Sodba Sodišča z dne 10. maja 1995.

SODBA SODIŠČA

z dne 10. maja 1995( * )

„Svoboda opravljanja storitev – Člen 59 Pogodbe EGS – Prepoved pridobivanja strank za finančne storitve po telefonu“

V zadevi C-384/93,

katere

predmet je predlog College van Beroep voor het bedrijfsleven,

naslovljen na Sodišče, naj na podlagi člena 177 Pogodbe EGS, v postopku

Alpine Investments BV

proti

Minister van Financiën ,

sprejme predhodno odločbo o razlagi člena 59 Pogodbe EGS,

SODIŠČE,

v

sestavi G.C. Rodríguez Iglesias, predsednik, F.A. Schockweiler, P.J.G.

Kapteyn in C. Gulmann, predsedniki senatov, G. F. Mancini, J.C. Moitinho

de Almeida, J. L. Murray, D. A. O. Edward (poročevalec), J.-P.

Puissochet, sodniki,

generalni pravobranilec: F.G. Jacobs,

sodna tajnica: L. Hewlett, administratorka,

ob upoštevanju pisnih stališč, ki so jih predložili:

• za

Alpine Investments BV G. van der Wal in W. B. J. van Overbeek,

odvetnika pri Hoge Raad der Nederlanden,

• za nizozemsko vlado A. Bos, pravni svetovalec pri ministrstvu za zunanje zadeve, zastopnik,
• za grško vlado V. Kontolaimos, pomočnik pravnega svetovalca pri vladnem pravnem svetu, in V. Pelekou, pravna predstavnica pri vladnem pravnem svetu, zastopnika,
• za

Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska J. D. Colahan iz

Treasury Solicitor's Department, zastopnik, in P. Duffy, barrister,

• za

Komisijo Evropskih skupnosti B. Smulders in P. van Nuffel, člana pravne

službe, zastopnika,

na podlagi poročila za obravnavo,

na

podlagi ustnih stališč Alpine Investments BV, nizozemske vlade, ki jo

zastopa J. S. Van den Oosterkamp, pravni svetovalec pri ministrstvu za

zunanje zadeve, zastopnik, belgijske vlade, ki jo zastopa J. Devadder,

direktor uprave pri ministrstvu za zunanje zadeve, zastopnik, grške

vlade, vlade Združenega kraljestva, ki jo zastopa C. Vajda, barrister,

in Komisije Evropskih skupnosti na obravnavi 29. novembra 1994,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 26. januarja 1995

izreka naslednjo

Sodbo

1 S

sklepom z dne 28. aprila 1993, ki je na Sodišče prispel 6. avgusta

1993, je College van Beroep voor het Bedrijfsleven (v nadaljevanju:

College van Beroep) na podlagi člena 177 Pogodbe EGS predložilo več

vprašanj za predhodno odločanje glede razlage člena 59 te pogodbe.

2 Ta

vprašanja so bila predložena v okviru pritožbe, ki jo je vložila Alpine

Investments BV proti prepovedi nizozemskega ministrstva za finance, da

stopa v stik s posamezniki po telefonu, brez njihove predhodne pisne

privolitve, z namenom ponujanja različnih finančnih storitev (način,

imenovan „cold calling“).

3 Alpine

Investments BV, tožeča stranka v postopku v glavni stvari (v

nadaljevanju: Alpine Investments), je nizozemska družba s sedežem na

Nizozemskem, specializirana za blagovne standardizirane terminske

pogodbe.

4 Stranke

se z blagovno standardizirano terminsko pogodbo zavežejo, da bodo

kupile ali prodale določeno količino blaga določene kakovosti za ceno in

na dan, ki sta določena ob sklenitvi pogodbe. Vendar blaga ne

nameravajo dejansko prevzeti ali dobaviti, pač pa sklenejo pogodbo zgolj

za pridobitev dobička, ki nastane zaradi sprememb cene v obdobju od

sklenitve pogodbe do meseca dobave, tako da se opravi obratna

transakcija na blagovnem terminskem trgu pred začetkom meseca dobave.

