z dne 5. septembra 2012 (*1)
„Direktiva 2004/83/ES — Minimalni standardi glede pogojev priznanja statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite — Člen 2(c) — Status ‚begunca‘ — Člen 9(1) — Pojem ‚dejanja preganjanja‘ — Člen 10(1)(b) — Veroizpoved kot razlog za preganjanje — Povezava med tem razlogom za preganjanje in dejanji preganjanja — Pakistanska državljana, pripadnika ahmadijske verske skupnosti — Dejanja pakistanskih organov, s katerimi se prepoveduje izpovedovanje vere v javnosti — Dejanja, ki so dovolj resna, da je lahko posameznika utemeljeno strah preganjanja zaradi veroizpovedi — Posamična presoja dejstev in okoliščin — Člen 4“
V združenih zadevah C-71/11 in C-99/11,
katerih predmet sta predloga za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ju je vložilo Bundesverwaltungsgericht (Nemčija) z odločbama z dne 9. decembra 2010, ki sta na Sodišče prispeli 18. februarja in 2. marca 2011, v postopku
Bundesrepublik Deutschland
proti
Y (C-71/11),
Z (C-99/11),
ob udeležbi
Vertreter des Bundesinteresses beim Bundesverwaltungsgericht,
Bundesbeauftragter für Asylangelegenheiten beim Bundesamt für Migration und Flüchtlinge,
SODIŠČE (veliki senat),
v sestavi V. Skouris, predsednik, A. Tizzano, J. N. Cunha Rodrigues, K. Lenaerts in J.-C. Bonichot, predsedniki senatov, A. Rosas, sodnik, R. Silva de Lapuerta, sodnica, E. Levits, A. Ó Caoimh, L. Bay Larsen (poročevalec), T. von Danwitz, A. Arabadžiev in C. G. Fernlund, sodniki,
generalni pravobranilec: Y. Bot,
sodna tajnica: L. Hewlett, glavna administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 28. februarja 2012,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 19. aprila 2012
izreka naslednjo
1Predloga za sprejetje predhodne odločbe se nanašata na razlago členov 2(c) in 9(1)(a) Direktive Sveta 2004/83/ES z dne 29. aprila 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 7, str. 96, v nadaljevanju: Direktiva).
2Ta predloga sta bila vložena v okviru sporov med Bundesrepublik Deutschland, ki jo zastopa Bundesministerium des Inneren (zvezno ministrstvo za notranje zadeve), tega pa zastopa Bundesamt für Migration und Flüchtlinge (zvezni urad za migracije in begunce, v nadaljevanju: Bundesamt), ter Y in Z, pakistanskima državljanoma, ker je Bundesamt zavrnil njuni prošnji za azil in priznanje statusa begunca.
Pravni okvir
3Konvencija o statusu beguncev, podpisana v Ženevi 28. julija 1951 ( Recueil des traités des Nations unies , zv. 189, str. 150, št. 2545 (1954)), je začela veljati 22. aprila 1954. Dopolnjena je bila s Protokolom o statusu beguncev, ki je bil sklenjen v New Yorku 31. januarja 1967 in je začel veljati 4. oktobra 1967 (v nadaljevanju: Ženevska konvencija).
4Na podlagi člena 1(A)(2), prvi pododstavek, Ženevske konvencije se izraz „begunec“ uporablja za vsako osebo, ki se zaradi „utemeljenega strahu pred preganjanjem, osnovanem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi tega strahu noče izkoristiti zaščite te države, ali osebo brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče, pa se zaradi takšnih dogodkov ne more ali zaradi omenjenega strahu noče vrniti v to državo“.
5Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisana v Rimu 4. novembra 1950 (v nadaljevanju: EKČP), v členu 9 z naslovom „Svoboda mišljenja, vesti in vere“ določa:
„1. Vsakdo ima pravico do svobode misli, vesti in veroizpovedi. Ta pravica vključuje svobodo spremembe vere ali prepričanja ter svobodo, da človek bodisi sam ali skupaj z drugimi ter zasebno ali javno izraža svojo vero ali prepričanje v bogoslužju, pouku, praksi ali verskih obredih.
