Razlogi za odločitev
Izrek
Stranke
V zadevi C-161/06,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ga je vložilo Krajský soud v Ostravě (Češka republika) z odločbo z dne 10. marca 2006, ki je prispela na Sodišče 24. marca 2006, v postopku
Skoma‑Lux sro
proti
Celní ředitelství Olomouc ,
SODIŠČE (veliki senat),
v sestavi V. Skouris, predsednik, P. Jann, C. W. A. Timmermans, A. Rosas, K. Lenaerts, A. Tizzano, predsedniki senatov, R. Schintgen, sodnik, R. Silva de Lapuerta, sodnica, K. Schiemann, sodnik, P. Lindh, sodnica, J.-C. Bonichot (poročevalec), T. von Danwitz in A. Arabadjiev, sodniki,
generalna pravobranilka: J. Kokott,
sodni tajnik: J. Swedenborg, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 26. junija 2007,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
1Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 58 Akta o pogojih pristopa Češke republike, Republike Estonije, Republike Cipra, Republike Latvije, Republike Litve, Republike Madžarske, Republike Malte, Republike Poljske, Republike Slovenije in Slovaške republike k Evropski uniji in prilagoditvah pogodb, na katerih temelji Evropska unija (UL 2003 L 236, str. 33, v nadaljevanju: Akt o pogojih pristopa), na podlagi katerega je Češka republika 1. maja 2004 postala država članica Evropske unije.
2Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Skoma-Lux s. r. o. (v nadaljevanju: Skoma-Lux) in Celní ředitelství Olomouc (carinski urad Olomouc, v nadaljevanju: carinski urad) zaradi globe, ki je bila družbi Skoma-Lux naložena zaradi carinskih kršitev, ki naj bi jih storila med mesecem marcem in mesecem majem leta 2004, zaradi česar naj carinski urad zoper njo ne bi mogel uveljavljati skupnostne ureditve, ki v Uradnem listu Evropske unije še ni bila objavljena v češčini.
Pravni okvir
3Akt o pogojih pristopa, ki je sestavni del pogodbe med Kraljevino Belgijo, Kraljevino Dansko, Zvezno republiko Nemčijo, Helensko republiko, Kraljevino Španijo, Francosko republiko, Irsko, Italijansko republiko, Velikim vojvodstvom Luxemburg, Kraljevino Nizozemsko, Republiko Avstrijo, Portugalsko republiko, Republiko Finsko, Kraljevino Švedsko, Združenim kraljestvom Velika Britanija in Severna Irska (države članice Evropske unije) in Češko republiko, Republiko Estonijo, Republiko Ciper, Republiko Latvijo, Republiko Litvo, Republiko Madžarsko, Republiko Malto, Republiko Poljsko, Republiko Slovenijo in Slovaško republiko k Evropski uniji (UL 2003, L 236, str. 17), določa pogoje za sprejetje ter prilagoditve pogodb, na katerih temelji Evropska unija in ki jih ta pristop povzroča.
4Člen 2 Akta o pogojih pristopa določa:
„Od dne pristopa so določbe izvirnih pogodb in aktov, ki so jih institucije in Evropska centralna banka sprejele pred pristopom, zavezujoče za nove države članice in se uporabljajo v teh državah pod pogoji, ki jih določajo omenjene pogodbe in ta akt.“
5Člen 58 tega akta določa:
„Besedila aktov institucij in Evropske centralne banke, ki so sprejeta pred pristopom in ki so jih Svet, Komisija ali Evropska centralna banka sestavili v češkem, estonskem, madžarskem, latvijskem, litovskem, malteškem, poljskem, slovaškem in slovenskem jeziku, so od dne pristopa enako verodostojna kot besedila, sestavljena v sedanjih enajstih uradnih jezikih. Besedila se objavijo v Uradnem listu Evropske unije, če so bila v njem objavljena v sedanjih jezikih.“
6V skladu s členom 1 Uredbe Sveta št. 1 z dne 15. aprila 1958 o določitvi jezikov, ki se uporabljajo v Evropski gospodarski skupnosti (UL 1958, 17, str. 385), kot je bila spremenjena z Aktom o pogojih pristopa, so uradni jeziki Unije:
„španščina, češčina, danščina, nemščina, estonščina, grščina, angleščina, francoščina, italijanščina, latvijščina, litovščina, madžarščina, malteščina, nizozemščina, poljščina, portugalščina, slovaščina, slovenščina, finščina in švedščina“.
