z dne 18. marca 2008 (*1)
V zadevi T-411/07 R,
Aer Lingus Group plc , s sedežem v Dublinu (Irska), ki ga zastopajo A. Burnside, solicitor, ter B. van de Walle de Ghelcke in T. Snels, odvetnika,
tožeča stranka,
proti
Komisiji Evropskih skupnosti , ki jo zastopajo X. Lewis, E. Gippini Fournier in S. Noë, zastopniki,
tožena stranka,
ob intervenciji
Ryanair Holdings plc , s sedežem v Dublinu (Irska), ki ga zastopajo J. Swift, QC, V. Power, A. McCarthy in D. W. Hull, solicitors, in G. M. Berrisch, odvetnik,
intervenient,
zaradi predloga, prvič, za izdajo sklepa, ki Komisiji nalaga sprejetje določenih ukrepov glede deleža Ryanair Holdings plc v tožeči stranki, drugič, podredno, za izdajo sklepa s podobnim učinkom zoper Komisijo ali Ryanair Holdings plc in, tretjič, za odložitev izvršitve odločbe Komisije z dne 11. oktobra 2007, C(2007) 4600 konč., s katero je zavrnila zahtevo tožeče stranke, naj Komisija začne postopek na podlagi člena 8(4) Uredbe Sveta (ES) št. 139/2004 z dne 20. januarja 2004 o nadzoru koncentracij podjetij ( UL L 24, str. 1 ) in sprejme začasne ukrepe na podlagi člena 8(5) te uredbe,
izdaja naslednji
1V členu 3 Uredbe Sveta (ES) št. 139/2004 z dne 20. januarja 2004 o nadzoru koncentracij podjetij ( UL L 24, str. 1 ) je določeno:
„1. Šteje se, da koncentracija nastane, kadar se trajno spremeni nadzor zaradi naslednjih dejavnikov:
2Nadzor nastane s pravicami, pogodbami ali drugimi sredstvi, ki ločeno ali skupno in ob upoštevanju ustreznih dejstev ali predpisov omogočajo izvajanje odločilnega vpliva na podjetje, in sicer:
3Nadzor pridobijo osebe ali podjetja, ki:
[…]“
2Člen 8 Uredbe št. 139/2004 določa:
„[…]
4Kadar Komisija ugotovi, da je bila koncentracija:
lahko Komisija:
V primerih, ki spadajo v točko (a) prvega pododstavka, se lahko ukrepi iz tega pododstavka naložijo bodisi z odločbo iz odstavka 3 bodisi s posebno odločbo.
5Komisija lahko naloži ustrezne začasne ukrepe za ponovno vzpostavitev ali ohranjanje pogojev učinkovite konkurence, če je bila koncentracija:
3Tožeča stranka, Aer Lingus Group plc (v nadaljevanju: tožeča stranka ali Aer Lingus), je delniška družba in holding Aer Lingus Limited, ki ne izvaja trgovanja, je nizkocenovna mednarodna letalska družba s sedežem na Irskem, ki zagotavlja storitve rednega letalskega prevoza na letališča in z letališč v Dublinu, Corku in Shannonu. Po privatizaciji leta 2006, ki jo je izvedla irska vlada in si pridržala 25,35-odstoten delež, so bile delnice Aer Lingus 2. oktobra 2006 sprejete v trgovanje.
4Ryanair Holdings plc (v nadaljevanju: Ryanair), ki je predhodno med 27. septembrom in 5. oktobrom 2006 prek svoje podružnice Coinside Limited, ki jo ima v 100-odstotni lasti, pridobil 19,21-odstotni delež v Aer Lingus, je 23. oktobra 2006 objavil javno ponudbo za odkup vseh delnic Aer Lingus.
5Ryanair je 30. oktobra 2006 pri Komisiji vložil priglasitev nameravane koncentracije na podlagi člena 4 Uredbe št. 139/2004 v zvezi z načrtovanim prevzemom Aer Lingus.
6Med trajanjem javne ponudbe je Ryanair pridobil nadaljnje delnice Aer Lingus in je imel do 28. novembra 2006 v lasti 25,17 % osnovnega kapitala Aer Lingus.
7Komisija je 20. decembra 2006 na podlagi člena 6(1)(c) Uredbe št. 139/2004 (v nadaljevanju: Uredba) sprejela odločbo, s katero je začela II. stopnjo postopka. V tej odločbi je Komisija sklenila, da sta ločeni pridobitvi delnic, navedeni zgoraj, in javna ponudba, ki jo je objavil Ryanair, ena koncentracija v smislu člena 3 Uredbe.
8Komisija je 27. junija 2007 sprejela odločbo C(2007) 3104, s katero je priglašeno koncentracijo razglasila za nezdružljivo s skupnim trgom (v nadaljevanju: odločba o prepovedi), v skladu s členom 8(3) Uredbe. Komisija je sklenila, da bi priglašena koncentracija bistveno ovirala učinkovito konkurenco na skupnem trgu ali na njegovem znatnem delu v smislu člena 2(3) Uredbe, zlasti zaradi nastanka prevladujočega položaja podjetij Ryanair in Aer Lingus na petintridesetih smereh iz Dublina, Shannona in Corka ter vanje ter nastanka ali okrepitve prevladujočega položaja na petnajstih drugih smereh iz Dublina in Corka ter vanju.
9Ryanair je 10. septembra 2007 v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vložil tožbo za razveljavitev odločbe o prepovedi, ki je bila v vpisnik vpisana pod številko T-342/07.
10Po izdaji odločbe o prepovedi je Ryanair pridobil nadaljnje 4,3 % kapitala Aer Lingus, kar je njegov skupni delež povečalo na 29,4 %.
11Med postopkom pred Komisijo pred izdajo odločbe o prepovedi je Aer Lingus predlagala, da bi morala Komisija sprejeti odločbo na podlagi člena 8(4) Uredbe, s katero bi od Ryanaira zahtevala, naj odsvoji svoj manjšinski delež v Aer Lingus, če bi Komisija prepovedala koncentracijo.
12Namestnik generalnega direktorja Generalnega direktorata za konkurenco je 27. junija 2007 na tožečo stranko naslovil dopis, v katerem je navedel, da po mnenju služb, ki so zadolžene za nadzor nad združitvami, Komisija na podlagi člena 8(4) Uredbe nima pooblastila, da Ryanairu naloži odsvojitev njegovega manjšinskega deleža, če ni dokaza, da bi imel Ryanair s 25,22 % delnic Aer Lingus lahko de jure ali de facto nadzor nad Aer Lingus v smislu pogojev iz člena 3(2) Uredbe. V dopisu je bilo še navedeno, da Komisija iz istih razlogov ne bi imela pooblastila, da sprejme začasne ukrepe na podlagi člena 8(5) Uredbe.
13Aer Lingus je 17. avgusta 2007 na Komisijo naslovila zahtevo, naj začne postopek zoper Ryanair na podlagi člena 8(4) Uredbe in sprejme začasne ukrepe na podlagi člena 8(5) Uredbe, s čimer bi Ryanairu preprečila uveljavljanje glasovalnih pravic v Aer Lingus ali, podredno, da uradno izjavi, da Komisija nima pooblastila za sprejetje takih ukrepov. Poleg tega je Aer Lingus zahtevala, naj Komisija izrecno zavzame stališče glede razlage člena 21 Uredbe.
14Komisija je 11. oktobra 2007 sprejela odločbo C(2007) 4600 konč., s katero je zavrnila zahtevo Aer Lingus (v nadaljevanju: izpodbijana odločba).
15Komisija je v izpodbijani odločbi, v skladu s členom 3 Uredbe, sprejela stališče, da koncentracija nastane le, če podjetje pridobi nadzor, pri čemer je nadzor opredeljen kot možnost izvajanja odločilnega vpliva. Komisija je glede člena 8(4) Uredbe opozorila, da ji ta določba v primeru že izvedene koncentracije omogoča, da od udeleženih podjetij zahteva prenehanje koncentracije, še posebej z odsvojitvijo vseh pridobljenih delnic ali premoženja, tako da se vzpostavi stanje, ki je obstajalo pred izvedbo koncentracije.
16Vendar je Komisija ugotovila, da koncentracija, ki se presoja v obravnavanem primeru, ni bila izvedena, saj Ryanair ni pridobil nadzora nad Aer Lingus. Transakcij, ki so bile opravljene med postopkom pred Komisijo, zato ni bilo mogoče šteti kot izvajanje priglašene koncentracije.
17Komisija je še posebej poudarila, da Ryanairu manjšinski delež, ki ga je imel, ni podelil de jure ali de facto nadzora nad Aer Lingus v smislu člena 3(2) Uredbe. Dodala je še, da čeprav bi lahko manjšinski delež v kapitalu v določenih okoliščinah pripeljal do ugotovitve, da nadzor obstoji, ni bilo pokazateljev, da so bile v tem primeru take okoliščine prisotne. Pravice Ryanaira kot manjšinskega delničarja (zlasti pravica, da prepreči sprejetje tako imenovanih „posebnih sklepov“ na podlagi irskega prava družb) so bile v skladu s podatki, ki jih je imela na razpolago Komisija, povezane le s pravicami v zvezi z zaščito manjšinskih delničarjev in mu niso omogočile nadzora nad Aer Lingus. Komisija je tudi poudarila, da sama Aer Lingus ni ugovarjala, da bi pridobljeni manjšinski delež vodil do nadzora Ryanaira nad Aer Lingus.
18Komisija je nazadnje navedla, da je ta zadeva drugačna od položajev v prejšnjih zadevah, ko je bil uporabljen člen 8(4), kot na primer v odločbi Komisije 2004/103/ES z dne 30. januarja 2002 o ukrepih za ponovno vzpostavitev učinkovite konkurence v skladu s členom 8(4) Uredbe Sveta (EGS) št. 4064/89 (zadeva COMP/M.2416 – Tetra Laval/Sidel, UL 2004, L 38, str. 1 , v nadaljevanju: zadeva Tetra Laval/Sidel) in v odločbi Komisije z dne 30. januarja 2002, ki od podjetij zahteva ločitev v skladu s členom 8(4) Uredbe Sveta (EGS) št. 4064/89 (zadeva COMP/M.2283 – Schneider/Legrand, UL 2004, L 101, str. 134 , v nadaljevanju: zadeva Schneider/Legrand). V teh zadevah je bila v nasprotju z obravnavanim položajem prevzem dejansko uspešno izveden, prevzemnik pa je pridobil nadzor nad ciljno družbo.