5 Alpine

Investments ponuja tri tipe storitev v zvezi z blagovnimi

standardiziranimi terminskimi pogodbami: upravljanje premoženja,

investicijsko svetovanje in posredovanje strankinih naročil posredniku,

ki deluje na blagovnem terminskem trgu znotraj in zunaj Skupnosti.

Strank naj ne bi imela le na Nizozemskem, pač pa tudi v Belgiji,

Franciji in Združenem kraljestvu. Vendar zunaj Nizozemske nima nobene

poslovne enote.

6 V

času dejstev iz postopka v glavni stvari je finančne storitve na

Nizozemskem urejal Wet Effectenhandel z dne 30. oktobra 1985 (zakon o

trgu vrednostnih papirjev, v nadaljevanju: WEH). Člen 6(1) tega zakona

vsakomur prepoveduje posredovanje v transakcijah z vrednostnimi papirji

brez dovoljenja. Člen 8(1) pooblašča ministra za finance, da v posebnih

okoliščinah dovoli izjemo od te prepovedi. Vendar pa je glede na člen

8(2) lahko izjema „podvržena omejitvam in pogojem, da bi se preprečile

nezaželene posledice pri trgovanju z vrednostnimi papirji“.

7 Minister

za finance, tožena stranka v postopku o glavni stvari, je 6. septembra

1991 dovolil Alpine Investments izjemo, ki mu je dopustila izvajanje

naročil po določenem posredniku, to je Merill Lynch Inc. Izjema je

določala, da se mora Alpine Investments podrediti kakršnemu koli pravilu

glede stopanja v stik z morebitnimi strankami, ki bi ga v bližnji

prihodnosti lahko izdal minister za finance.

8 Minister

za finance je 1. oktobra 1991 sprejel splošno prepoved stopanja v stik z

morebitnimi strankami s „cold callingom“ za finančne posrednike, ki jim

ponujajo vlaganje v blagovne terminske posle zunaj trga.

9 Nizozemska

vlada navaja, da je to odločbo sprejela na podlagi številnih pritožb,

ki jih je leta 1991 prejelo ministrstvo za finance od vlagateljev, ki so

na tem področju opravili slabe naložbe. Ker je nekaj pritožb prejelo od

vlagateljev, ki imajo sedež v drugih državah članicah, je prepoved

razširilo na ponujanje storitev v drugih državah članicah kot na

Nizozemskem, da bi tako ohranili ugled nizozemskega finančnega sektorja.

10 V

takšnih okoliščinah je minister za finance 12. novembra 1991 Alpine

Investments prepovedal vzpostaviti stik z morebitnimi strankami po

telefonu ali osebno, razen če stranke niso vnaprej izrecno in pisno

navedle, da ji to dovoljujejo.

11 Alpine

Investments se je pritožila proti odločbi ministrstva o prepovedi „cold

callinga“. Naknadno je bila njena izjema 14. januarja 1992 zamenjana z

drugo izjemo, ki ji je dovoljevala opravljanje naročil pri drugem

posredniku, to je Rodham in Renshaw Inc., ki pa je tudi vključevala

prepoved „cold callinga“, tako da je 13. februarja 1992 vložila novo

pritožbo.

12 Minister

za finance je 29. aprila 1992 sprejel odločbo, s katero je zavrnil

pritožbo Alpine Investments. 26. maja 1992 se je Alpine Investments

pritožila pri College van Beroep.

