Sodba Sodišča z dne 22. maja 1990.

SODBA SODIŠČA

z dne 22. maja 1990( * )

Zadeva C-70/88,

Evropski parlament ,

ki ga zastopata Francesco Pasetti Bombardella in Jorge Campinos, pravna

strokovnjaka, ob sodelovanju članov pravne službe Evropskega parlamenta

Christiana Pennere in Johanna Schooja, zastopnika, z naslovom za

vročanje v Luxembourgu pri Generalnem sekretariatu Evropskega

parlamenta, Kirchberg,

tožeča stranka

proti

Svetu Evropskih Skupnosti ,

ki ga zastopata generalni direktor pravne službe Raffaello Fornasier in

pravni svetovalec Bernhard Schloh, zastopnika, z naslovom v

Luxembourgu, pri Jörgeju Käserju, direktorju direktorata za pravne

zadeve Evropske investicijske banke, 100 Boulevard Konrad-Adenauer,

tožena stranka,

ob sodelovanju

Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske ,

ki ga zastopa J. Gensmantel iz Treasury Solicitor's Department,

zastopnik, z naslovom za vročanje v Luxembourgu, na sedežu

Veleposlaništva Združenega kraljestva, 14 Boulevard Roosevelt,

in

Komisije Evropskih skupnosti ,

ki jo zastopata pravni svetovalec Michel Van Ackere-Pietri in član

pravne službe Jürgen Gränwald, zastopnika, z naslovom za vročanje v

Luxembourgu pri Georgiosu Kremlisu, članu pravne službe, Wagner Centre,

Kirchberg,

intervenienta,

katere

predmet je v trenutni fazi postopka dopustnost tožbe, vložene na

podlagi člena 173 Pogodbe EGS in člena 146 Pogodbe ESAE, za razglasitev

ničnosti Uredbe Sveta (ESAE) št. 3954/87 z dne 22. decembra 1987, ki

predpisuje najvišje dovoljene ravni radioaktivne onesnaženosti živil in

hrane v primeru, ko je onesnaženost povzročena z nuklearno nesrečo ali

kakršnokoli drugo radiološko katastrofo (UL L 371, stran 11),

SODIŠČE,

v

sestavi: O. Due, predsednik, sir Gordon Slynn, C. N. Kakouris, F. A.

Schockweiler in M. Zuleeg, predsedniki senatov, G. F. Mancini, R.

Joliet, J. C. Moitinho de Almeida in G. C. Rodríguez Iglesias, sodniki;

generalni pravobranilec: W. Van Gerven,

sodni tajnik: D. Louterman, glavni administrator,

ob upoštevanju poročilo za obravnavo,

potem

ko so stranke podale ustne navedbe na obravnavi z dne 5. oktobra 1989:

Evropski parlament, ki so ga zastopali Francesco Pasetti Bombardella,

Christian Pennera in Johann Schoo ob sodelovanju člana Odvetniške

zbornice v Bruslju Waelbroeck Michela, Svet, ki sta ga zastopala

Raffaello Fornasier in Bernhard Schloh, ter Komisija, ki sta jo

zastopala generalni direktor pravne službe Jean-Louis Dewost ob

sodelovanju Denise Sorasio, pravna svetovalka, zastopnika,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 30. novembra 1989

izdalo naslednjo

Sodbo

1 Evropski

parlament je dne 4. marca 1988 v sodnem tajništvu Sodišča vložil tožbo

ter z njo na podlagi člena 173 Pogodbe EGS in člena 146 Pogodbe ESAE

predlagal razglasitev ničnosti Uredbe Sveta (ESAE) št. 3954/87 z dne 22.

decembra 1987, ki predpisuje najvišje dovoljene ravni radioaktivne

onesnaženosti živil in hrane v primeru, ko je onesnaženost povzročena z

nuklearno nesrečo ali kakršnokoli drugo radiološko katastrofo (UL L 371,

stran 11).