7Člen 4 te uredbe določa:
„Uredbe in drugi dokumenti, ki se splošno uporabljajo, se sestavljajo v dvajsetih uradnih jezikih.“
8Člen 5 te uredbe določa:
„Uradni list Evropske unije izhaja v dvajsetih uradnih jezikih.“
9Člen 8 iste uredbe določa:
„Če ima država članica več uradnih jezikov, se raba jezika na zahtevo zainteresirane države določi v skladu z njeno zakonodajo.“
10Člen 199 Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL L 253, str. 1) določa:
„Oddaja deklaracije na carinskem uradu, ki jo podpiše deklarant ali njegov zastopnik, velja brez poseganja v morebitno uporabo kazenskopravnih predpisov za obveznost v skladu z veljavnimi določbami glede:
11Člen 293(1)(d) zakona št. 13/1993 (v nadaljevanju: carinski zakon) določa:
„Kdor v carinski postopek predloži blago na podlagi neverodostojnih, prirejenih ali ponarejenih dokumentov ali na podlagi netočnih ali napačnih podatkov, krši carinske določbe.“
12Družba Skoma‑Lux je uvoznica in trgovka z vinom. Carinska izpostava Olomouc ji je 30. septembra 2004 naložila globo zaradi ponavljajočih se kršitev carinske ureditve, ki naj bi jih storila 11., 22. in 23. marca, 6. in 15. aprila ter 18. in 20. maja 2004. Ker je carinski urad Olomouc z odločbo z dne 10. januarja 2005 potrdil naložitev globe, je družba Skoma‑Lux 16. marca 2005 zoper to odločbo vložila izpodbojno tožbo pri Krajský soud v Ostravě (regionalno sodišče).
13Družbi Skoma‑Lux se očita, da je, s tem da je predložila netočne podatke glede tarifne uvrstitve rdečega vina Kagor VK, storila carinski prekršek. Carinski urad meni, da je družba ne le kršila nekatere določbe češkega carinskega zakona, v različici, ki je veljala pred pristopom Češke republike k Uniji, temveč tudi, da je s kršitvijo člena 199(1) Uredbe št. 2454/93 storila carinski prekršek v smislu člena 293(1)(d) istega zakona.
14Družba Skoma-Lux svojo izpodbojno tožbo deloma utemeljuje na neveljavnosti skupnostne ureditve glede očitanih kršitev, vključno s kršitvami po pristopu Češke republike k Uniji, ker določbe prava Skupnosti, ki so jih uporabili carinski organi, v času spornih kršitev niso bile objavljene v češčini.
15Carinski urad zatrjuje, da je češko ministrstvo za finance objavilo češko različico upoštevnih carinskih določb v elektronski obliki, da bi se družba Skoma-Lux lahko seznanila s temi določbami pri carinskih službah in, nazadnje, da je ta družba, ki že dolgo deluje na področju mednarodne trgovine, poznala upoštevne skupnostne določbe.
16V teh okoliščinah je Krajský soud v Ostravě prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
1Ali je treba člen 58 Akta o pogojih pristopa, na podlagi katerega je Češka republika 1. maja 2004 postala država članica Unije, razlagati tako, da država članica proti posameznikom lahko uporabi uredbo, ki v času uporabe ni bila uradno objavljena v Uradnem listu Evropske unije v uradnem jeziku zadevne države članice?
2V primeru negativnega odgovora na prvo vprašanje: ali predstavlja dejstvo, da zadevne uredbe ni mogoče uveljaviti proti posamezniku, problem razlage ali problem veljavnosti prava Skupnosti v smislu člena 234 ES?