2Svoboda izpovedovanja vere ali prepričanja se sme omejiti samo v primerih, ki jih določa zakon, in če je to nujno v demokratični družbi zaradi javne varnosti, za zaščito javnega reda, zdravja ali morale ali zaradi varstva pravic in svoboščin drugih ljudi.“
6Člen 15 EKČP z naslovom „Začasna omejitev pravic v primeru izrednega stanja“ določa:
„1. Med vojno ali ob kaki drugi splošni nevarnosti, ki ogroža življenje naroda, sme vsaka visoka pogodbena stranka sprejeti ukrepe, s katerimi razveljavi svoje obveznosti iz te Konvencije v strogo omejenem obsegu, ki ga terjajo kritične razmere, ob pogoju, da ti ukrepi niso v nasprotju z njenimi drugimi obveznostmi po mednarodnem pravu.“
2Na podlagi te določbe ni mogoče razveljaviti 2. člena [‚Pravica do življenja‘], razen v primerih smrti, ki so posledica zakonitih vojnih dejanj, kakor tudi ne 3. [‚Prepoved mučenja‘] in 4. (1. odstavek) [‚Prepoved suženjstva‘] ter 7. člena [‚Ni kazni brez zakona‘].
[…]“
7Člen 10 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) z naslovom „Svoboda misli, vesti in vere“ vsebuje odstavek 1, ki je enak členu 9(1) EKČP.
8Pravice, od katerih odstopanja v skladu s členom 15(2) EKČP niso mogoča, določajo členi 2, 4, 5(1) in 49 Listine.
9V uvodni izjavi 3 Direktive je navedeno, da je Ženevska konvencija temelj mednarodne pravne ureditve za zaščito beguncev.
10Kot izhaja iz uvodne izjave 10 Direktive v povezavi s členom 6(1) PEU, se z Direktivo upoštevajo pravice in svoboščine ter načela, ki so priznani z Listino. Na podlagi členov 1 in 18 Listine se z njo zlasti poskuša zagotoviti polno spoštovanje človekovega dostojanstva prosilcev za azil in njihove pravice do azila.
11V uvodnih izjavah 16 in 17 Direktive je navedeno:
„(16)
Določijo naj se minimalni standardi za opredelitev in vsebino statusa begunca, ki pristojnim nacionalnim organom držav članic pomagajo pri uporabi Ženevske konvencije.
12V skladu s členom 1 je namen Direktive določitev minimalnih standardov glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna mednarodna zaščita, in glede vsebine te zaščite.
13Člen 2 Direktive določa, da v njej:
„(a)
‚mednarodna zaščita‘ pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite, kot sta opredeljena v točkah (d) in (f);
[…]
[…]“
14Člen 3 Direktive državam članicam dopušča, da uvedejo ali ohranijo ugodnejše standarde za opredelitev osebe kot begunca in za določitev vsebine mednarodne zaščite, če so ti standardi združljivi z Direktivo.
15Člen 4 Direktive, ki je v poglavju II in je naslovljen „Obravnavanje prošenj za mednarodno zaščito“, opredeljuje pogoje obravnavanja dejstev in okoliščin ter v odstavku 3 določa:
„Obravnava prošnje za mednarodno zaščito se izvede v vsakem posameznem primeru posebej in upošteva naslednje:
[…]“
16V skladu s členom 4(4) Direktive je dejstvo, da je prosilec že bil izpostavljen preganjanju ali se mu je s takšnim preganjanjem neposredno grozilo, „resen znak prosilčevega utemeljenega strahu pred preganjanjem“, razen če obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se takšno preganjanje ne bo ponovilo.
