotel Alpenhof ponudila popust. Ta družba je zato pri avstrijskem sodišču Bezirksgericht Sankt Johann im Pongau vložila tožbo za plačilo približno 5000 EUR.
28O. Heller je podal ugovor nepristojnosti sodišča, ki je začelo postopek. Meni, da je kot potrošnik v skladu s členom 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001 lahko tožen le pred sodišči države članice, v kateri ima stalno prebivališče, to je pred nemškimi sodišči.
29Bezirksgericht Sankt Johann im Pongau in Landesgericht Salzburg, ki je odločalo o pritožbi, sta s sodbama z dne 14. julija 2008 oziroma z dne 27. novembra 2008 zavrnili tožbo oziroma pritožbo, ki sta bili vloženi pri njiju, ker sta presodili, da avstrijska sodišča niso pristojna za njuno obravnavo. Menili sta, da pojem dejavnosti, „usmerjene v“ državo članico stalnega prebivališča potrošnika, zajema tako upravljanje interaktivne spletne strani, ki omogoča spletno sklenitev pogodbe s tem potrošnikom, in sicer prek elektronskih sredstev na spletni strani samega trgovca, kakor tudi upravljanje spletne strani, ki tega ne omogoča in vsebuje le oglase. Ti sodišči namreč menita, da je tudi v zadnjem primeru dejavnost usmerjena k potrošniku v drugih državah članicah, glede na to, da naj bi bilo spletno oglaševanje čezmejno. To „usmerjenost v tujino“ naj bi bilo mogoče izključiti zgolj z izrecnim pojasnilom o poslovnih razmerjih trgovca s potrošniki, ki imajo stalno prebivališče v eni ali več določenih državah članicah. Dejavnost naj bi bila usmerjena v državo članico potrošnika tudi, če se ta seznani s storitvami trgovca prek spletne strani in se nato rezervacija opravi z uporabo elektronskega naslova, poštnega naslova ali celo telefonske številke, ki so navedeni na tej strani.
30Družba Hotel Alpenhof je pri predložitvenem sodišču vložila zahtevo za revizijo.
31Ker Oberster Gerichtshof ni bilo prepričano, da bo Sodišče odgovorilo na drugo vprašanje v zadevi C‑585/08, saj je bil ta odgovor odvisen od odgovora na prvo vprašanje, predloženo v tej zadevi, je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali za ‚usmerjanje‘ dejavnosti v smislu člena 15(1)(c) [Uredbe št. 44/2001] zadostuje, da je spletna stran potrošnikovega sopogodbenika dostopna po internetu?“
32Glede na podobnost med drugim vprašanjem v zadevi C‑585/08 in edinim predloženim vprašanjem v zadevi C‑144/09 je treba v skladu s členom 43 Poslovnika Sodišča zadevi združiti za izdajo te sodbe.
33Najprej je treba opozoriti, da je Sodišče glede na datum predlogov za sprejetje predhodne odločbe in zato, ker je vprašanja predložilo Oberster Gerichtshof, sodišče države članice, zoper odločitev katerega po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva, na podlagi člena 68 ES pristojno za razlago Uredbe št. 44/2001.
34Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v zadevi C‑585/08 sprašuje, ali pogodba o potovanju s tovorno ladjo, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, spada med pogodbe o prevozu, opredeljene v členu 15(3) Uredbe št. 44/2001.
35V skladu s tem členom 15(3) se pravila o pristojnosti iz oddelka 4 poglavja II navedene uredbe uporabljajo le za pogodbe o prevozu, po katerih cena vključuje kombinacijo prevoza in namestitve.
36Upoštevati je treba, da so tako opredeljene pogodbe o prevozu podobne tistim, ki ustrezajo pojmu „paketno potovanje“ v smislu Direktive 90/314, na katerega se predložitveno sodišče tudi izrecno sklicuje v predložitvenem sklepu.
37Kot je namreč Sodišče že razsodilo, za opredelitev storitve kot „turistični paket“ v smislu člena 2(1) Direktive 90/314 zadostuje, da cena vključuje kombinacijo turističnih storitev, ki zajema dve od treh storitev iz te določbe – in sicer prevoz, nastanitev in druge turistične storitve, ki niso pomožne k prevozu ali nastanitvi in predstavljajo pomemben del turističnega paketa – in da ta storitev traja več kot 24 ur ali vključuje prenočitev (glej sodbo z dne 30. aprila 2002 v zadevi Club‑Tour, C‑400/00, Recueil, str. I‑4051, točka 13).
