Razlogi za odločitev
Izrek
Stranke
V zadevi T-115/94,
Opel Austria GmbH , nekdanji General Motors Austria GmbH, družba avstrijskega prava s sedežem na Dunaju, ki jo zastopa Dirk Vandermeersch, odvetnik, vpisan pri odvetniški zbornici Bruselj, in Till Müller-Ibold, Rechtsanwalt, Frankfurt na Majni, z naslovom za vročanje v Luxembourgu pri odvetniški pisarni Arendt in Medernach, 8–10 rue Mathias Hardt,
tožeča stranka,
ob intervenciji
Republike Avstrije , ki jo je sprva zastopala Irène Janisch, Kommissärin z zveznega ministrstva za gospodarstvo, nato Beatrix Matousek-Horak, Rätin, z istega ministrstva, zastopnici, skupaj z Christianom Kremerjem, odvetnikom, vpisanim pri odvetniški zbornici Luxembourg, z naslovom za vročanje v Luxembourgu na sedežu avstrijske ambasade, 3, rue des Bains,
intervenientka,
proti
Svetu Evropske unije , ki ga zastopajo Bjarne Hoff-Nielsen, pravni svetovalec, zastopnik, skupaj s Hansom-Jürgenom Rabejem in Georgom M. Berrischem, odvetnika v Hamburgu in Bruslju, z naslovom za vročanje v Luxembourgu pri Brunu Eynardu, generalnem direktorju pravne službe Evropske investicijske banke, 100, boulevard Konrad Adenauer,
tožena stranka,
ob intervenciji
Komisije Evropskih skupnosti , ki jo zastopajo John Forman, pravni svetovalec, Eric White in Theofanis Christoforou, pravna služba te institucije, zastopniki, z naslovom za vročanje v Luxembourgu pri Carlosu Gomezu de la Cruzu, iz pravne službe, Centre Wagner, Kirchberg,
intervenientka,
zaradi razveljavitve Uredbe Sveta (ES) št. 3697/93 z dne 20. decembra 1993 o odpravi carinskih ugodnosti v skladu s členom 23(2) in členom 27(3)(a) Sporazuma o prosti trgovini med Skupnostjo in Avstrijo (General Motors Austria) (UL L 343, str. 1),
SODIŠČE PRVE STOPNJE EVROPSKIH SKUPNOSTI (četrti senat),
v sestavi K. Lenaerts, predsednik, P. Lindh, sodnica, in J. L. Cooke, sodnik,
sodni tajnik: H. Jung,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 19. septembra 1996
izreka naslednjo
Sodbo
1S to tožbo se zahteva razveljavitev Uredbe Sveta (ES) št. 3697/93 z dne 20. decembra 1993 o odpravi carinskih ugodnosti v skladu s členom 23(2) in členom 27(3)(a) Sporazuma o prosti trgovini med Skupnostjo in Avstrijo (General Motors Austria) (UL 1993 L 343, str. 1; v nadaljevanju: izpodbijana uredba). Ta uredba je bila sprejeta na podlagi člena 113 Pogodbe ES in določb Uredbe Sveta (EGS) št. 2837/72 z dne 19. decembra 1972 o zaščitnih ukrepih, ki so predvideni v Sporazumu med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Republiko Avstrijo (UL L 300, str. 94, v nadaljevanju: Uredba št. 2837/72), kot je bila spremenjena z Uredbo Sveta (EGS) št. 638/90 z dne 5. marca 1990 (UL L 74, str. 1).
2Člen 1 izpodbijane uredbe določa:
„Ponovno se uvede 4,9‑% dajatev za avtomobilske menjalnike F15, ki jih proizvaja General Motors Austria, postavka ex KN 8708 40 10 (dodatna Taric šifra 8996; drugo: dodatna Taric šifra 8997), in izvirajo iz Avstrije v smislu Protokola 3 Sporazuma o prosti trgovini med Skupnostjo in Avstrijo.
Ta 4,9‑% dajatev velja največ toliko časa, kolikor traja povprečno davčno amortizacijsko obdobje ali dokler Svet na podlagi predloga Komisije ne ugotovi, da zadevna pomoč ne izkrivlja več konkurence in trgovine“.
3Tožeča stranka, Opel Austria GmbH, nekdanji General Motors Austria GmbH, družba avstrijskega prava, je hčerinska družba, ki je v celoti v lasti General Motors Corporation iz Detroita, ki je družba ameriškega prava. Je edini proizvajalec menjalnikov F15. V Skupnost jih izvaža od leta 1993.
4Med letoma 1989 in 1990 je skupina General Motors, katere del je tožeča stranka, ugotovila, da mora zagotoviti proizvodne kapacitete za glave valja, odmične gredi in ročne menjalnike, ki se bodo vgradili v nove motorje, zato da bo lahko izpolnila zahteve svojih proizvodnih središč v Evropi.
5Med postopkom vrednotenja lokacije industrijskega obrata in med razmišljanjem o tem, da bi bil proizvodni obrat General Motors na Japonskem, v Braziliji, na Madžarskem, v Avstriji in na Češkoslovaškem, so avstrijski organi navedli, da nameravajo tožeči stranki dodeliti državno pomoč, če bi investicija izpolnjevala določene pogoje, ki jih določa avstrijsko pravo.
6Marca 1991 sta Republika Avstrija in tožeča stranka obvestili Komisijo o nameri avstrijske vlade, da tožeči stranki dodeli pomoč pri investiciji za razširitev proizvodnje menjalnikov, odmičnih gredi in ročnih menjalnikov v objektih tožeče stranke v Aspernu/Dunaj.
7Neformalno srečanje pri Komisiji, ki so se ga udeležili predstavniki avstrijske vlade in tožeča stranka ter uradniki iz Generalnega direktorata za konkurenco (DG IV), je bilo 19. marca 1991. Na tem sestanku so razložili načrtovano investicijo tožeče stranke in pomoč, ki naj bi ji jo dodelila avstrijska vlada. Uradniki iz DG IV so avstrijski vladi in tožeči stranki zastavili številna vprašanja. Avstrijska vlada je na ta vprašanja odgovorila po faksu 20. marca 1991, tožeča stranka pa prav tako po faksu 21. marca 1991.
8Sredi aprila 1991 so potekali telefonski razgovori med DG IV in avstrijsko vlado ter DG IV in tožečo stranko.
9Avstrijska vlada je 26. aprila 1991 tožečo stranko obvestila, da pomoč prihaja in da meni, da je v skladu s členoma 23 in 27 Sporazuma o prosti trgovini med Avstrijo in Skupnostjo (v nadaljevanju: SPT), ki je bil sklenjen na podlagi Uredbe Sveta (EGS) št. 2836/72 z dne 19. decembra 1972 o sklenitvi Sporazuma med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Republiko Avstrijo in sprejetju določbe za njegovo izvajanje (UL L 300, str. 1). Tožeči stranki je dovolila, da začne investicijo, čeprav sporazumi o pomoči z vlado še niso bili formalno sklenjeni.
10Kot navaja Svet, je na sestanku v Bruslju 22. julija 1991 med podpredsednikom Komisije, sirom Leonom Brittanom, in predstavniki avstrijske politične stranke glede pristopa Republike Avstrije k Evropski uniji sir Leon avstrijskemu ambasadorju mimogrede omenil pomoč, ki je bila dodeljena tožeča stranki.
11Dela na temeljih za gradnjo novega obrata tožeče stranke v Aspernu/Dunaj so se začela 27. julija 1991.
12Komisija je 1. avgusta 1991 sprejela svoje Mnenje o prošnji Avstrije za članstvo (SEC (91) 1590 končno). V tem mnenju, ki je bilo objavljeno v Biltenu Evropskih skupnosti – Priloga 4/92, Komisija v zvezi z državnimi pomočmi navaja, da so, čeprav se obseg državnih pomoči v Avstriji v zadnjih letih zmanjšuje, zaradi uporabe pravil Skupnosti potrebne znatne spremembe v avstrijskem sistemu. V zvezi s tem je zlasti navedla, da: „nedavni primeri pomoči za avtomobilsko industrijo kažejo, da čeprav ni nobenega programa sektorskih pomoči za to industrijo, je treba zaradi uporabe instrumentov, kot je zakon o finančnem jamstvu (General Motors), nujno pozorno spremljati sektorski vpliv avstrijskih pomoči.“
13Tožeča stranka je 21. julija 1992 sklenila pogodbo z Finanzierungsgarantiegesellschaft, s katero ji je bila odobrena 10‑% pomoč do največ 450 milijonov avstrijskih šilingov za celotno investicijo, katere največji znesek, še upravičen do pomoči, znaša 4,5 milijarde avstrijskih šilingov. Tožeča stranka je 1. decembra 1992 sklenila podobno pogodbo z mestom Dunaj, s katero ji je bila dodeljena dodatna 5‑% pomoč, ki lahko znaša največ 225 milijonov avstrijskih šilingov.
14Oktobra 1992 je Komisija ustno sporočila avstrijskim organom, da bi v zvezi s projektom General Motors lahko prišlo do težave, o kateri bi želeli govoriti.
15Generalni direktor Generalnega direktorata Komisije za zunanje zadeve (DG I) je 21. decembra 1992 avstrijskemu ambasadorju v Bruslju poslal dopis, v katerem ga je obvestil, da so pristojne službe Komisije presodile, da investicija General Motors v Aspernu ni v skladu z določbami SPT, in ga prosil, naj od avstrijskih organov zahteva, naj v zvezi s tem sprejmejo stališče, preden bo Komisija formalno predložila zadevo Mešanemu odboru SPT.
16Komisija je Mešanemu odboru SPT zadevo predložila na sestanku tega odbora 25. februarja 1993. Na tem sestanku je avstrijski vladi poslala vprašalnike, ki so bili datirani 17. in 24. februarja 1993, in sporočilo, datirano 17. februarja 1993, v katerem je povzetek njenega stališča o projektu General Motors v Aspernu.
17Nato sta 16. marca in 15. aprila 1993 sledila tehnična sestanka med Komisijo in Republiko Avstrijo. Na drugem sestanku so predstavniki tožeče stranke, ki so sodelovali na povabilo avstrijske vlade, Komisiji predstavili memorandum o združljivosti pomoči, ki jo je odobrila Republika Avstrija, s SPT.
18Na naslednjem sestanku med Komisijo in Republiko Avstrijo, ki je bil 21. junija 1993, je avstrijska vlada Komisiji predložila memorandum o intenzivnosti pomoči.
19Komisija je 29. junija 1993 povzela svoje stališče v internem obvestilu. To obvestilo je bilo 29. novembra 1993 poslano tožeči stranki.
20Tretji memorandum tožeče stranke, v katerem so bili razloženi politični razlogi v zvezi s pomočjo, je bil Komisiji poslan 15. julija 1993.