3Če Sodišče odloči, da se vprašanje za predhodno odločanje nanaša na veljavnost akta Skupnosti v smislu sodbe z dne 22. oktobra 1987 v zadevi Foto‑Frost (314/85, Recueil, str. 4199), ali je Uredba št. 2454/93 za tožečo stranko in za njen spor s češkimi carinskimi organi neveljavna, ker ni bila uradno objavljena v Uradnem listu Evropske unije v smislu člena 58 Akta o pogojih pristopa?
17Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem sprašuje Sodišče, ali člen 58 Akta o pogojih pristopa omogoča, da država članica proti posameznikom uveljavlja določbe uredbe Skupnosti, ki ni bila objavljena v Uradnem listu Evropske unije v jeziku te države članice, ta jezik pa je eden od uradnih jezikov Unije.
18Predložitveno sodišče ugotavlja, da je Sodišče v sodbi z dne 15. maja 1986 v zadevi Oryzomyli Kavallas in drugi (160/84, Recueil, str. 1633, točke od 11 do 21) že obravnavalo vprašanje, ali je neobjava akta Skupnosti v Uradnem listu Evropske unije razlog, da proti posameznikom ni mogoče uveljavljati zadevne ureditve. Sodišče je v tej sodbi upoštevalo, da ni mogoče, da bi se posamezniki seznanili z ureditvijo, ki je bila uveljavljena zoper njih.
19V zvezi z zadevo v glavni stvari predložitveno sodišče meni, da se večina zainteresiranih oseb s pravnimi pravili seznanja v elektronski obliki in da neobjava skupnostne ureditve v Uradnem listu Evropske unije torej ne pomeni, da ta ni dostopna. Unija je namreč na internetu objavila začasne jezikovne različice ali začasno revidirane jezikovne različice, pravo Skupnosti pa se običajno išče v podatkovnih bazah, kot je baza medinstitucionalne službe za dostop do prava Evropske unije prek interneta (EUR-Lex).
20V tem kontekstu bi se lahko zdelo legitimno priznati, da je treba uporabljivost skupnostne ureditve, ki v zadevnem jeziku ni bila objavljena, ugotavljati od primera do primera, po preizkusu možnosti posameznika, da se dejansko seznani z vsebino zadevnega dokumenta. V taki zadevi, kot je zadeva v glavni stvari, ni mogoče, da tožeča stranka ne bi bila obveščena, saj deluje na mednarodnem področju, obveznost natančnega deklariranja uvoženega blaga pa je carinsko pravilo, znano v vseh državah članicah.
21Predložitveno sodišče kljub temu priznava, da se načeli pravne varnosti in enakosti državljanov med drugim zagotavljata s formalno zahtevo po uradni objavi ureditve v uradnem jeziku naslovnika (glej sodbi z dne 1. oktobra 1998 v zadevi Združeno kraljestvo proti Komisiji, C-209/96, Recueil, str. I‑5655, točka 35, in z dne 20. maja 2003 v zadevi Consorzio del Prosciutto di Parma in Salumificio S. Rita, C‑108/01, Recueil, str. I-5121, točka 89). S soobstojem več neuradnih prevodov, ki bi se med seboj razlikovali, bi bila pravna negotovost še povečana.
22Družba Skoma‑Lux meni, da se Uredba št. 2454/93 zoper njo ni mogla uveljavljati, ker ni bila prevedena v češčino. Poleg tega izpodbija trditev, da bi morala biti seznanjena z obstojem te ureditve, upoštevajoč njeno mednarodno trgovinsko delovanje.
23Družba Skoma-Lux trdi, da pred prevodom skupnostne ureditve v češčino ni mogla biti seznanjena z uporabljivim pravom, ker se je češki carinski zakon glede uvrstitve vin, predmeta spora v glavni stvari, razhajal s carinskim zakonikom Skupnosti. Družba Skoma-Lux v zvezi s tem zatrjuje, da je bila nova uvrstitev, določena v Uredbi št. 2454/93, uvedena na njen predlog prek stikov s Komisijo in da ji zato ni mogoče očitati, da te ureditve namerno ni upoštevala.
24Češka, latvijska in švedska vlada menijo, da je na podlagi določb člena 254 ES v povezavi z določbami členov 2 in 58 Akta o pogojih pristopa eden od pogojev, da se pravo Skupnosti lahko uveljavlja proti posameznikom v zadevni državi članici, njegova uradna objava v Uradnem listu Evropske unije v jeziku te države članice.