38Za odgovor na predloženo vprašanje je treba torej ugotoviti, ali je pojem „paketno potovanje“, na katerega se sklicuje predložitveno sodišče in ki spada med pojme iz člena 1 Direktive 90/314, upošteven za razlago navedenega člena 15(3).
39Ta pojem ni naveden v členu 15(3) Uredbe 44/2001, čeprav je ta poznejša od Direktive 90/314. Kot je generalna pravobranilka poudarila v točki 47 sklepnih predlogov, je zakonodajalec Unije za namene Uredbe št. 44/2001 uporabil skoraj enake izraze, kot so bili uporabljeni v Konvenciji o uporabi prava v pogodbenih obligacijskih razmerjih, na voljo za podpis 19. junija 1980 v Rimu (UL L 266, str. 1). Ta konvencija je bila leta 2008 nadomeščena z Uredbo št. 593/2008, ki se v členu 6(4)(b) izrecno sklicuje na pojem paketnega potovanja v smislu Direktive 90/314.
40Člen 6 Uredbe št. 593/2008 se nanaša na pravo, ki se uporablja za potrošniške pogodbe, njegov odstavek 4(b) pa iz pojma potrošniških pogodb izključuje pogodbe o prevozu, razen tistih, ki ustrezajo opredelitvi paketnih potovanj v smislu Direktive 90/314.
41Iz primerjave med pogodbami o prevozu iz člena 15(3) Uredbe št. 44/2001 in tistimi iz člena 6(4)(b) Uredbe št. 593/2008 je razvidno, da je nameraval zakonodajalec Unije zajeti enake vrste pogodb, in sicer tiste, za katere lahko veljajo pravila, ki varujejo potrošnike, določena s tema uredbama.
42Ta cilj je razviden tudi iz uvodne izjave 7 Uredbe št. 593/2008, v kateri je navedeno, da morajo biti vsebinsko področje uporabe in določbe te uredbe skladne z vsebinskim področjem uporabe in določbami Uredbe št. 44/2001.
43Navedeni člen 15(3) je treba zato razlagati ob upoštevanju ustrezne določbe iz Uredbe št. 593/2008 in pojma paketnega potovanja, na katerega ta uredba napotuje. Najprej gre namreč za pojem iz direktive, ki je posebej namenjena varstvu potrošnika zlasti pri paketnih potovanjih. Dalje, najnovejša uredba, in sicer Uredba št. 593/2008, se izrecno sklicuje na ta pojem. Nazadnje, Komisija Evropskih skupnosti je v obrazložitvi Predloga uredbe Sveta (ES) o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (COM(1999) 348 konč.) uporabila izraz „paketno potovanje“ in izrecno napotila na Direktivo 90/314 za pojasnitev svojega predloga člena 15(3), katerega besedilo se v končni različici Uredbe št. 44/2001 ni spremenilo.
44Preveriti je torej treba, ali potovanje s tovorno ladjo, kakršno je to v postopku v glavni stvari, ustreza pojmu „turistični paket“, kot je opredeljen v Direktivi 90/314.
45V zvezi s tem ni sporno, da cena navedenega potovanja s tovorno ladjo poleg prevoza vključuje tudi nastanitev in da to potovanje traja več kot 24 ur. Taka storitev torej izpolnjuje pogoje, zahtevane za „turistični paket“ v smislu člena 2, točka 1, Direktive 90/314, in spada v opredelitev pogodbe o prevozu za paketno ceno iz člena 15(3) Uredbe št. 44/2001 v povezavi s tem členom 2, točka 1.
46Zato je treba na prvo vprašanje v zadevi C‑585/08 odgovoriti, da je pogodba o potovanju s tovorno ladjo, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, pogodba o prevozu, po kateri cena vključuje kombinacijo prevoza in namestitve, v smislu člena 15(3) Uredbe št. 44/2001.
47Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v zadevi C‑585/08 in edinim vprašanjem v zadevi C‑144/09 v bistvu sprašuje, prvič, glede na katera merila je mogoče ugotoviti, da trgovec, katerega dejavnost je predstavljena na njegovi in na posrednikovi spletni strani, svojo dejavnost „usmerja“ v državo članico, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče, v smislu člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001, in drugič, ali za tako opredelitev te dejavnosti zadostuje, da je po internetu mogoče obiskati ti strani.
48Kot je razvidno iz predložitvenih sklepov, je to vprašanje postavljeno v okviru dveh ločenih sporov.
49V zadevi C‑585/08 je v sporu trgovec, družba Reederei Karl Schlüter, ki je sklenila pogodbo s potrošnikom, P. Pammerjem, ki ima stalno prebivališče v drugi državi članici od tiste, v kateri ima ta družba sedeža. Očitno ni sporno, da ta pogodba spada med poslovne dejavnosti tega trgovca.
50P. Pammer se je v skladu s stališči, ki jih je predložil Sodišču, z obstojem potovanja seznanil pri obisku spletne strani posredniške družbe, na kateri je bilo več ponudb potovanj. Najprej naj bi za dodatne informacije s to družbo navezal stik po elektronski pošti, nato pa naj bi potovanje rezerviral po navadni pošti.
51V zadevi C‑144/09 je v sporu trgovec, družba Hotel Alpenhof, ki je v okviru svojih poslovnih dejavnosti sklenila pogodbo s potrošnikom O. Hellerjem s stalnim prebivališčem v drugi državi članici od tiste, v kateri je zadevni hotel. Ni sporno, da se je O. Heller seznanil z obstojem tega hotela ter opravil in potrdil rezervacijo na daljavo po internetu.
52Oberster Gerichtshof želi v obeh zadevah razjasniti, ali je trgovec svojo dejavnost usmerjal v državo članico, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče, v smislu člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001, da bi ugotovilo, katero sodišče je pristojno za odločanje o sporih o glavni stvari.
53Navedeni člen 15(1)(c) pomeni odstopanje tako od splošnega pravila o pristojnosti iz člena 2(1) Uredbe št. 44/2001, v skladu s katerim so pristojna sodišča države članice, v kateri ima tožena stranka stalno prebivališče, kot od pravila o posebni pristojnosti za pogodbe iz člena 5(1) iste uredbe, v skladu s katerim je pristojno sodišče kraja, v katerem je bila ali bi morala biti izpolnjena zadevna obveznost (glej v tem smislu sodbo z dne 20. januarja 2005 v zadevi Gruber, C‑464/01, ZOdl., str. I‑439, točka 34).
54Če bi se štelo, da je dejavnost trgovca „usmerjena v“ državo članico, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče, v smislu člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001, bi bila zato v zadevi C‑585/08, ki se nanaša na spor med P. Pammerjem in družbo Reederei Karl Schlüter v skladu s členom 16(1) te uredbe, pristojna avstrijska sodišča, takoj ko bi se potrošnik odločil, da bo začel postopek pred njimi, in ne pred sodišči države članice, v kateri ima sedež tožena stranka, družba Reederei Karl Schlüter, to je pred nemškimi sodišči. Ker ima v zadevi C‑144/09 O. Heller stalno prebivališče v Nemčiji, bi bila v skladu s členom 16(2) navedene uredbe pristojna sodišča te države članice, in ne sodišča države članice, v kateri je Hotel Alpenhof, v obravnavanem primeru Avstrije.
55Uredba št. 44/2001 ne vsebuje nobene opredelitve pojma dejavnosti, „usmerjene v“ državo članico, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče, iz člena 15(1)(c) te uredbe. Ta pojem je treba, kot tiste iz člena 13 Bruseljske konvencije, ki ga ta člen 15 nadomesti, razlagati samostojno, pri tem pa se je treba opreti predvsem na sistem in namen te konvencije, da se zagotovi njen polni učinek (glej sodbo z dne 11. julija 2002 v zadevi Gabriel, C‑96/00, Recueil, str. I‑6367, točka 37).
56Glede tega je treba v skladu z uvodno izjavo 19 Uredbe št. 44/2001 upoštevati razlago navedenega člena 13, ki jo je podalo Sodišče, in spremembe tega člena s to uredbo.