19Glede zahteve Aer Lingus, naj Komisija sprejme začasne ukrepe na podlagi člena 8(5) Uredbe, je Komisija navedla, da se besedilo te določbe nanaša smiselno na položaj, ko je bila koncentracija „že izvedena in razglašena za nezdružljivo s skupnim trgom“, in je zato sklenila, da za sprejetje začasnih ukrepov v tej zadevi nima pristojnosti.
20V zvezi z zahtevo Aer Lingus, naj Komisija sprejme stališče glede razlage člena 21 Uredbe, je Komisija navedla, da ta zahteva dejansko vključuje zahtevo za pravno zavezujočo razlago določbe prava Skupnosti, ki naj se naslovi na države članice, in da Komisija očitno nima pristojnosti za sprejetje takega akta.
21Tožeča stranka je 19. novembra 2007 v sodnem tajništvu vložila ničnostno tožbo zoper izpodbijano odločbo na podlagi člena 230 ES, četrti odstavek, ki je bila v vpisnik vpisana pod številko T-411/07.
22Tožeča stranka je z ločenim dokumentom, vloženim v sodnem tajništvu istega dne, vložila zahtevo za sprejetje začasne odredbe in odložitev izvršitve izpodbijane odločbe na podlagi členov 242 ES in 243 ES in člena 104 Poslovnika Sodišča prve stopnje, ki je bila v vpisnik vpisana pod številko T-411/07 R.
23Komisija je 12. decembra 2007 predložila pisna stališča o predlogu za sprejetje začasne odredbe.
24Ryanair je 27. novembra 2007 v sodnem tajništvu vložil predlog za intervencijo v podporo predlogom Komisije.
25Aer Lingus je 4. decembra 2007 v sodnem tajništvu vložila dokument, v katerem ni nasprotovala predlogu Ryanaira za intervencijo, in navedla, da glede nobenega od dokumentov, ki jih je vložila na Sodišču v zadevi T-411/07 R, ne zahteva zaupne obravnave.
26Komisija je 5. decembra 2007 v sodnem tajništvu vložila dokument, v katerem ni nasprotovala predlogu Ryanaira za intervencijo.
27Ryanairu je bila s sklepom predsednika Sodišča prve stopnje z dne 7. decembra 2007 odobrena intervencija v podporo predlogom Komisije in predložitev intervencijske vloge, ki jo je Ryanair predložil 19. decembra 2007.
28Obravnava je bila opravljena 24. januarja 2008.
29Tožeča stranka zatrjuje, da bi moral predsednik Sodišča prve stopnje:
30Komisija trdi, da bi moral predsednik Sodišča prve stopnje:
31Ryanair trdi, da bi moral predsednik Sodišča prve stopnje:
32Sodišče prve stopnje lahko na podlagi členov 242 ES in 243 ES v zvezi s členom 225(1) ES, če meni, da okoliščine to zahtevajo, odredi, naj se odloži izvršitev pred njim izpodbijanega akta ali sprejmejo katerekoli nujne začasne odredbe.
33Člen 104(2) Poslovnika Sodišča prve stopnje določa, da je treba v predlogu za izdajo začasne odredbe navesti predmet spora, okoliščine, iz katerih izhaja nujnost, ter dejanske in pravne razloge, ki na prvi pogled izkazujejo utemeljenost predlagane začasne odredbe. Sodnik, ki obravnava predlog, lahko odredi odložitev izvršitve akta in/ali začasne ukrepe, če se na prvi pogled izkaže, da je taka odredba dejansko in pravno upravičena ter da se mora nujno izvesti in učinkovati pred sprejetjem odločitve v sporu o glavni stvari, da se izogne resnemu in nepopravljivemu posegu v interese tožeče stranke. Ti pogoji so kumulativni, kar pomeni, da mora biti predlog za izdajo začasne odredbe zavrnjen, če kateri od njih ni izpolnjen (sklep z dne 14. oktobra 1996 v zadevi SCK in FNK proti Komisiji, C-268/96 P(R), Recueil, str. I-4971 , točka 30). Če je primerno, mora sodišče, ki obravnava predlog, pretehtati tudi udeležene interese (glej sklep z dne 23. februarja 2001 v zadevi Avstrija proti Svetu, C-445/00 R, Recueil, str. I-1461 , točka 73 in tam navedena zadeva).
34Poleg tega ima v smislu celovitega presojanja sodnik, ki obravnava predlog, široko možnost proste presoje in lahko, ob upoštevanju posebnih okoliščin primera, prosto določi način in vrstni red, po katerem se preverijo ti različni pogoji, pri čemer v pravu Skupnosti ni pravila, ki bi določal vnaprej vzpostavljen načrt presoje, v okviru katerega bi se morala presojati in vrednotiti potreba po odreditvi začasnih ukrepov (sklep z dne 19. julija 1995 v zadevi Komisija proti Atlantic Container Line in drugi, C-149/95 P(R), Recueil, str. I-2165 , točka 23, in sklep z dne 3. aprila 2007 v zadevi Vischim proti Komisiji, C-459/06 P(R), ZOdl., str. I-53 , točka 25).
35Komisija predlaga, naj se predlog za izdajo začasne odredbe zavrne, ker noben od predloženih predlogov ni tak, da bi ga bilo mogoče odobriti v okviru postopka za izdajo začasne odredbe.
36Prvič, Komisija navaja, da zahtevani začasni ukrepi presegajo, kar bi tožeča stranka lahko pridobila v postopku v glavni stvari, katerega posledica ne more biti avtomatična odsvojitev Ryanairovega manjšinskega deleža. Če Aer Lingus v postopku v glavni stvari uspe, bo morala Komisija sprejeti nujne ukrepe, potrebne za izvršitev sodbe Sodišča v skladu s členom 233 ES.
37Poleg tega Komisija poudarja, da tožeča stranka zahteva sprejetje ukrepov, ki bodo učinkovali do razglasitve sodbe v postopku v glavni stvari ali v zadevi T-342/07, karkoli je pozneje. Podaljšanje trajanja zahtevanih ukrepov preko konca postopka v glavni stvari bi po mnenju Komisije nasprotovalo začasnosti postopka za izdajo začasne odredbe. Navaja tudi, da se obravnavani predlog za izdajo začasne odredbe ne more nanašati na različna in ločena postopka, v katerih tožeča stranka ni stranka.
38Drugič, Komisija glede predloga za odložitev izvršitve izpodbijane odločbe poudarja, da v skladu z ustaljeno sodno prakso predloga za odložitev izvršitve načeloma ni mogoče predlagati v zvezi z zavrnilno upravno odločbo.
39Tretjič, Komisija glede zahteve, naj predsednik Sodišča Komisiji odredi, naj Raynairu naloži, naj se vzdrži uveljavljanja manjšinskih glasovalnih pravic ali izvede določena dejanja, poudarja, da se želi tožeča stranka s tem izogniti uporabi sodne prakse, v skladu s katero sodnik, pristojen za obravnavo predloga za izdajo začasne odredbe, odredbe ne more nasloviti na posameznike, ki niso stranka spora.
40Po mnenju Komisije odobritev intervencije Ryanairu ne pomeni, da mu je bil priznan status stranke.
41Četrtič, glede zahteve, naj predsednik Sodišča sprejme kakršenkoli sklep s podobnim učinkom, izdan zoper Komisijo in/ali Ryanair, ki se zdi ustrezen predsedniku, Komisija meni, da je tak zahtevek nejasen in nedoločen in zato ne izpolnjuje pogojev, določenih v Poslovniku. Zato mora biti zavržen kot nedopusten.
42Ryanair v intervencijski vlogi podpira predloge Komisije in meni, da bi moral biti predlog zavržen kot nedopusten. Zlasti poudarja, da predlog presega, kar bi tožeča stranka lahko pridobila v postopku v glavni stvari, in sodniku, ki obravnava predlog, predlaga, naj ne upošteva ustavnega ravnotežja med institucijami Skupnosti in naj zavzame vlogo Komisije. Poleg tega Ryanair poudarja, da se vsebinsko ne zahtevajo začasne odredbe zoper Komisijo, pač pa zoper sam Ryanair, ki pa ni stranka v postopku. Kot tak bi bili Ryanair in tudi druge prizadete stranke prikrajšani za postopkovna jamstva, ki jih imajo sicer na podlagi Uredbe in splošnih načel prava Skupnosti, zlasti za pravico do obrambe.
43Komisija brez jasne izjave, da je treba obravnavani predlog v celoti zavrniti kot nedopustnega, navaja, da nobenemu od predlogov tožeče stranke ni mogoče ugoditi v postopku za izdajo začasne odredbe.
44Vsakega od predlogov je treba obravnavati posebej.
45Prvič, glede trajanja zahtevanih ukrepov je treba poudariti, da ima lahko v skladu s členom 107(4) Poslovnika sklep, kakršnega zahteva tožeča stranka, samo začasni učinek in v ničemer ne sme prejudicirati odločbe Sodišča prve stopnje v glavni stvari. Iz navedenega izhaja, da trajanje takega sklepa načeloma ne sme presegati trajanja postopka v glavni stvari, na katerega se nanaša. V delu, v katerem predlog tožeče stranke za sprejetje ukrepov „do razglasitve sodbe v postopku v glavni stvari ali do razglasitve sodbe v zadevi T-342/07, katerakoli je razglašena pozneje,“ zajema uporabo začasne odredbe po datumu razglasitve sodbe v postopku v glavni stvari, ga je treba zavrniti. Če bi se v tem postopku odobrili kakršnikoli začasni ukrepi, bi namreč veljali le do razglasitve sodbe v postopku v glavni stvari.