25Prav tako se sklicujejo na spoštovanje načel prepovedi diskriminacije glede na državljanstvo, enakosti in pravne varnosti.
26Te vlade poleg tega menijo, da naj elektronske različice prevodov, ki se pojavljajo pred elektronsko objavo Uradnega lista Evropske unije , ne bi zagotavljale zadostne pravne varnosti.
27Estonska vlada meni, da iz člena 254 ES izhaja, da od pristopa novih držav članic k Uniji objava sekundarne skupnostne zakonodaje v Uradnem listu Evropske unije v uradnih jezikih novih držav članic pomeni obveznost Unije in da pomeni njena neobjava kršitev te obveznosti.
28Kljub temu pa, glede na to, da načelo pravne varnosti zahteva zgolj, da se državljani države članice lahko natančno seznanijo z obsegom obveznosti, ki jim jih ureditev nalaga, naj bi bilo treba upoštevati možnost seznanjanja s pravnimi akti prek interneta. To naj bi veljalo za uporabnike in za tiste, ki so obveščeni o spremembah pravnega reda zaradi priključitve njihove države k Uniji. V to kategorijo spadajo „obveščeni državljani“, tisti, ki so, tako kot družba Skoma-Lux, v okviru svojih poklicnih dejavnosti v vsakodnevnem stiku s pravom Skupnosti.
29Poljska vlada na podlagi iste analize meni, da naj bi se posameznik v državi članici lahko izognil negativnim posledicam uporabe določb pravnega akta, ki ni bil uradno objavljen v nacionalnem jeziku, zgolj če je ugotovljeno, da se z vsebino tega akta ni seznanil na drug način.
30Komisija meni, da določb uredbe, ki v trenutku, ko so jo organi države članice uporabili, ni bila objavljena v Uradnem listu Evropske unije v uradnem jeziku zadevne države, proti posameznikom ni mogoče uveljavljati.
31Kljub temu predlaga, naj se upošteva možnost seznanjanja z besedilom v drugi jezikovni različici ali v elektronski obliki. Komisija opozarja, da je bila v sporu v glavni stvari zadevna carinska uredba na spletni strani EUR-Lex v češčini objavljena 23. novembra 2003, v tiskani obliki pa 30. aprila 2004, ter razobešena v prostorih Urada za uradne publikacije Evropskih skupnosti (OPOCE). Nazadnje je bila 27. avgusta 2004 objavljena v posebni izdaji Uradnega lista Evropske unije .
32Iz člena 2 Akta o pogojih pristopa izhaja, da so od dne pristopa akti, ki so jih institucije sprejele pred pristopom, zavezujoči za nove države članice in se uporabljajo v teh državah. Vendar pa je njihovo uveljavljanje zoper fizične in pravne osebe s strani držav podvrženo splošnim pogojem izvajanja prava Skupnosti v državah članicah, kot jih določajo izvirne pogodbe in, za nove države članice, sam Akt o pogojih pristopa.
33Iz besedila določb člena 254(2) ES izhaja, da uredba ne more imeti pravnih učinkov, če ni bila objavljena v Uradnem listu Evropske unije .
34Iz določb člena 58 Akta o pogojih pristopa v povezavi z določbami členov 4, 5 in 8 Uredbe št. 1 poleg tega izhaja, da je treba uradno objavo uredbe za državo članico, katere jezik je eden od uradnih jezikov Unije, razumeti kot objavo tega akta Skupnosti v Uradnem listu Evropske unije v tem jeziku.
35Zato je v teh okoliščinah treba določbe izvirnih pogodb in aktov, ki so jih institucije in Evropska centralna banka sprejele pred pristopom, v novih državah članicah izvajati ob uporabi člena 2 Akta o pogojih pristopa.
36Poleg tega, da je taka razlaga legitimna na podlagi jezikovne razlage pogodb, je tudi edina združljiva z načeli pravne varnosti in prepovedi diskriminacije.
