Razlogi za odločitev
Izrek
Stranke
V zadevi C‑327/10,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Okresní soud v Chebu (Češka republika) z odločbo z dne 1. junija 2010, ki je prispela na Sodišče 5. julija 2010, v postopku
Hypoteční banka a.s.
proti
Udu Miku Lindnerju ,
SODIŠČE (prvi senat),
v sestavi A. Tizzano, predsednik senata, M. Safjan (poročevalec), A. Borg Barthet, J.-J. Kasel, sodniki, in M. Berger, sodnica,
generalna pravobranilka: V. Trstenjak,
sodna tajnica: K. Sztranc-Sławiczek, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 25. maja 2010,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
1Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 81 PDEU, členov 16(2), 17, točka 3, in 24 Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 4, str. 42) ter člena 6(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 2, str. 288).
2Ta predlog je bil vložen v okviru spora med banko Hypoteční banka a.s. (v nadaljevanju: Hypoteční banka) in U. M. Lindnerjem, čigar sedanji naslov ni znan, zaradi plačila zneska približno 4,4 milijona čeških kron (CZK), ki ustreza zaostalim plačilom za hipotekarno posojilo, ki ga je ta banka odobrila U. M. Lindnerju.
Pravni okvir
3V uvodni izjavi 2 Uredbe št. 44/2001 je navedeno:
„Določene razlike med nacionalnimi predpisi, ki urejajo pristojnost in priznanje sodnih odločb, ovirajo nemoteno delovanje notranjega trga. Nujno je potrebno sprejetje določb za poenotenje kolizijskih pravil glede pristojnosti v civilnih in gospodarskih zadevah ter za poenostavitev formalnosti, s ciljem hitrega in enostavnega priznanja ter izvršitve sodnih odločb držav članic, ki jih zavezuje ta uredba.“
4Člen 2 te uredbe določa:
„1. Ob upoštevanju določb te uredbe so osebe s stalnim prebivališčem v državi članici ne glede na njihovo državljanstvo tožene pred sodišči te države članice.
2Za osebe, ki niso državljani države članice, v kateri imajo stalno prebivališče, se uporabljajo pravila o pristojnosti, ki veljajo za državljane te države.“
5Člen 3 navedene uredbe določa:
„1. Osebe s stalnim prebivališčem v državi članici so lahko tožene pred sodišči druge države članice samo na podlagi pravil, opredeljenih v oddelkih od 2 do 7 tega poglavja.
2Zoper te osebe zlasti ni dovoljeno uporabiti nacionalnih pravil o pristojnosti iz Priloge I.“
6Člen 4 te uredbe določa:
„1. Če toženec nima stalnega prebivališča v državi članici, se, ob upoštevanju členov 22 in 23, pristojnost sodišč vsake države članice določi po pravu te države.
2Zoper takega toženca se lahko v tej državi vsaka oseba s stalnim prebivališčem v eni izmed držav članic, ne glede na njeno državljanstvo, na enak način kot državljani te države sklicuje na tam veljavna pravila o pristojnosti, zlasti na tista iz Priloge I.“
7Oddelek 4 poglavja II Uredbe št. 44/2001 z naslovom „Pristojnost za potrošniške pogodbe“ vsebuje člene od 15 do 17.