46Drugič, glede predloga za odložitev izvršitve izpodbijane odločbe moram navesti, da se predlog za odložitev izvršitve načeloma ne more nanašati na zavrnilno upravno odločbo, ker odobritev odložitve ne more spremeniti položaja tožeče stranke (sklep predsednika drugega senata Sodišča z dne 31. julija 1989 v zadevi S. proti Komisiji, C-206/89 R, Recueil, str. 2841 , točka 14, sklepa predsednika Sodišča z dne 30. aprila 1997 v zadevi Moccia Irme proti Komisiji, C-89/97 P(R), Recueil, str. I-2327 , točka 45, in z dne 21. februarja 2002 v združenih zadevah Front national in Martinez proti Parlamentu, C-486/01 P(R) in C-488/01 P(R), Recueil, str. I-1843 , točka 73).
47Komisija je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo tožeče stranke, naj začne postopek na podlagi člena 8(4) Uredbe in naloži začasne ukrepe na podlagi člena 8(5) te uredbe, da bi Ryanairu preprečila uveljavljanje glasovalnih pravic v Aer Lingus ali da uradno izjavi, da Komisija za to nima pooblastila. Odložitev izvršitve te zavrnilne upravne odločbe sama po sebi ne bi imela nobenega vpliva na pogoje za uveljavljanje pravic, ki izhajajo iz Ryanairovega manjšinskega deleža v Aer Lingus in zato za tožečo stranko ne bi bila uporabna.
48Ker sklep, s katerim bi se odložila izvršitev izpodbijane odločbe, ni v interesu tožeče stranke, je treba predlog zavrniti, razen v delu, v katerem bi bila lahko odložitev izvršitve izpodbijane odločbe nujna za sprejetje katerega od drugih predlogov Aer Lingus za začasne odredbe, če bi predsednik menil, da so dopustni in utemeljeni.
49Tretjič, glede zahteve tožeče stranke za sprejetje sklepa, da Komisija od Ryanaira zahteva, naj ne uveljavlja nobene od pravic, ki so povezane ali izhajajo iz Ryanairovega kapitalskega deleža v Aer Lingus, naj zadevne delnice prenese na fiduciarja in jih ne odsvoji nikomur, razen kupcu, in naj ne poveča svojega deleža v Aer Lingus, je treba navesti, da načeloma ni mogoče izdati začasnih odredb, ki bi pomenile poseg v izvajanje pooblastil Komisije, ki ni združljiv z razdelitvijo pristojnosti med različnimi institucijami Skupnosti, kot so jo nameravali izvesti avtorji Pogodbe ES (v zvezi s tem glej sklep predsednika Sodišča z dne 2. oktobra 1997 v zadevi Eurocoton in drugi proti Svetu, T-213/97 R, Recueil, str. II-1609 , točka 40, in sklep predsednika Sodišča z dne 11. julija 2002 v zadevi Sacilor Lormines proti Komisiji, T-107/01 R, Recueil, str. II-3193 , točki 52 in 53).
50Če bi bilo v obravnavani zadevi s sodbo v postopku v glavni stvari odločeno, da je Komisija, kot zatrjuje tožeča stranka, pristojna, da odredi ukrepe, določene v členu 8(4) in (5) Uredbe, bi morala Komisija, če bi v okviru pooblastila za nadzor, ki ji je dodeljeno glede koncentracij, menila, da je to nujno, sprejeti ukrepe za ponovno vzpostavitev, ki jih šteje za primerne, in sprejeti nujne ukrepe, potrebne za izvršitev sodbe Sodišča v skladu s členom 233 ES. Če bi sodnik, ki obravnava predlog za izdajo začasne odredbe, temu predlogu ugodil, bi to pomenilo sodno naložitev Komisiji, da izpelje natančno določene posledice iz odločbe o razglasitvi ničnosti, s čimer bi tak sklep presegel pooblastila Sodišča, ki jih ima v postopku v glavni stvari (sklep predsednika Sodišča z dne 16. januarja 2004 v zadevi Arizona Chemical proti Komisiji, T-369/03 R, Recueil, str. II-205 , točka 67).
51Komisija mora na podlagi sistema delitve pristojnosti, ki ga določata Pogodba ES in Uredba, če v okviru pooblastila za nadzor, ki ji je dodeljeno glede koncentracij, meni, da je to nujno, in še posebej na podlagi člena 8(4) in (5) Uredbe, sprejeti ukrepe za ponovno vzpostavitev, ki jih šteje za primerne. Iz tega sledi, da mora biti prvi predlog tožeče stranke, s katerim ta zasleduje izdajo sklepa predsednika, ki Komisiji nalaga uporabo člena 8(4) in (5) Uredbe na poseben način, zavržen kot nedopusten.
52Glede predloga tožeče stranke, da predsednik Sodišča sprejme sklep ali sklepe s podobnim učinkom zoper Komisijo in/ali Ryanair, ki se mu zdi ustrezen, Komisija poudarja, da ta predlog ni dovolj jasen in zato ni dopusten. Svojo trditev utemeljuje z ustaljeno sodno prakso Sodišča, da morajo biti predlogi za izdajo začasnih odredb na podlagi člena 243 ES jasni in določni (v zvezi s tem glej sklep predsednika Sodišča z dne 12. februarja 1996 v zadevi Lehrfreund proti Svetu in Komisiji, T-228/95 R, Recueil, str. II-111 , točka 58, in z dne 2. julija 2004 v zadevi Sumitomo Chemical proti Komisiji, T-78/04 R, ZOdl., str. II-2049 , v zvezi s tem vprašanjem potrjena v pritožbi v zadevi C-381/04 P, Recueil, neobjavljena v ZOdl.).
53Če se vsebina ukrepov, ki jih predlaga tožeča stranka, dovolj jasno loči od preostanka predloga, lahko sodišče, ki obravnava predlog, kljub temu sklene, da je zahteva jasna in določna po naravi in jo zato šteje za dopustno. Iz prve zahteve tožeče stranke v obravnavani zadevi izhaja, da želi doseči izdajo začasnih ukrepov, s katerimi bi se med drugim zagotovilo, da se do končne odločbe v zadevi med drugim ne uveljavljajo pravice Ryanaira kot imetnika kapitalskih deležev. Komisija je v točki 25 svojih stališč poudarila, da „kar tožeča stranka resnično želi, je preprečiti Ryanairu, da uveljavlja svoje manjšinske glasovalne pravice.“ Obseg ukrepov, ki jih v ta namen zahteva, jasno izhaja iz prvega predloga tožeče stranke. Zahteva za „kakršenkoli sklep ali sklepe s podobnim učinkom zoper Komisijo in/ali Ryanair, ki se zdijo ustrezni predsedniku,“ je v skladu z navedenim dovolj jasna, da zadosti pogojem, določenim v Poslovniku.
54Zahteva tožeče stranke je na podlagi zgoraj navedenega v obsegu, v katerem si dejansko prizadeva za izdajo sklepa predsednika Sodišča, naj Komisija izvaja diskrecijsko pravico na podlagi člena 8(4) in (5) na poseben način, nedopustna.
55V delu, v katerem si, po drugi strani, s predlogom prizadeva za izdajo sklepa predsednika, naslovljenega na intervenienta, Komisija navaja, da sodnik, ki obravnava predlog za izdajo začasne odredbe, odredbe ne more nasloviti na posameznike, ki niso stranke v sporu, da se Ryanair ne bi smel šteti za stranko spora, in da v skladu s tem nanj ne sme biti naslovljena nobena začasna odredba. Komisija poleg tega za primer, če bi se Ryanair zaradi statusa „intervenienta“ štel za stranko postopka, s sklicevanjem na ustaljeno sodno prakso Sodišča navaja, da kjer uporabljeni začasni ukrepi resno vplivajo na pravice in interese tretjih, ki bi bili v tej zadevi drugi delničarji Aer Lingus, ki niso mogli izraziti svojih stališč, ker niso stranke postopka, se ti ukrepi lahko upravičijo le, če se izkaže, da bi bila brez njih tožeča stranka izpostavljena položaju, ki bi ogrozil njen obstoj (sklep predsednika Sodišča z dne 6. julija 1993 v zadevi Comité Central d’Entreprise de la SA Vittel in Comité d’Etablissement de Pierval proti Komisiji, T-12/93 R, Recueil, str. II-785 , točka 20).
56Poudariti je treba, da člen 243 ES jasno določa, da „Sodišče lahko v vseh pri njem vloženih zadevah sprejme potrebne začasne odredbe“. Očitno je namen tako širokega besedila podeliti sodniku, ki obravnava predlog za izdajo začasne odredbe, zadostno pooblastilo, da odredi vsak ukrep, za katerega meni, da je nujen za zagotovitev polne učinkovitosti prihodnje dokončne odločbe, da bi se izognilo praznini v pravnem varstvu, ki ga zagotavlja sodišče Skupnosti (glej sklep predsednika Sodišča z dne 2001 v zadevi Komisija proti NALOO, C-180/01 P(R), Recueil, str. I-5737 , točka 52, in tam navedena sodna praksa). Za zagotovitev polne učinkovitosti člena 243 ES torej ni mogoče izključiti, da lahko sodnik, ki obravnava predlog, sklepe naslovi neposredno na tretje, če je to potrebno. V tej zvezi se mora taka splošna diskrecijska pravica uveljavljati z upoštevanjem postopkovnih pravic, še posebej pravice biti zaslišan naslovnikov začasnih odredb in strank, na katere začasne odredbe neposredno vplivajo. Seveda bo moral sodnik, ki obravnava predlog, v zadevah te vrste pri odločanju, ali bo odobril zahtevano začasno odredbo, poleg tega upoštevati tako moč fumus boni iuris kot tudi grozečo resno in nepopravljivo škodo, ki lahko nastane v določeni zadevi. Tudi če tretji med postopkom za izdajo začasne odredbe še ni imel možnosti biti zaslišan, ni mogoče izključiti, da se mu v izjemnih okoliščinah in ob upoštevanju začasnosti začasnega ukrepa naloži začasen ukrep, če se izkaže, da bi bila tožeča stranka brez takega ukrepa izpostavljena položaju, ki lahko ogrozi njen obstoj.
57Ryanairu je bilo s sklepom predsednika z dne 7. decembra 2007 dovoljeno, da intervenira v obravnavanem postopku in je predložil stališča 19. decembra 2007. Poleg tega je imel Ryanair, kot tudi druge stranke obravnavnega postopka, končno tudi možnost, da poda stališča na ustni obravnavi. Ryanairova stališča so bila torej v obravnavanem postopku upoštevana.