37Iz točke 15 zgoraj navedene sodbe z dne 25. januarja 1979 v zadevi Racke (98/78, Recueil, str. 69) namreč izhaja, da akta institucije Skupnosti, kot je zadevna uredba v glavni stvari, ni mogoče uveljavljati zoper fizične in pravne osebe v državi članici, dokler te nimajo možnosti, da se z njim seznanijo prek uradne objave v Uradnem listu Evropske unije .
38Sodišče je razsodilo, da nujnost po pravni varnosti zahteva, da skupnostna ureditev omogoči osebam, na katere se nanaša, da se natančno seznanijo z obsegom obveznosti, ki jim jih nalaga, kar se lahko zagotovi zgolj z uradno objavo te ureditve v uradnem jeziku (v tem smislu glej tudi sodbi z dne 26. novembra 1998 v zadevi Covita, C‑370/96, Recueil, str. I‑7711, točka 27, in z dne 8. novembra 2001 v zadevi Silos, C‑228/99, Recueil, str. I‑8401, točka 15, ter zgoraj navedeno sodbo Consorzio del Prosciutto di Parma in Salumificio S. Rita, točka 95).
39V nasprotju z načelom enakega obravnavanja bi poleg tega bilo obveznosti, naložene s skupnostno ureditvijo, uporabiti enako za posameznike iz starih držav članic, ki so imeli možnost, da se s temi obveznostmi seznanijo v jeziku svoje države prek Uradnega lista Evropske unije , in za posameznike iz priključenih držav članic, ki jim je bila zaradi prepozne objave taka seznanitev onemogočena.
40Spoštovanje teh temeljnih načel ni v nasprotju z načelom učinkovitosti prava Skupnosti, saj se slednje načelo ne more nanašati na pravila, ki jih zoper posameznike še ni mogoče uveljavljati.
41Čeprav se zdi, da je v skladu z načelom lojalnega sodelovanja iz člena 10 ES, da priključene države članice sprejmejo vse ustrezne ukrepe, da bi zagotovile učinkovitost prava Skupnosti v svojem notranjem pravnem redu, bi bilo, ob upoštevanju zgoraj navedene analize, nezakonito od njih zahtevati, da posameznikom nalagajo obveznosti, vsebovane v besedilih s splošnim učinkom, ki v Uradnem listu Evropske unije niso bila objavljena v njihovem uradnem jeziku.
42Zaradi stališča, po katerem bi bilo zaradi načela učinkovitosti tako uveljavljanje akta, ki ni bil uradno objavljen, priznano, bi posamezniki v zadevni državi članici nosili negativne posledice nespoštovanja obveznosti, ki jo ima uprava Skupnosti, da jim na dan pristopa omogoči dostop do celotnega pravnega reda Skupnosti v vseh uradnih jezikih Unije (v tem smislu glej zgoraj navedeno sodbo Racke, točka 16).
43Res je, da je v določenih stališčih, predloženih Sodišču, zatrjevano, da je Sodišče v točkah od 11 do 21 zgoraj navedene sodbe Oryzomyli Kavallas in drugi obravnavalo vprašanje, ali mora nezadostna objava prava Skupnosti v Uradnem listu Evropske Unije v vsakem primeru biti razlog za nezmožnost uveljavitve zadevne ureditve zoper posameznike.
44Toda to sodbo je treba razumeti v njenem kontekstu in upoštevajoč vprašanje, ki je bilo postavljeno Sodišču. To je zgolj presojalo nezmožnost grške družbe, da se seznani s skupnostno ureditvijo v trenutku pristopa Helenske republike k Evropskim skupnostim. Vprašanje uradne objave ureditve pa ni bilo postavljeno. Sodišče je zgolj preizkusilo, ali je lahko grška družba, ki je glede na pravila Skupnosti pri nacionalnih organih neredno vlagala prošnje za odpust uvoznih dajatev, kljub temu upravičena do teh odpustov, ob upoštevanju težave, ki jo je ta družba, prav tako kot grška uprava, imela, da se seznani s skupnostno ureditvijo in nova pravila pravilno uporabi.