17Člen 6 Direktive, ki je v navedenem poglavju II in je naslovljen „Subjekti preganjanja ali resne škode“, določa:
„Subjekti preganjanja ali resne škode so lahko:
18Člen 9 Direktive, ki je v poglavju III in je naslovljen „Pogoji, ki jih morajo izpolnjevati begunci“, v odstavkih 1 in 2 opredeljuje dejanja preganjanja:
„1. Dejanja preganjanja v smislu člena 1A Ženevske konvencije morajo:
2Dejanja preganjanja, opredeljena v odstavku 1, imajo lahko med drugim naslednje oblike:
[…]“
19V skladu s členom 9(3) Direktive mora obstajati povezava med razlogi za preganjanje iz člena 10 in temi dejanji preganjanja.
20Člen 10 Direktive, naslovljen „Razlogi za preganjanje“, ki je prav tako v poglavju III, v odstavku 1 določa:
„Države članice pri ocenjevanju razlogov za preganjanje upoštevajo naslednje elemente:
[…]
[…]“
21V skladu s členom 13 Direktive država članica prizna status begunca prosilcu, ki izpolnjuje zlasti pogoje iz členov 9 in 10 Direktive.
22Člen 16a(1) temeljnega zakona (Grundgesetz) določa:
„Politični preganjanci imajo pravico do azila.“
23Člen 1 zakona o azilnem postopku (Asylverfahrensgesetz) v različici, objavljeni 2. septembra 2008 (BGBl. 2008 I, str. 1798, v nadaljevanju: AsylVfG), določa, da ta zakon velja za tujce, ki iščejo zaščito kot politični preganjanci v okviru člena 16a(1) temeljnega zakona ali zaščito zoper preganjanje v skladu z Ženevsko konvencijo.
24Člen 2 AsylVfG določa, da imetniki pravice do azila na nacionalnem ozemlju uživajo status, opredeljen v Ženevski konvenciji.
25Status begunca je sprva urejal člen 51 zakona o vstopu in bivanju tujcev na zveznem ozemlju (Gesetz über die Einreise und den Aufenthalt von Ausländern im Bundesgebiet).
26Z zakonom o prenosu direktiv Evropske unije s področja pravice do prebivanja in azila (Gesetz zur Umsetzung aufenthalts- und asylrechtlicher Richtlinien der Europäischen Union) z dne 19. avgusta 2007 (BGBl. 2007 I, str. 1970), ki je začel veljati 28. avgusta 2007, je Zvezna republika Nemčija prenesla tudi zadevno direktivo.
27Pogoji za opredelitev begunca so zdaj določeni v členu 3 AsylVfG. Njegov odstavek 1 določa:
„Tujec je begunec v smislu [Ženevske konvencije], kadar mu grozijo nevarnosti, opredeljene v členu 60(1) zakona [o bivanju, delu in integraciji tujcev na nacionalnem ozemlju (Gesetz über den Aufenthalt, die Erwerbstätigkeit und die Integration von Ausländern im Bundesgebiet) v različici, ki je bila objavljena 25. februarja 2008 (BGBl. 2008 I, str. 162, v nadaljevanju: Aufenthaltsgesetz)] v državi, katere državljanstvo ima […]“
28Člen 60(1) Aufenthaltsgesetz določa:
„V skladu z [Ženevsko] konvencijo tujca ni dovoljeno privesti do državne meje države, v kateri bi bila njegovo življenje ali svoboda ogrožena zaradi njegove rase, vere, državljanstva, pripadnosti družbeni skupini ali političnega prepričanja. […] Pri presoji, ali gre za preganjanje v smislu prvega stavka, je treba […] kot dopolnilo uporabiti člene 4(4) in od 7 do 10 [Direktive][…]“
29Y in Z sta januarja 2004 in avgusta 2003 vstopila v Nemčijo, kjer sta zaprosila za azil in zaščito na podlagi statusa begunca.
30V utemeljitev prošnje sta zatrjevala, da sta bila zato, ker sta pripadnika ahmadijske muslimanske skupnosti, ki je islamsko reformistično gibanje, prisiljena zapustiti svojo državo. Natančneje, v zvezi s tem je Y trdil, da ga je v domači vasi skupina posameznikov večkrat pretepla in obmetavala s kamenjem na kraju molitve. Te osebe naj bi mu grozile s smrtjo in ga ovadile policiji zaradi žalitve preroka Mohameda. Z je zatrjeval, da je bil zaradi verskega prepričanja večkrat trpinčen in zaprt.
