z dne 18. julija 2006 (*1)
„Prosto gibanje in prebivanje na ozemlju Evropske unije — Nadomestila za primer brezposelnosti — Pogoj dejanskega bivališča na nacionalnem ozemlju“
V zadevi C-406/04,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ga je vložilo Tribunal du travail de Bruxelles (Belgija) z odločbo z dne 8. septembra 2004, ki je na Sodišče prispela 23. septembra 2004, v postopku
Gérald De Cuyper
proti
Office national de l’emploi ,
SODIŠČE (veliki senat),
v sestavi V. Skouris, predsednik, P. Jann, C. W. A. Timmermans, A. Rosas in J. Malenovský, predsedniki senatov, N. Colneric, sodnica, S. von Bahr, J. N. Cunha Rodrigues, sodnika, R. Silva de Lapuerta (poročevalka), G. Arestis, A. Borg Barthet, M. Ilešič in J. Klučka, sodniki,
generalni pravobranilec: L. A. Geelhoed,
sodna tajnica: C. Strömholm, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 23. novembra 2005,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 2. februarja 2006
izreka naslednjo
1Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 17 ES in 18 ES ter Uredbe Sveta (EGS) št. 1408/71 z dne 14. junija 1971 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe, samozaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti, kot je bila spremenjena in posodobljena z Uredbo Sveta (ES) št. 118/97 z dne 2. decembra 1996 ( UL 1997, L 28, str. 1 ), kot je bila spremenjena z Uredbo Sveta (ES) št. 1606/98 z dne 29. junija 1998 ( UL L 209, str. 1 , v nadaljevanju: Uredba št. 1408/71).
2Ta predlog je bil vložen v okviru spora med G. De Cuyperjem in Office national de l’emploi (državni urad za zaposlovanje, v nadaljevanju: ONEM) zaradi izključitve zadevne osebe iz prejemanja nadomestil za brezposelnost od 1. aprila 1999.
3Člen 1(a)(i) Uredbe št. 1408/71 določa:
„(a)
zaposlena oseba in samozaposlena oseba pomeni:
4Člen 2(1) navedene uredbe določa:
„Ta uredba se uporablja za zaposlene in samozaposlene osebe, za katere velja ali je veljala zakonodaja ene ali več držav članic in so državljani ene od držav članic ali osebe brez državljanstva ali begunci, ki [dejansko bivajo] na ozemlju ene od držav članic, pa tudi za njihove družinske člane in preživele osebe.“
5V skladu s členom 10(1) Uredbe št. 1408/71 velja:
„Kadar ta uredba ne določa drugače, se denarne dajatve za invalidnost, starost ter za preživele osebe, pokojnine za nesreče pri delu ali poklicne bolezni ter pomoči ob smrti, pridobljene po zakonodaji ene ali več držav članic, ne morejo zmanjšati, spremeniti, začasno ustaviti, odvzeti ali zapleniti zaradi tega, ker prejemnik [dejansko biva] na ozemlju druge države članice, kot je tista, v kateri se nahaja nosilec, ki je odgovoren za plačilo.“
6V skladu s členom 69(1) te uredbe velja:
„1. Delavec, ki je popolnoma brezposeln in izpolnjuje pogoje zakonodaje države članice za upravičenost do dajatev in odide v eno ali več drugih držav članic, da bi si tam poiskal zaposlitev, ohrani upravičenost do takih dajatev pod naslednjimi pogoji in v skladu z naslednjimi omejitvami:
7Nazadnje, člen 71(1) navedene uredbe določa:
„1. Brezposelna oseba, ki je bila prej zaposlena in je med zadnjo zaposlitvijo [dejansko bivala] na ozemlju države članice, ki ni pristojna država, prejema dajatve v skladu z naslednjimi določbami:
Obmejni delavec, ki je delno ali občasno brezposeln v podjetju, ki ga zaposluje, prejema dajatve v skladu z določbami zakonodaje pristojne države, kot če bi [dejansko bival] na ozemlju te države; dajatve mu zagotavlja pristojni nosilec.