21Komisija je 22. julija 1993 sprejela predlog izpodbijane uredbe.
2222. novembra 1993 je bil sestanek med uradniki Komisije in predstavniki Republike Avstrije ter tožeče stranke, pri čemer je slednje povabila Republika Avstrija. Na tem sestanku so uradniki Komisije še enkrat potrdili, da po njihovem mnenju pomoč ni bila niti v skladu s SPT niti s predpisi Skupnosti. Kljub temu pa tožeča stranka pravi, da so vprašali, ali je bil del pomoči dodeljen za namene varstva okolja, raziskav in razvoja ali izobraževanja.
23S Sklepom 94/1/ESPJ, ES Sveta in Komisije z dne 13. decembra 1993 o sklenitvi Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru med Evropskimi skupnostmi, njihovimi državami članicami in Republiko Avstrijo, Republiko Finsko, Republiko Islandijo, Kneževino Lihtenštajn, Kraljevino Norveško, Kraljevino Švedsko in Švicarsko konfederacijo (UL 1994, L 1, str. 1; v nadaljevanju: Sklep 94/1) in s Sklepom 94/2/ESPJ, ES Sveta in Komisije z istim dnem o sklenitvi Protokola, o prilagoditvi Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru med Evropskimi skupnostmi, njihovimi državami članicami in Republiko Avstrijo, Republiko Finsko, Republiko Islandijo, Kneževino Lihtenštajn, Kraljevino Norveško in Kraljevino Švedsko (UL 1994, L 1, str. 571; v nadaljevanju; Sklep 94/2) sta Svet in Komisija v imenu Evropske skupnosti in Evropske skupnosti za premog in jeklo odobrila Sporazum o evropskem gospodarskem prostoru (v nadaljevanju: Sporazum EGP ali Sporazum) in Protokol, o prilagoditvi Sporazuma EGP (v nadaljevanju: Protokol o prilagoditvi). Istega dne so Skupnosti, kot zadnje pogodbene stranke, deponirale svoje akte o ratifikaciji (glej informacije v zvezi z datumom začetka veljavnosti Sporazuma EGP in Protokola o prilagoditvi, UL 1994, L 1, str. 606).
24Tožeča stranka je 14. decembra 1993 Komisiji poslala dopis z memorandumom o združljivostjo pomoči s pravili Skupnosti o državnih pomočeh za zaščito okolja, raziskave in razvoj ter izobraževanje. 15. decembra 1993 je Komisija pripravila komentar tega memoranduma. Komentar je bil tožeči stranki poslan z dopisom z dne 1. februarja 1994.
25Svet je 20. decembra 1993 sprejel izpodbijano uredbo.
26Sporazum EGP je začel veljati 1. januarja 1994.
27Tožeča stranka je vložila to tožbo pri sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 21. marca 1994.
28Predsednik Sodišča prve stopnje je zadevo dodelil drugemu senatu. 7. julija 1994 se je Sodišče prve stopnje odločilo, da zadevo dodeli senatu treh sodnikov. S sklepom z dne 23. januarja 1995 je bila zadeva dodeljena četrtemu senatu.
29Z vlogo, ki je bila vložena v tajništvu Sodišča prve stopnje 12. avgusta 1994, je Komisija zahtevala, da se ji dovoli intervencija na strani tožene stranke. Z vlogo, ki je bila vložena v tajništvu Sodišča prve stopnje 26. avgusta 1994, je Republika Avstrija zahtevala, da se ji dovoli intervencija na strani tožeče stranke. Komisiji in Republiki Avstriji je bila intervencija dovoljena s sklepom predsednika drugega senata z dne 7. oktobra 1994 oziroma 20. oktobra 1994.
30Sodišče prve stopnje (četrti senat) je na podlagi poročila sodnika poročevalca odločilo, da začne ustni postopek, ne da bi sprejelo prehodne pripravljalne ukrepe. Kljub temu je Sodišče prve stopnje Svetu in Uradu za uradne publikacije Evropskih skupnosti (v nadaljevanju: Urad za publikacije) zastavilo pisna vprašanja. Pisni odgovori so bili vloženi v tajništvu Sodišča prve stopnje 20. avgusta 1996 oziroma 26. julija 1996.
31Obravnava je bila 19. septembra 1996. Predstavniki strank so podali ustne navedbe in so odgovorili na vprašanja, ki jih je zastavilo Sodišče prve stopnje.
32Opel Austria GmbH, tožeča stranka, Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
33Republika Avstrija, intervenientka, Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
34Svet, tožena stranka, Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
35Komisija, intervenientka, Sodišču prve stopnje predlaga, naj tožbo zavrne.
36Tožeča stranka v utemeljitev svojih zahtevkov za razveljavitev navaja deset tožbenih razlogov, in sicer:
37Ker sta prvi tožbeni razlog in drugi del drugega tožbenega razloga povezana, ju je treba obravnavati skupaj.
Prvi tožbeni razlog in drugi del drugega tožbenega razloga: kršitev členov 10, 26 in 62 Sporazuma EGP in obveznosti po mednarodnem javnem pravu, da se ne ravna v nasprotju z namenom in ciljem pogodbe, preden ta začne veljati
38Ta skupaj obravnavana tožbena razloga imata več delov. Prvi je, da naj bi Svet namenoma antidatiral številko Uradnega lista Evropskih skupnosti , v katerem je bila objavljena izpodbijana uredba. Drugi, tretji in četrti del pa so kršitev člena 10, 26 oziroma 62 Sporazuma EGP. Peti del je kršitev obveznosti po javnem mednarodnem pravu, da se ne ravna v nasprotju z namenom in ciljem pogodbe, preden ta začne veljati.
39Na splošno tožeča stranka in Republika Avstrija trdita, da je izpodbijana uredba začela veljati pozneje kot Sporazum EGP (glej točki 41 in 42 te sodbe) in da mora biti zato v skladu s tem sporazumom. Tožeča stranka trdi, da mora biti uredba zato, ker ni v skladu s Sporazumom EGP, razveljavljena z učinkom ex tunc .
40Svet in Komisija trdita, da je odločilni datum za presojo veljavnosti izpodbijane uredbe datum, ko je bila sprejeta. Ker je bila sprejeta, preden je začel veljati EGP, se Sporazum EGP za ta primer ne more uporabiti.
41Tožeča stranka poudarja, da člen 2 izpodbijane uredbe določa, da začne veljati „na dan objave v Uradnem listu.“ Sklicujoč se na sodbi Sodišča z dne 31. marca 1977 v zadevi Société pour l'Exportation des Sucres proti Komisiji (88/76, Recueil, str. 709, točka 14 in naslednje) in z dne 25. januarja 1979 v zadevi Racke (98/78 Recueil, str. 69, točka 15) poudarja, da se šteje, da je Uradni list izšel na datum, ki je na njem naveden, vendar pa lahko vsaka stranka dokazuje, da je dejansko izšel pozneje.
42Tožeča stranka trdi, da čeprav je na številki Uradnega lista, v katerem je bila objavljena izpodbijana uredba (UL L 343), naveden datum 31. december 1993, je zadevni Uradni list dejansko izšel 11. ali 12. januarja 1994. Svojo trditev opira na dopis iz Urada za publikacije in uradne ugotovitve sodnega izvršitelja sodišča v Luksemburgu. Zato uredba ni začela veljati pred 11. januarjem 1994.
43Tožeča stranka priznava, da je do sedaj Sodišče štelo, da zaradi napak glede datuma objave, ki je natisnjen na Uradnem listu, ukrepi, ki so v njem objavljeni, niso nezakoniti (glej zgoraj navedeni sodbi Société pour l'Exportation des Sucres proti Komisiji, točka 14 in naslednje, in Racke, točka 15). Vendar sta se ti sodbi nanašali le na napako Urada za publikacije za en delovni dan. Nasprotno pa naj bi v tej zadevi, ko je Svet namenoma antidatiral številko Uradnega lista Evropskih skupnosti, v katerem je bila objavljena izpodbijana uredba, Sodišče prve stopnje uredbo moralo razveljavi že samo iz tega razloga. Ker je bil namen dejanja Sveta, da ustvari vtis, da je uredba začela veljati, preden je začel veljati Sporazum EGP, to pomeni kršitev načela dobre uprave in spodkopava zaupanje, ki ga ima javnost v avtentičnost Uradnega lista. Tako dejanje je bilo zlasti neprimerno, ker je bil pravni okvir 31. decembra 1993 popolnoma drugačen od pravnega okvira 11. januarja 1994. Svet naj bi izvirnik izpodbijane uredbe Uradu za publikacije poslal januarja 1994 in mu kljub temu dal navodila, naj uredbo objavi v Uradnem listu za leto 1993.
44Tožeča stranka dalje trdi, da razlaga Sveta, da je do zapoznitve prišlo zaradi prevelikega obsega dela ob koncu leta, ne pomeni, da Urad za publikacije na Uradnem listu ni dolžan pravilno navesti datuma njegove dejanske objave. Poleg tega ukrep Sveta ni niti običajen niti potreben. V Uradnem listu leta 1994 so bili objavljeni trije drugi akti, ki so bili sprejeti decembra 1993. Svet naj bi zato namenoma sporno uredbo poskušal objaviti v Uradnem listu za leto 1993.
45Republika Avstrija meni, da je spoštovanje pogojev za objavo v Uradnem listu, ne glede na to, ali je bil Uradni list antidatiran namenoma ali ne, bistvena postopkovna zahteva. Dodaja, da je datum začetka veljavnosti izpodbijane uredbe bistven za presojo njene pravne veljavnosti, ker Sporazum EGP z začetkom svoje veljavnosti prepoveduje uvedbo novih carin.
46Svet potrjuje, da je bila izpodbijana uredba objavljena 11. januarja 1994 v številki Uradnega lista z datumom 31. december 1993 in da je izpodbijana uredba zato začela veljati 11. januarja 1994. Kljub temu pa to ne pomeni, da uredba ni veljavna. Glede na sodno prakso Sodišča (sodbi Société pour l'Exportation des Sucres, točka 14 in nadaljnje in Racke, točka 15) napaka glede datuma objave, ki je natisnjen na Uradnem listu, ne pomeni, da je akt Skupnosti neveljaven. Naključno ali namerno antidatiranje številke Uradnega lista lahko povzroči, da je akt Skupnosti neveljaven samo v primeru, ko je datum začetka veljavnosti akta upošteven za njegovo pravno veljavnost, kar pa v tej zadevi ni podano.
47Svet izpodbija trditev, da je namenoma antidatiral objavo v Uradnem listu. Uradni list L 343 naj bi namreč bil na razpolago tako pozno zato ker je treba konec vsakega koledarskega leta objaviti veliko število aktov, ki jih institucije sprejmejo konec decembra. Poleg tega naj Svet ne bi nikoli trdil, da je izpodbijana uredba začela veljati pred dejanskim datumom njene objave.