8Člen 16(2) te uredbe določa:
„Druga pogodbena stranka lahko sproži postopek zoper potrošnika samo pred sodišči države članice, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče.“
9Člen 17 te uredbe določa:
„Odstopanje od določb tega oddelka je mogoče samo po dogovoru:
[…]
3ki je sklenjen med potrošnikom in drugo pogodbeno stranko, ki imata oba v času sklenitve pogodbe stalno prebivališče ali običajno prebivališče v isti državi članici, in ki določa pristojnost sodišč te države članice, pod pogojem, da ta dogovor ni v nasprotju s pravom zadevne države članice.“
10Člen 24 Uredbe št. 44/2001 določa:
„Poleg pristojnosti, ki izhaja iz drugih določb te uredbe, je pristojno tudi sodišče države članice, pred katerim se toženec spusti v postopek. To pravilo pa ne velja, če se je spustil v postopek, da bi ugovarjal pristojnosti ali če je v skladu s členom 22 izključno pristojno drugo sodišče.“
11Poglavje II navedene uredbe vsebuje oddelek 8 z naslovom „Preizkus pristojnosti in dopustnosti“, ki vsebuje člen 26(1) in (2), ki določa:
„1. Če je toženec s stalnim prebivališčem v eni od držav članic tožen v drugi državi članici in se ne spusti v postopek, se sodišče po uradni dolžnosti izreče za nepristojno, razen če pristojnost izhaja iz določb te uredbe.
2Sodišče prekine postopek za toliko časa, dokler se ne ugotovi, da je bilo tožencu omogočeno prejeti pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje pravočasno, da je lahko pripravil obrambo, ali da so bili storjeni vsi potrebni koraki v tej smeri.“
12Poglavje III te uredbe z naslovom „Priznanje in izvršitev“ vsebuje člen 34, ki v točki 2 določa, da se sodna odločba ne prizna, „[…] če tožencu, ki se ni spustil v postopek, ni bilo vročeno pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje pravočasno in na tak način, da bi lahko pripravil obrambo, razen če toženec ni začel postopka za izpodbijanje sodne odločbe, čeprav je imel to možnost“.
13Člen 59 Uredbe št. 44/2001 določa:
„1. Pri ugotavljanju, ali ima stranka stalno prebivališče v državi članici, pred sodišči katere je bil začet postopek, sodišče uporabi svoje notranje pravo.
2Če stranka nima stalnega prebivališča v državi članici, pred sodišči katere je bil začet postopek, pri ugotavljanju, ali ima stranka stalno prebivališče v drugi državi članici, sodišče uporabi pravo te države članice.“
14Namen Direktive 93/13 je v skladu z njenim členom 1(1) približati zakone in druge predpise držav članic o nedovoljenih pogojih v pogodbah, sklenjenih med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom.
15Člen 6(1) navedene direktive določa:
„Države članice določijo, da nedovoljeni pogoji, uporabljeni v pogodbi, ki jo s potrošnikom sklene prodajalec ali ponudnik, kakor je določeno z nacionalnim pravom, niso zavezujoči za potrošnika in da pogodba še naprej zavezuje obe stranki na podlagi teh pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nedovoljenih pogojev.“
16Člen 29(3) češkega zakona o civilnem postopku (v nadaljevanju: zakon o civilnem postopku), kakor je veljal 30. junija 2009, določa, da predsednik senata lahko, če ne sprejme drugih ukrepov, določi začasnega zastopnika stranki, katere prebivališče ni znano in ki ji ni bilo mogoče opraviti vročitve na znani naslov v tujini, ki je duševno bolna ali ki iz drugih zdravstvenih razlogov ne more sodelovati, ne le začasno, v postopku, ali ki se ne more jasno izraziti.
17Predložitveno sodišče navaja, da je Ústavní soud (ustavno sodišče) v sodbi z dne 31. marca 2005 glede začasnega zastopnika tožene stranke, katere prebivališče ni znano, odločilo takole:
„Vloga začasnega zastopnika je bila uvedena za varstvo interesov odsotne osebe do konca postopka, kot bi to storil pooblaščenec. Če je stranka v postopku izbrala svojega zastopnika, je sama odgovorna za svojo izbiro in konkretna ravnanja v postopku. Če sodišče določi začasnega zastopnika stranki v postopku, bo odgovorno za obrambo, ki jo zagotavlja začasni zastopnik pravic in pravnih interesov stranke v postopku. Začasnega zastopnika je dolžno razrešiti njegovih funkcij, če odkrije, da ta nikakor ne izpolnjuje svoje naloge v postopku […] ali to počne nezadovoljivo.“
18V skladu s členom 89 a, prvi stavek, zakona o civilnem postopku v različici, ki je veljala v času dejanskega stanja v sporu o glavni stvari, se lahko stranke v gospodarskem sporu pisno dogovorijo o krajevni pristojnosti drugega prvostopenjskega sodišča, razen če zakon ne predvideva izključne pristojnosti.