2 Ta

uredba, ki temelji na členu 31 Pogodbe ESAE, predpisuje postopek za

določanje najvišjih dovoljenih ravni radioaktivne onesnaženosti živil in

hrane, ki se lahko trži po nuklearni nesreči ali kakršnikoli radiološki

katastrofi, ki lahko povzroči ali je že povzročila daljnosežno

radioaktivno onesnaženost živil in hrane. Živil in hrane, katerih

onesnaženost preseže najvišje dovoljene ravni, ki so določene v aktu,

sprejetem v skladu z določbami izpodbijane uredbe, se ne sme dati na

• trg. 3 V

postopku sprejemanja izpodbijane uredbe je Svet v skladu s členom 31

Pogodbe ESAE vprašal Evropski parlament za svetovalno mnenje in ta je

izrazil nestrinjanje s pravno podlago, ki jo je Komisija izbrala, ter

zahteval, da mu Komisija predloži nov predlog, ki temelji na členu 100A

Pogodbe EGS. Ker Komisija zahteve ni upoštevala, je Svet sprejel Uredbo

št. 3954/87 na podlagi člena 31 Pogodbe ESAE. Parlament je nato zoper to

uredbo vložil to ničnostno tožbo.

4 Svet

je vložil ugovor nedopustnosti na podlagi člena 91(1), prvi

pododstavek, Poslovnika Sodišča in Sodišču predlagal, naj o odloči o

ugovoru in zadeve ne obravnava po temelju.

5 Preden

je Sodišče izreklo sodbo z dne 27. septembra 1988 v zadevi Evropski

parlament proti Svetu, „komitologija“ (302/87, Recueil, str. 5615), je

Svet v utemeljitev ugovora nedopustnosti navedel podobne trditve kot v

zadevi 302/87. Na obravnavi dne 5. oktobra 1989 je Svet navedel, da je

Sodišče o vprašanju procesnega upravičenja Evropskega parlamenta za

vložitev ničnostne tožbe že razsodilo v sodbi z dne 27. septembra 1988

in da je posledično ta tožbe nedopustna.

6 Evropski

parlament je predlagal, naj Sodišče ugovor zavrne. Navaja, da

obravnavana zadeva v primerjavi z zadevo 302/87, vsebuje nove elemente.

Sodišče naj bi pri utemeljitvi zavrnitve priznanja procesnega

upravičenja za vložitev ničnostne tožbe Parlamentu dejansko poudarilo,

da je Komisija tista, ki je na podlagi člena 155 Pogodbe EGS dolžna

varovati posebne pravice Parlamenta in v ta namen vlagati ničnostne

tožbe, ki bi se izkazale za potrebne. Vendar pa obravnavana zadeva kaže

na to, da Komisija te naloge ne more opravljati, saj je predlog

utemeljila na pravni podlagi, ki se razlikuje od tiste, za katero

Parlament meni, da je ustrezna. Potemtakem se Parlament ne more zanesti

na Komisijo, da bo branila njegove posebne pravice tako, da bo vložila

ničnostno tožbo.

7 Evropski

parlament je dodatno navedel, da sprejetja izpodbijanega akta s strani

Sveta ni mogoče razlagati kot implicitno zavrnitev delovanja, ki bi

Parlamentu dajala možnost vložitve tožbe zaradi nedelovanja. Poleg tega

pa je varovanje njegovih posebnih pravic s tožbami posameznikov

popolnoma naključno in zato neučinkovito.

8 Zato

po mnenju Parlamenta obstaja pravna praznina, ki jo mora Sodišče

premostiti, tako da Evropskem parlamentu prizna procesno upravičenje za

vložitev ničnostne tožbe, v mejah, ki so potrebne za varstvo lastnih

posebnih pravic.

9 S

sklepom z dne 13. julija 1988 je bilo Komisiji Evropskih skupnosti

dovoljeno, da intervenira v podporo predlogom tožeče stranke. Čeprav je

Komisija sklenila, da bi na podlagi dejanskega stanja Sodišče moralo

tožbo po temelju zavrniti, je na obravnavi Sodišču predlagala, naj

ugovor nedopustnosti Sveta zavrne. S sklepom z dne 18. januarja 1989 je

bilo Združenem kraljestvu dovoljeno intervenirati v podporo predlogom

tožene stranke. Združeno kraljestvo glede dopustnosti tožbe ni

predlagalo ničesar.