48Tožeča stranka trdi, da je z določbo – „s tem se ponovno uvaja 4,9‑% dajatev“ – izpodbijana uredba od začetka veljavnosti Sporazuma EGP v nasprotju z njegovim členom 10.
49Iz sodne prakse Sodišča izhaja, da so določbe Sporazuma EGP sestavni del pravnega reda Skupnosti (glej sodbo Sodišča z dne 30. aprila 1974 v zadevi Haegeman proti Belgiji, 181/73, Recueil, str. 449, točke 3, 4 in 5). Člen 10 Sporazuma, ki med pogodbenicami prepoveduje carine pri uvozu in izvozu ter vse dajatve z enakim učinkom, ustreza členom 12, 13, 16 in 17 Pogodbe ES. Vsebinsko je enak notranjemu pravu Skupnosti in ga je zato treba v skladu s členom 6 Sporazuma EGP razlagati glede na sodno prakso Sodišča v zvezi z določbami Pogodbe ES, ki so po vsebini enake.
50Člen 12 Pogodbe o ES ustreza členu 10 Sporazuma EGP, kar zadeva uvozne dajatve. Sodišče pa je do zdaj v zvezi s členom 12 Pogodbe ES odločilo, da „so carinske dajatve prepovedane neodvisno od namena, zaradi katerega so bile uvedene, in komu so prihodki iz njihovega naslova namenjeni“ (sodba Sodišča z dne 1. julija 1969 v zadevi Sociaal Fonds voor de Diamantarbeiders proti Brachfeld, 2/69 in 3/69, Recueil, str. točka 13; glej tudi sodbo Sodišča z dne 5. februarja 1963 v zadevi Van Gend en Loos, 26/62, Recueil, str.1). Sodišče je navedlo, da ima ta določba osrednjo vlogo v okviru skupka pravil za vzpostavitev prostega pretoka blaga. Prosti pretok blaga ni le eden od glavnih ciljev Pogodbe ES, ampak tudi eden od glavnih ciljev Sporazuma EGP. Sodišče je v kontekstu prava Skupnosti odločilo, da mora biti vsaka izjema od tega bistvenega pravila jasno navedena v Pogodbi in da je predmet stroge razlage (glej sodbi Sodišča z dne 13. novembra 1964 v zadevi Komisija proti Luksemburgu in Belgiji, 90/63 in 91/63, Recueil, str. 1217, in z dne 20. aprila 1978 v zadevi Commissionnaires Réunis, 80/77 in 81/77, Recueil, str. 927).
51Tožeča stranka zaključuje, da je v skladu s členom 6 Sporazuma EGP člen 10 treba razlagati tako, da pomeni, da „so carine prepovedane neodvisno od namena, zaradi katerega so bile uvedene“, torej kot splošno in absolutno prepoved.
52Sporazum EGP naj bi prepovedoval ohranitev carin in a fortiori uvedbo takih carin. S sprejetjem izpodbijane uredbe naj bi Komisija uvedla novo carino, ki je začela veljati potem, ko je že veljal Sporazum EGP.
53Glede razlik med Pogodbo ES in Sporazumom EGP, ki jih Svet navaja zaradi utemeljevanja trditev, da je člen 10 Sporazuma EGP treba razlagati drugače od člena 12 Pogodbe ES, tožeča stranka navaja, da so bile te razlike poznane pogodbenicam Sporazuma EGP, ki pa so kljub temu sprejele člen 6 tega sporazuma.
54Pomen homogene razlage Sporazuma EGP in pravil Skupnosti je razviden iz Sporazuma, zlasti iz člena 1 ter četrte in petnajste uvodne izjave njegove preambule.
55Glede argumenta Sveta, da je ES carinska unija in da je Evropski gospodarski prostor (EGP) območje proste trgovine, tožeča stranka trdi, da ta razlika ne vpliva na prostocarinsko obravnavanje izdelkov iz pogodbenic.
56Podobno v odgovoru na argument Sveta, da zaščitne klavzule iz Sporazuma EGP nimajo vzporednic v Pogodbi ES, tožeča stranka navaja, da so v prehodnem obdobju v pravu Skupnosti zaščitne klavzule obstajale in da je v sodbi Sociaal Fonds voor de Diamantarbeiders ravno za dajatve, ki so bile uvedene v prehodnem obdobju, Sodišče odločilo, da niso zakonite. Zato naj bi Sodišče brezpogojno prepovedalo carine kljub pravici držav članic, da v določenih okoliščinah uporabijo zaščitne ukrepe.
57Kar zadeva argument Komisije, da člen 10 Sporazuma EGP in enakovredne določbe Pogodbe ES po vsebini niso enaki, tožeča stranka ugotavlja, da Sporazum EGP predvideva nekaj redkih izjem od pravila, da morajo biti ukinjene vse carine, pri čemer pa je vsaka izjema ozko določena z izrecno prepovedjo, da se ta izjema razširi preko njenega besedila. Tako poudarja, da drugi stavek člena 10 Sporazuma EGP določa, da so fiskalne carine, razen tistih, ki so navedene v Protokolu 5, prepovedane in da člen 26 Sporazuma določa, da so izravnalne dajatve in drugi ukrepi trgovinske politike prepovedani, razen tistih, ki so dovoljeni v skladu s Protokolom 13. Tudi dajatve, uvedene na podlagi člena 64 Sporazuma, so lahko uvedene zato, ker ta člen pomeni izjemo od člena 10 Sporazuma.
58Tožeča stranka meni, da za to zadevo ni upoštevna trditev Komisije, da je SPT še naprej edino pravo, ki se uporabi, ker Sporazum EGP ni namenjen odpravi učinkov, ki izkrivljajo konkurenco in trgovino, ki jih povzroči obstoječa pomoč, kot je zadevna. Prepoved carin naj bi urejal Sporazum EGP, ne glede na to ali pravila o državnih pomočeh veljajo za pomoč ali ne.
59Tožeča stranka tudi zavrača trditev Sveta, da je dajatev, ki se z izpodbijano uredbo ponovno uvaja, dajatev sui generis . Navaja, da Sporazum EGP vsebuje splošno prepoved carin, za katere velja zelo malo, ozko opredeljenih izjem. Zato ne more biti nobene nenapisane, nedoločene izjeme od tega pravila za dajatve sui generis , ker morajo, v skladu s splošno sprejetimi načeli za razlago, izjeme od splošnih pravil temeljiti na jasnih zakonskih določbah in jih je treba ozko razlagati. Dodaja, da tudi če je carino, ki je bila uvedena z izpodbijano uredbo, treba obravnavati ločeno od drugih carin, zato ker pomeni odpravo prednosti, ki je bila dodeljena na podlagi SPT, to ne bi spremenilo njene narave. Carine namreč ostajajo carine, ne glede na razlog, zaradi katerega jih Svet uvede.
60Na koncu tožeča stranka trdi, da Sporazum EGP na podlagi člena 120 prevlada nad SPT, ker Sporazum EGP ureja splošno področje in ker glede področja, ki je upoštevno v tej zadevi, oba sporazuma urejata „isto vsebino“. Očitno naj bi bilo, da Sporazum EGP ureja odpravo carin na industrijske izdelke med pogodbenicami, omejitve pri dodeljevanju državnih pomoči in predpogoje za sprejetje zaščitnih ukrepov. Poleg tega so cilji Sporazuma EGP širši od ciljev SPT.
61Republika Avstrija trdi, da je treba v skladu s členom 6 Sporazuma EGP člen 10 Sporazuma razlagati glede na sodno prakso Sodišča v zvezi z ustreznimi določbami Pogodbe ES. Glede razlik med Pogodbo ES in Sporazumom EGP ugotavlja, da je Sodišče EFTE kljub tem razlikam v svoji sodbi z dne 16. decembra 1996 v zadevi Restamark (E-1/94, Report of the EFTA Court, 1. januar 1994–30. junij 1995, str. 15, točke 32, 33, 34, 46, 56, 63 in 64) odločilo, da je treba člene Sporazuma EGP, ki so po vsebini enaki, razlagati v skladu z upoštevno sodno prakso Sodišča in Sodišča prve stopnje. Republika Avstrija tudi pripominja, da tako Sporazum EGP kot SPT predvidevata prostocarinsko obravnavanje industrijskih izdelkov, vključno s spornim izdelkom, in da je na podlagi člena 120 Sporazuma EGP SPT nehal veljati 1. januarja 1994.
62Svet trdi, da je izpodbijana uredba združljiva s členom 10 Sporazuma EGP. Trdi, da čeprav je po členu 6 Sporazuma EGP člen 10 treba načeloma razlagati glede na sodno prakso Sodišča v zvezi z ustreznimi določbami Pogodbe ES in predvsem členom 12, člena 10 ni mogoče razlagati, kot da pomeni, da „carine prepoveduje neodvisno od namena, zaradi katerega so bile uvedene“ (zgoraj navedena sodba Sociaal Fonds voor de Diamantarbeiders, točka 13). Po mnenju Sveta obstajajo velike razlike med Pogodbo ES in Sporazumom EGP (glej mnenje Sodišča z dne 14. decembra 1991 glede Sporazuma EGP, mnenje 1/91, Recueil, str. I-6079, točke od 13 do 22), zaradi katerih je treba člen 10 Sporazuma EGP razlagati drugače. Tako cilj Sporazuma EGP ni oblikovanje enotnega trga brez notranjih meja in njegove določbe o prostem pretoku blaga veljajo samo za izdelke iz pogodbenic. Pogodba ES pa je ustavna listina in ustvarja nov pravni red, pri čemer določbe Pogodbe ES o prostem pretoku in konkurenci niso same sebi namen, ampak pomenijo sredstva za doseganje ciljev gospodarske integracije z vzpostavitvijo skupnega trga in gospodarske in monetarne unije, ki skupaj povečujejo konkreten napredek Evropske unije.
63Poleg tega v nasprotju s Pogodbo ES, ki po koncu prehodnega obdobja državam članicam ne dovoljuje, da bi sprejele zaščitne ukrepe, člen 64 Sporazuma EGP vsebuje določbe, ki omogočajo, da pogodbene stranke sprejmejo ukrepe za odpravljanje izkrivljene konkurence, ki se zgodi zaradi državne pomoči, ki jo dodeli pogodbenica, ali zaradi državnih monopolov. Poleg tega člen 26 v zvezi s Protokolom 13 vsebuje določbe, ki dovoljujejo uvedbo izravnalnih dajatev, kadar pravni red Evropske skupnosti ni v celoti integriran v Sporazum EGP. V nasprotju s klavzulami Sporazuma EGP zaščitni ukrepi Pogodbe ES, na katere se tožeča stranka sklicuje, ne dovoljujejo sprejetja samostojnih ukrepov, ampak predvidevajo, da ukrepe sprejme Svet ali Komisija ali država članica po posebnem dovoljenju Komisije.