31Iz predložitvenih odločb je razvidno, da člen 298 C pakistanskega kazenskega zakonika določa, da se pripadniki ahmadijske verske skupnosti kaznujejo s kaznijo zapora do treh let ali denarno kaznijo, če trdijo, da so muslimani, označujejo svojo vero kot islam, to vero pridigajo ali razširjajo ali pozivajo druge, naj sprejmejo njihovo vero. V skladu s členom 295 C tega kazenskega zakonika se vsakdo, ki žali ime preroka Mohameda, kaznuje s smrtno kaznijo ali doživljenjsko zaporno kaznijo in denarno kaznijo.
32Bundesamt je z odločbama z dne 4. maja in 8. julija 2004 prošnji za azil, ki sta ju vložila Y in Z, zavrnil kot neutemeljeni in ugotovil, da pogoji za priznanje statusa begunca niso izpolnjeni.
33V teh odločbah je Bundesamt poleg tega ugotovil, da v zadevnem nacionalnem pravu ni ovire za izgon Y in Z v Pakistan, in razglasil obveznost njunega izgona v to državo. Za obrazložitev teh odločb je Bundesamt predvsem ugotovil, da ni dovolj dokazov, da sta zadevna prosilca izvorno državo zapustila zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem.
34Y je vložil tožbo pri Verwaltungsgericht Leipzig (upravno sodišče v Leipzigu), ki je s sodbo z dne 18. maja 2007 razveljavilo odločbo, ki jo je glede njega izdal Bundesamt, in temu uradu naložilo, naj ugotovi, da kot begunec izpolnjuje pogoje za prepoved izgona v Pakistan.
35Z je odločbo Bundesamt izpodbijal pri Verwaltungsgericht Dresden (upravno sodišče v Dresdnu). To je s sodbo z dne 13. julija 2007 njegovo tožbo zavrnilo, ker je menilo, da izvorne države ni zapustil zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem.
36Sächsisches Oberverwaltungsgericht (višje upravno sodišče dežele Saške) je s sodbama z dne 13. novembra 2008:
37To sodišče je zlasti menilo, da ni pomembno, da je Y in Z pred odhodom iz Pakistana osebno grozilo preganjanje. Pomembno naj bi bilo to, da bi jima kot dejavnima ahmadijema v Pakistanu vsekakor grozilo skupinsko preganjanje v smislu člena 60(1) Aufenthaltsgesetz.
38V primeru vrnitve v Pakistan namreč ne bi mogla nadaljevati javnih verskih obredov, ne da bi jima grozilo preganjanje, kar je treba upoštevati v azilnem postopku, v katerem se ugotavlja, ali jima je treba priznati status begunca.
39Sächsisches Oberverwaltungsgericht v sodbah z dne 13. novembra 2008 meni, da je za ahmadija, ki se v Pakistanu čuti zavezanega z verskimi dolžnostmi in čigar prepričanje zajema tudi javno izražanje vere, stanje v tej državi huda kršitev verske svobode. Glede na zagrožene znatne kazni in številne neovirane napade skupin skrajnežev zdrav razum ahmadiju nalaga, da opusti vsakršno javno izražanje vere.
40Y in Z sta po navedbah Sächsisches Oberverwaltungsgericht globoko predana svoji veri in sta jo v Pakistanu dejavno živela. V Nemčiji nadaljujeta verske obrede in menita, da je javno izražanje vere potrebno za ohranjanje njune verske identitete.
41Bundesamt in Bundesbeauftragter sta zoper navedeni sodbi vložila revizijo pri Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče), pri čemer sta zatrjevala, da je pritožbeno sodišče preširoko razlagalo področje uporabe členov 9 in 10(1)(b) Direktive.
