Razlogi za odločitev
Izrek
Stranke
V zadevi C-503/99,
Komisija Evropskih skupnosti , ki jo zastopa M. Patakia, zastopnica, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
tožeča stranka,
proti
Kraljevini Belgiji , ki jo zastopa A. Snoecx, zastopnica, skupaj s F. de Montpellierjem, M. Picatom in A. Theissenom, odvetniki,
tožena stranka,
ob intervenciji
Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska , ki ga zastopa R. Magrill, zastopnica, skupaj z J. Crowom, barrister, in D. Wyattom, QC, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
intervenient,
zaradi ugotovitve, da Kraljevina Belgija, s tem da je ohranila
a) pristojnega ministra je treba predhodno obvestiti o vseh prenosih, vseh uporabah cevovodov kot sredstev za zavarovanje ali vseh spremembah namembnosti cevovodov družbe, ki so sestavni del notranje transportne infrastrukture energetskih proizvodov ali so temu lahko namenjeni, ki ima pravico tem operacijam ugovarjati, če meni, da škodujejo nacionalnim interesom na področju energetike;
b) minister lahko imenuje dva predstavnika zvezne vlade v upravni odbor družbe; predstavnika lahko ministru predlagata razveljavitev vseh odločitev upravnega odbora, za katere ocenjujeta, da so v nasprotju s smernicami energetske politike države, vključno z vladnimi cilji glede oskrbe države z energijo;
a) pristojnega ministra je treba predhodno obvestiti o vseh prenosih, vseh uporabah strateškega premoženja kot sredstva za zavarovanje ali vseh spremembah namembnosti strateškega premoženja družbe, ki ima pravico tem operacijam ugovarjati, če meni, da škodujejo nacionalnim interesom na področju energetike;
b) minister lahko imenuje dva predstavnika zvezne vlade v upravni odbor družbe; predstavnika lahko ministru predlagata razveljavitev vseh odločitev upravnega odbora ali poslovodstva, za katere menita, da so v nasprotju z državno energetsko politiko, in s tem da ni določila natančnih, objektivnih in trdnih meril glede odobritve zgoraj navedenih operacij ali ugovarjanja zoper njih, ni izpolnila obveznosti iz členov 52 Pogodbe ES (po spremembi postal člen 43 ES) in 73b Pogodbe ES (postal člen 56 ES),
SODIŠČE,
v sestavi G. C. Rodríguez Iglesias, predsednik, P. Jann (poročevalec), N. Colneric in S. von Bahr, predsedniki senatov, C. Gulmann, D. A. O. Edward, A. La Pergola, J.-P. Puissochet, R. Schintgen, V. Skouris in J. N. Cunha Rodrigues, sodniki,
generalni pravobranilec: D. Ruiz-Jarabo Colomer,
sodni tajnik: H. A. Rühl, glavni administrator,
na podlagi poročila za obravnavo,
na podlagi ustnih navedb strank na obravnavi 2. maja 2001, na kateri sta Komisijo zastopala M. Patakia, zastopnica, in F. de Sousa Fialho, zastopnik, Kraljevino Belgijo F. de Montpellier in O. Davidson, odvetnika, Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska pa R. Magrill, skupaj z D. Wyattom,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 3. julija 2001
izreka naslednjo
1Komisija Evropskih skupnosti s tožbo, ki jo je na podlagi člena 226 ES 22. decembra 1999 vložila pri sodnem tajništvu Sodišča, predlaga, naj se ugotovi, da Kraljevina Belgija, s tem da je ohranila
a) pristojnega ministra je treba predhodno obvestiti o vseh prenosih, vseh uporabah cevovodov kot sredstev za zavarovanje ali vseh spremembah namembnosti cevovodov družbe, ki so sestavni del notranje transportne infrastrukture energetskih proizvodov ali so temu lahko namenjeni, ki ima pravico tem operacijam ugovarjati, če meni, da škodujejo nacionalnim interesom na področju energetike;
b) minister lahko imenuje dva predstavnika zvezne vlade v upravni odbor družbe; predstavnika lahko ministru predlagata razveljavitev vseh odločitev upravnega odbora, za katere menita, da so v nasprotju s smernicami energetske politike države, vključno z vladnimi cilji glede oskrbe z energijo v državi;
a) pristojnega ministra je treba predhodno obvestiti o vseh prenosih, vseh uporabah strateškega premoženja kot sredstev za zavarovanje ali vseh spremembah namembnosti strateškega premoženja družbe, ki ima pravico tem operacijam ugovarjati, če meni, da škodujejo nacionalnim interesom na področju energetike;
b) minister lahko imenuje dva predstavnika federalne vlade v upravni odbor družbe; predstavnika lahko ministru predlagata razveljavitev vseh odločitev upravnega odbora ali poslovodstva, za katere menita, da so v nasprotju z državno energetsko politiko, in s tem da ni določila natančnih, objektivnih in trdnih meril glede odobritve zgoraj navedenih operacij ali ugovarjanja zoper njih, ni izpolnila obveznosti iz členov 52 Pogodbe ES (po spremembi postal člen 43 ES ) in 73b Pogodbe ES (postal člen 56 ES).