64V odgovor na trditev tožeče stranke, da dejstvo, da je ES carinska unija in EGP območje proste trgovine, nima nobenega vpliva na prostocarinsko obravnavanje izdelkov iz pogodbenic, Svet navaja, da znotraj Skupnosti ni več mejnega nadzora izdelkov iz držav članic ali izdelkov iz držav nečlanic, ki so v prostem prometu. Nasprotno so v EGP celo izdelki iz pogodbenic na mejah še vedno predmet bodisi nadzora Skupnosti bodisi drugih pogodbenic.
65Svet zaključuje, da pogodbene stranke do omejene mere lahko uvedejo in/ali ohranijo v veljavi dajatve kot zaščitne ukrepe, katerih namen je odprava določenih izkrivljanj konkurence, ki vplivajo na njihovo trgovino.
66Dodaja, da dajatev, ki jo je izpodbijana uredba ponovno uvedla, ni običajna carina, ampak zaščitni ukrep, ki je bil sprejet v skladu z določbami SPT. Ker je sui generis dajatev, zanjo ne velja člen 10 Sporazuma EGP, tudi če bi se ta določba razlagala tako, kot predlaga tožeča stranka. Prvič, izpodbijana uredba ne uvaja dajatve, ampak odpravlja carinske ugodnosti s tem, da ponovno uvaja dajatev. Drugič, dajatev nima splošnega učinka, ker velja samo za določeno vrsto menjalnika, ki ga proizvaja določen proizvajalec v določeni državi. Tretjič, dajatev je bila ponovno uvedena z natančno določenim namenom, in sicer za odpravo izkrivljajočih učinkov pomoči, ki jo je dodelila Republika Avstrija in ki niso bili odpravljeni, ko je začel veljati Sporazum EGP. Četrtič, dajatev je bila ponovno uvedena samo za določen, omejen čas.
67Nazadnje Svet glede člena 120 Sporazuma EGP navaja, da so bile carine med Skupnostjo in Republiko Avstrijo ukinjene s členom 3 SPT. Sporazum EGP je samo ohranil take carinske ugodnosti, kot so bile dane po SPT, ni pa dejansko predvidel carinskih ugodnosti. Določbe SPT, ki se nanašajo na carinske ugodnosti, zato niso prenehale veljati in bi se lahko v skladu s členom 120 Sporazuma EGP carine, ki so bile zakonito uvedene na podlagi SPT, ohranile v veljavi potem, ko je začel veljati Sporazum EGP, ne glede na to, ali so v skladu s členom 10 tega Sporazuma ali ne. Položaj bi bil popolnoma drugačen od zadevnega, ko se je Avstrija pridružila Evropski uniji. Uredba bi se namreč takrat nehala uporabljati, ker je prenehal veljati SPT.
68Komisija trdi, da člen 10 Sporazuma EGP in ustrezne določbe Pogodbe ES po vsebini niso enaki in da zato člen 6 Sporazuma ne velja. Iz člena 10 naj bi namreč izhajalo, da se za fiskalne carine ne šteje, da same po sebi spadajo med carine pri uvozu in izvozu in dajatve z enakim učinkom. Položaj je enak v zvezi s carinami, ki so zaščitne, ker niti te niso del splošne carinske politike, ampak imajo poseben namen. Če bi bilo člen 10 treba razlagati tako, kot zahteva tožeča stranka, bi bilo nemogoče izvajati člen 64 Sporazuma. Poleg tega v takem primeru člen 26 Sporazuma ne bi bil potreben. Ker Sporazum EGP ni namenjen odpravi izkrivljajočih učinkov na konkurenco in trgovino, ki jih povzroča obstoječa pomoč, kot je zadevna, SPT ostaja edino pravo, ki se uporabi. Komisija poudarja, da člen 120 Sporazuma EGP določa, da ta sporazum prevlada nad SPT, samo kolikor ureja isto področje. Zato dopušča nadaljnjo uporabo določenih določb SPT, kot so te, ki jih je Skupnost uporabila v tem primeru.
69Tožeča stranka trdi, da ukrep, ki ga uredba uvaja, pomeni izravnalno dajatev, in to trditev utemeljuje zlasti z definicijo, ki je določena v zadnjem stavku člena VI(3) GATT, v skladu s katero je izravnalna dajatev „posebna dajatev, ki se uvede z namenom izravnavanja podpore ali subvencije, ki se da posredno ali neposredno za proizvodnjo, izdelavo ali izvoz blaga.“ Zato izpodbijana uredba krši tudi člen 26 Sporazuma EGP, ki – ker je posebna potrditev splošnega načela, ki je določeno v členu 10 Sporazuma – prepoveduje izravnalne dajatve med pogodbenimi strankami, razen če ni v Sporazumu določeno drugače.
70Iz določb Protokola 13 Sporazuma EGP o neuporabi protidampinških in izravnalnih ukrepov naj bi izhajalo, da bi bilo za to, da v tej zadevi podana izjema od prepovedi, določena v členu 26, potrebno, da pravni red Evropske skupnosti glede trgovine z avtomobilskimi deli ni v celoti integriran v Sporazum EGP, kar pa ne drži. Vsa pravila o državnih pomočeh, ki veljajo za avtomobilski sektor, so izrecno navedena v Prilogi XV k Sporazumu EGP. Izdelki, ki jih proizvaja tožeča stranka, so avstrijskega izvora in spadajo v poglavja od 25 do 97 Harmoniziranega sistema poimenovanja in šifrskih oznak blaga [glej člen 8(2) in (3)(a) Sporazuma EGP].
71Republika Avstrija pa trdi, da je izpodbijana uredba v nasprotju s členom 26 Sporazuma EGP. Kako je Svet poimenoval to, dajatev ni upoštevno, temveč sta upoštevna prava namen in učinek dajatve, tj. v tem primeru izravnalna dajatev.
72Svet trdi, da izpodbijana uredba ne uvaja izravnalne dajatve, ampak na podlagi členov 23 in 27(3)(a) SPT odpravlja carinske ugodnosti, ki jih je Avstrija pridobila iz tega sporazuma. Zato ne more pomeniti kršitve člena 26 Sporazuma EGP.
73Komisija trdi, da izpodbijana uredba ne uvaja izravnalne dajatve, ampak je zaščitni ukrep sui generis , in sicer odprava carinske ugodnosti po členu 113 Pogodbe ES, kar pomeni ukrep, ki ga SPT izrecno predvideva ob nerešenem sporu glede pravil o državnih pomočeh iz tega sporazuma.
74Tožeča stranka trdi, da člen 62 Sporazuma EGP jasno navaja, da je glede državne pomoči pristojnost Skupnosti omejena na pomoč, ki jo dodelijo njene države članice. Zato meni, da je 1. januarja 1994 Skupnost izgubila svojo pristojnost glede državnih pomoči, dodeljenih v državah EFTE. Zato naj bi bil začetek veljavnosti izpodbijane uredbe po tem datumu nezdružljiv s členom 62 Sporazuma EGP. S trditvijo, da bi lahko sprejel izpodbijano uredbo kot zaščitni ukrep v skladu s členom 64 Sporazuma EGP, pa naj bi Svet priznal, da ni spoštoval postopka, ki ga določa ta člen.
75Svet najprej navaja, da izpodbijana uredba ni bila sprejeta v skladu s Sporazumom EGP, ampak v skladu s SPT. Drugič, pomoči s to uredbo niso razglašene za neveljavne ali nezdružljive z delovanjem Sporazuma EGP, saj bi to lahko storil samo nadzorni organ EFTE. Če bi Svet sprejel zaščitni ukrep v skladu s Sporazumom o EGP, pa naj bi bil skladen s členom 64 Sporazuma.
76Tožeča stranka poudarja, da člen 18 Dunajske konvencije o pravu pogodb z dne 23. maja 1969 (Serija Pogodb Združenih narodov, številka 788, str. 354; v nadaljevanju: Prva dunajska konvencija) in člen 18 Dunajske konvencije o pravu pogodb med državami in mednarodnimi organizacijami ali med mednarodnimi organizacijami z dne 21. marca 1986 (Dokument Generalne skupščine Združenih narodov A/Conf. 129/15 z dne 20. marca 1986; v nadaljevanju: Druga dunajska konvencija) prepovedujeta, da bi se država ali mednarodna organizacija izogibala izpolnjevanju zavezujočih obvez iz mednarodnih sporazumov z dejanji, do katerih pride, tik preden sporazum začne veljati in ki niso v skladu s temeljnimi načeli sporazuma. Navaja, da ta pravila predvidevajo zlasti, da se je v obdobju med podpisom mednarodnega sporazuma in začetkom njegove veljavnosti država „dolžna vzdržati dejanj, ki bi bila v nasprotju z namenom ali ciljem [tega sporazuma].“
77Splošno je sprejeto, da Prva dunajska konvencija kodificira določena splošno zavezujoča pravila običajnega mednarodnega prava in da so zato za Skupnost pravila, ki so kodificirana v Konvenciji, zavezujoča. To potrjuje dejstvo, da se je Sodišče večkrat oprlo na določbe Konvencije, ko je razlagalo mednarodne sporazume, ki jih je sklenila Skupnost, vključno s SPT (glej na primer zgoraj navedeno mnenje 1/91, točka 14, in sodbo Sodišča z dne 1. julija 1993 v zadevi Metalsa, C-312/91, Recueil, str. I-3751, točka 12).
78Poleg tega sta člen 18 Prve dunajske konvencije in člen 18 Druge dunajske konvencije izraz splošnega načela varstva zaupanja v pravo v mednarodnem javnem pravu, ki je načelo, v skladu s katerim lahko subjekt mednarodnega prava v določenih pogojih zavezujejo pričakovanja, ki jih je s svojimi dejanji ustvaril pri drugih subjektih mednarodnega prava.