13 Alpine

Investments je predvsem navajala, da prepoved „cold callinga“ ni

združljiva s členom 59 Pogodbe, kolikor zadeva morebitne stranke, ki

imajo sedež v drugih državah članicah kot na Nizozemskem. College van

Beroep je Sodišču predložilo več vprašanj glede razlage te določbe:

„1. Ali

je treba člen 59 Pogodbe EGS razlagati tako, da obsega tudi storitve,

ki jih ponudnik storitev ponuja po telefonu iz države članice, v kateri

ima sedež, (morebitnim) strankam, ki imajo sedež v drugi državi članici,

in jih tako tudi opravlja iz te države članice?

2. Ali

se določbe člena 59 nanašajo tudi na pogoje in/ali omejitve, ki v

državi članici, v kateri ima ponudnik storitev sedež, urejajo zakonito

opravljanje zadevnega poklica ali dejavnosti, vendar pa se ne

uporabljajo v vsakem primeru na enak način in do enake mere za

opravljanje prej navedenega poklica ali dejavnosti v državi članici, v

kateri imajo (morebitni) prejemniki opravljenih storitev sedež, in ki

lahko posledično za ponudnika storitev, kadar ponuja storitve

(morebitnim) strankam, ki imajo sedež v drugi državi članici,

predstavljajo ovire, ki se ne uporabljajo za ponudnike podobnih

storitev, ki imajo sedež v tej drugi državi članici?

Če je odgovor na drugo vprašanje pritrdilen:

3. a) Ali

se lahko interesa varstva potrošnikov in ugleda finančnih storitev na

Nizozemskem, ki sta temelj določbe, ki se bori proti nezaželenim

posledicam na trgu vrednostnih papirjev, štejeta za nujna razloga

javnega interesa, ki bi utemeljila oviro iz prejšnjega vprašanja?

b) Ali je treba šteti določbo izjeme, ki prepoveduje „cold calling“, kot

objektivno potrebno za varstvo prej navedenih interesov in sorazmerno

cilju, ki ga zasleduje?

14 Predhodno

je treba omeniti, da je s predvidevanjem, da se uporablja za

transakcije na blagovnem terminskem trgu, bila Uredba Sveta 93/22/EGS z

dne 10. maja 1993 o investicijskih storitvah na področju vrednostnih

papirjev (UL L 141, str. 27) sprejeta pozneje, kot so dejstva iz

postopka v glavni stvari. Dalje se Direktiva Sveta 85/577/EGS z dne 20.

decembra 1985 za varstvo potrošnika v primeru pogodb, sklenjenih zunaj

poslovnih prostorov (UL L 372, str. 31) ne uporablja niti za pogodbe,

sklenjene po telefonu, niti za pogodbe o vrednostnih papirjih (člen

3(2)(e)).

15 Vprašanje,

predloženo Sodišču, se mora zato preučiti zgolj glede na uporabljive

določbe Pogodbe s področja svobode opravljanja storitev. S tem v zvezi

ni sporno, da so, ker se opravljajo za plačilo, storitve, ki jih

opravlja Alpine Investments, storitve iz člena 60 Pogodbe EGS.

16 S

prvim in drugim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali

prepoved „cold callinga“ spada v področje uporabe člena 59 Pogodbe. Če

je tako, s tretjim vprašanjem sprašuje, ali je ta prepoved kljub temu

utemeljena.

Prvo vprašanje

17 Prvo vprašanje nacionalnega sodišča ima dva vidika.

18 Najprej

sprašuje, ali pomeni dejstvo, da so zadevne storitve sestavljene iz

preprostih ponudb in še nimajo določenega prejemnika, oviro za uporabo

člena 59 Pogodbe.

19 Poudariti

je treba, da bi bilo svobodno opravljanje storitev nemogoče, če bi

nacionalna pravila lahko poljubno ovirala ponujanje storitev. Uporaba

določb na področju svobode opravljanja storitev tako ni pogojevana s

predhodnim obstojem določene osebe, ki ji je storitev namenjena.

20 Drugič

se sprašuje, ali člen 59 zadeva storitve, ki jih ponudnik ponuja po

telefonu osebam, ki imajo sedež v drugi državi članici, in jih opravlja,

ne da bi zapustil državo članico, v kateri ima sedež.