2Kraljevina Danska in Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska sta pri sodnem tajništvu Sodišča 22. oziroma 27. junija 2000 vložila predloga za intervencijo v tej zadevi v podporo predlogom Kraljevine Belgije. S sklepoma predsednika Sodišča z dne 12. oziroma 13. julija 2000 je bila tema državama članicama dopuščena intervencija. Kraljevina Danska se je z dopisom z dne 2. oktobra 2000 intervenciji odpovedala.
3Člen 73b(1) Pogodbe določa:
„V okviru določb tega poglavja so prepovedane vse omejitve pretoka kapitala med državami članicami ter med državami članicami in tretjimi državami.“
4Člen 73d(1)(b) Pogodbe ES (postal člen 58(1)(b) ES) določa:
„Določbe člena 73b ne posegajo v pravice držav članic, da:
[...]
(b) sprejmejo vse potrebne ukrepe za preprečevanje kršitev nacionalnih zakonov in drugih predpisov, zlasti na področju obdavčitve in bonitetnega nadzora finančnih institucij, ali določijo postopke za prijavo pretoka kapitala za namene upravnih ali statističnih informacij ali sprejmejo ukrepe, ki so upravičeni zaradi javnega reda ali javne varnosti.“
5Priloga I k Direktivi Sveta 88/361/EGS z dne 24. junija 1988 o izvajanju člena 67 Pogodbe (UL L 178, str. 5) vsebuje nomenklaturo pretoka kapitala iz člena 1 te direktive. Našteti so zlasti ti pretoki:
„I Neposredne naložbe [...]
1Ustanovitev in razširitev podružnic ali novih podjetij, ki so v popolni lasti osebe, ki je zagotovila kapital in pridobitev že obstoječega podjetja v popolno last.
2Udeležba v novem ali obstoječem podjetju z namenom vzpostavitve ali ohranjanja trajnih gospodarskih povezav.
[...]“
6Na podlagi pojasnil na koncu Priloge I k Direktivi 88/361 so „neposredne naložbe“:
„Naložbe vseh vrst s strani fizičnih oseb ali trgovskih, industrijskih ali finančnih podjetij, ki služijo za vzpostavitev ali ohranjanje trajnih in neposrednih povezav med osebo, ki je zagotovila kapital, in podjetnikom ali podjetjem, ki je dobil/o na razpolago kapital za izvajanje gospodarske dejavnosti. Ta koncept je torej treba razumeti v najširšem smislu.
[...]
Kar zadeva podjetja, navedena pod I-2 nomenklature, ki imajo status delniških družb, ima udeležba naravo neposredne naložbe, kadar paket delnic fizične osebe drugega podjetja ali katerega koli drugega imetnika omogoča delničarju, bodisi na podlagi določb nacionalne zakonodaje, ki se nanaša na delniške družbe, bodisi drugače, da učinkovito sodeluje pri upravljanju družbe ali njenem nadzoru.
[...]“
7Nomenklatura iz Priloge I k Direktivi 88/361 prav tako določa te pretoke:
„III Operacije z vrednostnimi papirji, s katerimi se normalno trguje na kapitalskem trgu [...]
[...]
1Pridobitev domačih vrednostnih papirjev, s katerimi se trguje na borzi, s strani nerezidentov [...]
[...]
3Pridobitev domačih vrednostnih papirjev, s katerimi se ne trguje na borzi, s strani nerezidentov [...]