58Iz navedenega izhaja, da je zahteva za kakršenkoli sklep ali sklepe s podobnim učinkom zoper Ryanair, ki se zdijo predsedniku ustrezni, dopustna.
59Tega sklepa ne more spremeniti trditev Komisije, da bi začasna odredba, ki bi zadržala pravice Ryanaira, ki izhajajo iz njegovega kapitalskega deleža v Aer Lingus, vplivala na tretje, zlasti druge delničarje Aer Lingus, in da ni mogoče odobriti nobenega sklepa, ki bi vplival na druge stranke, ker te v tem postopku niso bile zaslišane. V zvezi s tem je treba poudariti, da so na podlagi zgoraj navedenega široka pooblastila sodnika, ki obravnava predlog za izdajo začasne odredbe, omejena le, če gre za vpliv na pravice in interese tretjih v zadevah, v katerih so lahko te pravice in interesi resno prizadeti (sklep predsednika Sodišča v zadevi Comité Central d’Entreprise de la SA Vittel in Comité d’Etablissement de Pierval proti Komisiji, T-12/93 R, navedena v točki 54 zgoraj, točka 20). Če pa bi bili pravice in interesi tretjih lahko resno prizadeti z zahtevanimi začasnimi ukrepi, se ti lahko odobrijo, „če se izkaže, da bi bila tožeča stranka brez njih izpostavljena položaju, ki lahko ogrozi njen obstoj“ (sklep predsednika Sodišča v zadevi Comité Central d’Entreprise de la SA Vittel in Comité d’Etablissement de Pierval proti Komisiji, T-12/93 R, navedena v točki 55 zgoraj, točka 20, in tam navedena sodna praksa). Sodišče, ki obravnava predlog za izdajo začasne odredbe, opravi to presojo, ko tehta različne interese v zadevi. Zato ni mogoče izključiti, da se v tem postopku lahko odobrijo začasni ukrepi, če so izpolnjeni vsi veljavni pogoji, kljub možnemu vplivu na pravice in interese drugih delničarjev Aer Lingus.
Utemeljenost
60Tožeča stranka navaja, da spodaj navedeni dejanski in pravni elementi dokazujejo, da obstaja resen spor glede pravilnosti razlage člena 8(4) in (5) s strani Komisije v izpodbijani odločbi.
61Najprej tožeča stranka ugovarja trditvi v točki 12 izpodbijane odločbe, v skladu s katero „negativnih učinkov ne more biti, ker Ryanair ni pridobil in ne more pridobiti nadzora nad Aer Lingus“. Ta trditev je po mnenju tožeče stranke v nasprotju z dejanskim stanjem, zdravo ekonomsko teorijo in prejšnjimi odločbami Komisije.
62Glede prve trditve tožeča stranka poudarja, da je Ryanair uporabil svoj delež za pridobitev dostopa do zaupnih strateških načrtov Aer Lingus, preprečil posebne sklepe, ki bi Aer Lingus pomagali pri zbiranju kapitala in/ali nabavah, zahteval dve izredni skupščini delničarjev, katerih cilj je bil sprememba strateških odločitev Aer Lingus, in direktorjem Aer Lingus grozil s tožbo zaradi kršitev njihovih statutarnih dolžnosti do Ryanaira kot delničarja.
63Navedeno je, kot navaja tožeča stranka, motilo vodstvo Aer Lingus, zapletlo družbo v nasprotovanja in pravne spore z Ryanairom in tako neizogibno Aer Lingus oslabilo kot učinkovitega konkurenta Ryanaira.
64Glede druge trditve tožeča stranka navaja, da zdrava ekonomska načela kažejo, da imetniki manjšinskih deležev, kakršnega ima Ryanair v Aer Lingus, izkrivljajo konkurenco med udeleženimi družbami. Še posebej, ker Ryanair kot delničar Aer Lingusa, ki ima pravico do deleža dobička Aer Lingus, nima vzpodbud, da bi bil konkurenčen Aer Lingus, saj je glede čim večjega povečanja vrednosti njegovega deleža in zagotavljanja dobičkonosnosti Aer Lingus pri njem podan konflikt interesov. Deleži, kakršnega ima Ryanair, po mnenju Aer Lingus bistveno prispevajo k protikonkurenčnim izidom.
65Glede tretje trditve se tožeča stranka v podporo svojim zahtevkom opira na odločbo Komisije v zadevi Tetra Laval/Sidel in v zadevi Schneider/Legrand.
66V teh dveh odločbah je Komisija sklenila, da bi v posebnih okoliščinah pridržanje manjšinskega deleža preprečilo vzpostavitev pogojev učinkovite konkurence in bi imelo nesorazmeren vpliv na ciljno družbo.
67Drugič, po navedbah tožeče stranke je razlaga člena 8(4) in (5) s strani Komisije nepravilna. Kot navaja tožeča stranka, je Komisija zavzela pristop, ki sledi golemu besedilu, medtem ko je širša razlaga bolj skladna z namenom Uredbe.
68Po trditvah tožeče stranke sta v zadevi Kali und Salz (sodba z dne 31. maja 1998 v združenih zadevah Francija in drugi proti Komisiji, C-68/94 in C-30/95, Recueil, str. I-1375 ) Sodišče, v zadevi Gencor (sodba z dne 25. marca 1999 v zadevi Gencor proti Komisiji, T-102/96, Recueil, str. II-753 ) pa Sodišče prve stopnje soočeni z dvema možnima razlagama drugih določb Uredbe, kot so sedaj obravnavane, navedli, da bi ožja razlaga delno odvzela učinek Uredbi, medtem ko je širši vidik skladen z njenim besedilom, čeprav ni izrecno naveden.
69V isti smeri tožeča stranka trdi, da je naravni pomen člena 8(4) in (5) skladen z uporabo pooblastil, določenih v navedenih členih, v zvezi z imetniki manjšinskega deleža, kot je Ryanairov, medtem ko razlaga, ki jo je uporabila Komisija, pusti Skupnost nemočno ob izkrivljanju konkurence, ki jo ustvari Ryanairov manjšinski delež, ki je bil pridobljen kot del prepovedane koncentracije in zato ni skladen z namenom Uredbe.
70Tožeča stranka zlasti poudarja, da razlaga Komisije ne upošteva sledečih uvodnih izjav preambule Uredbe: 2, 5, 7, 8, 14, 20 in 23.
71Komisija je glede člena 8(4) v točki 10 izpodbijane odločbe, namesto da bi jo vodile uvodne izjave preambule Uredbe, zavzela pristop, ki sledi golemu besedilu, in zavzela stališče, da „koncentracija, ki se presoja v obravnavanem primeru, ni bila izvedena“ in da „transakcij, ki so bile opravljene med postopkom Komisije, zato ni mogoče šteti kot del izvedene koncentracije“.
72Prva napaka, ki jo je po mnenju tožeče stranke storila Komisija, je bila, da je upoštevala „transakcije“, ki bi jih morala obravnavati drugače kot koncentracijo, ki se je presojala v odločbi o prepovedi. Kot navaja tožeča stranka, iz točke 12 odločbe o prepovedi izhaja, da so tam navedene različne „transakcije“ sestavni del prepovedane koncentracije. Zato je po mnenju tožeče stranke Komisija, ki je v svoji odločbi z dne 20. decembra 2006 že priznala, da so take transakcije in javna ponudba del ene koncentracije v smislu člena 3 Uredbe, napačno opredelila koncentracijo, za katero velja člen 8(4). Dve zahtevi morata biti izpolnjeni, da se lahko uporabi člen 8(4): koncentracija mora obstajati in mora biti razglašena za nezdružljivo s skupnim trgom.
73Po mnenju tožeče stranke je ob izpolnjenem drugem pogoju glavno vprašanje, ali je bila tako opredeljena koncentracija izvedena. V zvezi s tem tožeča stranka trdi, da Komisija narobe enači pomen pojma „izvedena“ v členu 8(4)(a) s pojmom „pridobiti nadzor“ v smislu člena 3(2) Uredbe. Člen 8(4)(a) se po mnenju tožeče stranke ne nanaša na „pridobitev nadzora“ in preprosto uporabi besedo „izvedena“. Če koncentracija nikoli ni bila popolnoma izpeljana, ker jo je Komisija preprečila, to po mnenju tožeče stranke ne pomeni, da koncentracija ni bila izvedena, čeprav le delno, s transakcijami, navedenimi v točki 12 odločbe o prepovedi.
74Tožeča stranka si je v podporo tej trditvi na ustni obravnavi prizadevala predložiti kot nov dokaz izjave Komisije za javnost, ki po navedbah tožeče stranke dokazujejo, da je običajna praksa Komisije, da šteje ukrepe, s katerimi se ne pride do nadzora, kot „izvedbo“. Tožeča stranka trdi, da zgoraj navedeni dokumenti dokazujejo, da je Komisija v preteklosti izvajala nenapovedane preglede, da bi preverila, ali so v nasprotju s členom 7(1) Uredbe stranke koncentracije izvedle pridobitev, ki je bila predmet pregleda Komisije.
75Tretjič, tožeča stranka predlaga, da je pravna podlaga člen 7 Uredbe. Na podlagi člena 7(1) se koncentracija z razsežnostmi Skupnosti ne izvede, dokler ni razglašena za združljivo s skupnim trgom. Člen 7(2) določa, da člen 7(1) ne preprečuje izvedbe javne ponudbe ali več transakcij z vrednostnimi papirji pod pogojem, da se koncentracija priglasi Komisiji in da pridobitelj ne uveljavlja glasovalnih pravic, ki izhajajo iz pridobljenih vrednostnih papirjev, razen na podlagi izjeme, ki jo Komisija podeli v skladu s členom 7(3).
76Tožeča stranka navaja, da je treba z odstavkoma 1 in 2 člena 7, če se razlagata skupaj, Ryanairu preprečiti, da uveljavlja svoje glasovalne pravice, razen v skladu z izjemo, ki jo podeli Komisija v skladu z odstavkom 3.
77Komisija navaja, da tožeča stranka ni izkazala fumus boni iuris , ki bi opravičil odobritev zahtevanih začasnih ukrepov. Najprej Komisija kot izhodišče pripominja, da se Uredba uporablja le za koncentracije v smislu člena 3 in ne za pridobitev manjšinskega deleža, ki ne omogoča nadzora v smislu člena 3(2), to je odločilnega vpliva, in da ni sporno, da Ryanairu njegov delež v Aer Lingus ne daje nadzora nad to družbo.