Zaposlena oseba, ki ni obmejni delavec, ki je delno, občasno ali popolnoma brezposelna in ostane na razpolago svojemu delodajalcu ali službi za zaposlovanje na ozemlju pristojne države, prejema dajatve v skladu z določbami zakonodaje te države, kot če bi [dejansko bivala] na njenem ozemlju; dajatve ji zagotavlja pristojni nosilec.
8Člen 44 kraljevega odloka z dne 25. novembra 1991 o ureditvi brezposelnosti ( Moniteur belge z dne 31. decembra 1991, str. 29888), kot je veljal v času dejanskega stanja v postopku v glavni stvari, je določal, da „za to, da bi bila brezposelna oseba lahko upravičena do nadomestil, ne sme biti po svoji volji brez dela in plačila“. Člena 45 in 46 navedenega odloka sta podrobneje določala, katere dejavnosti je treba šteti za delo, oziroma sta določala pojem plačila.
9V skladu s členom 66 navedenega kraljevega odloka velja:
„Da bi bila brezposelna oseba upravičena do nadomestil, mora imeti običajno bivališče v Belgiji; poleg tega mora dejansko bivati v Belgiji.“
10Člen 89(1) in (3) istega kraljevega odloka, v različici, ki izhaja iz člena 25 kraljevega odloka z dne 22. novembra 1995 ( Moniteur belge z dne 8. decembra 1995, str. 33144), določa:
„1. Za popolnoma brezposelno osebo, staro najmanj 50 let, lahko na njeno zahtevo ne uporabijo členov 48(1)(2°), 51(1), drugi pododstavek, od 3° do 6°, 56 in 58, če je bila v zadnjih dveh letih pred to zahtevo kot popolnoma brezposelna oseba upravičena do najmanj 312 nadomestil […]
[…]
3Z odstopanjem od člena 45, prvi odstavek, točka 1, lahko brezposelna oseba, ki je oproščena na podlagi prvega ali drugega odstavka, opravlja za svoj račun in brez pridobitnega namena vsako dejavnost v zvezi s svojo lastnino.“
11V okviru tega sistema brezposelna oseba, ki se ni bila dolžna javljati, ni bila več zavezana, da mora biti na razpolago za zaposlitev in da mora sprejeti vsako primerno zaposlitev, da se zglasi pri službi za zaposlovanje ali da sodeluje pri načrtu zaposlovanja. Prav tako je bila oproščena obveznosti, da se prijavi kot iskalec zaposlitve. Vendar pridobitev navedenega nadomestila ni bila združljiva z opravljanjem pridobitne dejavnosti in je bila začasna.
12G. De Cuyper, belgijski državljan, rojen leta 1942, je v Belgiji opravljal dejavnost kot zaposlena oseba. 19. marca 1999 je postal upravičen do prejemanja nadomestil za brezposelnost.
13Na podlagi nacionalne, torej veljavne, ureditve je bil 1. aprila 1998 oproščen občinskega nadzora, pod katerim so po navadi brezposelni na podlagi kraljevega odloka z dne 25. novembra 1991.
149. decembra 1999 je organu, ki zagotavlja izplačevanje njegovih nadomestil za brezposelnost, predložil izjavo, v kateri je navedel, da je „ločen“ in da dejansko biva v Belgiji.
15Aprila 2000 so službe ONEM izvedle rutinsko preiskavo, da bi preverile natančnost izjav zadevne osebe. Med to preiskavo je G. De Cuyper priznal, da od januarja 1999 dejansko ne biva več v Belgiji, ampak dejansko biva v Franciji. Podrobneje je navedel, da se v Belgijo vrača enkrat trimesečno, da je obdržal opremljeno sobo v belgijski občini in da organa, ki zagotavlja izplačevanje njegovih nadomestil za brezposelnost, ni obvestil o spremembi dejanskega bivališča.