57V zvezi s tem je Sodišče že razsodilo, da ima v sistemu, ki je bil uveden z Uredbo št. 44/2001, njen člen 15(1)(c), kot je razvidno iz njene uvodne izjave 13, enak položaj in opravlja isto funkcijo zaščite šibkejše stranke kot člen 13, prvi odstavek, točka 3, Bruseljske konvencije (sodba z dne 14. maja 2009 v zadevi Ilsinger, C‑180/06, ZOdl., str. I‑3961, točka 41).
58Glede zadnjenavedene določbe je namreč Sodišče večkrat presodilo, da je namen posebne ureditve določb Bruseljske konvencije o pristojnosti za potrošniške pogodbe zagotoviti primerno varstvo potrošniku kot pogodbeni stranki, ki velja za gospodarsko šibkejšo in pravno manj izkušeno kot njen profesionalni sopogodbenik (glej zlasti zgoraj navedeno sodbo Gruber, točka 34, in sodbo z dne 20. januarja 2005 v zadevi Engler, C‑27/02, ZOdl., str. I‑481, točka 39).
59Vendar je Sodišče v točki 48 zgoraj navedene sodbe Ilsinger ugotovilo tudi, da besedilo člena 15(1) Uredbe št. 44/2001 ni povsem enako besedilu člena 13, prvi odstavek, Bruseljske konvencije. V točki 59 navedene sodbe je zlasti ugotovilo, da so pogoji za uporabo, ki jih morajo izpolnjevati potrošniške pogodbe, zdaj določeni splošneje kot prej, zato da bi se zagotovilo boljše varstvo potrošnikov glede na nova sredstva sporočanja in razvoj elektronskega poslovanja.
60Zakonodajalec Unije je tako pogoje, ki jih morata izpolniti na eni strani trgovec za posebno ponudbo ali za oglaševanje v državi stalnega prebivališča potrošnika in na drugi strani potrošnik za dejanja, ki so v tej državi potrebna za sklenitev pogodbe, nadomestil s pogoji, ki se uporabljajo zgolj za trgovca. Tako mora ta poslovne dejavnosti opravljati v državi članici, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče, ali na kakršen koli način usmerjati te svoje dejavnosti v to državo članico ali v več držav, vključno s to državo članico, pogodba pa mora spadati v okvir takih dejavnosti.
61Besedilo člena 15(1)(c) je treba razumeti tako, kot da obsega in nadomesti prejšnja pojma „posebna“ ponudba in „oglaševanje“, tako da zajame, kakor je razvidno iz besed „na kakršen koli način“, širši spekter dejavnosti.
62Razlog za to spremembo, ki krepi varstvo potrošnikov, je razvoj spletnega sporočanja, zaradi katerega je težje določiti kraj, v katerem se izvedejo dejanja, potrebna za sklenitev pogodbe, zaradi česar je potrošnik bolj ranljiv glede na ponudbe trgovcev.
63Toda iz člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001 ni razvidno, ali se besede „usmerja to svojo dejavnost v“ nanašajo na voljo trgovca, da cilja na eno ali več drugih držav članic, ali pa zgolj na dejavnost, ki je dejansko in ne glede na tako voljo usmerjena v te države članice.
64Vprašanje, ki se tako postavlja, je, ali se zahteva volja trgovca, da cilja na eno ali več držav članic, in če je tako, kako mora biti taka volja izražena.
65Ta volja je vključena v nekatere načine oglaševanja.
66V zvezi s pojmoma „oglaševanje“ in „posebna ponudba“ v smislu člena 13 Bruseljske konvencije je Sodišče razsodilo, da se nanašata na kakršne koli oblike oglaševanja v državi pogodbenici, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče, ne glede na to, ali se izvajajo splošno – prek tiska, radia, televizije, kina ali drugače – ali neposredno, na primer prek katalogov, ki so posebej usmerjeni v navedeno državo, in prek poslovnih ponudb, posamično predloženih potrošniku, zlasti prek zastopnika ali pouličnega prodajalca (zgoraj navedena sodba Gabriel, točka 44).