78Drugič, Komisija trdi, da opredelitev posamičnih transakcij kot del ene koncentracije zagotavlja, da se vse transakcije priglasijo Komisiji skupaj, in varuje načelo „vse na enem mestu“. Vendar pa to Komisiji po njenem mnenju ne daje pristojnosti, da nadzira imetnike manjšinskih deležev kot take.
79Tretjič, Komisija navaja, da po tem, ko se koncentracija, opredeljena v upravnem postopku razdeli, člen 21(3) Uredbe državam članicam ne preprečuje več, da nacionalno zakonodajo o konkurenci uporabijo za imetnike manjšinskih deležev.
80Četrtič, v zvezi s teleološko razlago zadevnih določb Komisija poudarja, da je Aer Lingusova razlaga teh določb v nasprotju s splošnim namenom Uredbe, to je nadzorom koncentracij v smislu člena 3.
81Končno, Komisija navaja, da njene prejšnje odločbe na podlagi člena 8(4) Uredbe ne podpirajo trditve Aer Lingus, da bi bila koncentracija lahko izvedena, ne da bi bil pridobljen nadzor, saj je bil v vseh prejšnjih zadevah nazor pridobljen.
82Tožeča stranka v bistvu poudarja, da je Komisija napačno zavrnila ukrepanje na podlagi člena 8(4) in (5) Uredbe zoper Ryanairovo imetništvo manjšinskega deleža v Aer Lingus. V zvezi s tem Aer Lingus ugovarja, da ima zadevni manjšinski delež precejšnje negativne učinke na konkurenco, in poudarja, da je Komisija napačno sklepala, da v tej zadevi nima pooblastila, da ukrepa na podlagi člena 8(4) in (5).
83Glede prvega ugovora tožeče stranke v zvezi s trditvijo v točki 12 izpodbijane odločbe, da „negativnih učinkov ne more biti, ker Ryanair ni pridobil in ne more pridobiti nadzora nad Aer Lingus“, iz natančnejše razlage izpodbijane odločbe jasno izhaja, da je ta trditev vzeta iz sobesedila, da ni bila temelj za odločitev Komisije, da ne sprejme ukrepov na podlagi člena 8(4) in (5), ki jih je zahtevala tožeča stranka, in zato ni pomembna za namene tega postopka. Po navedbah Komisije je smisel izpodbijane odločbe očitno, da v nastalih okoliščinah ni bila izvedena nobena koncentracija in da zato Komisija nima pooblastila, da v zvezi z zadevnim imetništvom manjšinskega deleža sprejme ukrepe na podlagi člena 8(4) in (5), ne glede na to, ali bi tako imetništvo manjšinskega deleža lahko sprožilo pomisleke z vidika konkurence.
84Iz navedenega izhaja, da nadaljnja obravnava trditev tožeče stranke, ki jih navaja v utemeljitev prvega predloga, in sicer tistih, katerih namen je dokazati, da je ta predlog v skladu z dejanskim stanjem zadeve, „zdravo ekonomsko teorijo“ in prejšnjimi odločbami Komisije, ni potrebna.
85Glavno vprašanje, ki ga mora obravnavati predsednik v sedanjem postopku za izdajo začasne odredbe glede zahteve po fumus boni iuris , je na podlagi trditev strank, kot so navedene zgoraj in so bile obravnavane med ustno obravnavo, ali je tožeča stranka na prvi pogled zadostno dokazala, da je Komisija izraz „izvedena“ v členu 8 napačno razlagala, kot da pomeni pridobitev nadzora, in da bi se morala po drugi strani zahteva po „izvedbi“ razlagati tako, da bi ji zadostilo vsako dejanje ali ukrep, ki bi ga z namenom izpeljave koncentracije izvedla priglasitvena stranka. Z drugimi besedami, vprašanje je, ali „delna izvedba“ ali izvedba kateregakoli elementa, ki skupaj tvorijo eno priglašeno koncentracijo, lahko pomeni „izvedbo“ te koncentracije in aktivira pooblastilo Komisije na podlagi člena 8(4) in (5).
86V podporo svoji razlagi člena 8(4) in (5) navaja Aer Lingus sodno prakso sodišča Skupnosti (točka 68 zgoraj), v kateri sta Sodišče in Sodišče prve stopnje sklenili, da se mora v primeru soočenja z dvema možnima razlagama Uredbe sprejeti razlaga, ki bolje izraža namen Uredbe.
87V zvezi s sodno prakso, na katero se opira tožeča stranka, moram poudariti, da je v sodbi Kali und Salz Sodišče, v sodbi Gencor pa Sodišče prve stopnje navedlo, da se morajo zadevne določbe Uredbe razlagati v zvezi z namenom Uredbe, saj natančnega obsega zadevnih določb ni mogoče dokončno ugotoviti le na podlagi njihovega besedila (Kali und Salz, točka 168, in Gencor, točka 148).
88V skladu s tem je najprej nujno, da se pred izvedbo analize člena 8(4) in (5) v zvezi z namenom Uredbe ugotovi, ali besedilo zadevnih določb ni dovolj jasno in dopušča dve različni razlagi, ki ju predlaga tožeča stranka.
89V zvezi s tem moram najprej navesti, da lahko opredelitev angleškega pojma „implementation“ („izvedba“) pomeni tako, da „je bil dosežen določen cilj“, kot tudi „uresničiti“ in zato lahko načeloma ustvari zmedo glede natančnega obsega določb člena 8(4) in (5). Čeprav bi uporaba preteklika v izrazu „že izvedena“ v členu 8(4)(a) in (5)(c) Uredbe lahko kazala na to, da se ta izraz nanaša na „je bil dosežen določen cilj“, ta pomislek ne more zadostovati, da bi se, tudi zgolj na prvi pogled, ugotovil obseg pooblastil Komisije na podlagi člena 8 Uredbe.
90Vendar pa zaradi potrebe po enotni razlagi pravil Skupnosti posameznega dela zakonodaje v skladu z ustaljeno sodno prakso ni mogoče obravnavati ločeno in se v primeru dvoma zahteva, naj se razlaga in uporablja z vidika različic v drugih uradnih jezikih (glej sodbo z dne 17. oktobra 1996 v zadevi Lubella, C-64/95, Recueil, str. I-5105 , točka 17, in tam navedena sodna praksa). V skladu s tem je treba zagotoviti, da angleška različica člena 8(4) in (5) Uredbe zadevnemu izrazu ne daje drugačnega pomena, kot ga ima v drugih jezikovnih različicah, pri čemer je treba tak izraz razlagati in uporabljati z vidika različic v drugih uradnih jezikih (s tem v zvezi glej sodbo z dne 27. februarja 1997 v zadevi Ebony Maritime in Loten Navigation, C-177/95, Recueil, str. I-1111 , točke od 29 do 31). V zvezi s tem je treba navesti, da je izraz „has already been implemented“ v francoski različici člena 8(4) „a déjà été réalisée“, v italijanski različici „è già stata realizzata“ in v nemški različici „vollzogen wurde“. Način, na katerega je pojem „implemented“ („izveden“) določen v vzorcu drugih uradnih jezikov, analiziranem zgoraj, kaže, da vsebuje opredelitev „implemented“, kot je navedena v členih 8(4) in 8(5), na prvi pogled polno izpolnitev koncentracije.
91Drugič, ta sklep se lahko na prvi pogled potrdi s primerjavo francoske različice člena 8(4) in (5) s francosko različico druge zakonodaje Skupnosti, v kateri pojem „implementation“ jasno označuje „uresničiti“ in ne „dejanja za dosego določenega cilja“. Primer take uporabe pojma „implementation“ najdemo v uvodni izjavi 3 preambule Uredbe Komisije (ES) št. 794/2004 z dne 21. aprila 2004 o izvajanju Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 93 Pogodbe ES, ki določa, da „[…] Such simplified arrangements should only be accepted if the Commission has been regularly informed on the implementation of the existing aid concerned.“ („To poenostavljeno ureditev je treba dopustiti le, če je Komisija redno obveščena o izvajanju dejanske zadevne pomoči.“). Pojem „implementation“ v tej zadevi se v francoski različici uvodne izjave 3 pojavi kot „mise en oeuvre“ in ne kot „réalisation“.
92Tretjič, upoštevati je treba, da lahko Komisija, ko se aktivirajo njena pooblastila na podlagi člena 8(4), od udeleženih podjetij zahteva, naj „prenehajo koncentracijo“, izraz, ki na prvi pogled nakazuje na obstoj koncentracije, kot je opredeljena v členu 3 Uredbe, in torej pridobitev nadzora. V zvezi s tem moram navesti, da v obravnavani zadevi ni sporno, da Ryanair prek svojega manjšinskega deleža v Aer Lingus ne more uresničevati pravnega ali dejanskega nadzora nad tožečo stranko.
93Brez natančnejše razprave o trditvah tožeče stranke glede namena Uredbe se na podlagi navedenega lahko sklene, da tožeči stranki ni uspelo dokazati obstoja fumus boni iuris .