[...]“
8Člen 222 Pogodbe ES (postal člen 295 ES) določa:
„Ta pogodba v ničemer ne posega v lastninskopravno ureditev v državah članicah.“
9Kraljeva uredba z dne 10. junija 1994 v členih 1, 3 in 4 določa:
„Člen 1
Na dan dejanskega prenosa delnic, ki jih ima država trenutno v kapitalu družbe Société nationale d'investissement (nacionalna investicijska družba), na eno ali več fizičnih ali pravnih oseb v zasebnem sektorju družba Société nationale d'investissement prenese eno delnico v kapitalu delniške družbe Société nationale de transport par canalisations (v nadaljevanju: SNTC) na državo. Poleg pravic do informacij, ki izhajajo iz navadnih delnic družbe SNTC, iz te delnice izhajajo posebne pravice iz členov 2 in 5, zgolj dokler je ta delnica v lasti države, ki jo ta lahko prenese zgolj s predhodnim zakonskim dovoljenjem. Te pravice izvršuje minister, pristojen za energetiko (v nadaljevanju: minister).
[...]
Člen 3
Zlata delnica podeljuje ministru pravico, da ugovarja vsakemu prenosu, vsem uporabam cevovodov kot sredstvom za zavarovanje ali vsem spremembam namembnosti cevovodov družbe SNTC, ki so sestavni del notranje transportne infrastrukture energetskih proizvodov ali so temu lahko namenjeni, če meni, da škodujejo nacionalnim interesom na področju energetike. [...]
Minister mora biti predhodno obveščen o operacijah iz prvega odstavka. Minister lahko sprejme natančnejša pravila glede oblike in vsebine tega obvestila. Minister lahko svojo pravico do ugovora uveljavi v roku enaindvajsetih dni od dneva, ko je bil obveščen o zadevni operaciji.
Člen 4
Zlata delnica podeljuje ministru pravico, da imenuje dva predstavnika federalne vlade v upravni odbor družbe SNTC. Ta predstavnika vlade imata svetovalno funkcijo.
Predstavnika vlade lahko poleg tega v štirih delovnih dneh pri ministru zahtevata razveljavitev vseh odločitev upravnega odbora družbe SNTC, za katere ocenjujeta, da so v nasprotju s smernicami energetske politike države, vključno z vladnimi cilji glede oskrbe države z energijo. Ta štiridnevni rok začne teči od dneva seje, na kateri je bila sprejeta zadevna odločitev, če sta bila predstavnika vlade nanjo pravilno povabljena, ali – če nista bila – od dneva, ko sta predstavnika vlade ali eden od njiju izvedela za odločitev. Zahteva ima odložilni učinek. Če minister v osmih delovnih dneh od vložitve zahteve zadevne odločitve ne razveljavi, ta postane dokončna.“
10Kraljeva uredba z dne 16. junija 1994 v členih 1, 3 in 4 določa vsebinsko enaka pravila glede družbe Société de distribution du gaz SA (v nadaljevanju: Distrigaz).
11Komisija je z dopisoma z dne 8. julija 1998 belgijsko vlado obvestila, da meni, da bi zlati delnici, podeljeni s kraljevima uredbama z dne 10. in 16. junija 1994, lahko bili v nasprotju z določbami Pogodbe glede prostega pretoka kapitala in svobode ustanavljanja.
12Belgijska vlada je z dopisoma z dne 15. septembra 1998 odgovorila, da posebne pravice, ki izhajajo iz teh delnic, doslej še niso bile izvršene in da naj bi zadevni organi izjavili, da so pripravljeni Komisiji zagotoviti, da nobena od teh pravic ne bo izvršena diskriminatorno v škodo državljanov drugih držav članic.
13Ker Komisija s temi odgovori ni bila zadovoljna, je 18. decembra 1998 Kraljevini Belgiji poslala obrazloženi mnenji, s katerima jo je pozvala, naj se z njima uskladi v roku dveh mesecev.
14Belgijska vlada je na obrazloženi mnenji odgovorila z dopisom z dne 4. marca 1999, s katerim je sporočila, da namerava poseči v posebne pravice, povezane z obravnavanima zlatima delnicama. Določene spremembe so bile nato sprejete, vendar pa členi 1, 3 in 4 kraljevih uredb z dne 10. in 16. junija 1994 niso bili spremenjeni.
