z dne 12. februarja 2009 (*1)
„Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah — Postopki zaradi insolventnosti — Pristojno sodišče“
V zadevi C-339/07,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ga je vložilo Bundesgerichtshof (Nemčija) z odločbo z dne 21. junija 2007, ki je prispela na Sodišče 20. julija 2007, v postopku
Christopher Seagon , stečajni upravitelj družbe Frick Teppichboden Supermärkte GmbH,
proti
Deko Marty Belgium NV ,
SODIŠČE (prvi senat),
v sestavi P. Jann (poročevalec), predsednik senata, A. Tizzano, A. Borg Barthet, E. Levits in J.-J. Kasel, sodniki,
generalni pravobranilec: D. Ruiz-Jarabo Colomer,
sodni tajnik: B. Fülöp, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 11. septembra 2008,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 16. oktobra 2008
izreka naslednjo
1Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 3(1) Uredbe Sveta (ES) št. 1346/2000 z dne 29. maja 2000 o postopkih v primeru insolventnosti ( UL L 160, str. 1 ) in člena 1(2)(b) Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah ( UL 2001, L 12, str. 1 ).
2Ta predlog je bil vložen v okviru spora med C. Seagonom, stečajnim upraviteljem družbe Frick Teppichboden Supermärkte GmbH (v nadaljevanju: Frick), in družbo Deko Marty Belgium NV (v nadaljevanju: Deko) glede vračila 50.000 EUR, ki jih je družbi Deko plačala družba Frick.
3Druga uvodna izjava Uredbe št. 1346/2000 določa:
„Pravilno delovanje notranjega trga zahteva učinkovitost in uspešnost čezmejnih postopkov v primeru insolventnosti ter je zaradi uresničitve tega cilja potrebno sprejetje te uredbe, kar sodi na področje pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah v smislu člena 65 Pogodbe [ES].“
4V skladu s četrto uvodno izjavo navedene uredbe se je treba „[z]a pravilno delovanje notranjega trga […] izogibati spodbujanju strank k prenosu premoženja ali sodnih postopkov iz ene države članice v drugo, da bi se tako skušal doseči ugodnejši pravni položaj (t. i. ‚forum shopping‘).“
5Šesta uvodna izjava te uredbe določa:
„V skladu z načelom sorazmernosti mora biti ta uredba omejena na določbe, ki urejajo pristojnost za uvedbo postopkov v primeru insolventnosti in za odločbe, ki se sprejemajo neposredno na podlagi postopkov v primeru insolventnosti in so tesno povezane s takimi postopki. Poleg tega mora uredba vsebovati določbe v zvezi s priznavanjem teh odločb in v zvezi s pravom, ki se uporablja, ki prav tako ustrezajo navedenemu načelu.“
6Osma uvodna izjava Uredbe št. 1346/2000 določa:
„Za uresničitev cilja izboljšanja učinkovitosti in uspešnosti postopkov v primeru insolventnosti s čezmejnimi učinki je potrebno in primerno, da se v pravni akt Skupnosti, ki je zavezujoč in se neposredno uporablja v državah članicah, vključijo določbe o sodni pristojnosti, priznavanju in pravu, ki se uporablja na tem področju.“
7Člen 3(1) te uredbe določa:
„Sodišča držav članic, na katerih ozemlju je središče dolžnik[ov]ih glavnih interesov, so pristojna za uvedbo postopkov v primeru insolventnosti. Pri družbi ali pravni osebi se, dokler se ne dokaže nasprotno, domneva, da je središče dolžnik[ov]ih glavnih interesov registrirani sedež.“
8Člen 16(1) navedene uredbe določa:
„Vsaka odločba o uvedbi postopkov v primeru insolventnosti, ki jo sprejme sodišče države članice, pristojno po členu 3, se prizna v vseh drugih državah članicah od trenutka, ko začne učinkovati v državi, v kateri so bili uvedeni postopki.
To pravilo velja tudi, kadar zaradi dolžnikovega položaja uvedba postopkov [zaradi insolventnosti] zoper njega v drugih državah članicah ni mogoča.“
9Člen 25(1), prvi in drugi pododstavek, te uredbe določa:
„Odločbe sodišča, katerega odločba o uvedbi postopkov se prizna v skladu s členom 16, ki zadevajo vodenje in končanje postopkov v primeru insolventnosti, in poravnave, ki jih je odobrilo navedeno sodišče, se prav tako priznajo brez kakršnih koli nadaljnjih formalnosti […].