21 V

tem primeru ponuja storitve ponudnik storitev, ki ima sedež v eni

državi članici, prejemniku storitev, ki ima sedež v drugi državi

članici. Iz samega besedila člena 59 izhaja, da gre torej za opravljanje

storitev v smislu te določbe.

22 Tako

je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 59 Pogodbe

razlagati tako, da se nanaša na storitve, ki jih ponudnik ponuja po

telefonu morebitnim prejemnikom storitev, ki imajo sedež v drugi državi

članici, in jih opravlja, ne da bi zapustil državo članico, v kateri ima

sedež.

Drugo vprašanje

23 Z

drugim vprašanjem nacionalno sodišče sprašuje, ali predpis države

članice, ki prepoveduje ponudnikom storitev, ki imajo sedež na njenem

ozemlju, opravljati nenaročene telefonske klice morebitnim strankam, ki

imajo sedež v drugih državah članicah, zato da bi ponudili svoje

storitve, pomeni omejitev svobode opravljanja storitev v smislu člena 59

Pogodbe.

24 Predhodno

je treba poudariti, da se zadevna prepoved uporablja za čezmejno

ponujanje storitev.

25 Da

bi odgovorili na drugo vprašanje nacionalnega sodišča, je treba

zaporedoma preučiti tri točke.

26 Najprej

je treba ugotoviti, ali lahko prepoved vzpostavljanja stika po telefonu

z morebitnimi strankami, ki so v drugi državi članici, brez njihove

predhodne privolitve pomeni omejitev svobode opravljanja storitev. S tem

v zvezi predložitveno sodišče opozarja Sodišče na to, da ponudniki

storitev v državah članicah, v katerih prebivajo morebitni prejemniki

storitev, niso nujno podvrženi enaki prepovedi ali v vsakem primeru

enakim pogojem.

27 Treba

je ugotoviti, da prepoved, kot je ta iz postopka v glavni stvari, ne

pomeni omejitve svobode opravljanja storitev v smislu člena 59 zgolj na

podlagi dejstva, da druge države članice uporabljajo manj stroga pravila

za ponudnike podobnih storitev, ki imajo sedež na njihovem ozemlju

(glej v tem smislu sodbo z dne 14. julija 1994 v zadevi Peralta,

C-379/92, Recueil, str. I-3453, točka 48).

28 Takšna

prepoved kljub temu prikrajša zadevne gospodarske subjekte hitre in

neposredne tehnike oglaševanja in navezovanja stika z morebitnimi

strankami, ki so v drugih državah članicah. Tako ta lahko pomeni

omejitev svobode opravljanja čezmejnih storitev.

29 Kot

drugič je treba preučiti, ali je tak zaključek drugačen, na podlagi

dejstva, da izhaja zadevna prepoved iz države članice, v kateri ima

ponudnik storitev sedež, in ne iz države članice, v kateri ima sedež

morebitni prejemnik storitev.

30 Člen

59, prvi odstavek, Pogodbe na splošno prepoveduje omejitve svobode

opravljanja storitev v Skupnosti. Posledično ta zadevna določba ne

zadeva zgolj omejitev, ki jih sprejme namembna država, vendar tudi

tiste, ki jih sprejme država izvora. Kot je Sodišče že večkrat odločilo,

se lahko na pravico do svobode opravljanja storitev sklicuje podjetje

proti državi, v kateri ima sedež, če so storitve opravljene prejemnikom

storitev, ki imajo sedež v drugi državi članici (glej sodbo z dne 17.

maja 1994 v zadevi Corsica Ferries, C-18/93, Recueil, str. I-1783,

točka 30, zgoraj navedeno sodbo Peralta, točka 40, sodbo z dne 5.

oktobra 1994 v zadevi Komisija proti Franciji, C-381/93, Recueil, str.

I-5145, točka 14).