19V skladu s členom 173(1) zakona o civilnem postopku je treba plačilni nalog vročiti osebno toženi stranki, ker je drugačna vročitev izključena.
20Banka Hypoteční banka, družba češkega prava, ki ima sedež v Pragi (Češka republika), s tožbo, ki jo je vložila 16. septembra 2008 pri predložitvenem sodišču, predlaga, naj se U. M. Lindnerju, nemškemu državljanu, naloži, naj ji plača znesek 4.383.584,60 CZK z zamudnimi obrestmi iz naslova zaostalih plačil za hipotekarno posojilo, ki mu je bilo odobreno na podlagi pogodbe, ki je bila med strankama sklenjena 19. avgusta 2005 (v nadaljevanju: pogodba).
21Banka Hypoteční banka in U. M. Lindner sta se v členu VIII, točka 8, pogodbe s sklicevanjem na člen 89 zakona o civilnem postopku dogovorila, da je „za morebitne spore v zvezi […] s pogodbo […] pristojno splošno sodišče, na območju katerega je sedež banke, kakor je vpisan v sodni register na datum vložitve tožbe“.
22Iz predložitvene odločbe je razvidno, da je imel U. M. Lindner na dan sklenitve pogodbe stalno prebivališče v kraju Mariánské Láznĕ (Češka republika), kar pomeni, da je bilo prebivališče potrošnika več kot 150 km oddaljeno od Prage, v kateri je sedež „splošnega sodišča, na območju katerega je sedež banke“, ki sta ga določila pogodbenika.
23Banka Hypoteční banka navaja, da je zadevo kljub temu predložila v odločanje „splošnemu sodišču, pristojnemu za toženo stranko“, ne pa „splošnemu sodišču, na območju katerega je sedež banke“, ker na dan vložitve tožbe zaradi razlogov, ki jih ni mogla nadzorovati, sodišču ni mogla predložiti izvirne pogodbe in tako izpolniti zakonskega pogoja za vložitev tožbe pred tem sodiščem.
24Predložitveno sodišče je 16. oktobra 2008 ugodilo tožbi z izdajo plačilnega naloga, s katerim je bilo toženi stranki naloženo, naj tožeči stranki plača znesek, ki ga je ta zahtevala, z zamudnimi obrestmi, in plačilo stroškov postopka. Ker pa navedenega plačilnega naloga ni bilo mogoče vročiti osebno toženi stranki, kot se zahteva v členu 173(1) zakona o civilnem postopku, ga je predložitveno sodišče razveljavilo s sklepom z dne 8. septembra 2009.
25Ker tožena stranka ne prebiva na nobenem od naslovov, ki so znani predložitvenemu sodišču, in ker to ni moglo ugotoviti drugega kraja stalnega prebivališča tožene stranke na češkem ozemlju, je uporabilo člen 29(3) zakona o civilnem postopku in s sklepom z dne 3. junija 2009 toženi stranki, ki se šteje za osebo z neznanim prebivališčem, postavilo začasnega zastopnika.
26Začasni zastopnik je z odgovorom na tožbo z dne 26. oktobra 2009, ki je bil v zadevi, ki je predložitvenemu sodišču predložena v odločanje, prvo dejanje začasnega zastopnika, podal vsebinske ugovore na trditve banke Hypoteční banka glede zamudnih obresti.
27Okresní soud v Chebu je v teh okoliščinah prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali je dejstvo, da je ena od strank v sodnem postopku državljan druge države kot tiste, v kateri poteka postopek, podlaga za čezmejne posledice v smislu člena 81 (prej člen 65) Pogodbe, kar je eden od pogojev za uporabo Uredbe [št. 44/2001] […]?