94Tega sklepa ne more postaviti pod vprašaj ugovor tožeče stranke, da Komisija meni, da člen 7(1) izključuje delne izvršitve, tudi v zvezi z ukrepi, ki ne prenašajo nadzora, in strankam nakazuje, naj se vzdržijo takih ukrepov. Komisija je na obravnavi potrdila, da je glede razprav s strankami priglasitve sprejela politiko, da od pridobitelja zahteva, naj se do konca postopka vzdrži uveljavljanja vseh glasovalnih pravic, čeprav ni nikoli sprejela uradnega stališča glede vprašanja, ali člen 7 preprečuje pridobivanje manjšinskih deležev. V zvezi s tem je treba najprej poudariti, da je na podlagi delitve pristojnosti, o kateri se razpravlja v točki 42 zgoraj, razlaga prava Skupnosti posebna pravica Sodišča in ne Komisije, in da skladno s tem praksa Komisije, čeprav na splošno vplivna in pomembna za določanje, ali se kakšno zakonito pričakovanje lahko upraviči, ni odločilna za obravnavane namene. Drugič, kot je na obravnavi izpostavila Komisija, bi ta institucija še vedno ravnala zakonito, če bi od strank zahtevala, naj ne ukrepajo na način, ki bi povzročil spremembo nadzora, tudi če bi člen 7(1) Uredbe razlagali tako, da prepoveduje le spremembo nadzora do odločitve Komisije v presoji, ne pa tudi ukrepov, ki ne spreminjajo nadzora, kot je uveljavljanje glasovalnih pravic, ki izhajajo iz imetništva manjšinskega deleža, bi ob upoštevanju strogih časovnih omejitev, v okviru katerih mora Komisija pregledati priglašeno koncentracijo in kombinacije dejavnikov, ki bi v vsaki zadevi lahko ustvarile nadzor. Čeprav to na prvi pogled ni zahteva, ki izhaja iz Uredbe, pa bi lahko stranke priglasitve štele za prednost, da z izpolnitvijo take zahteve pospešijo upravni postopek Komisije in se s tem izognejo tveganju, da bi Komisija lahko sklenila, da se mora zaradi potrditve, da ukrepi, ki so jih izvedle stranke priglasitve, dejansko ne ustvarijo spremembe nadzora, nujno izvesti pregled v prostorih strank.
95V zvezi z izjavami za javnost, ki po navedbah tožeče stranke dokazujejo, da je običajna praksa Komisije, da ukrepe, s katerimi se ne pridobi nadzor, obravnava kot „izvedbo“, moram na začetku navesti, da tožeča stranka ni podala nobenega pojasnila, zakaj ji zadevne izjave za javnost, ena od njih izvira iz leta 1997, niso bile na razpolago v času, ko je vložila predlog, in zakaj jih je morala predložiti tako pozno v postopku. Neodvisno od tega, ali je ta zapozneli dokaz dopusten ali ne, zadostuje, da navedem, da ta dokaz ni odločilen glede pomena izraza „izvedba“. Zlasti se zdi, da podatki, ki jih vsebujejo obravnavane izjave za javnost, ne vplivajo na zgornje preudarke.
96Pooblaščenec intervenienta je porabo časa Sodišča, ki jo je zaradi predložitve zapoznelega dokaza povzročila tožeča stranka, na obravnavi opredelil, kot da meji na žalitev Sodišča. Ne da bi moral odločiti o tej resni obtožbi, predsednik ugotavlja, da ta dokaz v vsakem primeru ni odločilen in da se lahko tudi v tem smislu sklene, da tožeča stranka ni dokazala obstoja fumus boni iuris .
97V okviru prvega predloga, to je, da Ryanairov delež v Aer Lingus sproža resne pomisleke z vidika konkurence, je tožeča stranka navajala, da je zavrnitev Komisije, da sprejme ukrepe na podlagi člena 8(4), da od Ryanaira zahteva odsvojitev manjšinskega deleža, v nasprotju s predhodnimi odločbami Komisije in se je zlasti sklicevala na odločbe Komisije v zadevah Tetra Laval/Sidel in Schneider/Legrand. V zvezi s tem je treba zaradi popolnosti poudariti, da tudi ta dokaz ne more spremeniti zgornjih ugotovitev. Posebej za namene sedanjega postopka ni pomembno, da je Komisija v zadevah Tetra Laval/Sidel in Schneider/Legrand ugotovila, da bi zadržanje manjšinskega deleža v ciljni družbi oviralo vzpostavitev učinkovite konkurence in je zato odredila odsvojitev vseh pridobljenih delnic. Res je v skladu z zgornjimi ugotovitvami, da so bila pooblastila Komisije v teh zadevah aktivirana z „izvedbo“ transakcije, z drugimi besedami s spremembo nadzora. Po aktiviranju pooblastil Komisije je bila ta upravičena, kot posebej določa člen 8(4), da „od udeleženih podjetij zahteva prenehanje koncentracije, zlasti na način prenehanja združitve ali odsvojitve vseh pridobljenih delnic ali premoženja, tako da se ponovno vzpostavi stanje, ki je obstajalo pred izvedbo koncentracije“.
98Glede trditve tožeče stranke, ki se opira na člen 7, to je, da lahko Ryanair, ker predlagana pridobitev še ni bila razglašena za združljivo s skupnim trgom, pridobi vrednostne papirje ali izvede javno ponudbo v smislu priglašene transakcije, samo če ne uveljavlja glasovalnih pravic, ki izhajajo iz pridobljenih vrednostnih papirjev, razen na podlagi izjeme Komisije, zadošča navedba, da mora razlaga pojma „izvedba“ smiselno veljati za trditve tožeče stranke v zvezi s členom 7.
99Glede na navedeno, tudi glede na ta pravni temelj, Aer Lingus ni dokazala obstoja fumus boni iuris .
100Končno, tožeča stranka navaja, da razlaga člena 8(4) in (5), ki jo je sprejela Komisija, v zvezi s členom 21(3), ki državam članicam prepoveduje uporabo svojega nacionalnega prava o konkurenci za vsako koncentracijo z razsežnostmi Skupnosti, povzroča praznino, ki ni skladna s ciljem Uredbe. S tega vidika je treba najprej navesti, da se enak scenarij dejanskega stanja, v katerem ima podjetje manjšinski delež v konkurentu, ki mu ne daje nadzora, pri čemer bi konkurent lahko menil, da zadevni manjšinski delež škoduje konkurenci, lahko prav dobro uresniči v primerih, ko manjšinski delež ni pridobljen v okoliščinah koncentracije. Po tem scenariju se Uredba očitno ne bi uporabila in nezmožnosti Komisije, da na podlagi člena 8(4) in (5) Uredbe temeljito preuči zadevne manjšinske deleže, očitno ne bi imeli za praznino glede možnosti Skupnosti, da zagotovi neizkrivljeno konkurenco.
101Glede učinkovanja člena 21 bi morali najprej poudariti, da se mora člen 21(3) razlagati skupaj s členom 21(1). Člen 21(1) določa, da se samo ta uredba uporablja za koncentracije, ki imajo razsežnosti Skupnosti, kakor so opredeljene v členu 3 Uredbe. S tega vidika v okoliščinah, kakršne so v tej zadevi, kjer je bila koncentracija priglašena in jo je Komisija razglasila za nezdružljivo s skupnim trgom, zaradi česar je bila javna ponudba umaknjena, ne obstoji koncentracija z razsežnostmi Skupnosti, kot je opredeljena v členu 3. Prav tako ne morejo stranke v teh okoliščinah pričakovati koncentracije z razsežnostmi Skupnosti, ker bi taka koncentracija kršila sedanjo odločbo Komisije. Kot navaja Komisija v pisnih stališčih, na tej podlagi ni mogoče na prvi pogled reči, da se uporablja člen 21(3), ker ni obstoječe ali pričakovane koncentracije, za katero bi se morala uporabiti samo Uredba. Preostali manjšinski delež, ki na prvi pogled ni več povezan s pridobitvijo nadzora, preneha biti del „koncentracije“ in je zunaj področja uporabe Uredbe. Člen 21, katerega namen je na podlagi uvodne izjave 8 Uredbe zagotoviti, da koncentracije, ki povzročajo bistvene strukturne spremembe, obravnava izključno Komisija ob uporabi načela „vse na enem mestu“, načeloma ne preprečuje nacionalnim organom, pristojnim za konkurenco, in nacionalnim sodiščem, da v teh okoliščinah uporabijo nacionalno pravo o konkurenci.
102S tega vidika ni bistvenega pomena, da se odločba Komisije, s katero je bila koncentracija razglašena za nezdružljivo s skupnim trgom, izpodbija pri Sodišču prve stopnje, ker na podlagi člena 242 ES tožbe, vložene pri Sodišču, nimajo odložilnega učinka. Poleg tega, če bi kakršnikoli pomisleki o ekonomičnosti postopka nacionalne organe, pristojne za konkurenco, odvrnili od sprejetja dokončnih ukrepov, bi morali ti organi sprejeti začasne ukrepe za rešitev vsakega problema, ki bi ga lahko ugotovili, dokler to Sodišče ne bi izdalo sodbe.
103Poleg tega je treba glede obstoja pravne praznine izpostaviti, da medtem ko manjšinskega deleža zadevne vrste na prvi pogled Uredba ne more urejati, pa je mogoče predvidevati, da bi Komisija za ravnanje udeleženih podjetij po pridobitvi manjšinskega deleža lahko uporabila določbe Pogodbe ES o konkurenci, zlasti člena 81 ES in 82 ES. V zvezi s tem je treba spomniti, da ima Komisija na podlagi člena 7(1) Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 ( UL 2003, L 1, str. 1 ), če ugotovi, da gre za kršitev člena 81 ES ali člena 82 ES, pooblastilo, da naloži „vse izravnalne ali strukturne ukrepe, ki so sorazmerni storjeni kršitvi in potrebni za njeno učinkovito odpravo“.
104Čeprav se morda na prvi pogled člen 81 ES težko uporabi v primerih, kot je obravnavani, v katerih zadevna kršitev izhaja iz pridobitve delnic na trgu in je zato morda težko izkazati soglasje volj, bi lahko tožeča stranka od Komisije zahtevala, naj začne postopek na podlagi člena 82 ES, če meni, da Ryanair uživa prevladujoči položaj na enem ali več trgih in ta prevladujoči položaj zlorablja z vmešavanjem v poslovno strategijo neposrednega konkurenta in/ali z izkoriščanjem svojega manjšinskega deleža v neposrednem konkurentu, da bi oslabil njegov položaj.
105Primerno je še poudariti, da ta scenarij velja za zadeve, kot je obravnavana, v katerih se vse stranke strinjajo, da se ni zgodila nobena sprememba nadzora v skladu z Uredbo. Vendar pa bi se člen 8(4) in (5) lahko uporabil, če bi se pozneje ugotovilo, da Ryanair ima ali je pridobil nadzor nad Aer Lingus zaradi svojega manjšinskega deleža.
106V skladu s tem je, tudi v zvezi s tem pravnim razlogom glede obstoja praznine, ki ni skladna s ciljem Uredbe, mogoče ugotoviti, da tožeča stranka ni dokazala obstoja fumus boni iuris .