31 Sledi,

da prepoved „cold callinga“ ni zunaj področja uporabe člena 59 Pogodbe

le zaradi dejstva, da jo je naložila država, v kateri ima sedež ponudnik

storitev.

32 Končno

je treba preučiti določene trditve, ki sta jih navedli nizozemska vlada

in vlada Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska.

33 Navajata,

da zadevna prepoved spada zunaj področja uporabe člena 59 Pogodbe, ker

gre za splošni izvedbeni ukrep, ki ni diskriminatoren in katerega cilj

ali posledica ni podeliti prednost nacionalnemu trgu v odnosu do

ponudnikov storitev iz drugih držav članic. Ker vpliva le na način

ponujanja storitev, je podobna nediskriminatornim ukrepom, ki urejajo

načine prodaje, ki glede na sodno prakso, ki izhaja iz sodbe z dne 24.

novembra 1993 v zadevi Keck in Mithouard (C-267/91 in C-268/91, Recueil,

str. I-6097, točka 16), ne sodijo v področje uporabe člena 30 Pogodbe

EGS.

34 Teh trditev ni mogoče sprejeti.

35 Čeprav

je prepoved, kot je ta iz postopka v glavni stvari, splošna in

nediskriminatorna in nima za cilj ali posledico podeliti prednosti

nacionalnemu trgu v odnosu do ponudnikov storitev iz drugih držav

članic, lahko kljub temu, kot je bilo omenjeno zgoraj (glej točko 28),

pomeni omejitev svobode opravljanja čezmejnih storitev.

36 Takšna

prepoved ni podobna predpisom, ki se nanašajo na načine prodaje, za

katere je sodna praksa v zadevi Keck in Mithouard menila, da so zunaj

področja uporabe člena 30 Pogodbe.

37 V

skladu s to sodno prakso nacionalne določbe, ki se uporabljajo za

izdelke iz drugih držav članic in ki na ozemlju države članice uvoza

omejujejo ali prepovedujejo določene načine prodaje, ne ovirajo trgovine

med državami članicami, če se uporabljajo za vse zadevne trgovce, ki

delujejo na nacionalnem ozemlju ter vplivajo, na enak način, pravno ali

dejansko na trženje domačih proizvodov in tistih iz drugih držav članic.

Razlog za to je, da ta določba po svoji naravi ne preprečuje dostopa

teh trgovcev na trg države članice uvoza ali da dostop ni omejen bolj,

kot je omejen za domače izdelke.

38 Vendar

je prepoved, kot je zadevna, naložila država članica, v kateri ima

ponudnik storitve sedež in zadeva ne le ponudbe, ki jih opravi

prejemnikom storitev, ki imajo sedež na ozemlju te države ali ki se tja

odpravijo, da bi prejeli storitve, vendar prav tako tudi ponudbe,

naslovljene na prejemnike storitev, ki so na ozemlju druge države

članice. Zato lahko neposredno pogojuje dostop na trg storitev v drugih

državah članicah. Prav tako lahko ovira trgovino s storitvami med

državami članicami Skupnosti.

39 Na

drugo vprašanje je tako treba odgovoriti, da predpis države članice, ki

prepoveduje ponudnikom storitev, ki imajo sedež na njenem ozemlju,

nenaročeno klicati po telefonu morebitne stranke, ki imajo sedež v

drugih državah članicah, zato da bi jim ponudili svoje storitve, pomeni

omejitev svobode opravljanja storitev v smislu člena 59 Pogodbe.

Tretje vprašanje

40 S

tretjim vprašanjem nacionalno sodišče sprašuje, ali nujni razlogi

javnega interesa utemeljujejo prepoved „cold callinga“ in ali se jo

lahko šteje za objektivno potrebno in sorazmerno cilju, ki ga zasleduje.