42Sklicujeta se na sodno prakso, ki je obstajala v Nemčiji pred prenosom Direktive leta 2007 in v skladu s katero se je preganjanje v zvezi s pravico do azila upoštevalo le ob posegih v jedro verske svobode, ne pa tudi pri omejevanju javnega izražanja vere, pri tem pa menita, da omejitve za ahmadije v Pakistanu, ki se nanašajo na izražanje njihove vere v javnosti, niso poseg v to jedro.
43Bundesamt in Bundesbeauftragter poleg tega menita, da iz ugotovitev Sächsisches Oberverwaltungsgericht v zvezi z vprašanjem, kako Y in Z izražata vero v Nemčiji, ni razvidno nič, kar bi govorilo v prid temu, da se ne moreta odreči vedenju, ki presega jedro verske prakse.
44Predložitveno sodišče meni, da se zadevi, ki sta mu predloženi, nanašata na vprašanje, kateri konkretni posegi v versko svobodo v smislu člena 9 EKČP lahko povzročijo priznanje statusa begunca v smislu člena 2(d) Direktive. Čeprav meni, da so lahko posegi v versko svobodo „huda kršitev“ temeljnih človekovih pravic v smislu člena 9(1)(a) Direktive, pa dvomi, da lahko poleg posegov v bistvene sestavine posameznikove verske identitete tudi drugi posegi v versko svobodo potrjujejo domnevo o preganjanju, ki je upoštevno za priznanje statusa begunca.
45V teh okoliščinah je Bundesverwaltungsgericht prekinilo odločanje in Sodišču predložilo ta vprašanja, ki so v zadevah C-71/11 in C-99/11 skoraj enaka:
„1.
Ali je treba člen 9(1)(a) Direktive […] razlagati tako, da ni vsak poseg v versko svobodo, s katerim se krši člen 9 EKČP, dejanje preganjanja v smislu prvoomenjenega predpisa, temveč gre za hudo kršitev verske svobode kot temeljne človekove pravice le, če je prizadeto jedro te pravice?
Ali obstaja utemeljen strah pred preganjanjem v smislu člena 2(c) Direktive […], če je dejstvo, da bo tožeča stranka po vrnitvi v izvorno državo opravljala nekatere verske prakse, razen tistih, ki spadajo v jedro, čeprav lahko pomenijo nevarnost za telesno integriteto, življenje ali osebno svobodo, ali pa je mogoče od tožeče stranke pričakovati, da se v bodoče odpove takim praksam?“
46Zadevi C-71/11 in C-99/11 sta bili s sklepom predsednika Sodišča z dne 24. marca 2011 združeni za pisni in ustni postopek ter izdajo sodbe.
47Iz uvodnih izjav 3, 16 in 17 Direktive je razvidno, da je Ženevska konvencija temelj mednarodne pravne ureditve za zaščito beguncev in da so bile določbe Direktive o priznanju statusa begunca in njegovi vsebini sprejete za pomoč pristojnim organom držav članic pri uporabi te konvencije ob uporabi skupnih pojmov in meril (sodbi z dne 2. marca 2010 v združenih zadevah Salahadin Abdulla in drugi, C-175/08, C-176/08, C-178/08 in C-179/08, ZOdl., str. I-1493 , točka 52, in z dne 17. junija 2010 v zadevi Bolbol, C-31/09, ZOdl., str. I-5539 , točka 37).
48Določbe Direktive je torej treba razlagati ob upoštevanju njene splošne sistematike in namena ter ob spoštovanju Ženevske konvencije in drugih upoštevnih pogodb, ki so navedene v členu 78(1) PDEU. Kot je razvidno iz uvodne izjave 10 Direktive, je treba pri tej razlagi spoštovati tudi temeljne pravice in načela, ki so priznani z Listino (glej v tem smislu zgoraj navedeni sodbi Salahadin Abdulla in drugi, točki 53 in 54, in Bolbol, točka 38, ter sodbo z dne 21. decembra 2011 v združenih zadevah N. S. in drugi, C-411/10 in C-493/10, ZOdl., str. I-13905 , točka 75).