107Iz navedenega izhaja, da tožeča stranka ni dokazala obstoja fumus boni iuris .
108Tožeča stranka je prepričana, da je pogoj glede nujnosti v tej zadevi izpolnjen, zlasti ker obstoji tveganje, da bi lahko Ryanair kadarkoli vsilil Aer Lingus svojo voljo.
109Tožeča stranka navaja najprej, da ima Ryanair že na podlagi sedanje strukture delničarjev moč, da prepreči sprejetje posebnih sklepov, ki zahtevajo 75-odstotno večino. Dalje navaja, da je Ryanair svoj manjšinski delež v Aer Lingus že uporabil, da je preprečil sprejetje predloga za posebni sklep, ki bi Aer Lingus pooblastil, da izda dodatne delnice, ki ustrezajo do 5 % njegovega delniškega kapitala, ne da bi moral te delnice najprej ponuditi sedanjim delničarjem.
110Drugič, Ryanairov vpliv je pri glasovanju o običajnih sklepih iz številnih razlogov dejansko bolj pomemben kot vpliv, ki mu ga daje njegov delež. Ob predpostavki, da na skupščini delničarjev glasuje le kakih 80 % delnic Aer Lingus, kar je po navedbah tožeče stranke verjetna udeležba glede na udeležbo na prvi in do sedaj edini skupščini delničarjev Aer Lingus, se Ryanairov dejanski glasovalni vpliv nagiba k 40 %. Ta vpliv pa je še večji, ker je Ryanair največji delničar Aer Lingus z zelo pomembnim letalskim znanjem in izkušnjami in lahko po navedbah tožeče stranke potencialno zelo pomembno vpliva na druge delničarje.
111Tretjič, tožeča stranka zatrjuje, da obstaja možnost, da se irska vlada, ki je drugi največji delničar Aer Lingus, vzdrži sklepov delničarjev, ki vplivajo na strateško usmeritev družbe. Poleg tega lahko nastanejo okoliščine, v katerih se bo morala irska vlada vzdržati glasovanja, na primer, če bo stranka posla. Kot navaja tožeča stranka, se to lahko zgodi v primeru, ko bo Aer Lingus nameravala skleniti sporazum z upravo dublinskega letališča, ki je v lasti države, da bi na primer obnovila prostore sedeža Aer Lingus. Ryanairov delničarski delež bi v teh okoliščinah dejansko predstavljal več kot 50 % glasov, ki bodo verjetno sodelovali pri glasovanju.
112Aer Lingus tudi izpostavlja številne primere okoliščin, v katerih bi Ryanair z izkoriščanjem zgoraj navedenih scenarijev lahko posegel v poslovanje Aer Lingus. Ryanair bi še posebej lahko uporabil svoj delež v Aer Lingus za pospešitev svoje kampanje zoper izgradnjo terminala 2 dublinskega letališča, ki je po navedbah tožeče stranke bistven za širitvene načrte Aer Lingus. Enako bi lahko Ryanair, glede na njegovo preferenco do Boeingovih letal, posegel v načrte Aer Lingus za nakup Airbusovega letala. Aer Lingus je v svojih pisanjih sporočil anamero Ryanaira, da poseže v odločitev uprave Aer Lingus, da opusti številne povezave in odpre nove. Na obravnavi je bilo vendarle potrjeno, da so bili ti poskusi neuspešni. Škoda, ki bi nastala, ker bi bila zaradi Ryanairovega uresničevanja svojih glasovalnih pravic kot manjšinskega delničarja uprava Aer Lingus poražena glede vprašanja o poslovni politiki, bi bila po navedbah tožeče stranke resna in nepopravljiva, tako povzročene motnje poslovanja Aer Lingusov pa ne bi bilo mogoče popraviti niti s sodbo Sodišča v postopku v glavni stvari niti sicer.
113Tožeča stranka si je na ustni obravnavi prizadevala kot nov dokaz predložiti podatek, ki se med drugim nanaša na pogodbo z Airbusom za dostavo Airbusovega širokotrupnega letala, ki bi jo morali po navedbah tožeče stranke kmalu po obravnavi potrditi delničarji in ki je ključen vidik poslovne strategije Aer Lingus za izkoriščanje možnosti, ki jih daje ureditev Open Skies. Če delničarji Aer Lingus pobud uprave v zvezi s temi možnostmi ne bodo v kratkem odobrili, bo Aer Lingus utrpela resno in nepopravljivo škodo, saj ji po izdaji sodbe v postopku v glavni stvari te možnosti ne bodo več na voljo.
114Nazadnje tožeča stranka trdi, da bi moralo Sodišče v tej zadevi uporabiti „previdnostno načelo“, ker je po mnenju tožeče stranke Sodišče upravičeno, da zaščitne ukrepe sprejme, ne da bi čakalo nadaljnji dokaz o resničnosti tega tveganja, ko se enkrat dokaže, da obstaja pomembno tveganje, da bi Ryanair lahko povzročil ali prispeval k temu, da bo Aer Lingus utrpela resno ali nepopravljivo škodo.
115Komisija v svojih stališčih v bistvu navaja, da zahteva nujnosti ni izpolnjena.
116Nujnost predloga za izdajo začasne odredbe se mora v skladu z ustaljeno prakso presojati z vidika potrebe po začasni odredbi, da bi se izognilo resni in nepopravljivi škodi, ki bi lahko nastala stranki, ki predlaga ukrep. Ta stranka mora dokazati, da ne more čakati na izid postopka v glavni stvari, ne da bi utrpela tako škodo (glej sklep predsednika Sodišča z dne 15. novembra 2001 v zadevi Duales System Deutschland proti Komisiji, T-151/01 R, Recueil, str. II-3295 , točka 187, in tam navedena sodna praksa).
117Če je nastanek škode odvisen od številnih dejavnikov, zadostuje, da se škoda lahko predvidi z zadostno stopnjo verjetnosti (sklep predsednika Sodišča v zadevi Arizona Chemical in drugi proti Komisiji, T-369/03 R, naveden v točki 49 zgoraj, točka 71; v zvezi s tem glej tudi sklep Sodišča z dne 29. junija 1993 v zadevi Nemčija proti Svetu, C-280/93 R, Recueil, str. I-3667 , točke od 32 do 34, in sklep predsednika Sodišča z dne 14. decembra 1999 v zadevi HFB in drugi proti Komisiji, C-335/99 P(R), Recueil, str. I-8705 , točka 67). Vendar mora tožeča stranka še vedno dokazati dejstva, ki izkazujejo verjetnost resne in nepopravljive škode (zgoraj navedena sodba Arizona Chemical in drugi proti Komisiji, točka 72; v zvezi s tem glej tudi zgoraj navedeno sodbo HFB in drugi proti Komisiji, točka 67).
118V zvezi s tem je treba poudariti, da mora imeti sodnik, ki obravnava predlog, trdne dokaze za ugotovitev, ali je škoda, ki se je tožeča stranka boji, resna in nepopravljiva in je zato podlaga za odreditev začasnih ukrepov, ki mu omogočajo, da ugotovi natančne posledice, kakršne bi verjetno imel neobstoj predlaganih ukrepov za vsako od udeleženih podjetij.
119Predhodno moram poudariti, da je trditev tožeče stranke, da mora predsednik uporabiti „previdnostno načelo“ in da je Sodišče upravičeno, da uporabi „zaščitne ukrepe“, ne da bi moralo čakati na dokaz o resničnosti tveganja, ki ga zatrjuje tožeča stranka, v očitnem neskladju z načeli in sodno prakso, ki veljajo za predloge za izdajo začasnih odredb, in je ni mogoče sprejeti.
120Tožeča stranka v obravnavani zadevi navaja, da bi jo poseganje njenega delničarja in glavnega konkurenta Ryanaira v njene posle spravilo v izjemno težek položaj in da bi posledično utrpela škodo, ki bi bila resna in nepopravljiva. Tožeča stranka je zlasti navedla številne scenarije, v katerih bi Ryanair lahko vplival na izid glasovanja v zvezi s številnimi zadevami, ki so po mnenju tožeče stranke bistvene za širitvene načrte, ki jih je uprava Aer Lingus določila za to družbo.
121V zvezi s tem je treba predhodno poudariti, da tožeča stranka ne zatrjuje, da Ryanair lahko izvaja nadzor nad Aer Lingus. Glede na opredelitev nadzora v členu 3(2) ni mogoče šteti, da Ryanair „izvaja odločilen vpliv“ na Aer Lingus.
122Tožeča stranka niti v svojih pisanjih niti na obravnavi, ko ji je bila dana obširna priložnost, da predstavi svoj primer, ni zagotovila dovolj konkretnega dokaza glede vrste škode, ki bi lahko nastala Aer Lingus, verjetnosti, da bo ta škoda nastala, in tega, ali je ta škoda res resna in nepopravljiva. Tožeča stranka na primer ni zagotovila dovolj konkretnega dokaza, da bi se glede vsakega posameznega navedenega primera lahko med drugim ugotovilo, ali in kdaj mora biti glasovanje, zakaj se mora glasovanje izvesti pred izdajo odločbe v postopku v glavni stvari, zakaj bi lahko Ryanair sam v posebnih okoliščinah nasprotoval predlogu uprave ali izglasoval svoje sklepe. Poleg tega Aer Lingus ni zagotovila zadostnega dokaza, ki bi podprl njeno trditev, da bi bila povzročena škoda tako resna kot tudi nepopravljiva.
123Iz navedenega izhaja, da trditve, ki jih je predložila tožeča stranka, ostajajo hipotetične in neutemeljene izjave, ki ne izpolnjujejo pogoja, da je škoda predvidljiva z določeno stopnjo verjetnosti.