41 Nizozemska

vlada navaja, da si prepoved „cold callinga“ pri trgovanju z blagovnimi

terminskimi pogodbami zunaj organiziranega trga prizadeva po eni strani

varovati ugled nizozemskih finančnih trgov in po drugi strani zaščititi

vlagajočo javnost.

42 Najprej

je treba poudariti, da so finančni trgi pomembni pri financiranju

gospodarskih subjektov in da je, glede na špekulativnost in zapletenost

blagovnih standardiziranih terminskih pogodb, dobro delovanje finančnih

trgov v veliki meri odvisno od zaupanja, ki ga vzbudijo pri vlagateljih.

To zaupanje je še posebej odvisno od obstoja poklicne ureditve, ki

zagotavlja usposobljenost in zanesljivost finančnih posrednikov, na

katere se vlagatelji zlasti zanašajo.

43 Dalje,

čeprav je res, da varstvo potrošnikov kot tako na ozemlju drugih držav

članic ni naloga nizozemskih organov oblasti, imata kljub temu narava in

obseg tega varstva neposreden učinek na dober ugled nizozemskih

finančnih storitev.

44 Ohranitev

ugleda nacionalnega finančnega sektorja je lahko torej nujen razlog

javnega interesa, ki lahko utemelji omejitve svobode opravljanja

finančnih storitev.

45 Kar

zadeva sorazmernost zadevne prepovedi, je treba opozoriti, da morajo

biti zahteve, naložene ponudnikom storitev, v skladu s stalno sodno

prakso primerne za uresničitev zastavljenega cilja in ne smejo

prekoračiti okvirov, ki so potrebni za njihovo doseganje (glej sodbo z

dne 25. julija 1991 v zadevi Collectieve Antennevoorziening Gouda in

drugi, C-288/89, Recueil, str. I-4007, točka 15).

46 Kot

je nizozemska vlada pravilno navedla, je zlasti pri „cold callingu“

posameznik po navadi popolnoma nepripravljen in se ne more niti

seznaniti s tveganji, ki obstajajo pri tako ponujenih transakcijah, niti

ne more primerjati kakovosti in cene storitev ponudnika s konkurenčnimi

ponudbami. Ker je blagovni terminski trg zelo špekulativen in komaj

razumljiv za neizkušene vlagatelje, jih je bilo treba zaščititi pred

najagresivnejšim načinom prodaje.

47 Alpine

Investments kljub temu navaja, da prepoved „cold callinga“ nizozemske

vlade ni potrebna, ker bi se morala država članica ponudnika storitev

zanesti na nadzor, ki velja v državi članici prejemnika storitve.

48 To

trditev je treba zavrniti. Dejansko je država članica, iz katere se

opravljajo telefonski klici, v boljšem položaju za nadziranje „cold

callinga“. Čeprav bi država prejemnica želela prepovedati „cold calling“

ali ga podrediti določenim pogojem, brez sodelovanja pristojnih organov

te države ne more preprečiti ali nadzorovati telefonskih klicev iz

druge države članice.

49 Zato

se prepoved „cold callinga“ države članice, iz katere se klici

opravljajo, da bi zaščitila zaupanje vlagateljev v finančne trge te

države, ne more šteti za neprimerno za uresničenje cilja varovanja

njihove integritete.

50 Alpine

Investments med drugim tudi trdi, da splošna prepoved telefonskega

pridobivanja morebitnih strank ni potrebna za uresničenje ciljev, ki jih

zasledujejo nizozemski organi oblasti. To, da bi se od

borzno-posredniških družb zahtevalo, naj snemajo nenaročene telefonske

klice, bi zadostovalo za učinkovito varstvo potrošnikov. Take predpise

je med drugim v Združenem kraljestvu Velika Britanija in Severna Irska

že sprejel Securities and Futures Authority (organ za trg vrednostnih

papirjev in terminskih poslov).