79Tožeča stranka zavrača argument Sveta, da člen 18 Prve dunajske konvencije ne more posameznikom dati pravic, ki jih lahko uveljavljajo pred sodišči. Prvič trditev, da ni neposrednega učinka, v postopku, ki je sprožen na podlagi člena 173 Pogodbe ES, ni upoštevna. Mednarodni sporazumi so sestavni del pravnega reda Skupnosti in naloga institucij Skupnosti, vključno s Sodiščem in Sodiščem prve stopnje, je, da zagotovi njihovo spoštovanje. Dejstvo, da se določeni mednarodni sporazumi ne uporabljajo neposredno, nikakor ne vpliva na dolžnost Skupnosti, da zagotovi njihovo spoštovanje (glej sodbe Sodišča z dne 10. julija 1984 v zadevi STS proti Komisiji, 126/83, Recueil, str. 2769; z dne 22. junija 1989 v zadevi Fediol proti Komisiji, 70/87, Recueil, str. 1781, točka 20; z dne 7. maja 1991 v zadevi Nakajima proti Svetu, C-69/89, Recueil, str. I-2069, točka 31; sklepne predloge generalnega pravobranilca Lenza v zadevi Nakajima proti Svetu, točka 53, in sklepne predloge generalnega pravobranilca Gulmanna v zadevi Nemčija proti Svetu, C-280/93, Recueil, str. I-4973, točki 135 in 137). Drugič, člen 18 Prve dunajske konvencije vsebuje nedvoumno in brezpogojno prepoved dejanj, ki niso v skladu s ciljem mednarodnega sporazuma.
80Iz tega sledi, da se je bila Skupnost v obdobju med podpisom Sporazuma EGP in začetkom njegove veljavnosti dolžna vzdržati se sprejemanja ukrepov, ki bi lahko ogrozili doseganje namena in cilja Sporazuma. Ta obveznost bi morala biti še pomembnejša, ko so vse pogodbene stranke ratificirale Sporazum.
81V zvezi s tem tožeča stranka navaja, da je bil postopek ratifikacije zaključen 13. decembra 1993, ko sta Svet in Komisija skupaj sprejela sklep 94/1 in pogodbenim strankam poslala overjene kopije akta o ratifikaciji z obvestilom, da bo Sporazum EGP začel veljati 1. januarja 1994. Ko je bila izpodbijana uredba 20. decembra 1993 sprejeta, se je torej Svet dobro zavedal, da bo Sporazum EGP začel veljati nekaj dni pozneje. Ker je bilo odpravljanje carin med pogodbenimi strankami eden od glavnih ciljev Sporazuma EGP, je Skupnost s sprejetjem izpodbijane uredbe po koncu ratifikacijskega obdobja ogrozila doseganje predmeta in cilja Sporazuma EGP.
82Republika Avstrija navaja, da je Svet s sprejetjem izpodbijane uredbe pred začetkom veljavnosti Sporazuma EGP in potem ko so ga ratificirale vse pogodbene stranke, kršil pravice Republike Avstrije in njenih državljanov. Svet je kršil splošno načelo prava, ki je skupno državam članicam, in sicer medsebojno dobro vero med pogodbeni strankami, preden sporazum začne veljati, kar člen 18 Prve dunajske konvencije priznava kot načelo mednarodnega javnega prava.
83Poleg tega Republika Avstrija, sklicujoč se na italijansko, nemško, belgijsko in angleško pravo, trdi, da obstaja tudi splošno načelo prava, ki je skupno pravnim sistemom držav članic, in sicer da mora stranka zavezujočega sporazuma delovati v dobri veri, da zaščiti interese drugih strank ali oseb, ki imajo od sporazuma korist, v obdobju, ko je izvajanje sporazuma začasno prekinjeno. To načelo je korelat načela varstva zaupanja v pravo. Zato naj bi ga Sodišče priznalo kot splošno načelo prava Skupnosti. Tudi to načelo pa je bilo s sprejetjem izpodbijane uredbe kršeno. Republika Avstrija meni, da mora imeti tožeča stranka kot oseba, ki ima korist od Sporazuma EGP, pravico, da se na to načelo sklicuje.
84Svet ne prereka navedbe tožeče stranke, da člen 18 Prve dunajske konvencije in člen 18 Druge dunajske konvencije kodificirata pravila običajnega mednarodnega prava, ki so za Skupnost zavezujoča.
85Kljub temu pa navaja, da ni kršil teh pravil, ker je izpodbijana uredba v celoti v skladu s Sporazumom EGP. Zato ne pomeni dejanja, ki bi bilo v nasprotju s predmetom ali ciljem Sporazuma in ne krni legitimnih pričakovanj Republike Avstrije.
86Trdi, da pravila, na katera se opira tožeča stranka, pomenijo del prava pogodb, ki je področje mednarodnega prava, ki ureja samo pravice suverenih držav in mednarodnih organizacij in odnose med njimi. Taka pravila pa naj posameznikom ne bi dala pravic, ki jih lahko uveljavljajo pred Sodiščem prve stopnje. Poleg tega zadevno določilo ni dovolj natančno, da bi se lahko neposredno uporabljalo, kar a foritiori velja tudi za uporabo načela zaupanja v pravo.
87V okviru tožbe za razveljavitev na podlagi člena 173 Pogodbe je treba zakonitost akta presojati glede na pravne in dejanske dejavnike, ki so obstajali, ko je bil akt sprejet (glej sodbo Sodišča z dne 7. februarja 1979 v zadevi Francija proti Komisiji, 15/76 in 16/76, Recueil, str. 321, točka 7, in sodbo Sodišča prve stopnje z dne 22. oktobra 1996 v zadevi SNCF in British Railways proti Komisiji, T-79/95 in T-80/95, Recueil, str. II-1491, točka 48).
88Trditve tožeče stranke, da je treba veljavnost izpodbijane uredbe presojati v času, ko je začela veljati, zato ni mogoče sprejeti.
89Tožeča stranka dalje trdi, da je bil Sporazum EGP del dejanskega in pravnega stanja, ki je obstajalo, ko je bila izpodbijana uredba sprejeta, tj. 20. decembra 1993, in da je Svet s sprejetjem uredbe, nekaj dni preden je začel veljati Sporazum EGP, kršil načelo mednarodnega javnega prava („načelo dobre vere“), v skladu s katerim do takrat, ko mednarodni sporazum začne veljati, podpisniki mednarodnega sporazuma ne morejo sprejeti ukrepov, ki bi bili v nasprotju z njegovim ciljem ali namenom.
90Sodišče prve stopnje v zvezi s tem poudarja, da je načelo dobre vere pravilo običajnega mednarodnega prava, ki ga priznava Mednarodno sodišče (glej sodbo z dne 25. maja 1926, nemški interesi v poljski Zgornji Šleziji, CPJI, Serija A, št. 7, strani 30 in 39) in je zato za Skupnost zavezujoče.
91To načelo je bilo kodificirano s členom 18 Prve dunajske konvencije, ki določa:
„Država se je dolžna vzdržati dejanj, ki bi bila v nasprotju z namenom in ciljem pogodbe, ko:
a) je podpisala pogodbo ali izmenjala listine, ki predstavljajo pogodbo, ki je predmet ratifikacije, sprejetja ali odobritve, razen če jasno ne izrazi svojega namena, da ne bo postala pogodbena stranka; ali
b) se strinja, da je pogodba zanjo zavezujoča, dokler pogodba ne začne veljati, če se tak začetek veljavnosti neupravičeno ne odlaga.“
92V tem primeru je Svet sprejel izpodbijano uredbo 20. decembra 1993, kar pomeni sedem dni po tem, ko so Skupnosti, kot zadnja pogodbena stranka, odobrile Sporazum EGP in deponirale svoje akte o odobritvi (glej točko 23 te sodbe). Zato so Skupnosti od 13. decembra 1993 dalje vedele, na kateri datum bo Sporazum EGP začel veljati. V skladu s členom 129(3) Sporazuma EGP (ki ga je nadomestil člen 6 Protokola o prilagoditvi) in členoma 1(1) in 22(3) Protokola o prilagoditvi bi moral Sporazum EGP začeti veljati prvi dan v mesecu, ki sledi zadnjemu deponiranju ratifikacije ali odobritve.
93Drugič, načelo dobre vere je v mednarodnem javnem pravu korelat načela varstva zaupanja v pravo, ki je v skladu s sodno prakso del pravnega reda Skupnosti (glej sodbo z dne 3. maja 1978 v zadevi Töpfer proti Komisiji, 112/77, Recueil, str. 1019, točka 19). Vsak gospodarski subjekt, ki mu je institucija dala upravičeno upanje, se lahko sklicuje na načelo zaupanja v pravo (glej med drugim sodbo Sodišča prve stopnje z dne 13. julija 1995 v zadevi O'Dwyer in drugi proti Svetu, T-466/93, T-469/93, T-473/93, T-474/93 in T-477/93, Recueil, str. II-2071, točka 48).
94V situaciji, ko so Skupnosti deponirale svoje akte o odobritvi mednarodnega sporazuma, in je datum, ko ta sporazum začne veljati, znan, se lahko gospodarski subjekti sklicujejo na načelo varstva zaupanja v pravo, da nasprotujejo temu, da bi institucije v obdobju, preden ta sporazum začne veljati, sprejele kakršne koli ukrepe, ki so v nasprotju z določbami tega sporazuma, ki bi imele po začetku veljavnosti tega sporazuma zanje neposreden učinek.
95Zato ima tožeča stranka pravico, da zahteva preizkus zakonitosti izpodbijane uredbe glede na določbe Sporazuma EGP, ki imajo neposredni učinek, potem ko ta začne veljati.
96Vendar pa je pred obravnavo različnih argumentov, ki jih je v zvezi s tem podala tožeča stranka, najprej treba ugotoviti, ali in do kakšne mere določbe Sporazuma EGP nadomeščajo določbe SPT in ali Sporazum EGP velja za izdelke, ki so predmet spora v tej zadevi.
97Treba je ugotoviti, da SPT, ki je bil veljal med nastankom dejstev tega spora in je bil podlaga za sprejetje izpodbijane uredba, ni bil razveljavljen oziroma ni bilo začasno zadržano njegovo izvajanje, ko je Sporazum EGP začel veljati. Vendar iz člena 120 Sporazuma EGP izhaja, da uporaba določb tega Sporazuma prevlada nad določbami SPT, „kolikor ureja isto področje“ kot Sporazum EGP. Določbe Sporazuma EGP, ki so upoštevne v tej zadevi, pa urejajo isto področje kot zadevni členi SPT. Člen 10 Sporazuma EGP ureja isto področje kot člena 3 in 6 SPT, in sicer carine na uvoz in dajatve z enakim učinkom. Člen 61 Sporazuma EGP, ki se nanaša na državne pomoči, je bolj specifičen kot člen 23(1)(iii) SPT, njegovo področje uporabe pa je prav tako široko, pri čemer je skoraj enak členu 92 Pogodbe ES. Poleg tega so posebne določbe, ki veljajo za državne pomoči v Skupnosti, vnesene v Prilogo XV k Sporazumu EGP. Glede postopkov, ki jih predvideva člen 27(2) in (3)(a) SPT, je treba povedati, da morajo v skladu s členom 108 Sporazuma EGP države EFTE ustanoviti nadzorni organ EFTE in Sodišče EFTE. Ti instituciji imata pristojnosti zlasti na področju konkurence in državnih pomoči in uporabljata podobne postopke, ki za ti področji obstajajo v Skupnosti. Delitev pristojnosti in sodelovanje med nadzornim organom EFTE in Komisijo na področju državnih pomoči ureja člen 62 Sporazuma EGP. Zato po začetku veljavnosti Sporazuma EGP uporaba teh določb Sporazuma prevlada nad zadevnimi določbami SPT.