16Na podlagi te preiskave je ONEM 25. oktobra 2000 G. De Cuyperju vročil odločbo o izključitvi iz prejemanja nadomestil za brezposelnost od 1. januarja 1999, ker od tega datuma ni več izpolnjeval pogoja dejanskega bivališča, ki ga določa člen 66 kraljevega odloka z dne 25. novembra 1991. ONEM je hkrati od zadevne osebe zahteval povračilo nadomestil, ki so bila izplačana po tem datumu, in sicer znesek belgijskih frankov v protivrednosti 12.452,78 EUR.
17G. De Cuyper je to odločbo izpodbijal pred predložitvenim sodiščem.
18V teh okoliščinah je Tribunal du travail de Bruxelles prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali obveznost dejanskega bivanja v Belgiji, ki je na podlagi člena 66 kraljevega odloka z dne 25. novembra 1991 o ureditvi brezposelnosti pogoj za dodelitev nadomestila za brezposelno osebo, starejšo od 50 let, ki je na podlagi člena 89 navedenega kraljevega odloka oproščena javljanja in ji ni treba biti na razpolago za zaposlitev, pomeni oviro za pravico prostega gibanja in prebivanja, ki jo vsakemu evropskemu državljanu priznavata člena 17 [ES] in 18 [ES]?
Ali je ta obveznost dejanskega bivanja na nacionalnem ozemlju države, pristojne za dodelitev nadomestil za brezposelnost, ki jo v notranjem pravu upravičuje potreba po nadzoru spoštovanja zakonitih pogojev izplačil prejemkov brezposelnim, v skladu z zahtevo po sorazmernosti, ki jo je treba spoštovati pri doseganju cilja v splošnem interesu, če predstavlja omejitev pravice prostega gibanja in prebivanja, ki jo vsakemu evropskemu državljanu priznavata člena 17 [ES] in 18 [ES]?
Ali ni posledica te obveznosti dejanskega bivanja ta, da s tem, da priznava pravico do nadomestila za brezposelnost tistim, ki ne izvršujejo svoje pravice do prostega gibanja in prebivanja iz členov 17 [ES] in 18 [ES], in jo z odvračalnim učinkom te omejitve odreka tistim, ki jo nameravajo izvrševati, ustvarja diskriminacijo med evropskimi državljani iz države članice, pristojne za dodelitev nadomestil za brezposelnost?“
19Predložitveno sodišče z vprašanjem sprašuje Sodišče, ali člena 17 ES in 18 ES, ki državljanom Evropske unije priznavata pravico do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, nasprotujeta določbi nacionalnega prava, ki za upravičenost do takega nadomestila, kot je v postopku v glavni stvari, določa pogoj dejanskega bivanja v zadevni državi članici, ob upoštevanju dejstva, da je navedeno nadomestilo dodeljeno brezposelnim osebam, starejšim od 50 let, ki se niso dolžne prijaviti kot iskalci zaposlitve.
20V zvezi s tem predložitveno sodišče navedeno nadomestilo opredeljuje kot „dajatev za brezposelnost“ in tožečo stranko v postopku v glavni stvari kot „zaposleno osebo“ v smislu člena 1(a) Uredbe št. 1408/71. Vendar Komisija Evropskih skupnosti zatrjuje, da naj bi navedeno nadomestilo ne pomenilo dajatve za brezposelnost, ki spada na področje uporabe Uredbe št. 1408/71, ampak dajatev za predčasno upokojitev, ki je enaka tisti v zadevi, na podlagi katere je bila izdana sodba z dne 11. julija 1996 v zadevi Otte ( C-25/95, Recueil, str. I-3745 ), in sicer dajatev sui generis. Če bi bilo tako, bi kot socialna ugodnost lahko spadalo na področje uporabe Uredbe Sveta (EGS) št. 1612/68 z dne 15. oktobra 1968 o prostem gibanju delavcev v Skupnosti ( UL L 257, str. 2 ).