51 Takšno

stališče se ne more sprejeti. Kot je pravilno navedel generalni

pravobranilec v točki 88 sklepnih predlogov, dejstvo, da ima ena država

članica strožja pravila, kot so tista, ki jih ima druga država članica,

ne pomeni, da so ti zadnji nesorazmerni in zato nezdružljivi s pravom

Skupnosti.

52 Nazadnje

Alpine Investments navaja, da ker je prepoved „cold callinga“ splošna,

ne upošteva poslovanja posameznih podjetij in brez potrebe nalaga breme

podjetjem, proti katerim se potrošniki nikoli niso pritožili.

53 Tudi

to trditev je treba zavrniti. Omejitev prepovedi „cold callinga“ na

določena podjetja zaradi njihovega preteklega poslovanja morda ne bi

zadostovala, da bi se dosegel cilj obnovitve in ohranitve zaupanja

vlagateljev na nacionalnem trgu vrednostnih papirjev na splošno.

54 V

vsakem primeru imajo zadevni predpisi omejen obseg. Najprej

prepovedujejo zgolj vzpostaviti stik z morebitnimi strankami po telefonu

ali osebno brez njihovega predhodne pisne privolitve, drugi načini

vzpostavljanja stika pa ostajajo dovoljeni. Nadalje, ti ukrepi vplivajo

na odnose z morebitnimi in ne z obstoječimi strankami, ki lahko še vedno

dajo pisno privolitev za nadaljnji stik. Končno, prepoved nenaročenih

telefonskih klicev je omejena na trg, na katerem so bile zabeležene

zlorabe, v tem primeru trg standardiziranih terminskih pogodb.

55 Glede

na ugotovljeno se ne zdi, da bi bila prepoved „cold callinga“

nesorazmerna s ciljem, ki ga zasleduje.

56 Tako

je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da člen 59 Pogodbe ne

nasprotuje nacionalni ureditvi, ki, zato da bi zaščitila zaupanje

vlagateljev na nacionalnih finančnih trgih, prepoveduje prakso

nenaročenega klicanja po telefonu morebitne stranke, ki imajo sedež v

drugih državah članicah, zato da bi se jim ponudile storitve, povezane z

vlaganjem v blagovne standardizirane terminske pogodbe.

Stroški

57 Stroški

belgijske, nizozemske, grške vlade, vlade Združenega kraljestva in

Komisije Evropskih skupnosti, ki so Sodišču predložile svoja stališča,

se ne povrnejo. Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari

ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o

stroških.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE

glede vprašanj, ki jih je s sklepom z dne 28. aprila 1993 predložilo College van Beroep voor het Bedrijfsleven, razsodilo:

1) Člen 59 Pogodbe EGS je treba razlagati tako, da se nanaša na storitve, ki

jih ponudnik ponuja po telefonu morebitnim prejemnikom storitev, ki

imajo sedež v drugi državi članici, in jih opravlja, ne da bi zapustil

državo članico, v kateri ima sedež.

2) Predpis države članice, ki prepoveduje ponudnikom storitev, ki imajo sedež na

njenem ozemlju, nenaročeno klicati po telefonu morebitne stranke, ki

imajo sedež v drugih državah članicah, zato da bi jim ponudili svoje

storitve, pomeni omejitev svobode opravljanja storitev v smislu člena 59

Pogodbe.

3) Člen 59 Pogodbe ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki, zato da bi zaščitila

zaupanje vlagateljev na nacionalnih finančnih trgih, prepoveduje prakso

nenaročenega klicanja po telefonu morebitne stranke, ki imajo sedež v

drugih državah članicah, zato da bi se jim ponudile storitve, povezane z

vlaganjem v blagovne standardizirane terminske pogodbe.

Rodríguez Iglesias

Schockweiler

Kapteyn

Gulmann

Mancini

Moitinho de Almeida

Murray

Edward

Puissochet

Objavljeno v Luxembourgu, 10. maja 1995.

Sodni tajnik

Predsednik

R. Grass

G. C. Rodríguez Iglesias

* * Jezik postopka: nizozemščina.