45Predložitveno sodišče, določene države članice, ki so predložile stališča, in Komisija zatrjujejo, da je bila tožeča stranka v postopku v glavni stvari po naravi stvari obveščena o uporabljivih skupnostnih pravilih, saj je subjekt mednarodne trgovine, ki mora poznati vsebino carinskih obveznosti, in sicer zlasti obveznost natančnega deklariranja uvoženega blaga. V tem primeru naj bi bilo treba skupnostno ureditev, tudi če ni objavljena, uporabljati, saj naj bi bilo ugotovljeno, da je bila tožeča stranka z njo seznanjena.
46Vendar pa to ne more zadostovati, da bi bilo mogoče zoper posameznika uveljavljati skupnostno ureditev, ki ni bila uradno objavljena v Uradnem listu Evropske unije .
47Predložitveno sodišče, določene države članice in Komisija prav tako trdijo, da se posamezniki s pravnimi pravili sedaj običajno seznanjajo v njihovi elektronski različici, tako da bi bilo treba posledice neobjave v Uradnem listu Evropske unije relativizirati in naj ne bi bilo več mogoče trditi, da so pravila Skupnosti nedostopna. Komisija dodaja, da je bila zadevna uredba na spletni strani EUR-Lex objavljena 23. novembra 2003, v tiskani obliki pa 30. aprila 2004, ter razobešena v prostorih OPOCE.
48Kljub temu je treba poudariti, da čeprav je skupnostna zakonodaja dejansko dostopna prek interneta in čeprav se posamezniki čedalje pogosteje z njo seznanjajo po tej poti, tak dostop do te zakonodaje ne more biti enakovreden uradni objavi v Uradnem listu Evropske unije ob neobstoju vsakršne ureditve v zvezi s tem v pravu Skupnosti.
49Sicer pa je treba poudariti, da če so različne države članice kot veljavno obliko objave sprejele elektronsko objavo, je ta predmet zakonodajnih ali podzakonskih besedil in jo države članice natančno urejajo in natančno določajo primere, v katerih je taka objava veljavna. V teh okoliščinah in v sedanjem stanju prava Skupnosti Sodišče ne more ugotoviti, da ta oblika dostopa do skupnostne zakonodaje zadostuje za zagotovitev možnosti, da se uveljavlja zoper posameznike.
50Različica uredbe Skupnosti, objavljena v Uradnem listu Evropske unije , je v sedanjem stanju prava Skupnosti edina verodostojna, tako da se prejšnja elektronska različica te objave, tudi če se izkaže, da je v skladu z objavljeno različico, zoper posameznike ne more uveljavljati.
51Na prvo vprašanje je tako treba odgovoriti, da člen 58 Akta o pogojih pristopa nasprotuje temu, da bi se obveznosti, vsebovane v skupnostni ureditvi, ki ni bila objavljena v Uradnem listu Evropske unije v jeziku nove države članice, ta jezik pa je eden od uradnih jezikov Unije, uveljavljale zoper posameznike v tej državi, čeprav bi se te osebe s to ureditvijo lahko seznanile na drug način.
52Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je to, da zoper posameznike v državi članici ni mogoče uveljavljati skupnostne uredbe, ki ni bila objavljena v jeziku te države, problem razlage ali veljavnosti te uredbe.
53Češka vlada se v zvezi s trditvijo, da neobjava skupnostne uredbe v Uradnem listu Evropske unije ne vpliva na njeno veljavnost ter da se zato preizkus učinkov te neobjave nanaša zgolj na razlago prava Skupnosti, sklicuje na sodno prakso Sodišča. Sodišče je namreč razsodilo, da na veljavnost uredbe ne vpliva okoliščina, da je do objave prišlo šele po izteku postavljenega roka, ta zamuda pa lahko vpliva zgolj na datum, od katerega bi se uredba lahko uporabljala ali od katerega bi lahko učinkovala (sodba z dne 29. maja 1974 v zadevi König, 185/73, Recueil, str. 607, točka 6).