67Klasični načini oglaševanja, ki so izrecno opredeljeni v prejšnji točki, za trgovca včasih vključujejo velike izdatke za njegovo razpoznavnost v drugih državah članicah in prav s tem dokazujejo njegovo voljo po usmerjanju svoje dejavnosti v te države.
68Ta volja pa ni vedno podana v primerih oglaševanja po internetu. Ker je ta način sporočanja po svoji naravi globalen, je oglaševanje trgovca na spletni strani načeloma dostopno v vseh državah in zato v celotni Evropski uniji brez nujnega nastanka dodatnih stroškov in ne glede na voljo trgovca, da cilja na potrošnike zunaj ozemlja države članice, v kateri ima sedež.
69Iz tega pa ni mogoče sklepati, da je treba besede „usmerja to svojo dejavnost v“ razlagati tako, kot da se nanašajo na sámo dostopnost spletne strani v drugih državah članicah od tiste, v kateri ima trgovec sedež.
70Čeprav namreč ni nobenega dvoma, da je namen členov 15(1)(c) in 16 Uredbe št. 44/2001 varstvo potrošnikov, to ne pomeni, da je to varstvo absolutno (glej po analogiji v zvezi z Direktivo Sveta z dne 20. decembra 1985 za varstvo potrošnika v primeru pogodb, sklenjenih zunaj poslovnih prostorov (85/577/EGS) (UL L 372, str. 31) sodbo z dne 15. aprila 2010 v zadevi E. Friz, C‑215/08, ZOdl., str. I-2947, točka 44).
71Kot je generalna pravobranilka poudarila v točki 64 sklepnih predlogov, zakonodajalec Unije, če bi hotel to doseči, kot pogoja za uporabo pravil za potrošniške pogodbe ne bi določil „usmerjanja dejavnosti v državo članico“, temveč zgolj obstoj spletne strani.
72Vendar navedeni zakonodajalec, čeprav je želel dodatno zaščititi potrošnika, ni šel tako daleč, da bi določil, da že sama uporaba spletne strani, ki je postala običajen način poslovanja ne glede na zadevno območje, pomeni dejavnost, „usmerjeno v“ druge države članice, ki sproži uporabo varstvenega pravila o pristojnosti iz člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001.
73Tako je iz predloga uredbe, omenjenega v točki 43 te sodbe, očitno, da je zakonodajalec Unije zavrnil predlog Komisije, da bi se v Uredbo št. 44/2001 vključila uvodna izjava, v skladu s katero prodaja blaga in storitev prek elektronskega sredstva, ki je dostopno v državi članici, pomeni dejavnost, „usmerjeno v“ to državo.
74Ta razlaga je potrjena tudi z izjavo, ki sta jo skupaj sprejela Svet in Komisija ob sprejetju Uredbe št. 44/2001 in je bila povzeta v uvodni izjavi 24 Uredbe št. 593/2008, v skladu s katero samo dejstvo, da je spletna stran dostopna, ni dovolj za uporabo člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001.
75Zato je treba ugotoviti, da je moral trgovec za namene uporabe navedenega člena 15(1)(c) izraziti svojo voljo po vzpostavitvi poslovnih odnosov s potrošniki iz ene ali več drugih držav članic, med katerimi je tista, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče.
76Zato je treba v zvezi s pogodbo med trgovcem in določenim potrošnikom ugotoviti, ali so pred morebitno sklenitvijo pogodbe s tem potrošnikom obstajali indici, da je nameraval trgovec poslovati s potrošniki s stalnim prebivališčem v drugih državah članicah, vključno s tisto, v kateri ima ta potrošnik stalno prebivališče, in sicer tako, da je bil pripravljen na sklenitev pogodbe s temi potrošniki.
77Med te indice ne spada niti navedba trgovčevega elektronskega ali poštnega naslova na spletni strani niti navedba njegove telefonske številke brez mednarodne klicne kode. Navajanje teh informacij namreč ne kaže na to, da trgovec usmerja svojo dejavnost v eno ali več držav članic, saj so tovrstne informacije v vsakem primeru nujne, da lahko potrošnik s stalnim prebivališčem v državi članici, v kateri ima ta trgovec sedež, z njim naveže stik.