21Tako je torej treba predhodno določiti naravo navedenega nadomestila, da bi ugotovili, ali pomeni dajatev socialne varnosti, za katero se uporablja Uredba št. 1408/7.
22Sodišče je na področju dajatev socialne varnosti že večkrat odločilo o dejavnikih, ki jih je treba upoštevati pri določitvi pravne narave navedenih dajatev. Sodišče je tako podrobneje določilo, da je dajatev mogoče šteti za dajatev socialne varnosti, če se jo upravičencem dodeli na podlagi zakonsko opredeljenega položaja, brez vsakršne individualne ali diskrecijske presoje osebnih potreb, in če se nanaša na eno od tveganj, izrecno naštetih v členu 4(1) Uredbe št. 1408/71 (glej zlasti sodbi z dne 27. marca 1985 v zadevi Hoeckx, 249/83, Recueil, str. 973 , točke od 12 do 14, in z dne 16. julija 1992 v zadevi Hughes, C-78/91, Recueil, str. I-4839 , točka 15).
23V postopku v glavni stvari je treba glede pojma dodelitev dajatve brez vsakršne individualne ali diskrecijske presoje osebnih potreb poudariti, da so za dodelitev zadevnega nadomestila določeni pogoji, ki so taksativno našteti v členih od 44 dalje kraljevega odloka z dne 25. novembra 1991, ne da bi pristojni organi imeli prosto presojo glede te dodelitve. Znesek tega nadomestila se seveda lahko spreminja glede na osebni položaj brezposelne osebe. Vendar, poleg dejstva, da se ta dejavnik nanaša na izračun navedenega nadomestila, gre za objektivno in zakonsko opredeljeno merilo, ki daje pravico do te dajatve, ne da bi pristojni nosilec lahko upošteval druge osebne okoliščine. Dodelitev navedenega nadomestila torej ni odvisna od individualne presoje osebnih potreb vlagatelja, značilnosti socialne pomoči (glej sodbo z dne 2. avgusta 1993 v zadevi Acciardi, C-66/92, Recueil, str. I-4567 , točka 15).
24Pogoj, da se mora zadevna dajatev nanašati na eno od tveganj, izrecno naštetih v členu 4(1) Uredbe št. 1408/71, je izpolnjen, če navedeno nadomestilo pokriva tveganje, povezano z neprostovoljno izgubo zaposlitve, medtem ko delavec ohrani sposobnost delati.
25Sodišče je že razsodilo, da je treba neodvisno od posebnosti različnih nacionalnih zakonodaj šteti, da so dajatve zato, da bi bile opredeljene kot dajatve socialne varnosti, enake narave, če so njihovi predmet in cilj ter tudi osnova za izračun in pogoji za njihovo dodelitev enaki. Nasprotno zgolj formalnih značilnosti ni mogoče šteti za pomembne dejavnike razvrstitve dajatev (glej v tem smislu sodbo z dne 5. julija 1983 v zadevi Valentini, 171/82, Recueil, str. 2157 , točka 13).
26Ob upoštevanju navedenega je treba preučiti nadomestilo v postopku v glavni stvari, da bi določili, ali ga je treba šteti za dajatev za brezposelnost.
27Namen navedenega nadomestila je zadevnim delavcem omogočiti pomoč pri zadovoljevanju njihovih potreb zaradi neprostovoljne izgube njihove zaposlitve, kadar so še sposobni delati. Da bi v zvezi s tem razlikovali med različnimi vrstami dajatev socialne varnosti, je treba upoštevati tveganje, ki ga pokriva vsaka dajatev. Dajatev za brezposelnost tako pokriva tveganje, povezano z izgubo prihodka, ki ga je utrpel delavec zaradi izgube zaposlitve, medtem ko je še sposoben delati. Dajatev, dodeljeno po uresničenju tega tveganja, torej izgubi zaposlitve, in ki zadevni osebi ob prenehanju tega položaja zaradi opravljanja pridobitne dejavnosti ne pripada več, je treba šteti za dajatev za brezposelnost.