Prvi pododstavek prav tako velja za odločbe, ki so neposredno sprejete na podlagi postopkov v primeru insolventnosti in so z njimi tesno povezane, četudi jih je sprejelo drugo sodišče.“
10V členu 1(1) Uredbe št. 44/2001 je opredeljeno področje uporabe te uredbe. Uporablja se v civilnih in gospodarskih zadevah, predvsem pa se ne uporablja v davčnih, carinskih in upravnih zadevah.
11Člen 1(2)(b) Uredbe št. 44/2001 določa:
„Ta uredba se ne uporablja za:
[…]
12Družba Frick, ki ima sedež v Nemčiji, je 14. marca 2002 nakazala znesek 50.000 EUR na račun, odprt pri KBC Bank v Düsseldorfu na ime Deko, družbe, ki ima sedež v Belgiji. Amtsgericht Marburg (Nemčija) je 1. junija 2002 na predlog družbe Frick z dne 15. marca 2002 začelo postopek zaradi insolventnosti, ki se je nanašal na njeno premoženje. C. Seagon, stečajni upravitelj družbe Frick, je s tožbo za izpodbijanje pravnih dejanj zaradi insolventnosti dolžnika, vloženo pri Landgericht Marburg (Nemčija), to sodišče zaprosil, naj družbi Deko naloži vračilo navedenega zneska.
13Landgericht Marburg je ta predlog zavrglo kot nedopusten, ker ni imelo mednarodne pristojnosti za njegovo obravnavo. C. Seagon je vložil revizijo pri Bundesgerichtshof, saj je bila tudi njegova pritožba zavrnjena.
14V teh okoliščinah je Bundesgerichtshof prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1.
Ali so sodišča države članice, na območju katere je bil uveden postopek zaradi insolventnosti nad dolžnikovim premoženjem, v skladu z Uredbo [št. 1346/2000] o postopkih v primeru insolventnosti mednarodno pristojna za odločanje o tožbi za izpodbijanje pravnih dejanj v primeru insolventnosti zoper toženo stranko, ki ima statutarni sedež v drugi državi članici?
ali je tožba za izpodbijanje pravnih dejanj insolventnega dolžnika zajeta v členu 1(2)(b) Uredbe [št. 44/2001]?“
15Vprašanja predložitvenega sodišča se nanašajo na mednarodno pristojnost v zvezi s tožbo za izpodbijanje pravnih dejanj v primeru insolventnosti.
16Iz predložitvene odločbe izhaja, da tožbo za izpodbijanje pravnih dejanj v nemškem pravu urejajo členi 129 in naslednji zakona o insolventnosti (Insolvenzordnung) z dne 5. oktobra 1994 (BGBl. 1994 I, str. 2866). Stečajni upravitelj lahko vloži to tožbo v primeru insolventnosti, in to zgolj za varstvo interesov stečajne mase upnikov. Stečajni upravitelj lahko na podlagi določb členov od 130 do 146 te uredbe izpodbija pravna dejanja, opravljena pred uvedbo postopka v primeru insolventnosti, ki škodujejo upnikom.
17Namen tožbe za izpodbijanje pravnih dejanj iz postopka v glavni stvari je povečanje premoženja podjetja, ki je predmet postopka zaradi insolventnosti.
18Preučiti je treba, ali se člen 3(1) Uredbe št. 1346/2000 uporablja za tožbe za izpodbijanje pravnih dejanj.
19V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da je Sodišče v okviru sodne prakse v zvezi s Konvencijo z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in izvrševanju sodb v civilnih in trgovinskih zadevah ( UL 1972, L 299, str. 32 ) razsodilo, da se tožba, podobna tožbi iz postopka v glavni stvari, nanaša na stečajni postopek, če je neposredna posledica stečaja in je strogo omejena na postopek sodne poravnave ali prekinitve plačil (glej sodbo z dne 22. februarja 1979 v zadevi Gourdain, 133/78, str. 733 , točka 4). Tožba, ki ima take značilnosti, torej ne spada na področje uporabe te konvencije.
20Prav to merilo je uporabljeno v šesti uvodni izjavi Uredbe št. 1346/2000 za omejitev predmeta te uredbe. Tako mora biti navedena uredba v skladu s to uvodno izjavo omejena na določbe, ki urejajo pristojnost za uvedbo postopkov v primeru insolventnosti in za odločbe, ki se sprejemajo neposredno na podlagi postopkov v primeru insolventnosti in so tesno povezane s takimi postopki.