2Ali Uredba [št. 44/2001] nasprotuje uporabi določbe nacionalnega prava, ki omogoča, da se sproži postopek zoper osebe, katerih prebivališče ni znano?
3Če je odgovor na drugo vprašanje nikalen, ali se to, da se je začasni zastopnik tožene stranke, ki ga določi sodišče v zadevi, spustil v postopek, šteje za sprejetje krajevne pristojnosti sodišča v smislu člena 24 Uredbe [št. 44/2001], tudi če je predmet spora zahtevek, ki izhaja iz potrošniške pogodbe, in sodišča v Češki republiki v skladu s členom 16(2) [navedene] Uredbe ne bi bila pristojna za odločitev v tem sporu?
4Ali je dogovor o krajevni pristojnosti nekega sodišča mogoče obravnavati, kot da utemeljuje mednarodno pristojnost izbranega sodišča v smislu člena 17, točka 3, Uredbe [št. 44/2001], in če je tako, ali to velja tudi, če dogovor o krajevni pristojnosti ne učinkuje zaradi kršitve člena 6(1) Direktive [93/13] o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah?“
28Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba Uredbo št. 44/2001 razlagati tako, da so pogoji za uporabo pravil o pristojnosti, ki jih ta uvaja, izpolnjeni, če je ena od strank v sodnem postopku državljan države članice, ki ni država članica, v kateri teče ta postopek.
29V zvezi s tem je treba najprej pojasniti, da tako kot pri Konvenciji z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 1972, L 299, str. 32), kakor je bila spremenjena z zaporednimi konvencijami o pristopu novih držav članic k tej konvenciji (v nadaljevanju: Bruseljska konvencija), katere razlaga velja tudi za Uredbo št. 44/2001, kadar je mogoče določbe teh instrumentov Unije šteti za enakovredne (sodba z dne 16. julija 2009 v zadevi Zuid-Chemie, C-189/08, ZOdl., str. I-6917, točka 18), se za uporabo pravil o pristojnosti navedene uredbe zahteva mednarodni element.
30Kot je Sodišče že presodilo glede Bruseljske konvencije, lahko mednarodna narava pravnega razmerja izhaja iz okoliščine, da je položaj v sporu tak, da sproži vprašanja v zvezi z določitvijo pristojnosti sodišč v mednarodnem pravnem redu (sodba z dne 1. marca 2005 v zadevi Owusu, C-281/02, ZOdl., str. I‑1383, točka 26).
31Res je, da tuje državljanstvo stranke v sporu ni upoštevano v pravilih o pristojnosti, ki jih uvaja Uredba št. 44/2001. Vendar, kot je pripomnila generalna pravobranilka v točki 65 sklepnih predlogov, je treba razlikovati med vprašanjema, pod katerimi pogoji je treba uporabiti pravila o pristojnosti in na katera merila se navezuje mednarodna pristojnost v skladu s temi pravili.
32Očitno pa je, da lahko tuje državljanstvo tožene stranke v okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, sproži vprašanja v zvezi z določitvijo mednarodne pristojnosti sodišča, ki mu je zadeva predložena v odločanje.
33V položaju, kot je ta v postopku v glavni stvari, bi se lahko namreč sodišča države članice, katere državljanstvo ima tožena stranka, prav tako štela za pristojna tudi ob neobstoju znanega prebivališča te stranke v tej državi. V teh okoliščinah bi uporaba enotnih pravil o pristojnosti, ki jih je Uredba št. 44/ 2001 uvedla namesto pravil, ki veljajo v različnih državah članicah, zadostila zahtevi po pravni varnosti in cilju te uredbe, katere namen je čim bolj zagotoviti varstvo toženih strank, ki imajo stalno prebivališče na ozemlju Evropske unije.