10 Obširnejša

navedba dejanskega stanja v tej zadevi, potek postopka, tožbeni razlogi

in trditve strank, so navedeni v poročilu za obravnavo. Ti elementi

spisa so povzeti spodaj le toliko, kolikor so potrebni za presojo

Sodišča

11 Pred

začetkom obravnave je treba opozoriti, da je treba dopustnost predloga

za razglasitev ničnosti presoditi upoštevaje Pogodbo ESAE, saj

izpodbijani akt temelji na določbi te pogodbe.

12 Iz

zgoraj navedene sodbe z dne 27. septembra 1988 izhaja, da Parlament

nima pravice vložiti ničnostne tožbe na podlagi člena 173 Pogodbe EGS

ali na podlagi člena 146 Pogodbe ESAE, ki sta po vsebini enaka..

13 Dejansko

po eni strani Parlament ni naveden v členu 173, prvi odstavek, ali 146

med institucijami, ki lahko, tako kot države članice, vložijo predlog za

razglasitev ničnosti zoper vse akt drugih institucij.

14 Dalje,

ker ni pravna oseba, Parlament ne more začeti postopka pred Sodiščem na

podlagi drugega odstavka omenjenih členov, ki je zasnovan tako, da je v

vsakem primeru neprimeren za vložitev ničnostne tožbe s strani

Parlamenta.

15 V

isti sodbi z dne 27. septembra 1988 je Sodišče po obrazložitvi

odločitve, zakaj Parlament na podlagi člena 173 Pogodbe EGS nima

procesnega upravičenja za sprožitev postopka pred Sodiščem, opozorilo,

da obstajajo številna pravna sredstva, ki zagotavljajo zaščito posebnih

pravic Parlamenta. V tej sodbi je Sodišče tudi poudarilo, da ima

Parlament v primeru nedelovanja pravico vložiti tožbo zaradi

nedelovanja, poleg tega pa Pogodbi zagotavljata pravno sredstvo, s

katerim lahko Parlament Sodišču predloži v presojo akte Sveta ali

Komisije, ki so bili s prejeti s kršitvijo posebnih pravic Parlamenta.

16 Vendar

pa iz okoliščin in debate v tej zadevi izhaja, da so sicer številna

pravna sredstva, ki jih zagotavljata obe pogodbi, Pogodba ESAE in

Pogodba EGS, čeprav so učinkovita in raznolika, lahko tudi neučinkovita

in negotova.

17 Prvič, s tožbo zaradi nedelovanja ni mogoče izpodbijati pravne podlage že sprejetega akta.

18 Drugič,

predložitev predloga za sprejetje predhodne odločbe glede veljavnosti

takšnega akta ali začetek postopka za razglasitev ničnosti akta s strani

držav članic ali posameznikov je popolnoma naključna in na to Parlament

ne more računati.

19 Končno,

čeprav je Komisija dolžna zagotavljati varstvo posebnih pravic

Parlamenta, ni dolžna slediti stališču Parlamenta in vložiti ničnostne

tožbe, za katero sama meni, da ni utemeljena.

20 Iz

prej navedenega izhaja, da obstoj različnih pravnih sredstev ne

zagotavlja, da bo zanesljivo in v vseh okoliščinah prišlo do presoje

zakonitosti akta Sveta ali Komisije, ki krši posebne pravice

Parlamenta..

21 Takšne

posebne pravice so en od dejavnikov institucionalnega ravnovesja, ki ga

ustvarjata Pogodbi. Pogodbi vzpostavljata sistem delitve oblasti med

različnimi institucijami Skupnosti tako, da vsaki instituciji

podeljujeta lastno vlogo v institucionalni zgradbi Skupnosti in

uresničevanju nalog, ki so ji zaupane.

22 Spoštovanje

institucionalnega ravnovesja pomeni, da mora vsaka institucija

izvrševati lastna pooblastila ob spoštovanju pooblastil drugih

institucij. Zato je tudi potrebno, da obstaja možnost sankcioniranja v

primerih kakršnekoli kršitve tega pravila.