78Poleg tega so v zvezi s storitvami, ki se ponujajo v spletu, nekatere od teh informacij postale obvezne. Kot je Sodišče že razsodilo, mora ponudnik storitev na podlagi člena 5(1)(c) Direktive 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2000 o nekaterih pravnih vidikih storitev informacijske družbe, zlasti elektronskega poslovanja na notranjem trgu (Direktiva o elektronskem poslovanju) (UL L 178, str. 1) pred sklenitvijo pogodbe s prejemniki storitve poleg svojega elektronskega naslova navesti še druge podatke, ki omogočajo hitro vzpostavitev stika ter hitro in učinkovito komuniciranje (sodba z dne 16. oktobra 2008 v zadevi Bundesverband der Verbraucherzentralen und Verbraucherverbände, C‑298/07, ZOdl., str. I‑7841, točka 40). Ta obveznost velja ne glede na državo, v katero trgovec usmerja svojo dejavnost, in tudi če je ta usmerjena zgolj na ozemlje države članice, v kateri ima ta trgovec sedež.
79Torej razlikovanje nekaterih vlad in nekaterih strank, ki so Sodišču predložile stališča, med spletnimi stranmi, ki omogočajo stik s trgovcem prek elektronskih sredstev ali celo spletno sklenitev pogodbe prek tako imenovane interaktivne strani, in spletnimi stranmi, ki tega ne omogočajo, v skladu s katerim naj bi bilo treba zgolj prve strani vključiti v kategorijo tistih, ki omogočajo opravljanje dejavnosti, „usmerjene v“ druge države članice, ni odločilno. Takoj ko so navedeni poštni naslov in drugi podatki trgovca, ima namreč potrošnik možnost, da z njim naveže stik z namenom sklenitve pogodbe. Toda ta možnost stika obstaja ne glede na to, ali je trgovec nameraval poslovati s potrošniki s stalnim prebivališčem v drugih državah članicah od tiste, v kateri ima sedež.
80Med indice, da je dejavnost „usmerjena v“ državo članico, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče, spadajo vsako očitno izražanje volje po poslovanju s potrošniki iz te države članice.
81Med očitno izražanje take volje trgovca spada navajanje, da ta svoje storitve ali blago ponuja v eni ali več poimensko navedenih državah članicah. Enako velja za izdatke za storitve internetnega referenciranja, ki jih opravlja upravljavec iskalnika, da bi se potrošnikom s sedežem v različnih državah članicah olajšal dostop do strani trgovca, iz katerih je prav tako razviden obstoj take volje.
82Vendar opredelitev dejavnosti kot „usmerjene v“ druge države članice ni odvisna zgolj od obstoja tako očitnih indicev. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je Evropski parlament z zakonodajno resolucijo o predlogu uredbe, omenjenem v točki 43 te sodbe (UL 2001, C 146, str. 101), zavrnil formulacijo, v skladu s katero je moral trgovec „namenoma in znatno usmerjati svojo dejavnost“ v druge države članice ali v več držav, vključno z državo članico, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče. Posledica take formulacije naj bi bila namreč oslabitev varstva potrošnika z zahtevo po dokazu volje trgovca, da v teh drugih državah članicah razvije neko dejavnost v določenem obsegu.
83Drugi indici, ki jih je mogoče povezati med seboj, lahko dokazujejo obstoj dejavnosti, „usmerjene v“ državo članico, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče. V zadevah, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, je treba ugotoviti, da so naslednje značilnosti, ki so bile zatrjevane pred Sodiščem in katerih seznam ni izčrpen – če nacionalno sodišče preveri njihov obstoj – indici za dejavnost, „usmerjeno v“ eno ali več držav članic v smislu člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001. Gre za mednarodni obseg zadevne dejavnosti, kot so nekatere turistične dejavnosti, navedbo telefonske številke z mednarodno klicno kodo, uporabo domenskega imena najvišje ravni, ki ni domensko ime države članice, v kateri ima trgovec sedež, na primer „.de“, ali celo uporabo nevtralnih domenskih imen najvišje ravni, kot so „.com“ ali „.eu“, opis poti iz drugih držav članic do kraja opravljanja storitve in omembo mednarodnih strank s stalnim prebivališčem v različnih državah članicah, zlasti s predstavitvami izkušenj takih strank.