49Predložitveno sodišče v obeh zadevah s prvim in drugim vprašanjem, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 9(1)(a) Direktive razlagati tako, da je lahko vsak poseg v pravico do verske svobode, ki pomeni kršitev člena 10(1) Listine, „dejanje preganjanja“ v smislu navedene določbe in ali je treba glede tega razlikovati med jedrom verske svobode in zunanjim izražanjem vere.
50Glede tega je treba spomniti, da je v skladu s členom 2(c) Direktive „begunec“ zlasti državljan tretje države, ki je zunaj države, katere državljan je, „zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem“ zaradi rasne, verske, nacionalne pripadnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti družbeni skupini in ne more ali „zaradi tega strahu“ noče izkoristiti „zaščite“ te države.
51Zadevni državljan se mora tako zaradi okoliščin v državi izvora in zaradi ravnanja subjektov preganjanja spopasti z utemeljenim strahom pred preganjanjem iz vsaj enega od petih razlogov, ki so našteti v Direktivi in Ženevski konvenciji, pri čemer je eden od teh njegova „verska pripadnost“.
52Zadevna država članica v skladu s členom 13 Direktive prosilcu prizna status begunca, če izpolnjuje pogoje, določene zlasti v členih 9 in 10 Direktive.
53V členu 9 Direktive so opredeljeni elementi, ki omogočajo, da se dejanje šteje za preganjanje. Člen 9(1)(a) Direktive, na katerega se predložitveno sodišče sklicuje v prvem in drugem vprašanju, glede tega natančneje določa, da morajo biti upoštevna dejanja „dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča“, da pomenijo „hudo kršitev temeljnih človekovih pravic“, zlasti absolutnih pravic, od katerih odstopanja v skladu s členom 15(2) EKČP niso mogoča.
54Poleg tega člen 9(1)(b) natančneje določa, da je treba za preganjanje šteti tudi akumulacijo različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki je „dovolj huda“, da vpliva na posameznika „na podoben način“, kot je opisano v členu 9(1)(a) Direktive.
55Člen 9(3) Direktive natančneje določa, da mora obstajati povezava med razlogi za preganjanje, med katerimi je razlog „veroizpovedi“, opredeljen v členu 10(1)(b) Direktive, in dejanji preganjanja.
56Pravica do verske svobode, določena v členu 10(1) Listine, je enaka pravici, ki je zagotovljena s členom 9 EKČP.
57Verska svoboda je eden od temeljev demokratične družbe in temeljna človekova pravica. Poseg v pravico do verske svobode je lahko tako resen, da ga je mogoče enačiti s primeri iz člena 15(2) EKČP, na katerega se člen 9(1) Direktive primeroma sklicuje za opredelitev dejanj, ki jih je treba zlasti šteti za preganjanje.
58Vendar to nikakor ne pomeni, da je vsak poseg v pravico do verske svobode, zagotovljene s členom 10(1) Listine, dejanje preganjanja, zaradi katerega morajo pristojni organi tistemu, ki je izpostavljen takemu posegu, priznati status begunca v smislu člena 2(d) Direktive.
59Iz besedila člena 9(1) Direktive nasprotno izhaja, da mora zato, da se zadevna dejanja štejejo za preganjanje, obstajati „huda kršitev“ navedene svobode, ki odločilno vpliva na posameznika.
60Tako so takoj izključena dejanja, ki pomenijo omejitev uresničevanja temeljne pravice do verske svobode v smislu člena 10(1) Listine, ne da bi se z njimi ta svoboda kršila, ker so zajeta s členom 52(1) Listine.
61Dejanja, ki resda pomenijo kršitev pravice, priznane s členom 10(1) Listine, vendar niso tako resna, da bi pomenila hudo kršitev temeljnih človekovih pravic, od katerih odstopanja po členu 15(2) EKČP niso mogoča, se ne morejo šteti za preganjanje v smislu člena 9(1) Direktive in člena 1(A) Ženevske konvencije.