23 Pogodbi

podeljujeta pristojnost Sodišču, da pri razlagi in uporabi določil

Pogodb zagotovi spoštovanje prava in zagotavlja vzdrževanje

institucionalnega ravnovesja ter posledično sodni nadzor spoštovanja

posebnih pravic Parlamenta, če se ta nanjo obrne, s pravnim sredstvom,

ki je prilagojeno cilju, ki ga ta zasleduje.

24 Pri

izvrševanju te naloge Sodišče seveda Parlamenta ne more vključiti med

institucije, ki lahko začnejo postopek na podlagi člena 173 Pogodbe o

EGS ali člena 146 Pogodbe ESAE, če ta ne izkaže pravnega interesa.

25 Vendar

je dolžnost Sodišča zagotoviti polno uporabo določb Pogodb, ki se

nanašajo na institucionalno ravnovesje ter poskrbeti, da ni mogoče

kršiti posebnih pravic Parlamenta, ne da bi ta imel na voljo sodno

varstvo, tako kot druge institucije, med pravnimi sredstvi, ki jih

določata pogodbi, katerega uporaba je zanesljiva in učinkovita.

26 Dejstvo,

da v Pogodbah ni določbe, ki bi na kakršenkoli način podelila

Parlamentu pravico za vložitev ničnostne tožbe, lahko pomeni postopkovno

praznino, vendar je ni mogoče postaviti nasproti temeljnemu interesu,

ki ga ima vzdrževanje in spoštovanje institucionalnega ravnovesja,

katerega pogoji so postavljeni v ustanovitvenih pogodbah Evropskih

skupnosti.

27 Potemtakem

je ničnostna tožba zoper akt Sveta ali Komisije, ki ga vloži Parlament,

dopustna, pod pogojem, da je tožba namenjena le varstvu njegovih

posebnih pravic in da temelji le na teh tožbenih razlogih. Ker je pogoj

izpolnjen, se ničnostna tožba Parlamenta dalje obravnava po pravilih za

ničnostne tožbe, ki so določena s pogodbama in veljajo za preostale

institucije.

28 V

skladu s pogodbama obsegajo posebne pravice Parlamenta tudi udeležbo

pri pripravi zakonodajnih aktov, kar je posebej določeno s pravili o

postopku sodelovanja v Pogodbi EGS.

29 V

tej zadevi Parlament trdi, da sporna uredba temelji na členu 31 Pogodbe

ESAE, ki določa le, da mora Parlament dati svetovalno mnenje, medtem ko

je za uporabo postopka za sodelovanje s Parlamentom potrebno, da ta

temelji na členu 100A Pogodbe EGS.

30 Iz

tega Parlament sklepa, da izbira pravne podlage za izpodbijano uredbo s

strani Sveta krši posebne pravice Parlamenta, saj mu odreka možnost

bolj neposredne in dejavnejše udeležbe pri pripravi akta v okviru

postopka sodelovanja glede na postopek posvetovanja.

31 Ker

Parlament zatrjuje kršitev svojih posebnih pravic, ki izhaja iz izbire

pravne podlage izpodbijanega akta, iz vsega prej navedenega izhaja, da

je ta tožba dopustna. Zato se ugovor Sveta o nedopustnosti zavrne in se

postopek nadaljuje z obravnavanjem zadeve po temelju.

Stroški

32 Odločitev o stroških se pridrži.

Iz teh razlogov je Sodišče razsodilo:

1) Ugovor nedopustnosti Sveta se zavrne.

2) Nadaljuje se z obravnavanjem zadeve po temelju.

3) Odločitev o stroških se pridrži. Due

Slynn Kakouris

Schockweiler

Zuleeg Mancini Joliet Moitinho de Almeida Rodríguez Iglesias

Objavljeno v Luxembourgu dne 22. maja 1990.

Sodni tajnik

Predsednik

J.-G. Giraud

O. Due

* Jezik postopka: francoščina.