28Pri določitvi zneska nadomestila, ki je bilo izplačano G. De Cuyperju, je bila osnova za izračun, ki jo je uporabljala belgijska služba za zaposlovanje, enaka tisti, ki velja za vse brezposelne, saj je bilo to nadomestilo izračunano v skladu s pravili, določenimi v členih od 114 naprej kraljevega odloka z dne 25. novembra 1991. Ta pravila določajo osnovni znesek, določen na 40 % povprečnega dnevnega plačila, zvišan za dodatek za uskladitev, ki je določen na 15 % navedenega plačila. Ta znesek naj bi upošteval osebne okoliščine brezposelne osebe, ki jih vnaprej določa zakon.
29Nazadnje je treba glede pogojev za dodelitev dajatve opozoriti, tako kot je to na obravnavi poudaril ONEM, da se za G. De Cuyperja uporabljajo isti pogoji kot za delavce, ki želijo nadomestilo za brezposelnost. Podrobneje, da bi delavec postal upravičen do te dajatve, mora poleg tega, da ne sme biti po svoji volji brez dela in plačila, dokazati 624 delovnih dni ali podobnih dni v 36 mesecih pred njegovo vlogo za nadomestilo in za njegovo dejavnost morajo biti plačani obvezni socialni prispevki, da bi se ta lahko upoštevala pri izračunu zneska navedenega nadomestila.
30Poleg tega je treba opozoriti, da je nadomestilo v postopku v glavni stvari nadomestilo, za katero se uporablja belgijska pravna ureditev dajatev za brezposelnost. Dejstvo, da se brezposelna oseba v takem položaju, kot je G. De Cuyper, ne bi bila dolžna prijaviti kot iskalec zaposlitve in da ji ne bi bilo treba biti na razpolago za zaposlitev, nikakor ne vpliva na bistvene značilnosti nadomestila, kot so bile določene v točkah 26 in 27 te sodbe.
31Poleg tega za dosego oprostitve te prijave ni potrebno, da brezposelna oseba ni dolžna ostati na razpolago za zaposlitev, če mora, čeprav se ni dolžna prijaviti kot iskalec zaposlitve in ni dolžna sprejeti vsake primerne zaposlitve, zaradi nadzora poklicnega in družinskega položaja vedno ostati na razpolago navedenemu uradu.
32V teh okoliščinah stališča Komisije, da je nadomestilo, ki ga prejema G. De Cuyper, bodisi dajatev za predčasno upokojitev, ki je enaka tisti v zadevi, na podlagi katere je bila izdana zgoraj navedena sodba Otte, bodisi dajatev sui generis , ni mogoče sprejeti.
33V zadevi, na podlagi katere je bila izdana zgoraj navedena sodba Otte, je bil namreč sporen dodatek za prestrukturiranje, ki je bil kot neobvezna subvencija rudarjem določene starosti, ki so izgubili svojo zaposlitev zaradi prestrukturiranja nemške rudarske industrije, dodeljen od dneva njihove odpustitve do njihove upokojitve, pri čemer je bilo prejemanje navedenega nadomestila združljivo z opravljanjem pridobitne dejavnosti.
34Skleniti je torej treba, da je dajatev, kot je ta, ki jo prejema G. De Cuyper, katere dodelitev ni diskrecijska in katere namen je pokriti tveganje, povezano z neprostovoljno izgubo zaposlitve, medtem ko upravičenec ohrani svojo sposobnost delati, treba šteti za nadomestilo za brezposelnost, ki spada na področje Uredbe št. 1408/71, čeprav se upravičenec na podlagi nacionalnega ukrepa ni dolžan prijaviti kot iskalec zaposlitve.