84Glede uporabljenega jezika ali valute je v skupni deklaraciji Sveta in Komisije, omenjeni v točki 11 te sodbe in povzeti v uvodni izjavi 24 Uredbe št. 593/2008, določeno, da nista upoštevna za presojo, ali je dejavnost usmerjena v eno ali več drugih držav članic. Tako je namreč, če ustrezata jezikom, ki se običajno uporabljajo v državi članici, iz katere trgovec opravlja dejavnost, in valuti te države članice. Če pa spletna stran potrošnikom omogoča uporabo drugega jezika ali valute od zgoraj navedenih, se lahko ta jezik ali valuta upošteva in pomeni indic, da je dejavnost trgovca usmerjena v druge države članice.
85V zadevi, v kakršni sta v sporu družba Hotel Alpenhof in O. Heller, očitno obstaja več indicev od tistih, ki so navedeni v točkah 83 in 84 te sodbe, iz katerih je razvidno, da je trgovec usmerjal svojo dejavnost v eno ali več držav članic poleg Republike Avstrije. Vendar ali je res tako, preveri nacionalno sodišče.
86Toda Hotel Alpenhof trdi, da se pogodba s potrošnikom sklene na kraju samem, in ne na daljavo, saj naj bi se izročitev ključev sobe in plačilo opravila na kraju samem, tako da naj ne bi bilo mogoče uporabiti člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001.
87V zvezi s tem okoliščina, da se ključi potrošniku izročijo in da ta opravi plačilo v državi članici, v kateri ima trgovec sedež, ne prepreči uporabe navedene določbe, če sta rezervacija in potrditev potekali na daljavo, tako da je potrošnik postal pogodbeno zavezan na daljavo.
88V zadevi C‑585/08, v kateri sta v sporu P. Pammer in družba Reederei Karl Schlüter, je predložitveno sodišče lahko dalo le malo informacij o dejavnosti te družbe, spletni strani posredniške družbe in o razmerju med zadnjenavedeno in družbo Reederei Karl Schlüter.
89Okoliščina, da gre za spletno stran posredniške družbe, in ne za trgovca, ne preprečuje ugotovitve, da trgovec usmerja svojo dejavnost v druge države članice, vključno z državo članico stalnega prebivališča potrošnika, če ta družba ravna v imenu in za račun navedenega trgovca. Nacionalno sodišče mora preveriti, ali je ta bil oziroma ali bi moral biti seznanjen z mednarodnim obsegom dejavnosti posredniške družbe in kako je bila ta družba povezana s tem trgovcem.
90Mednarodni obseg zadevne dejavnosti, in sicer organiziranja potovanj s tovorno ladjo iz Evrope na Daljni vzhod, je upošteven dejavnik, vendar sam po sebi ne omogoča ugotovitve, da je trgovec usmerjal svojo dejavnost v druge države članice, vključno z državo članico stalnega prebivališče potrošnika. Dejavnost trgovca bi namreč imela to značilnost, tudi če bi ta sam ali prek posredniške družbe opravljal dejavnost zgolj v Nemčiji in je ne bi usmerjal v druge države članice. Zato morajo biti nujno podani drugi indici, zlasti od tistih, ki so navedeni v točkah 83 in 84 te sodbe, kot so navedba telefonskih številk z mednarodno klicno kodo, uporaba drugega jezika kot nemščine ali omemba mednarodnih strank s prebivališči v različnih državah članicah, da bi se ugotovilo, da je nameraval trgovec poslovati s strankami s prebivališčem v Uniji, v kateri koli državi članici.
91Nasprotno pa navedba elektronskega ali poštnega naslova posredniške družbe ali trgovca, kot izhaja iz točke 77 te sodbe, ni upošteven indic. Enako velja za uporabo nemščine in za možnost rezervacije potovanja v tem jeziku, če je to jezik trgovca.
92Glede na zgoraj navedeno je treba predložitvenemu sodišču odgovoriti, da je za ugotovitev, ali trgovec, katerega dejavnost je predstavljena na njegovi in na posrednikovi spletni strani, svojo dejavnost „usmerja“ v državo članico, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče, v smislu člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001, treba preveriti, ali je – pred morebitno sklenitvijo pogodbe s potrošnikom – iz teh spletnih strani in celotne dejavnosti trgovca razvidno, da je ta nameraval poslovati s potrošniki s stalnim prebivališčem v eni ali več državah članicah, vključno s tisto, v kateri ima ta potrošnik stalno prebivališče, in sicer tako, da je bil pripravljen na sklenitev pogodbe z njimi.