98V tem kontekstu Sodišče prve stopnje, ne da bi odločilo o združljivosti pomoči, ki jo je dodelila Republika Avstrija, s SPT ali Sporazumom o EGP ugotavlja, da je Svet pred sprejetjem izpodbijane uredbe končal postopek, ki je predviden v določbah o državnih pomočeh v SPT. Vendar pa, kot izhaja iz prejšnje točke, potem ko je Sporazum EGP začel veljati, uporaba določb o državnih pomočeh iz tega sporazuma prevlada nad uporabo ustreznih določb v SPT. V zvezi s tem Sporazum EGP vsebuje lastna pravila in določa postopke, ki omogočajo pogodbenim strankam, da ukinejo državno pomoč, ki ni v skladu z delovanjem Sporazuma.
99Glede vprašanja, ali Sporazum velja za izdelke, ki so navedeni v izpodbijani uredbi, ni sporno, da ti izdelki izvirajo iz ozemlja pogodbenih strank Sporazuma EGP in da spadajo v poglavja od 25 do 97 Harmoniziranega sistema poimenovanja in šifrskih oznak blaga. Zato Sporazum EGP na podlagi člena 8(2) in (3)(a) velja za te izdelke od datuma, ko začne veljati.
100Drugič, obravnavati je treba vprašanje, ali ima člen 10 Sporazuma EGP lahko neposredni učinek, potem ko Sporazum začne veljati.
101Iz člena 228(7) Pogodbe ES izhaja, da mednarodni sporazumi, ki jih Skupnost sklene v skladu s Pogodbo, zavezujejo institucije in države članice. Ustaljena sodna praksa je, da so določbe takega sporazuma del pravnega reda Skupnosti, ko sporazum začne veljati (glej zgoraj navedeno sodbo Haegeman, točka 5). Prav tako imajo lahko v skladu z ustaljeno sodno prakso določbe takega sporazuma neposredni učinek, če so brezpogojne in dovolj natančne (glej na primer sodbo Sodišča z dne 5. februarja 1976 v zadevi Bresciani, 87/75, Recueil, str. 129, točka 25, in z dne 26. oktobra 1982 v zadevi Kupferberg, 104/81, Recueil, str. 3641, točka 23).
102V zvezi s tem Sodišče prve stopnje poudarja, da v dokumentaciji v spisu nič ne kaže na to, da Sporazum EGP, ki ga je Skupnost sklenila na podlagi člena 238 Pogodbe ES, ne bi bil sklenjen v skladu s Pogodbo. Iz tega sledi, da so z začetkom veljavnosti sporazuma, tj. 1. januarja 1994, določbe Sporazuma sestavni del pravnega reda Skupnosti. Treba je tudi opozoriti, da prvi stavek člena 10 Sporazuma EGP določa, da so med pogodbenicami prepovedane carine pri uvozu in izvozu ter vse dajatve z enakim učinkom. Drugi stavek tega člena določa, da so brez poseganja v ureditev iz Protokola 5 prepovedane tudi fiskalne carine. Treba je ugotoviti, da člen 10 s tem določa brezpogojno in natančno pravilo, ki je predmet ene same izjeme, ki je tudi sama brezpogojna in natančna. Iz tega sledi, da ima od takrat, ko je Sporazum EGP začel veljati, neposredni učinek.
103Tretjič, treba je preizkusiti, ali s ponovno uvedbo 4,9‑% dajatve izpodbijana uredba krši člen 10 Sporazuma EGP.
104Člen 6 Sporazuma EGP določa:
„Brez vpliva na prihodnji razvoj sodne prakse se določbe tega sporazuma, kolikor so po vsebini enake ustreznim pravilom Pogodbe o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti in Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo ter aktov, sprejetih za uporabo teh dveh pogodb, pri njihovem izvajanju in uporabi razlagajo v skladu z ustreznimi odločitvami Sodišča Evropskih skupnosti, sprejetimi pred datumom podpisa tega sporazuma.“
105Svet navaja, da se ne glede na to določbo člena 10 Sporazuma EGP ne sme razlagati enako kot ustrezne določbe Pogodbe ES, ker obstajajo velike razlike med Pogodbo ES in Sporazumom EGP (glej točko 62 te sodbe).
106Tega argumenta ni mogoče sprejeti. Iz sodne prakse namreč izhaja, da je treba za ugotavljanje, ali se razlaga določbe iz Pogodbe ES razširi na enako določbo iz sporazuma, kot je Sporazum EGP, to določbo analizirati glede na namen in cilj sporazuma in njegovega konteksta (glej sodbo Sodišča z dne 9. februarja 1982 v zadevi Polydor, 270/80, Recueil, str. 329, točka 8, in sodbo z dne 16. julija 1992 v zadevi Legros in drugi, C-163/90, Recueil, str. I-4625, točka 23). V skladu s členom 1(1) Sporazuma EGP je cilj tega združitvenega sporazuma z enakimi pogoji konkurence in spoštovanjem istih pravil spodbujati stalno in uravnoteženo krepitev trgovinskih in ekonomskih odnosov med pogodbenicami, da bi ustvarili homogen EGP. Tako so se pogodbene stranke odločile, da odstranijo skoraj vse trgovske ovire, v skladu z določbami GATT o vzpostavitvi prostotrgovinskega območja.
107V tem kontekstu Sporazum EGP pomeni visoko stopnjo integracije, s cilji, ki presegajo cilje navadnega sporazuma o prosti trgovini. Tako iz člena 1(2) Sporazuma EGP izhaja, da EGP med drugim vključuje prosti pretok blaga, prosto gibanje oseb, prosti pretok storitev in kapitala in vzpostavitev sistema, ki zagotavlja, da se konkurenca ne izkrivlja in da vsi enako spoštujejo njena pravila. Pravila, ki veljajo za odnose med pogodbenimi strankami na področjih, ki jih ta sporazum pokriva, v bistvu ustrezajo vzporednim določbam Pogodb ES in ESPJ in aktov, ki so bili sprejeti na podlagi teh pogodb. Cilj Sporazuma EGP je tudi ta, da na EGP razširi pravo Skupnosti na področjih, ki jih Sporazum zajema, ko se to ustvari, razvije ali spremeni, pri čemer je v ta namen je predviden postopek odločanja. Sporazum dalje predvideva, da morajo države EFTE ustanoviti organ za nadzor – nadzorni organ EFTE – z enakimi pooblastili in podobnimi funkcijami, kot jih ima Komisija, in sodišče – Sodišče EFTE. Člen 109 Sporazuma EGP določa, da izpolnjevanje obveznosti po tem sporazumu spremlja po eni strani nadzorni odbor EFTE in po drugi strani Komisija ES, ki ravna v skladu s Pogodbo ES, Pogodbo ESPJ in tem sporazumom. V skladu s členom 108(2) Sporazuma EGP in Sporazuma med državami EFTE z dne 2. maja 1992 o ustanovitvi nadzornega organa EFTE in Sodišča (UL L 344, str. 1; v nadaljevanju: Sporazum o nadzoru EFTE) ima Sodišče EFTE podobne pristojnosti kot Sodišče in Sodišče prve stopnje.
108Tako je bil z ustanovitvijo nadzornega organa EFTE in Sodišča EFTE s pooblastili in pristojnostmi, ki so podobna pooblastilom in pristojnostim Komisije in Sodišča, vzpostavljen dvosteberni sistem, v katerem nadzorni organ EFTE in Sodišče EFTE nadzorujeta izpolnjevanje obveznosti po Sporazumu v državah EFTE, medtem ko Komisija, Sodišče in Sodišče prve stopnje nadzorujejo izpolnjevanje obveznosti v Skupnosti. Ta sistem krepi veliko število dejavnikov, ki so namenjeni zagotavljanju homogenosti. Poleg podobnosti med pogoji različnih določb Sporazuma in Pogodb ES in ESPJ so ti dejavniki tudi četrta in petnajsta uvodna izjava preambule Sporazuma in njegov člen 6 ter zlasti člen 3 Sporazuma o nadzoru EFTE. V skladu s četrto uvodno izjavo preambule je cilj pogodbenic „ustanoviti dinamičen in homogen Evropski gospodarski prostor, ki bo temeljil na skupnih pravilih in enakih pogojih konkurence ter v katerem bodo predvidena ustrezna sredstva za njegovo uveljavitev, tudi na sodni ravni, in ki se bo uresničeval na podlagi enakosti in vzajemnosti ter splošnega ravnotežja ugodnosti, pravic in obveznosti pogodbenic.“ V petnajsti uvodni izjavi preambule – ki so jo pogodbene stranke dodale potem, ko je Sodišče v zgoraj navedenem mnenju 1/91 odločilo, da sodni sistem v prvotni različici Sporazuma, ki predvideva Sodišče EGP, ni bil v skladu s Pogodbo EGS – je navedeno: „ob polnem spoštovanju neodvisnosti sodišč cilj pogodbenic, da dosežejo in ohranijo enotno razlago in uporabo tega sporazuma in tistih določb zakonodaje Skupnosti, ki so po svoji vsebini povzete v tem sporazumu, in da dosežejo enako obravnavo posameznikov in gospodarskih subjektov v zvezi s štirimi svoboščinami in pogoji konkurence“. Kot je navedeno v točki 104 te sodbe, člen 6 Sporazuma EGP določa, da je treba določbe Sporazuma EGP, ki so po vsebini enake pravilom Skupnosti, razlagati v skladu z odločbami Sodišča in Sodišča prve stopnje, ki so bile izdane pred podpisom Sporazuma. Nazadnje iz člena 3(2) Sporazuma o nadzoru EFTE izhaja, da morata pri razlagi in uporabi Sporazuma EGP nadzorni organ EFTE in Sodišče EFTE pravilno upoštevati načela, vzpostavljena z upoštevno sodno prakso Sodišča in Sodišča po podpisu Sporazuma EGP (glej zgoraj navedeno sodbo Sodišča EFTE v zadevi Restamark, točke 24, 33 in 34, in sodbo z dne 21. marca 1995 v zadev Scottish Salmon Growers Association proti nadzornemu organu EFTE, E‑2/94, Poročilo Sodišča prve stopnje EFTE, 1. januar 1994–30. junij 1995, str. 59, točki 11 in 13).