54Latvijska vlada meni, da je nezmožnost proti posameznikom uporabiti skupnostno uredbo, ki ni bila objavljena v Uradnem listu Evropske unije , vprašanje veljavnosti, ker so učinki te nezmožnosti uporabe konkretno isti kot učinki neobstoja te uredbe. Tako naj bi nacionalno sodišče moralo za namene razrešitve spora, ki mu je bil predložen, upoštevati, da ta uredba nikoli ni obstajala.
55Komisija, ki se sklicuje na sodno prakso Sodišča, meni, da dostop do Uradnega lista Evropske unije v državah članicah ne vpliva niti na datum, ki se šteje kot datum objave uredbe, niti na datum, ko uredba začne veljati (v tem smislu glej zgoraj navedeno sodbo Racke in sodbo z dne 25. januarja 1979 v zadevi Decker, 99/78, Recueil, str. 101). Neobjava jezikovne različice v Uradnem listu Evropske unije naj sama po sebi ne bi mogla vplivati na veljavnost ali datum začetka veljavnosti te uredbe.
56Komisija zato meni, da je vprašanje, ali je uredbo, ki ni bila objavljena v Uradnem listu Evropske unije , mogoče uveljavljati zoper posameznika, vprašanje razlage prava Skupnosti.
57Vprašanje predložitvenega sodišča je, ali je uredba, ki ni bila objavljena v jeziku države članice, neveljavna glede na določbe člena 254(2), prvi stavek, ES, členov 2 in 58 Akta o pogojih pristopa ter členov 4 in 5 Uredbe št. 1.
58Ni izpodbijano, da te določbe ne vplivajo na veljavnost uredbe, uporabljive v državah članicah, v katerih je bila uradno objavljena.
59Poleg tega okoliščina, da te uredbe ni mogoče uveljavljati zoper posameznike iz države članice, v jeziku katere ni bila objavljena, nikakor ne vpliva na dejstvo, da so, glede na to, da je del pravnega reda Skupnosti, od pristopa njene določbe za zadevno državo članico zavezujoče.
60Kot izhaja iz odgovora na prvo vprašanje, sta namen in učinek skupne razlage določb iz točke 57 te sodbe odložiti uveljavitev obveznosti, ki jih besedilo skupnostne uredbe nalaga, zoper posameznike v državi članici, dokler se ti z njimi ne morejo uradno in nedvoumno seznaniti.
61Iz tega sledi, da je na drugo vprašanje treba odgovoriti, da je Sodišče, s tem da je razsodilo, da uredbe Skupnosti, ki ni bila objavljena v jeziku države članice, ni mogoče uveljavljati zoper posameznike v tej državi, razlagalo pravo Skupnosti v smislu člena 234 ES.
62Glede na odgovor na drugo vprašanje o veljavnosti take uredbe Skupnosti ni treba odločati.
63Češka vlada Sodišču predlaga, naj časovno omeji učinke svoje sodbe od datuma objave vprašanj za predhodno odločanje v Uradnem listu Evropske unije naprej, ne da bi bilo mogoče to omejitev uveljavljati zoper tožeče stranke, ki so že izpodbijale uporabo neobjavljenih določb ali ki so že zahtevale povrnitev tako nastale škode.
64Češka vlada trdi, da sta dve temeljni merili za odločitev o časovni omejitvi učinkov sodbe v obravnavanem primeru izpolnjeni, in sicer, da so zadevne osebe ravnale v dobri veri in da obstaja nevarnost resnih motenj, ki niso zgolj ekonomske narave.
65Latvijska vlada predlaga isto, toda z učinkom od dneva razglasitve te sodbe naprej, zato da ne bi bilo več mogoče izpodbijati odločb, ki so bile sprejete v dobri veri na podlagi skupnostne ureditve, ki še niso bile objavljene v Uradnem listu Evropske unije in ki jih njihovi naslovniki niso izpodbijali.
66Latvijska vlada meni, da so vse države članice, ki so 1. maja 2004 pristopile k Uniji, ravnale v dobri veri, ko so izvajale skupnostna pravila, ki takrat še niso bila objavljena v Uradnem listu Evropske unije . Če bi, upoštevajoč smisel sodbe, bilo treba razveljaviti upravne odločbe zaradi neobstoja pravne podlage, bi to povzročilo veliko število predlogov za razveljavitev ter daljnosežne finančne posledice, ne samo za proračune držav članic, temveč tudi za proračun Unije.