93Naslednji elementi, katerih seznam ni izčrpen, lahko pomenijo indice, da je dejavnost trgovca usmerjena v državo članico stalnega prebivališča potrošnika, in sicer mednarodni obseg dejavnosti, navedba poti iz drugih držav članic do kraja sedeža trgovca, uporaba jezika ali valute, ki se običajno ne uporablja v državi članici, v kateri ima trgovec sedež, z možnostjo rezervacije oziroma potrditve rezervacije v tem drugem jeziku, navedba telefonske številke z mednarodno klicno kodo, izdatki za storitev internetnega referenciranja, da bi se potrošnikom s stalnim prebivališčem v drugih državah članicah olajšal dostop do spletne strani trgovca ali do spletne strani njegovega posrednika, uporaba domenskega imena najvišje ravni, ki ni domensko ime države članice, v kateri ima trgovec sedež, in omemba mednarodnih strank s prebivališčem v različnih državah članicah. Ali so podani taki indici, preveri nacionalno sodišče.
94Po drugi strani pa ne zadostuje zgolj dostopnost trgovčeve ali posrednikove spletne strani v državi članici, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče. Enako velja za navedbo elektronskega naslova in drugih podatkov ali za uporabo jezika ali valute, ki sta jezik in/ali valuta, ki se običajno uporabljata v državi članici, v kateri ima trgovec sedež.
95Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Izrek
Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo:
1Pogodba o potovanju s tovorno ladjo, kakršna je ta v postopku v glavni stvari v zadevi C‑585/08, je pogodba o prevozu, po kateri cena vključuje kombinacijo prevoza in namestitve, v smislu člena 15(3) Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah.
2Za ugotovitev, ali trgovec, katerega dejavnost je predstavljena na njegovi spletni strani ali na spletni strani njegovega posrednika, svojo dejavnost „usmerja“ v državo članico, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče, v smislu člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001, je treba preveriti, ali je – pred morebitno sklenitvijo pogodbe s potrošnikom – iz teh spletnih strani in celotne dejavnosti trgovca razvidno, da je ta nameraval poslovati s potrošniki s stalnim prebivališčem v eni ali več državah članicah, vključno s tisto, v kateri ima ta potrošnik stalno prebivališče, in sicer tako, da je bil pripravljen na sklenitev pogodbe z njimi.
Naslednji elementi, katerih seznam ni izčrpen, lahko pomenijo indice, da je dejavnost trgovca usmerjena v državo članico stalnega prebivališča potrošnika, in sicer mednarodni obseg dejavnosti, navedba poti iz drugih držav članic do kraja sedeža trgovca, uporaba jezika ali valute, ki se običajno ne uporablja v državi članici, v kateri ima trgovec sedež, z možnostjo rezervacije oziroma potrditve rezervacije v tem drugem jeziku, navedba telefonske številke z mednarodno klicno kodo, izdatki za storitev internetnega referenciranja, da bi se potrošnikom s stalnimi prebivališči v drugih državah članicah olajšal dostop do spletne strani trgovca ali do spletne strani njegovega posrednika, uporaba domenskega imena najvišje ravni, ki ni domensko ime države članice, v kateri ima trgovec sedež, in omemba mednarodnih strank s prebivališčem v različnih državah članicah. Ali so podani taki indici, preveri nacionalno sodišče.
Po drugi strani pa ne zadostuje zgolj dostopnost trgovčeve ali posrednikove spletne strani v državi članici, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče. Enako velja za navedbo elektronskega naslova in drugih podatkov ali za uporabo jezika ali valute, ki sta jezik in/ali valuta, ki se običajno uporabljata v državi članici, v kateri ima trgovec sedež.
Tekstas iš mūsų archyvo (Europos Sąjungos leidinių biuro „Cellar“ duomenys). Commission Decision 2011/833/EU — free reuse incl. commercial; attribution to EUR-Lex / Court of Justice of the European Union required; EUR-Lex is not the authentic record of the Court.