34Torej v položaju, kot je ta v postopku v glavni stvari, v katerem ima tožeča stranka tuje državljanstvo in je neznanega prebivališča v državi, na ozemlju katere je sodišče, ki mu je tožba predložena v odločanje, je mogoče uporabiti pravila o pristojnosti iz Uredbe št. 44/2001.
35Glede na navedeno je treba na prvo vprašanje dogovoriti, da je treba Uredbo št. 44/2001 razlagati tako, da uporaba pravil o pristojnosti, ki jih ta uvaja, predpostavlja, da lahko položaj, kot je ta v sporu o glavni stvari, ki je predložen v odločanje sodišču države članice, sproži vprašanja v zvezi z določitvijo mednarodne pristojnosti tega sodišča. Tak položaj se pojavi v zadevi, kot je ta v postopku v glavni stvari, v kateri mora sodišče države članice odločiti o tožbi zoper državljana druge države članice, čigar prebivališče temu sodišču ni znano.
36Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem sprašuje, ali je treba Uredbo št. 44/2001 razlagati tako, da nasprotuje določbi nacionalnega prava države članice, ki omogoča izvedbo postopka zoper osebe, katerih prebivališče ni znano.
37Za odgovor na to vprašanje je treba najprej opozoriti, da namen Uredbe št. 44/2001, enako kot Bruseljske konvencije, ni poenotiti vsa postopkovna pravila držav članic, temveč urediti sodno pristojnost za reševanje civilnih in gospodarskih sporov v razmerjih med državami ter olajšati izvrševanje sodnih odločb (glej v tem smislu sodbo z dne 5. februarja 2004 v zadevi DFDS Torline, C‑18/02, Recueil, str. I‑1417, točka 23).
38Ker Uredba št. 44/2001 ne vsebuje določbe, ki bi izrecno opredelila sodno pristojnost v primeru, kot je ta v postopku v glavni stvari, v katerem stalno prebivališče tožene stranke ni znano, je treba najprej preveriti, ali in morebiti na podlagi katere določbe je mogoče to uredbo vendarle uporabiti in ali je mogoče iz nje izpeljati merilo, s katerim je mogoče utemeljiti sodno pristojnost.
39V zvezi s tem, ker gre v zadevi v postopku v glavni stvari za tožbo druge pogodbene stranke proti potrošniku, je treba spomniti, da člen 16(2) navedene uredbe določa, da je tak postopek mogoče sprožiti le pred sodišči v državi članici, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče.
40Če torej nacionalno sodišče obravnava tožbo zoper potrošnika, mora v skladu s členom 59(1) Uredbe št. 44/2001 na podlagi svojega prava najprej preveriti, ali ima tožena stranka stalno prebivališče na ozemlju te države članice.
41Dalje, če kot v zadevi v postopku v glavni stvari navedeno sodišče ugotovi, da tožena stranka nima stalnega prebivališča na ozemlju svoje države članice, mora preveriti, ali ima stalno prebivališče v drugi državi članici. S tem namenom v skladu s členom 59(2) navedene uredbe uporabi pravo te druge države članice.
42Nazadnje, če nacionalno sodišče še vedno ne more ugotoviti kraja, v katerem ima potrošnik stalno prebivališče, in ne razpolaga niti z dokazi, ki bi mu omogočili, da ugotovi, da ima ta dejansko stalno prebivališče zunaj ozemlja Unije – v tem primeru bi se uporabil člen 4 Uredbe št. 44/2001 – je treba preveriti, ali je mogoče člen 16(2) te uredbe razlagati tako, da se v primeru, kot je predviden, pravilo o pristojnosti sodišč držav članic, na ozemlju katerih je stalno prebivališče potrošnika, ki je določeno v navedeni določbi, nanaša tudi na zadnje znano stalno prebivališče potrošnika.
43Taka rešitev bi ustrezala logiki navedene uredbe in spada v okvir sistema, ki ga ta uvaja.