109V nasprotju s trditvijo Sveta Sodišče v zgoraj navedenem mnenju 1/91 ni zmanjšalo pomena cilja pogodbenih strank, da ustanovijo dinamični in homogeni EGP za razlago in uporabo sporazuma. Sodišče je ugotovilo, da razhajanja, ki obstajajo med cilji in kontekstom besedila Sporazuma na eni strani in cilji in kontekstom prava Skupnosti na drugi strani, ovirajo doseganje cilja homogenosti pri razlagi in uporabi prava v EGP, kar pa je storilo v kontekstu obravnave sodnega sistema, ki ga predvideva Sporazum EGP, katere namen je bila ugotovitev, ali bi sistem lahko ogrozil avtonomnost pravnega reda Skupnosti pri prizadevanju za doseganje lastnih ciljev; in ne v okviru obravnave posameznega primera, v katerem je treba ugotoviti, ali je treba določbo Sporazuma EGP, ki je po vsebini enaka določbi prava Skupnosti, razlagati v skladu s sodno prakso Sodišča in Sodišča prve stopnje.
110Iz teh ugotovitev sledi, da je treba člen 6 Sporazuma EGP razlagati tako, da je treba določbo Sporazuma EGP, če je po vsebini enaka ustreznim pravilom iz Pogodb ES in ESPJ in aktov, sprejetih za njuno izvajanje, razlagati v skladu z upoštevno sodno prakso Sodišča in Sodišča prve stopnje, ki je obstajala pred podpisom Sporazuma EGP.
111Sodišče prve stopnje dalje ugotavlja, da je člen 10 Sporazuma EGP po vsebini enak členom 12, 13, 16 in 17 Pogodbe ES, ki po koncu prehodnega obdobja prepovedujejo carine na uvoz ali izvoz in vse dajatve z enakim učinkom med državami članicami. Zato je treba člen 10 Sporazuma EGP na podlagi člana 6 razlagati v skladu z ustreznimi odločbami Sodišča in Sodišča prve stopnje, sprejetimi pred podpisom Sporazuma.
112Prvič, treba je zavrniti argument Komisije, da zato, ker iz člena 10 Sporazuma EGP izhaja, da se za fiskalne carine ne šteje nujno, da so zajete z izrazom carine pri uvozu ali izvozu in dajatve z enakim učinkom, ta člen in ustrezne določbe Pogodbe ES niso enake po vsebini. Dovolj je namreč poudariti, da Pogodba ES vsebuje ustrezno določbo, in sicer člen 17 Pogodbe, zaradi česar je jasno, da prepovedi, ki so določene v členu 9 Pogodbe, veljajo tudi, če so carine fiskalne in so namenjene temu, da se prepreči izognitev prepovedi carin na uvoz in izvoz in dajatev z enakim učinkom (glej zgoraj navedeno sodbo Sociaal Fonds voor de Diamantarbeiders, točki 8 in 9).
113Drugič, v nasprotju z mnenjem Komisije razlaga člena 10 Sporazuma EGP, ki jo predlaga tožeča stranka, ne pomeni, da je nemogoče izvajati člen 64 Sporazuma EGP. Na področju državnih pomoči namreč člen 64 pooblašča pristojni organ pogodbene stranke, ki je prizadeta zaradi izkrivljene konkurence, da pod določenimi pogoji sprejme ukrepe za izravnavo učinkov izkrivljanja. Ker člen 64 pomeni izjemo od drugih določb Sporazuma EGP, se lahko uporablja ne glede na druge določbe Sporazuma. Vendar je pred sprejetjem ukrepov treba izvesti postopek, ki je predviden v členu 64 Sporazuma EGP, izpolnjeni pa morajo biti tudi pogoji, ki jih ta člen določa.
114Tretjič, različne zaščitne klavzule v Sporazumu EGP, ki pogodbenim strankam dovoljujejo odstopanje od njegovih določb, se lahko uporabljajo samo v posebnih okoliščinah in praviloma potem, ko mešani odbor EGP preuči argumente za in proti. Zunaj posebnih situacij, zaradi katerih lahko pride do uporabe teh klavzul, pa te klavzule nimajo nobenega vpliva na cilj člena 10 v smislu besedila Sporazuma EGP ali posledično na razlago tega člena. Ta zaključek potrjuje zlasti dejstvo, da je do takrat, ko je Pogodba o Evropski uniji začela veljati, člen 115 Pogodbe EGS državam članicam dovoljeval, da v prehodnem obdobju v nujnih primerih same sprejmejo potrebne ukrepe in da je, kot je tožeča stranka pravilno navedla, Sodišče v sodbi Sociaal Fonds voor de Diamantarbeiders ravno denarne dajatve, ki so bile naložene v prehodnem obdobju, razglasilo za nezakonite.
115Četrtič, ravno tako se zavrne argument Komisije, da člen 26 Sporazuma EGP ne bi bil potreben, če bi se člen 10 moral razlagati v skladu s sodno prakso Sodišča. Člen 26 Sporazuma EGP namreč določa, da se v odnosih med pogodbenicami protidampinški ukrepi, izravnalne dajatve in ukrepi proti nedovoljenim poslovnim praksam tretjih držav ne uporabljajo, razen če ni v Sporazumu EGP določeno drugače. Prvi odstavek Protokola 13 navaja, da je uporaba člena 26 Sporazuma omejena na področja, ki jih urejajo določbe Sporazuma in glede katerih je pravni red Skupnosti v celoti vključen v Sporazum. Iz drugega odstavka tega protokola izhaja, da člen 26 ne posega v kakršne koli ukrepe, ki bi jih v razmerju do tretjih držav lahko uvedle pogodbenice, da bi preprečile izogibanje protidampinškim ukrepom, izravnalnim dajatvam, ukrepom proti nedovoljenim poslovnim praksam, ki bi jih lahko pripisali tretjim državam.
116Člen 26, skupaj s protokolom 13 Sporazuma, je zato treba razlagati, kot da ureja situacije, v katerih lahko pogodbene stranke med seboj uvedejo protidampinške ukrepe, izravnalne dajatve ali ukrepe proti nedovoljenim poslovnim praksam, ki bi jih lahko pripisali tretjim državam, in to ne glede na druge določbe Sporazuma EGP. Poleg tega člen 26 ne velja samo za ukrepe, ki so sprejeti v obliki dajatev, ampak tudi za druge ukrepe, ne glede na obliko, vključno z zavezami, ki jih Komisija sprejme pri odločitvah v dampinških primerih. Zato ima člen 26 Sporazuma EGP lasten razlog za obstoj, ki ni odvisen od člena 10 Sporazuma EGP.
117Poleg tega izpodbijana uredba v nobenem primeru ni bila sprejeta zato, da bi preprečila izogibanja protidampinškim ukrepom, izravnalnim dajatvam ali ukrepom proti nedovoljenim poslovnim praksam, ki bi jih lahko pripisali tretjim državam. Dalje, področje državnih pomoči je predmet členov od 61 do 64 Sporazuma EGP. Poleg tega je celotni pravni red EU na tem področju, zlasti okvir prava Skupnosti o državni pomoči industriji motornih vozil (89/C 123/03; UL 1989 C 123, str. 3), vključen v Sporazum. Zato taki ukrepi niti ne morejo biti dovoljeni v skladu s členom 26 Sporazuma EGP in ni treba ugotavljati, ali je treba ukrepe, ki jih uvaja izpodbijana uredba, obravnavati kot izravnalne dajatve.
118Zaradi vsestranske razjasnitve je treba povedati, da je v zvezi s prostotrgovinskimi sporazumi z državami EFTE, katerih vsebina je veliko bolj omejena kot vsebina Sporazuma EGP, Sodišče v zgoraj navedeni sodbi Legros in drugi (točka 26), ki zadeva člen 6 Sporazuma med Skupnostjo in Kraljevino Švedsko [Uredba Sveta (EGS) št. 2838/72 z dne 19. decembra 1972 o sklenitvi sporazuma med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Kraljevino Švedsko (UL 1972 L 300, str. 96)], ki se nanaša na dajatve z enakim učinkom, odločilo, da je bilo v smislu cilja odstranjevanja trgovskih ovir in odstranjevanja carin na uvoz najpomembnejše in da enako velja za odpravo dajatev z enakim učinkom, ki so v skladu s sodno prakso Sodišča tesno povezane s carinskimi dajatvami v ožjem smislu (glej zlasti sodbi z dne 13. decembra 1973 v zadevi Sociaal Fonds voor de Diamantarbeiders, 37/73 in 38/73, Recueil, str. 1609, točki 12 in 13, in z dne 12. februarja v zadevi Leplat, C-260/90, Recueil, str. I-643, točka 15). Sodišče je zaključilo, da bi prostotrgovinski sporazum izgubil veliko svoje učinkovitosti, če bi se izraz „dajatve z enakim učinkom”, ki je naveden v členu 6 Sporazuma, razlagal, kot da ima bolj omejeno področje uporabe kot isti izraz iz Pogodbe EGS.
119Glede na vse te dejavnike je prav tako treba obravnavati, ali je potem, ko je Sporazum EGP začel veljati, izpodbijana uredba v nasprotju s členom 10 tega sporazuma, ki se na podlagi člena 6 razlaga v skladu z upoštevno sodno prakso Sodišča in Sodišča prve stopnje, ki je obstajala pred podpisom Sporazuma EGP.
120V zvezi s tem je treba zavrniti argument Sveta, da ukrep, ki ga uvaja izpodbijana uredba, ni dajatev, ampak zaščitni ukrep sui generis , ki kot tak ni zajet s členom 10 Sporazuma EGP. Že v naslovu izpodbijane uredbe je navedeno „odprava carinskih ugodnosti.“ Poleg tega člen 1 uredbe določa, da „se s tem za avtomobilske menjalnike F15, ki jih proizvaja General Motors Avstrija, ponovno uvaja 4,9‑% dajatev“, pri čemer je v triindvajseti uvodni izjavi preambule navedeno: “uvedba dajatve na ravni, ki je enaka carinam, ki bi veljale, če [SPT] ne bi začel veljati.“ Na obravnavi se je predstavnik Sveta pri odgovoru na vprašanje, ki ga je zastavilo Sodišče prve stopnje, strinjal, da poimenovanje ukrepa nima velikega pomena, ker je njegov učinek isti ne glede na to, ali se opredli za protidampinško dajatev, izravnalno dajatev ali odpravo carinske ugodnosti, uvedbo dajatve ali zaščitni ukrep sui generis .
121Poleg tega je v skladu z ustaljeno sodno prakso „vsaka denarna dajatev, ne glede na to, kako majhna je, kako se imenuje in kako se uporablja, ki se enostransko naloži za domače ali tuje blago zato, ker prečka mejo, in ki ni carina v strogem smislu, dajatev z enakim učinkom v smislu členov 9 in 12 Pogodbe, tudi če se ne naloži v korist države, ni razlikovalna ali zaščitna, in če izdelek, za katerega se uvede dajatev, ni konkurenčen nobenemu domačemu izdelku“ (zgoraj navedena sodba Sociaal Fonds voor de Diamantarbeiders, točka 18).