15Komisija se je torej odločila, da pri Sodišču vloži to tožbo.
16Komisija uvodoma poudarja, da so določene države članice zaradi velikega obsega naložb znotraj Skupnosti sprejele ukrepe za nadzor nad to situacijo. Ti ukrepi, ki so bili večinoma sprejeti v okviru privatizacije, naj bi bili v določenih okoliščinah nezdružljivi s pravom Skupnosti. Komisija je zato 19. julija 1997 izdala sporočilo o določenih pravnih vidikih glede naložb znotraj Skupnosti (UL C 220, str. 15; v nadaljevanju: sporočilo iz leta 1997).
17Komisija naj bi v tem sporočilu razlagala določbe Pogodbe o prostem pretoku kapitala in svobodi ustanavljanja, zlasti v okviru postopkov izdajanja splošnih dovoljenj ali pravice veta javnih organov.
18V točki 9 sporočila iz leta 1997 je navedeno:
„Iz tega preizkusa omejevalnih ukrepov glede naložb znotraj Skupnosti izhaja, da se bodo diskriminatorni ukrepi (tisti, ki se uporabljajo izključno za vlagatelje iz druge države članice Evropske unije) šteli za nezdružljive s členoma 73b in 52 Pogodbe glede prostega pretoka kapitala in pravice do ustanavljanja, razen če spadajo med izjeme, določene s Pogodbo. Nediskriminatorni ukrepi (tisti, ki se uporabljajo tako za državljane kot za osebe iz druge države članice Evropske unije) pa so dopustni, če temeljijo na objektivnih, trdnih in javno objavljenih merilih in so lahko upravičeni zaradi nujnih razlogov splošnega interesa. V vsakem primeru pa bo treba spoštovati načelo sorazmernosti.“
19Komisija meni, da ureditev – ki Kraljevini Belgiji podeljuje zlati delnici v družbah SNTC in Distrigaz in ki po eni strani določa, da ima ta država članica pravico do ugovora zoper vsak prenos, uporabo cevovodov kot sredstev za zavarovanje ali spremembo namembnosti cevovodov in določenega drugega strateškega premoženja, in po drugi strani določa, da ima ta država članica pravico do ugovora zoper določene odločitve uprave, za katere meni, da so v nasprotju smernicami energetske politike države – ne spoštuje pogojev, navedenih v sporočilu iz leta 1997, in tako krši člena 52 in 73b Pogodbe.
20Čeprav se te nacionalne določbe uporabljajo brez razlikovanja, naj bi namreč ovirale pravico do ustanavljanja državljanov drugih držav članic ter prosti pretok kapitala v Skupnosti, ker naj bi ovirale ali naredile manj privlačno izvrševanje teh svobod.
21Komisija meni, da postopki odobritve ali ugovora ne morejo biti združljivi s temi svobodami, razen če spadajo pod izjeme iz členov 55 Pogodbe ES (postal člen 45 ES), 56 Pogodbe ES (po spremembi postal člen 46 ES) in 73d Pogodbe ali če so upravičeni zaradi nujnih razlogov splošnega interesa ali izhajajo iz objektivnih, trdnih in javno objavljenih meril, tako da diskrecijsko pravico nacionalnih organov zmanjšujejo na najmanjšo mogočo mero.
22Obravnavane določbe pa naj ne bi ustrezale nobenemu od teh meril. Tako naj bi zaradi nepreglednosti lahko posredno vnašale diskriminacijo ter pravno negotovost. Na člen 222 Pogodbe naj se poleg tega v obravnavanem primeru ne bi bilo mogoče učinkovito sklicevati, saj bi v vsakem primeru nacionalna ureditev glede privatizacije družb morala spoštovati pravo Skupnosti.
23Čeprav oskrba z zemeljskim plinom pomeni službo v javnem interesu in bi načeloma lahko spadala – tako kot potreba po vzdrževanju transportne infrastrukture energetskih proizvodov – pod nujne razloge splošnega interesa, bi bilo treba še ugotoviti, ali so zadevni ukrepi nujni in sorazmerni glede na zasledovani cilj.