44Taka rešitev je namreč predvsem v skladu z namenom, ki mu sledi Uredba št. 44/2001, ki je izboljšanje pravnega varstva oseb s sedežem ali stalnim prebivališčem v Uniji, s tem da tožeči stranki omogoča, da brez težav ugotovi, na katero sodišče se lahko obrne, toženi stranki pa, da razumno predvidi, pred katerim sodiščem je lahko tožena (glej zlasti sodbo z dne 25. oktobra 2011 v združenih zadevah eDate Advertising in drugi, C‑509/09 in C‑161/10, še neobjavljena v ZOdl., točka 50).
45Navedena rešitev z dajanjem prednosti uporabi enotnih pravil, ki jih je uvedla Uredba št. 44/2001, v primerjavi z uporabo različnih nacionalnih pravil, dalje omogoča izognitev temu, da bi nemožnost ugotovitve dejanskega stalnega prebivališča tožene stranke onemogočila ugotovitev pristojnega sodišča, s tem pa tožeči stranki odvzame pravico do pravnega sredstva. Tak položaj se lahko pojavi zlasti v primeru, kot je ta v zadevi v postopku v glavni stvari, v katerem se je potrošnik, zoper katerega bi moral biti v skladu s členom 16(2) navedene uredbe sprožen postopek pred sodišči države članice, na ozemlju katere ima stalno prebivališče, odpovedal stalnemu prebivališču pred vložitvijo tožbe zoper njega.
46Nazadnje, merilo zadnjega znanega stalnega prebivališča potrošnika za namene uporabe člena 16(2) Uredbe št. 44/2001 omogoča pravično ravnovesje med pravicami tožeče stranke in pravicami tožene stranke ravno v primeru, kot je ta v postopku v glavni stvari, v katerem je bila tožena stranka dolžna obvestiti sopogodbenico o vseh spremembah naslova po podpisu pogodbe o dolgoročnem nepremičninskem posojilu.
47Glede na navedeno je treba ugotoviti, da v položaju, kot je ta v postopku v glavni stvari, v katerem se potrošnik, ki je stranka pogodbe o dolgoročnem nepremičninskem posojilu, v kateri je določena obveznost obvestiti sopogodbenika o vseh spremembah naslova, odpove svojemu stalnemu prebivališču pred vložitvijo tožbe zoper njega zaradi kršitve njegovih pogodbenih obveznosti, so sodišča države članice, na ozemlju katere je zadnje znano stalno prebivališče potrošnika, na podlagi člena 16(2) Uredbe št. 44/2001 pristojna za odločanje o navedeni tožbi, če na podlagi člena 59 te uredbe ne morejo ugotoviti dejanskega stalnega prebivališča tožene stranke in ne razpolagajo niti z dokazi, ki bi jim omogočili, da ugotovijo, da ima ta dejansko stalno prebivališče zunaj ozemlja Unije.
48Glede na to pojasnilo, ker gre za zahteve, ki jih je treba spoštovati v poznejšem postopku, je treba spomniti, da je namen vseh določb Uredbe št. 44/2001 v okviru njenih ciljev zagotavljati, da postopki, v katerih se sprejemajo sodne odločbe, potekajo ob spoštovanju pravice do obrambe (glej sodbi z dne 21. maja 1980 v zadevi Denilauler, 125/79, Recueil, str. 1553, točka 13, in z dne 2. aprila 2009 v zadevi Gambazzi, C‑394/07, ZOdl., str. I‑2563, točka 23).
49Vendar je treba zahtevo po spoštovanju pravice do obrambe, kakor je določena tudi v členu 47 Listine o temeljnih pravicah Evropske Unije, izvajati hkrati s spoštovanjem pravice tožeče stranke, da sodišču zadevo predloži v odločanje za odločitev o utemeljenosti njenih trditev.