122Ukrep, ki ga uvaja izpodbijana uredba, pomeni denarno dajatev, ki jo je Skupnost uvedla enostransko za menjalnike F15 zato, ker prečkajo mejo. Zato je treba ugotoviti, da je ukrep najmanj dajatev z enakim učinkom v okviru člena 10 Sporazuma EGP, in ni treba ugotavljati, ali ga je treba obravnavati kot carino na uvoz v strogem smislu. Iz tega izhaja, da je bila po začetku veljavnosti Sporazuma EGP izpodbijana uredba v nasprotju s tem členom.
123Iz navedenega sledi, da je Svet s sprejetjem izpodbijane uredbe v obdobju pred začetkom veljavnosti Sporazuma EGP in potem ko so Skupnosti deponirale svoje listine o odobritvi, ravnal v nasprotju z legitimnimi pričakovanji tožeče stranke.
124V skladu s sodno prakso mora biti zakonodaja Skupnosti gotova, njena uporaba za posameznike pa predvidljiva. Načelo pravne varnosti zahteva, da morajo biti vsi akti institucij, ki imajo pravne učinke, jasni in natančni, pri čemer mora biti zadevna oseba o njih obveščena tako, da lahko natančno ugotovi, kdaj akt začne veljati in od kdaj ima pravne učinke. To zahtevo po pravni varnosti je treba še bolj strogo spoštovati v primeru ukrepa, ki ima lahko finančne posledice, zato da se lahko vsi, ki jih to zadeva, seznanijo z obsegom obveznosti, ki jim jih nalaga (glej sodbe Sodišča z dne 9. julija 1981 v zadevi Gondrand Frères in Garancini, 169/80, Recueil, str. 1931, točka 17; z dne 22. februarja 1984 v zadevi Kloppenburg, 70/83, Recueil, str. 1075, točka 11, in z dne 15 decembra 1987 v zadevi Irska proti Komisiji, 325/85, Recueil, str. 5041, točka 18; ter sodbo Sodišča prve stopnje z dne 7. februarja 1991 v zadevi Tagaras proti Sodišču, T-18/89 in T-24/89, Recueil, str. II-53, točka 40).
125Svet je s sprejetjem izpodbijane uredbe 20. decembra 1993, ko je zagotovo vedel, da bo Sporazum EGP začel veljati 1. januarja 1994, zavestno ustvaril situacijo, v kateri bi od 1. januarja 1994 obstajali dve nasprotujoči si pravni pravili, in sicer izpodbijana uredba, ki se neposredno uporablja v nacionalnih pravnih sistemih in ponovno uvaja 4,9‑% uvozno dajatev na menjalnike F15, ki jih proizvaja tožeča stranka, in člen 10 Sporazuma EGP, ki ima neposredni učinek in prepoveduje carine na uvoz in dajatve z enakim učinkom. Zato izpodbijane uredbe ne moremo šteti za zakonodajo Skupnosti, ki je gotova, pri čemer pa niti njene uporabe ni mogoče opredeliti kot predvidljivo za posameznike. Iz tega sledi, da je Svet kršil tudi načelo pravne varnosti.
126Čeprav je treba za obe kršitvi splošnih pravnih načel šteti, da sta že sami po sebi dovolj resni, da je potrebna razveljavitev izpodbijane uredbe, pa je treba ugotoviti, ali je, kot navaja tožeča stranka, Svet namenoma antidatiral številko Uradnega lista, v katerem je bila uredba objavljena.
127Številka Uradnega lista, v katerem je bila objavljena izpodbijana uredba, ima datum 31. december 1993. V skladu s členom 2 uredba začne veljati na dan objave v Uradnem listu. Vendar glede na pisne odgovore Urada za publikacije na vprašanja, ki jih je zastavilo Sodišče prve stopnje izhaja, da je bil Uradni list z dne 31. decembra 1993 na voljo javnosti na sedežu Urada za publikacije v vseh uradnih jezikih Skupnosti šele 11. januarja 1994 ob 16.45 uri. V skladu s sodno prakso je treba, čeprav se domneva, da je datum izdaje datum, ki je dejansko naveden na številki Uradnega lista, v primeru, če bi se dokazalo nasprotno, upoštevati dan dejanske izdaje (glej zgoraj navedeno sodbo Racke, točka 15). Iz tega sledi, da je dejanski datum izdaje zadevnega Uradnega lista v tem primeru 11. januar 1994 in da uredba do tega dne ni začela veljati.
128Poleg tega je iz dokumentov v spisu, in sicer iz dokumentov, ki jih je na zahtevo Sodišča prve stopnje predložil Svet, in iz pisnih odgovorov Sveta in Urada za publikacije na vprašanja, ki jih je zastavilo Sodišče prve stopnje, razvidno, da je Svet izpodbijano uredbo Uradu za publikacije poslal 3. ali 4. januarja 1994; da je bilo v spremnem dopisu navodilo Uradu za publikacije, naj uredbo objavi v Uradnem listu za leto 1993; da je Svet to navodilo v telefonski komunikaciji z Uradom za publikacije potrdil in da je Urad za publikacije prejel celotno uredbo po faksu 6. januarja 1994.
129Na obravnavi je Svet v odgovor na vprašanja, ki jih je zastavilo Sodišče prve stopnje, pojasnil, da njegovi zastopniki niso nikoli zahtevali, da mora sporna uredba začeti veljati, preden je bila objavljena. Takrat je vodstvo Sveta, čeprav jim je bila poznana sodna praksa glede dejanskega datuma izdaje Uradnega lista (glej točko 127 te sodbe), imelo navado, da je Uradu za publikacije dalo navodilo, naj objavi akte, ki so bili sprejeti v določenem letu, v izdaji Uradnega lista za to leto. Vendar se je ta praksa od takrat spremenila.
130Kljub temu, in ne da bi se Sodišče prve stopnje izjavilo o zakonitosti te navade, pa je slednjo treba oceniti vsaj kot dvomljivo, pri čemer Sodišče prve stopnje opaža, da so bili v nasprotju s to navado številni akti, ki jih je Svet sprejel decembra 1993, objavljeni v izdaji Uradnega lista za leto 1994. Med te ukrepe spadata sklepa 94/1 in 94/2, ki sta bila sprejeta 13. decembra 1993, vendar sta bila objavljena v UL 1994, L 1 z datumom 3. januar 1994, in Uredba Sveta (ES) št. 5/94 z dne 22. decembra 1993 o začasni odpravi protidampinških ukrepov proti državam EFTE, ki je bila objavljena v UL 1994, L 3 z dne 5. januarja 1994.
131Iz navedenega izhaja, da je Svet namenoma antidatiral številko Uradnega lista, v katerem je bila objavljena izpodbijana uredba.
132S tem je spet kršil načelo pravne varnosti, ki v skladu s sodno prakso, ki je omenjena v točki 124 te sodbe, zahteva, da morajo biti vsi akti institucij, ki imajo pravne učinke, ne samo jasni in natančni, ampak mora biti zadevna oseba o njih obveščena tako, da lahko natančno ugotovi, kdaj akt začne veljati in od kdaj ima pravne učinke.
133Zato je treba ravnanje vodstva Sveta obravnavati kot zelo resno kršitev, ker je v nasprotju s formalnimi navodili samega Sveta Uradu za publikacije, „katerih namen je, da se zagotovi, da datum objave, ki je naveden na številki Uradnega lista, ustreza datumu, ko je ta številka dejansko na voljo javnosti v vseh jezikih navedenega Urada“ (glej zgoraj navedeno sodbo Racke, točka 15). Kot je tožeča stranka pravilno opazila, je bil pravni okvir, ki je obstajal 31. decembra 1993 drugačen od pravnega okvira, ki je obstajal po 1. januarju 1994, tj. datum, ko je začel veljati Sporazum EGP.
134Iz zgoraj navedenega sledi, da sta prvi tožbeni razlog in drugi del drugega tožbenega razloga utemeljena.
135Zato se sporna uredba razveljavi, ne da bi bilo treba odločati o drugih argumentih in tožbenih razlogih tožeče stranke.
136Na podlagi člena 87(2) Poslovnika mora stranka, ki s svojimi predlogi ne uspe, drugi stranki plačati stroške, če jih je ta priglasila. Ker Svet s svojim predlogi ni uspel in je tožeča stranka priglasila stroške, se Svetu naloži, naj poleg svojih stroškov nosi stroške tožeče stranke.
137Člen 87(4) Poslovnika določa, da države članice in institucije, ki se kot intervenienti udeležijo postopka, nosijo svoje stroške. Zato mora Komisija nositi svoje stroške.
138Republiki Avstriji intervencija ni bila dovoljena na podlagi drugega odstavka člena 37 Statuta ES Sodišča, ampak na podlagi zaveze Skupnosti, ki je navedena v Izjavi „o pravicah držav EFTE pred Sodiščem ES“, ki je priloga k Sporazumu EGP in je namenjena temu, da državam EFTE in nadzornemu organu EFTE omogoči intervencijo v postopkih pred Sodiščem na podlagi člena 37 Statuta Sodišča, „zato da se okrepi pravna homogenost v EGP“ (glej sklep z dne 20. oktobra 1994 v zadevi Opel Austria proti Svetu, T-115/94, neobjavljen v Recueil). To deklaracijo je treba razlagati tako, da se je Skupnost zavezala razširiti možnosti za intervencijo na države EFTE in nadzorni organ EFTE, pri čemer so te možnosti enake kot možnosti, ki jih imajo države članice in institucije Skupnosti. Iz tega sledi, da morajo uživati enake pravice in imajo enake obveznosti. Člen 87(4) Poslovnika določa, da države članice, ki se kot intervenienti udeležijo postopka, nosijo svoje stroške. Zato mora Republika Avstrija nositi svoje stroške.
Izrek
Iz teh razlogov je
SODIŠČE PRVE STOPNJE (četrti senat)
razsodilo:
1) Uredba Sveta (ES) št. 3697/93 z dne 20. decembra 1993 o odpravi carinske ugodnosti v skladu s členom 23(2) in členom 27(3)(a) Sporazuma o prosti trgovini med Skupnostjo in Avstrijo (General Motors Austria) se razveljavi.
2) Svet nosi svoje stroške ter stroške tožeče stranke.
3) Komisija in Republika Avstrija nosita vsaka svoje stroške.
Tekstas iš mūsų archyvo (Europos Sąjungos leidinių biuro „Cellar“ duomenys). Commission Decision 2011/833/EU — free reuse incl. commercial; attribution to EUR-Lex / Court of Justice of the European Union required; EUR-Lex is not the authentic record of the Court.