24Negativni ukrep, kot je pravica do ugovora, naj namreč ne bi zagotavljal zadostne oskrbe, kot jo lahko zagotavljajo pozitivni ukrepi, kot je načrtovanje za spodbujanje podjetij na področju zemeljskega plina, da sklepajo dolgoročne pogodbe o oskrbi in da povečajo raznovrstnost svojih virov oskrbe ali sistema licenc. Obstoj transportnih infrastruktur bi bil lahko prav tako zagotovljen z ureditvijo, ki bi natančno opredeljevala ustrezno ravnanje zadevnih podjetij, ne pa s pravico do splošnega ugovora. Pravice, ki izhajajo iz obravnavanih zlatih delnic, poleg tega ovirajo sklepanje dolgoročnih pogodb ter povečanje raznovrstnosti virov oskrbe. Poleg tega naj bi bila pravna sredstva zoper obravnavane ukrepe neustrezna zaradi trajanja postopka in s tem povezanih stroškov.
25Komisija se prav tako sklicuje na Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 98/30/ES z dne 22. junija 1998 o skupnih pravilih notranjega trga z zemeljskim plinom (UL L 204, str. 1, v nadaljevanju: direktiva o plinu), ki določa pravila o organizaciji notranjega trga z zemeljskim plinom in katere rok za prenos je potekel 10. avgusta 2000. Ta direktiva naj bi določala Skupnostni okvir za izvrševanje posebnih pravic držav članic pri nalaganju obveznosti javne službe podjetjem iz sektorja. Z določanjem strogega okvira naj bi zagotavljala ravnovesje med spoštovanjem konkurence med gospodarskimi subjekti in ciljem zanesljivosti oskrbe.
26Kraljevina Belgija izpodbija zatrjevano neizpolnitev obveznosti. Meni, da so morebitne omejitve svobode ustanavljanja in prostega pretoka kapitala, ki izhajajo iz sporne ureditve, v vsakem primeru upravičene, po eni strani zaradi javne varnosti iz členov 56 in 73d(1)(b) Pogodbe in po drugi strani zaradi nujnih razlogov splošnega interesa. Poleg tega naj bi bile sorazmerne in ustrezne glede na zasledovani cilj.
27Prvič, zanesljiva oskrba države z energijo naj bi bila nujen razlog splošnega interesa, kar naj bi glede oskrbe z električno energijo že izhajalo iz sodbe z dne 27. aprila 1994 v zadevi Almelo (C‑393/92, Recueil, str. I‑1477, točke od 46 do 50) in glede naftnih derivatov iz sodbe z dne 10. julija 1984 v zadevi Campus Oil in drugi (72/83, Recueil, str. 2727, točka 34).
28Drugič, zadevni ukrepi naj bi bili nujni in sorazmerni. Družbi SNTC in Distrigaz naj bi pri oskrbi države z energijo imeli strateški položaj, zlasti zaradi odvisnosti Belgije od tujih energetskih virov. Medtem ko naj bi bila družba SNTC predvsem lastnica cevovodov, ki so sestavni del notranje transportne infrastrukture energetskih proizvodov, naj bi bilo strateško premoženje družbe Distrigaz zlasti infrastruktura za notranji transport in uskladiščenje plina, vključno z razkladalnimi napravami in čezmejnimi objekti. Določen nadzor javnih organov nad tem premoženjem v okviru obravnavane ureditve naj bi bil nujen. Za to predvideni ukrepi naj bi bili prav tako sorazmerni. Predhodni postopek obveščanja naj bi, zato ker nima odložilnega učinka, pomenil preprost postopek obveščanja organov. Posebne pravice ministra v okviru tega postopka naj prav tako ne bi bile splošne, temveč naj bi se nanašale zgolj na zelo jasne točke in naj bi bile izjemno časovno omejene. Postopek za razveljavitev pa naj bi bil lahko sprožen zgolj v zelo posebnih in jasno opredeljenih primerih, in sicer kadar obstaja škoda za politiko oskrbe z energijo države. Tako kot pri prvem postopku naj bi bil rok, v katerem minister lahko ukrepa, izjemno kratek. Torej naj ne bi bilo res, da natančna, objektivna in trdna merila niso bila določena.