62Za konkretno opredelitev, katera dejanja je mogoče šteti za preganjanje v smislu člena 9(1)(a) Direktive, ni pomembno razlikovanje med dejanji, ki posegajo v jedro ( forum internum ) temeljne pravice do verske svobode, ki naj ne bi zajemalo javnih verskih dejavnosti ( forum externum ), in tistimi, ki na to domnevno jedro ne vplivajo.
63To razlikovanje ni v skladu s široko razlago pojma „veroizpoved“, kot je podana v členu 10(1)(b) Direktive z združevanjem vseh njenih sestavin, javnih in zasebnih, skupinskih in posamičnih. Dejanja, ki lahko pomenijo „hudo kršitev“ v smislu člena 9(1)(a) Direktive zajemajo resna dejanja, ki ne posegajo samo v svobodo prosilca do izražanja vere v zasebnosti, temveč tudi do javnega izpovedovanja.
64Ta razlaga lahko zagotovi področje uporabe člena 9(1) Direktive, ki pristojnim organom omogoča, da presojajo vsa dejanja, ki posegajo v temeljno pravico do verske svobode, zato da ugotovijo, ali so zaradi svoje narave ali ponavljanja dovolj resna, da se lahko štejejo za preganjanje.
65Iz tega izhaja, da se dejanja, ki se zaradi svoje resnosti in resnosti njihovih posledic za zadevno osebo lahko štejejo za preganjanje, ne smejo opredeliti na podlagi elementa verske svobode, v katerega se posega, temveč glede na naravo nasilja nad posameznikom in njegove posledice, kot je poudaril generalni pravobranilec v točki 52 sklepnih predlogov.
66Torej je za vprašanje, ali kršitev pravice, zagotovljene s členom 10(1) Listine, pomeni preganjanje v smislu člena 9(1) Direktive, odločilna teža ukrepov in sankcij, ki so bili sprejeti ali bi lahko bili sprejeti zoper posameznika.
67Tako lahko kršitev pravice do verske svobode pomeni preganjanje v smislu člena 9(1)(a) Direktive, če prosilcu za azil zaradi uresničevanja te svobode v izvorni državi resno grozi zlasti preganjanje, nečloveško ali ponižujoče ravnanje ali kaznovanje s strani enega od subjektov iz člena 6 Direktive.
68Glede tega je treba pojasniti, da mora pristojni organ, ko v skladu s členom 4(3) Direktive posamično obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, upoštevati vsa dejanja, ki jim je prosilec bil ali bi jim lahko bil izpostavljen, zato da ob upoštevanju njegovih osebnih okoliščin ugotovi, ali je mogoče ta dejanja šteti za preganjanje v smislu člena 9(1) Direktive.
69Glede na to, da pojem „veroizpoved“, opredeljen v členu 10(1)(b) Direktive, zajema tudi sodelovanje pri javnih formalnih verskih obredih posamično ali v skupnosti drugih oseb, lahko prepoved takega sodelovanja pomeni dejanje, ki je dovolj resno v smislu člena 9(1)(a) Direktive in je torej preganjanje, če lahko prosilcu zaradi te prepovedi v zadevni izvorni državi resno grozi zlasti preganjanje, nečloveško ali ponižujoče ravnanje ali kaznovanje s strani enega od subjektov iz člena 6 Direktive.
70Pristojni organ mora pri presoji te nevarnosti upoštevati vrsto dejavnikov, tako objektivnih kot subjektivnih. Subjektivna okoliščina, da je javno izvajanje nekega verskega obreda, ki je predmet spornih omejitev, za posameznika posebno pomembno za ohranjanje verske identitete, je upošteven dejavnik pri presoji nevarnosti, ki bi ji bil prosilec zaradi vere izpostavljen v izvorni državi, čeprav izvajanje take verske prakse ni osrednji element za zadevno versko skupnost.
71Iz besedila člena 10(1)(b) Direktive je namreč razvidno, da zaščita zaradi preganjanja, povezanega z veroizpovedjo, zajema oblike osebnega ali skupnega vedenja, ki ga oseba šteje za zanjo pomembno, in sicer tako tisto, ki „temelji na kakršnem koli verskem prepričanju“, kakor tisto, ki ga določa verska doktrina, torej ki „izhaja iz njega“.