35V skladu s členom 18 ES „[ima vsak državljan Unije] pravico do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic ob upoštevanju omejitev in pogojev, določenih s to pogodbo in ukrepi, ki so bili sprejeti za njeno uveljavitev“.
36V skladu s tem besedilom pravica do prebivanja na ozemlju državic članic, ki jo člen 18 ES neposredno priznava vsakemu državljanu Unije, ni brezpogojna. Priznana je le ob upoštevanju omejitev in pogojev, ki jih določajo Pogodba in določbe, ki so bile sprejete za njeno uporabo (sodba z dne 7. septembra 2004 v zadevi Trojani, C-456/02, ZOdl., str. I-7573 , točki 31 in 32).
37V tem smislu je treba najprej preučiti Uredbo št. 1408/71. Na podlagi člena 10 navedene uredbe se, razen kadar slednja glede tega določa drugače, „denarne dajatve za invalidnost, starost ter za preživele osebe, pokojnine za nesreče pri delu ali poklicne bolezni ter pomoči ob smrti, pridobljene po zakonodaji ene ali več držav članic, ne morejo zmanjšati, spremeniti, začasno ustaviti, odvzeti ali zapleniti zaradi tega, ker prejemnik [dejansko biva] na ozemlju druge države članice, kot je tista, v kateri se nahaja nosilec, ki je odgovoren za plačilo“. Seznam, ki je v navedenem členu, ne zajema dajatev za brezposelnost. Iz tega sledi, da ta določba ne prepoveduje, da zakonodaja države članice za upravičenost do nadomestila za brezposelnost pogojuje z dejanskim bivališčem v zadevni državi članici.
38V zvezi s tem Uredba št. 1408/71 določa le dva primera, v katerih morajo pristojne države članice upravičencem do nadomestila za brezposelnost omogočiti, da dejansko bivajo na ozemlju druge države članice s tem, da ohranijo svoje pravice do te ugodnosti. Na eni strani primer, ki je določen v členu 69 te uredbe, ki brezposelnim osebam, ki odidejo na ozemlje države članice, ki ni pristojna država članica, „da bi si tam poiskal[i] zaposlitev“, omogoča, da ostanejo upravičene do dajatev za brezposelnost. Na drugi strani primer iz člena 71 navedene uredbe, ki se nanaša na brezposelne osebe, ki so med zadnjo zaposlitvijo dejansko bivale na ozemlju države članice, ki ni pristojna država članica. Iz predložitvene odločbe jasno izhaja, da položaj, kot je ta G. De Cuyperja, ne spada v nobenega od teh členov.
39Ni sporno, da taka nacionalna ureditev, kot je ta v obravnavani zadevi, ki je manj ugodna za določene državljane le zato, ker so izkoristili svojo pravico do prostega gibanja in prebivanja v drugi državi članici, pomeni omejitev pravic, ki jih člen 18 ES priznava vsakemu državljanu Unije (glej v tem smislu sodbi z dne 11. julija 2002 v zadevi D’Hoop, C-224/98, Recueil, str. I-6191 , točka 31, in z dne 29. aprila 2004 v zadevi Pusa, C-224/02, Recueil, str. I-5763 , točka 19).
40Taka omejitev je lahko z vidika prava Skupnosti utemeljena le, če temelji na objektivnih preudarkih v splošnem interesu, ki niso odvisni od državljanstva zadevnih oseb, in če je sorazmerna s ciljem, ki ga legitimno zasleduje nacionalno pravo.
41V obravnavani zadevi je določitev pogoja dejanskega bivališča odgovor na potrebo po nadzoru poklicnega in družinskega položaja brezposelnih oseb. Navedeni pogoj nadzornim službam ONEM namreč omogoča, da preverjajo, ali se je položaj upravičenca nadomestila za brezposelnost spremenil tako, da bi to lahko vplivalo na dodelitev dajatve. Taka utemeljitev posledično temelji na objektivnih preudarkih v splošnem interesu, ki niso odvisni od državljanstva zadevnih oseb.