50Glede tega je Sodišče v točki 29 zgoraj navedene sodbe Gambazzi razsodilo, da temeljne pravice, kot je spoštovanje pravice do obrambe, nimajo absolutne veljave, ampak so lahko omejene. Vendar morajo te omejitve dejansko ustrezati ciljem v splošnem interesu, ki jih uresničuje zadevni ukrep, in glede na te cilje ne smejo pomeniti nesorazmernega poseganje v te pravice.
51V zvezi s tem je treba spomniti, da je Sodišče že razsodilo, da potreba po izogibanju položajem, v katerih se odkloni sodno varstvo, s katerimi bi se soočila tožeča stranka zaradi tega, ker ni mogoče ugotoviti, kje je tožena stranka, pomeni tak cilj v splošnem interesu (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Gambazzi, točke od 31 do 33), pri čemer je predložitveno sodišče pristojno preveriti, ali mu zadevna nacionalna določba dejansko sledi.
52Glede zahteve po izogibanju nesorazmernemu poseganju v pravico do obrambe je treba opozoriti, da ta velja zlasti za razlago člena 26(2) Uredbe št. 44/2001. To določbo je treba razumeti tako, da sodišče, ki je pristojno na podlagi te uredbe, lahko, če se ne ugotovi, da je bilo toženi stranki omogočeno prejeti vlogo, s katero se postopek začne, zakonito nadaljuje postopek le, če so bili sprejeti vsi potrebni ukrepi, ki ji omogočajo obrambo. Zato se mora sodišče, ki mu je zadeva predložena v odločanje, prepričati, ali so bile opravljene vse poizvedbe, pri katerih se zahtevata skrbnost in dobra vera, da bi našli toženo stranko.
53Res je, da tudi če so ti pogoji spoštovani, možnost nadaljevati postopek brez vednosti tožene stranke z – kot v zadevi v postopku v glavni stvari – vročitvijo tožbe začasnemu zastopniku, ki ga je postavilo sodišče, ki mu je zadeva predložena v odločanje, zagotovo omejuje pravico do obrambe tožene stranke. Ta omejitev je vendarle upravičena s pravico tožeče stranke do učinkovitega varstva, ker bi brez takega postopka ta pravica ostala mrtva črka na papirju.
54Drugače kakor v položaju tožene stranke, ki bo v skladu s členom 34(2) Uredbe št. 44/2001 lahko, če ji je bila odvzeta možnost učinkovite obrambe, uveljavljala pravico do obrambe z nasprotovanjem, priznanju sodbe, ki je bila izrečena zoper njo (glej v tem smislu sodbo z dne 11. junija 1985 v zadevi Debaecker in Plouvier, 49/84, Recueil, str. 1779, točka 11), obstaja namreč nevarnost, da bodo tožeči stranki odvzete vse možnosti vložiti tožbo.
55Zato je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba Uredbo št. 44/2001 razlagati tako, da
56Ob upoštevanju odgovorov na prvo in drugo vprašanje na tretje in četrto vprašanje ni treba odgovoriti.
57Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Izrek
Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:
1Uredbo Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah je treba razlagati tako, da uporaba pravil o pristojnosti, ki jih ta uvaja, predpostavlja, da lahko položaj, kot je ta v sporu o glavni stvari, ki je predložen v odločanje sodišču države članice, sproži vprašanja v zvezi z določitvijo mednarodne pristojnosti tega sodišča. Tak položaj se pojavi v zadevi, kot je ta v postopku v glavni stvari, v kateri mora sodišče države članice odločiti o tožbi zoper državljana druge države članice, čigar prebivališče temu sodišču ni znano.
2Uredbo št. 44/2001 je treba razlagati tako, da
Tekstas iš mūsų archyvo (Europos Sąjungos leidinių biuro „Cellar“ duomenys). Commission Decision 2011/833/EU — free reuse incl. commercial; attribution to EUR-Lex / Court of Justice of the European Union required; EUR-Lex is not the authentic record of the Court.