72Ob upoštevanju zgoraj navedenega je treba na prvo in drugo vprašanje v obeh zadevah odgovoriti, da je treba člen 9(1)(a) Direktive razlagati tako, da:
73Predložitveno sodišče želi s tretjim vprašanjem v obeh zadevah v bistvu izvedeti, ali je treba člen 2(c) Direktive razlagati tako, da je strah prosilca pred preganjanjem utemeljen, če se lahko ta preganjanju v izvorni državi izogne tako, da se odreče nekaterim verskim dejanjem.
74Pri odgovoru na to vprašanje je treba opozoriti, da se to nanaša na položaj, v katerem prosilec še ni bil preganjan ali mu preganjanje zaradi veroizpovedi še ni neposredno grozilo, kot je v postopkih v glavni stvari.
75Neobstoj takega „resnega znaka utemeljenega strahu“ prosilcev v smislu člena 4(4) Direktive je povod za vprašanje predložitvenega sodišča o tem, kako bi bilo mogoče zahtevati, da se prosilec, ki svojega strahu ne more utemeljiti s preganjanjem, ki bi mu bil zaradi veroizpovedi že podvržen, po vrnitvi v izvorno državo še naprej izogiba resni grožnji preganjanja.
76Glede tega je treba ugotoviti, da v sistemu Direktive pristojni organi v skladu z njenim členom 2(c) pri presoji, ali je prosilca utemeljeno strah preganjanja, poskušajo izvedeti, ali ugotovljene razmere pomenijo tako grožnjo, da je lahko zadevno osebo glede na osebne okoliščine utemeljeno strah, da bo dejansko izpostavljena dejanjem preganjanja.
77Ta presoja tveganja, ki mora biti vsekakor opravljena previdno in skrbno (zgoraj navedena sodba Salahadin Abdulla in drugi, točka 90), temelji izključno na konkretnem obravnavanju dejstev in okoliščin v skladu s pravili, ki so navedena zlasti v členu 4 Direktive.
78Nobeno od teh pravil ne določa, da je treba pri presoji tveganja, da se v nekem okolju dejansko utrpijo dejanja preganjanja, upoštevati možnost, ki naj bi jo imel prosilec, da se izogne nevarnosti preganjanja tako, da se odpove zadevni verski praksi in tako zaščiti, ki mu jo Direktiva zagotavlja s priznanjem statusa begunca.
79Iz tega izhaja, da če se ugotovi, da bo zadevna oseba po vrnitvi v izvorno državo izvajala versko prakso, zaradi katere bo izpostavljena resni nevarnosti preganjanja, ji je treba priznati status begunca v skladu s členom 13 Direktive. Dejstvo, da bi se nevarnosti lahko izognila z odpovedjo nekaterim verskim dejanjem, načeloma ni upoštevno.
80Ob upoštevanju zgoraj navedenega je treba na tretje vprašanje v obeh zadevah odgovoriti, da je treba člen 2(c) Direktive razlagati tako, da je strah prosilca pred preganjanjem utemeljen, če pristojni organi ob upoštevanju njegovih osebnih okoliščin menijo, da je razumno pričakovati, da bo po vrnitvi v izvorno državo opravljal verska dejanja, zaradi katerih mu bo resno grozilo preganjanje. Navedeni organi pri posamični obravnavi prošnje za priznanje statusa begunca od prosilca ne morejo utemeljeno pričakovati, da se bo tem verskim dejanjem odpovedal.
81Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo:
Podpisi
(*1) Jezik postopka: nemščina.
Tekstas iš mūsų archyvo (Europos Sąjungos leidinių biuro „Cellar“ duomenys). Commission Decision 2011/833/EU — free reuse incl. commercial; attribution to EUR-Lex / Court of Justice of the European Union required; EUR-Lex is not the authentic record of the Court.