124Bolj natančno, najprej v zvezi s trditvijo, da ima Ryanair že na podlagi sedanje strukture delničarjev moč, da prepreči sprejetje posebnih sklepov, ki zahtevajo 75-odstotno večino, in je v enem primeru to že storil, Aer Lingus ni zagotovila konkretnega dokaza za to da je predvideno potrebno sprejetje kakšnega posebnega sklepa, še preden bo Sodišče izdalo odločbo v zadevi v glavni stvari. Aer Lingus tudi ni zagotovila konkretnega dokaza, ki z zahtevano stopnjo verjetnosti izkazuje, da bo Ryanair nasprotoval takemu domnevnemu posebnemu sklepu, in ni zagotovila nobenega konkretnega dokaza v podporo navedbi, da bi to nasprotovanje verjetno povzročilo resno in nepopravljivo škodo Aer Lingus. V zvezi s primerom edinega posebnega sklepa, ki mu je Ryanair do sedaj uspešno nasprotoval, pa Aer Lingus tudi ni zagotovila nobenega konkretnega dokaza v podporo navedbi, da bi neuspeh uprave pri odpravi predkupnih pravic delničarjev verjetno povzročil resno in nepopravljivo škodo Aer Lingus.
125Drugič, v zvezi s trditvijo Aer Lingus, da je Ryanairov vpliv pri glasovanju o običajnih sklepih dejansko bolj pomemben kot vpliv, ki mu ga daje njegov delež, je treba ponovno navesti, da tožeča stranka s to trditvijo ne navaja, da ima Ryanair de iure ali de facto nadzor. Aer Lingus tudi ni zagotovila konkretnega dokaza, ki bi dokazoval, da je predvideno potrebno sprejetje običajnega sklepa, še preden bo to Sodišče izdalo odločbo v zadevi v glavni stvari. Aer Lingus ni zagotovila niti nobenega konkretnega dokaza v podporo navedbi, da bi tako nasprotovanje verjetno povzročilo resno in nepopravljivo škodo Aer Lingus.
126V tem okviru je Aer Lingus zatrjevala, da bi Ryanairov delež lahko povzročil resno škodo konkurenci, primarno v zvezi z dvema zadevama, to je predlogom uprave Aer Lingus, da se pridobi Airbusovo letalo, in njenim načrtom glede terminala 2 dublinškega letališča.
127V zvezi s predlogom uprave, da se pridobi Airbusovo letalo, je treba najprej poudariti, da sklep Aer Lingus, da bi Ryanair nasprotoval tej pridobitvi, temelji na splošni domnevi, da bi Ryanair, ker ima sam v lasti le Boeingova letala, želel vsiliti Aer Lingus nakup Boeingovega letala, in na izjavi za javnost, v kateri naj bi Ryanair izjavil, da bo zagotovil, da se flota Aer Lingus spremeni v floto, sestavljeno le iz Boeingovih letal. Ryanair je na obravnavi v zvezi s tem poudaril, da je bila ta namera izražena v času, ko se je razmišljalo o pridobitvi, in da je bil namen ideje o spremembi flote Aer Lingus v floto, sestavljeno le iz Boeingovih letal, poenostavitev vključitve Aer Lingus v Ryanair. Čeprav se je Ryanair pritožil zoper odločbo Komisije, ki je njegovo pridobitev Aer Lingus razglasila za nezdružljivo s skupnim trgom, in bi konec koncev lahko rekli, da na podlagi tega še razmišlja o možnosti vključitve Aer Lingus v Ryanair, pa na podlagi predloženega dokaza ni mogoče sklepati, da obstoji zadostna verjetnost, da bi Ryanair nasprotoval predlogu uprave Aer Lingus, da pridobi Airbusovo letalo.
128Medtem ko je Aer Lingus na obravnavi navajala, da je predviden nakup Airbusovega širokotrupnega letala in bi potrebovala odobritev delničarjev kmalu po obravnavi, pa pri tem ni dokazala z zahtevano stopnjo verjetnosti, da bi bila udeležba na skupščini delničarjev tako nizka, da bi Ryanairu zagotovila dovolj glasovalnega vpliva, da bi preprečil odobritev tega nakupa, in še manj, da bi vsilil nakup Boeingovega letala. Končno pa Aer Lingus ni zatrjevala, da bi, tudi ob domnevi, da bi Ryanair lahko nasprotoval nakupu Airbusovega letala, njegova opcija zagotovo zapadla, če pogodba ne bi bila odobrena do določenega datuma.
129Tudi v zvezi s trditvijo Aer Lingus, da se irska vlada lahko odloči, da se vzdrži glasovanja glede nekaterih sklepov delničarjev, oziroma jo k temu zavezuje irska zakonodaja, ni bil predložen noben konkreten dokaz, ki bi dokazoval, da se pred izdajo odločbe Sodišča v postopku v glavni stvari pričakuje poseben primer, v zvezi s katerim irska vlada ne bi uveljavila svojih glasovalnih pravic. Poleg tega Aer Lingus ni zagotovila nobenega konkretnega dokaza, ki bi z zahtevano stopnjo verjetnosti izkazoval, da bi bila verjetna posledica tega vzdržanja zavrnitev predloga uprave, in bi to verjetno povzročilo tako resno kot nepopravljivo škodo Aer Lingus. Aer Lingus s sklicevanjem na posebni primer terminala 2 ni zagotovila konkretnega dokaza, ki bi podprl njeno izjavo, da se za odobritev načrtov uprave v zvezi s tem zahteva sklep delničarjev, niti ni bil naveden noben konkreten dokaz, ki bi dokazoval, da irska vlada ne bo uveljavila svojih glasovalnih pravic, ker ji tako nalaga irska zakonodaja. Končno ni bil predložen noben dokaz, ki bi podprl izjavo, da bi neuspeh uprave pri doseganju odobritve delničarjev glede njenega pristopa k uporabi terminala 2 verjetno povzročil škodo Aer Lingus, ki bo tako resna kot nepopravljiva.
130Tožeča stranka v svojih navedbah, ki se nanašajo na zgoraj navedena vprašanja, tudi ni izkazala, da je škoda, ki naj bi jo utrpela Aer Lingus, drugačna kot premoženjska.
131V zvezi s premoženjsko škodo je na tej točki primerno navesti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso te vrste škode, razen v izjemnih okoliščinah, ni mogoče obravnavati kot nepopravljive, razen v izjemnih okoliščinah, če je lahko na koncu predmet finančne kompenzacije. Premoženjska škoda lahko upraviči naložitev začasnih ukrepov le, če se izkaže, da bi bila tožeča stranka brez zahtevanih ukrepov v položaju, ki bi pred pravnomočnostjo odločbe v sporu o glavni stvari ogrozil njen obstoj ali nepopravljivo spremenil njen položaj na trgu (sklepi predsednika Sodišča: z dne 3. decembra 2002 v zadevi Neue Erba Lautex proti Komisiji, T-181/02 R, Recueil, str. II-5081 , točka 84, z dne 20. julija 2000 v zadevi Esedra proti Komisiji, T-169/00 R, Recueil, str. II-2951 , točka 45, z dne 27. julija 2004 v zadevi TQ3 Travel Solutions Belgium proti Komisiji, T-148/04 R, ZOdl., str. II-3027 , točka 46, in z dne 10. novembra 2004 v zadevi Wam proti Komisiji, T-316/04 R, ZOdl., str. II-3917 , točka 29). Glede tega zadostuje, da navedem, da tožeča stranka nikoli ni zatrjevala, da bi bil brez zahtevanih začasnih ukrepov njen obstoj ogrožen ali njen položaj na trgu nepopravljivo spremenjen pred izdajo končne odločbe v sporu o glavni stvari.
132Tožeča stranka je na ustni obravnavi ponudila, da ob izključitvi javnosti in brez prisotnosti intervenienta predloži nove in bolj določene podatke glede primerov škode, navedenih zgoraj. Kot primer podatka, ki bi ga lahko zagotovila na zasedanju ob izključitvi javnosti, je tožeča stranka pojasnila, da se bo kmalu zahtevalo glasovanje delničarjev za potrditev pogodbe o nakupu Airbusovega letala, natančni podatki v zvezi z njo pa so strogo zaupni. Tožeča stranka pa ni razložila, kako bi lahko dodatni podatki zadostili pogoju nujnosti za odobritev začasnih ukrepov. Tožeča stranka tudi ni pojasnila, zakaj teh dodatnih podatkov ni bilo mogoče zagotoviti v njenem pisnem predlogu, z navedbo zaupnosti, in jih je morala predložiti tako pozno v postopku. Iz zgoraj navedenih razmišljanj glede dopustnosti zahteve za izdajo začasne odredbe, naslovljene na Ryanair, ali ki vpliva na Ryanair, izhaja, da dokazov, predloženih v odsotnosti Ryanaira, ni mogoče uporabiti za podlago začasne odredbe, ker bi bila to kršitev Ryanairove pravice do obrambe. Edina izjema tega načela, ki temelji na začasnosti začasnih odredb, velja v zadevah, kjer bi bil brez izdaje začasne odredbe ogrožen sam obstoj tožeče stranke. Kot je navedeno zgoraj, Aer Lingus ni nikoli v postopku zatrjevala, da bi bil brez začasne odredbe njen obstoj ogrožen.
133Ne glede na to, ali je tak nov dokaz dopusten ali ne, v vsakem primeru ni dokaza, da bi bil ta dodatni podatek po naravi sposoben spremeniti izid predsednikove presoje, navedene zgoraj.
134Z vidika prej navedenega moram ugotoviti, da tožeča stranka ni izkazala, da bi brez zahtevane začasne odredbe utrpela resno in nepopravljivo škodo.
135Iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da tožeča stranka ni dokazala zahtevanega fumus boni juris in potrebe po začasni odredbi, da se prepreči grozeče tveganje resne in nepopravljive škode. Predlog za izdajo začasne odredbe je zato treba zavrniti. To zlasti velja z vidika dejstva, kot izhaja iz obrazložitve v točki 56 zgoraj, da je treba pred naložitvijo zahtevanih ukrepov Ryanairu dokazati posebej trden fumus boni juris in obstoj zelo resne in nepopravljive škode, z vidika dejstva, da bi imeli ti ukrepi resen vpliv na pravice in interese Ryanaira kot delničarja Aer Lingus.
Iz teh razlogov je
sklenil:
V Luxembourgu, 18. marca 2008.
Sodni tajnik
E. Coulon
Predsednik
M. Jaeger
(*1) Jezik postopka: angleščina.
Tekstas iš mūsų archyvo (Europos Sąjungos leidinių biuro „Cellar“ duomenys). Commission Decision 2011/833/EU — free reuse incl. commercial; attribution to EUR-Lex / Court of Justice of the European Union required; EUR-Lex is not the authentic record of the Court.