21Ob upoštevanju tega namena zakonodajalca in polnega učinka te uredbe je treba njen člen 3(1) razlagati tako, da daje državi članici, na ozemlju katere je bil uveden postopek v primeru insolventnosti, tudi mednarodno pristojnost za obravnavo tožb, ki so vložene neposredno na podlagi teh postopkov in so z njimi tesno povezane.
22Taka koncentracija vseh tožb, neposredno povezanih z insolventnostjo podjetja, pri sodišču države članice, ki je pristojno za uvedbo postopka v primeru insolventnosti, je skladna tudi z namenom izboljšanja učinkovitosti in hitrosti postopkov v primeru insolventnosti s čezmejnimi učinki iz druge in osme uvodne izjave Uredbe št. 1346/2000.
23Poleg tega je ta razlaga skladna s četrto uvodno izjavo navedene uredbe, v skladu s katero se je treba za pravilno delovanje notranjega trga izogibati spodbujanju strank k prenosu premoženja ali sodnih postopkov iz ene države članice v drugo, s čimer bi skušale doseči ugodnejši pravni položaj (t. i. „forum shopping“).
24Vendar bi možnost, da bi bila različna sodišča pristojna za obravnavanje tožb za izpodbijanje pravnih dejanj, vloženih v več državah članicah, oslabila izpolnitev takega cilja.
25Nazadnje razlago člena 3(1) Uredbe št. 1346/2000, kot je navedena v točki 21 te sodbe, potrjuje člen 25(1) te uredbe. S prvim pododstavkom te določbe je namreč predpisana obveznost priznavanja odločb sodišča, katerega odločba o uvedbi postopka se prizna v skladu s členom 16 navedene uredbe, ki zadevajo vodenje in končanje postopkov v primeru insolventnosti, in sicer sodišča, pristojnega na podlagi člena 3(1) te uredbe.
26Vendar v skladu z drugim pododstavkom člena 25(1) Uredbe št. 1346/2000 velja prvi pododstavek odstavka 1 tudi za odločbe, ki so neposredno sprejete na podlagi postopkov v primeru insolventnosti in so z njimi tesno povezane. Z drugimi besedami, s to določbo se dopuščajo možnosti, da sodišča države članice, na ozemlju katere je bil uveden postopek v primeru insolventnosti, na podlagi člena 3(1) navedene uredbe obravnavajo tudi tožbe, kot je tista iz postopka v glavni stvari.
27V tem kontekstu besede „četudi jih je sprejelo drugo sodišče“, ki so navedene na koncu povedi člena 25(1), drugi pododstavek, te uredbe, ne pomenijo, da je hotel zakonodajalec Skupnosti izključiti pristojnost sodišča države, na ozemlju katere je bil uveden postopek v primeru insolventnosti, za zadevno vrsto tožb. To besedilo pomeni predvsem, da morajo države članice določiti krajevno in stvarno pristojno sodišče, ki ni nujno tisto, ki je uvedlo postopek v primeru insolventnosti. Poleg tega se navedeno besedilo nanaša na priznanje odločb, s katerimi je bil uveden postopek v primeru insolventosti iz člena 16 Uredbe št. 1346/2000.
28Glede na vse navedeno je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 3(1) Uredbe št. 1346/2000 razlagati tako, da so sodišča države članice, na območju katere je bil uveden postopek zaradi insolventnosti, pristojna za odločanje o tožbi za izpodbijanje pravnih dejanj v primeru insolventnosti zoper toženo stranko, ki ima statutarni sedež v drugi državi članici.
29Ob upoštevanju odgovora na prvo vprašanje na drugo vprašanje ni treba odgovoriti.
30Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:
Člen 3(1) Uredbe Sveta (ES) št. 1346/2000 z dne 29. maja 2000 o postopkih v primeru insolventnosti je treba razlagati tako, da so sodišča države članice, na območju katere je bil uveden postopek zaradi insolventnosti, pristojna za odločanje o tožbi za izpodbijanje pravnih dejanj v primeru insolventnosti zoper toženo stranko, ki ima statutarni sedež v drugi državi članici.
Podpisi
(*1) Jezik postopka: nemščina.
Tekstas iš mūsų archyvo (Europos Sąjungos leidinių biuro „Cellar“ duomenys). Commission Decision 2011/833/EU — free reuse incl. commercial; attribution to EUR-Lex / Court of Justice of the European Union required; EUR-Lex is not the authentic record of the Court.