42Ukrep je sorazmeren, če pri uresničenju zasledovanega cilja ne prekorači okvirov, ki so potrebni za njegovo doseganje.
43Belgijski organi so v obravnavani zadevi obstoj pogoja o dejanskem bivališču utemeljili s potrebo, da nadzorne službe ONEM nadzorujejo spoštovanje zakonitih pogojev, ki so določeni, da bi se ohranila pravica do nadomestila za brezposelnost. Službam mora tako predvsem omogočiti, da preverijo, ali se položaj osebe, ki je izjavila, da je ločena in brez zaposlitve, ni spremenil tako, da bi lahko vplival na dodelitev dajatve.
44V obravnavani zadevi glede morebitnega obstoja določb, ki bi vsebovale manj stroge nadzorne ukrepe, kot so ti, na katere se sklicuje G. De Cuyper, ni mogoče ugotoviti, da naj bi bili ti taki, da bi zagotavljali uresničitev zasledovanih ciljev.
45Učinkovitost nadzornih mehanizmov, katerih cilj je – tako kot teh, vzpostavljenih v obravnavani zadevi – preveriti družinski položaj zadevne brezposelne osebe in morebitni obstoj virov prihodkov, ki jih zadevna oseba ni navedla, je tako precej odvisna od njihove nepričakovanosti in možnosti, da se nadzor lahko izvede na kraju samem, saj morajo imeti pristojne službe možnost, da preverijo skladnost med podatki, ki jih je podala brezposelna oseba, in tistimi, ki izhajajo iz resničnosti dejstev. Glede tega je treba omeniti, da je nadzor, ki ga je treba opraviti na področju nadomestila za brezposelnost, posebnost, ki upravičuje uvedbo strožjih mehanizmov, kot so tisti, ki so določeni pri nadzoru drugih dajatev.
46Iz tega sledi, da pri takih manj strogih ukrepih, kot je predložitev dokumentov in potrdil, nadzor ne bi bil nepričakovan in bi bil posledično manj učinkovit.
47V teh okoliščinah je treba šteti, da je obveznost dejanskega bivanja v državi članici, v kateri je nosilec, ki je odgovoren za plačilo, ki jo v notranjem pravu upravičuje potreba po nadzoru spoštovanja zakonitih pogojev izplačil prejemkov brezposelnim, v skladu z zahtevo po sorazmernosti.
48Glede na navedeno je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti tako, da pravica do prostega gibanja in prebivanja, ki jo člen 18 ES priznava vsakemu državljanu Unije, ne nasprotuje takemu pogoju dejanskega bivanja, kot je ta, ki se uporablja v postopku v glavni stvari, ki je določen za brezposelno osebo, starejšo od 50 let, ki ni dolžna dokazovati svoje razpoložljivosti na trgu dela, da bi se ohranila njena pravica do nadomestila za brezposelnost.
49Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo:
Pravica do prostega gibanja in prebivanja, ki jo člen 18 ES priznava vsakemu državljanu Evropske unije, ne nasprotuje takemu pogoju dejanskega bivališča, kot je ta, ki se uporablja v postopku v glavni stvari, ki je določen za brezposelno osebo, starejšo od 50 let, ki ni dolžna dokazovati svoje razpoložljivosti na trgu dela, da bi se ohranila njena pravica do nadomestila za brezposelnost.
Podpisi
(*1) Jezik postopka: francoščina.
Tekstas iš mūsų archyvo (Europos Sąjungos leidinių biuro „Cellar“ duomenys). Commission Decision 2011/833/EU — free reuse incl. commercial; attribution to EUR-Lex / Court of Justice of the European Union required; EUR-Lex is not the authentic record of the Court.