67V zvezi s tem je treba opozoriti, da v okviru odločanja o vprašanjih za predhodno odločanje glede razlage določbe prava Skupnosti Sodišče lahko ob uporabi splošnega načela pravne varnosti, ki je sestavni del pravnega reda Skupnosti, osebam, ki jih posamezna določba zadeva, izjemoma omeji možnost sklicevanja na določbo, o kateri je Sodišče sprejelo razlago, s katero bi izpodbijale pravna razmerja, nastala v dobri veri (glej zlasti sodbi z dne 8. aprila 1976 v zadevi „Defrenne II“, C-43/75, Recueil, str. 455, točke od 72 do 75, in z dne 6. marca 2007 v zadevi Meilicke in drugi, C-292/04, ZOdl., str. I-1835, točka 35).
68Toda ta sodna praksa se nanaša na drugačen primer kot je obravnavani primer. V tej zadevi namreč ne gre za vprašanje časovne omejitve učinkov sodbe Sodišča, ki se nanaša na razlago določbe prava Skupnosti, temveč na omejitev učinkov sodbe, ki se nanaša na možnost uveljavljanja akta Skupnosti na ozemlju države članice. Zato te sodne prakse v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti.
69Prav tako je treba opozoriti, da Sodišče na podlagi člena 231 ES lahko, če razglasi uredbo za nično, določi – kadar meni, da je to potrebno – tiste njene učinke, ki jih je treba šteti za dokončne.
70Iz tega izhaja, da Sodišče na podlagi izrecne določbe Pogodbe ES lahko, ko je akt nezakonit in se šteje, da ni nikoli obstajal, odloči, da ima kljub temu določene pravne učinke.
71Iste zahteve pravne varnosti narekujejo, da isto velja glede nacionalnih odločb, sprejetih na podlagi določb prava Skupnosti, ki jih zato, ker niso bile uradno objavljene v Uradnem listu Evropske unije v uradnem jeziku zadevne države, ni bilo mogoče uveljaviti na ozemlju določene države članice, razen tistih odločb, ki so bile izpodbijane v upravnem ali sodnem postopku do datuma te sodbe.
72Zadevne države članice tako na podlagi prava Skupnosti niso zavezane preverjati upravnih ali sodnih odločb, sprejetih na podlagi takih pravil, ki so postale dokonč ne na podlagi uporabljivih nacionalnih pravil.
73Na podlagi prava Skupnosti je lahko drugače zgolj v izjemnih primerih, v katerih so na podlagi pravil, navedenih v točki 71 te sodbe, sprejeti zlasti represivni upravni ukrepi ali sodne odločbe, s katerimi so kršene temeljne pravice, kar morajo v teh okvirih ugotavljati pristojni nacionalni organi.
74Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Izrek
Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo:
1) Člen 58 Akta o pogojih pristopa Češke republike, Republike Estonije, Republike Cipra, Republike Latvije, Republike Litve, Republike Madžarske, Republike Malte, Republike Poljske, Republike Slovenije in Slovaške republike k Evropski uniji in prilagoditvah pogodb, na katerih temelji Evropska unija, nasprotuje temu, da bi se obveznosti, vsebovane v skupnostni ureditvi, ki ni bila objavljena v Uradnem listu Evropske unije v jeziku nove države članice, ta jezik pa je eden od uradnih jezikov Evropske unije, uveljavljale zoper posameznike v tej državi, čeprav bi se te osebe s to ureditvijo lahko seznanile na drug način.
2) Sodišče je, s tem da je razsodilo, da uredbe Skupnosti, ki ni bila objavljena v jeziku države članice, ni mogoče uveljavljati zoper posameznike v tej državi, razlagalo pravo Skupnosti v smislu člena 234 ES.
Tekstas iš mūsų archyvo (Europos Sąjungos leidinių biuro „Cellar“ duomenys). Commission Decision 2011/833/EU — free reuse incl. commercial; attribution to EUR-Lex / Court of Justice of the European Union required; EUR-Lex is not the authentic record of the Court.