29Poleg tega naj bi bilo izvrševanje pravic, ki jih podeljuje obravnavana ureditev, vselej formalno obrazloženo z navajanjem dejanskih in pravnih razlogov, na podlagi katerih je bila odločba sprejeta. Prav tako naj bi bilo mogoče zahtevati tako razveljavitev kot odložitev učinkovanja teh odločb pred Conseil d'État (Belgija). Stroški teh postopkov naj bi bili zelo zmerni, obstajal pa naj bi postopek za izdajo začasne odredbe. Postopki naj bi bili časovno izjemno omejeni, saj naj bi minister moral ukrepati v enaindvajsetih dneh od obvestila.
30Belgijska vlada meni, da manj omejevalnih sredstev za dosego zasledovanih ciljev ni. Komisija bi v okviru preizkusa merila sorazmernosti morala dokazati obstoj alternativnih in manj prisilnih rešitev (glej sodbo z dne 23. oktobra 1997 v zadevi Komisija proti Franciji, C‑159/94, Recueil, str. I‑5815, točki 101 in 102). Komisija pa naj bi v zvezi s tem omenila zgolj dolgoročno načrtovanje, ki zaradi potrebe po hitrem ukrepanju ni ustrezno, in „natančno ureditev glede ustreznega obnašanja zadevnih podjetij“, in sicer sistem licenc, ki pa naj bi ga nejasno opisala. Izjemno dvomljivo naj bi bilo, da taki ukrepi bolj povečajo pravno varnost za vlagatelje kot ukrepi, ki izhajajo iz obravnavane ureditve.
31Glede razloga, ki ga Komisija izvaja iz direktive o plinu, belgijska vlada meni, da ni dopusten, ker se Komisija nanj prvič sklicuje v tožbi. V vsakem primeru naj bi ta direktiva usklajevala dolžnosti javne službe z materialnega, ne pa s postopkovnega vidika. S tega vidika naj bi države članice prosto sprejemale ukrepe, za katere menijo, da so ustrezni.
32Tretjič, belgijska vlada zatrjuje, da so pravice, ki jih podeljuje obravnavana ureditev, upravičene zaradi javne varnosti iz členov 56 in 73d(1)(b) Pogodbe. Oskrba države s plinom naj bi spadala pod javno varnost, saj je delovanje gospodarstva in njegovih poglavitnih javnih institucij in služb, prav tako pa preživetje prebivalstva, od nje odvisno. Motnje oskrbe z zemeljskim plinom in nevarnosti za obstoj države, ki bi iz tega izhajale, bi lahko resno ogrozile javno varnost.
33Belgijska vlada podredno zatrjuje, da morebitno oviranje svobod iz Pogodbe, ki izhaja iz obravnavane ureditve, upravičuje člen 90(2) Pogodbe ES (postal člen 86(2) ES), na podlagi katerega podjetja, pooblaščena za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena, ravnajo po pravilih Pogodbe glede konkurence, če uporaba takih pravil ne ovira izvajanja posebnih nalog, ki so jim dodeljene.
34Iz sodbe z dne 19. marca 1991 v zadevi Francija proti Komisiji (C‑202/88, Recueil, str. I‑1223, točka 12) naj bi izhajalo, da je člen 86(2) ES izraz splošnega načela, po katerem morajo obstajati izjeme od pravil Pogodbe, če so ogroženi interesi služb v splošnem interesu.
35Združeno kraljestvo se v bistvenem strinja s stališči Kraljevine Belgije.
36Najprej je treba opozoriti, da člen 73b(1) Pogodbe določa prost pretok kapitala med državami članicami ter med državami članicami in tretjimi državami. V ta namen v okviru določb iz poglavja Pogodbe „Kapital in plačila“ ta člen določa, da so prepovedane vse omejitve pretoka kapitala med državami članicami ter med državami članicami in tretjimi državami.
37Čeprav Pogodba ne opredeljuje pojmov pretoka kapitala in plačil, je jasno, da Direktiva 88/361 skupaj z nomenklaturo, ki ji je priložena, nakazuje opredelitev pojma pretoka kapitala (glej sodbo z dne 16. marca 1999 v zadevi Trummer in Mayer, C-222/97, Recueil, str. I-1661, točki 20 in 21).
38Točki I in III nomenklature iz Priloge I k Direktivi 88/361 ter tam navedena pojasnila namreč določajo, da neposredna naložba v obliki udeležbe v podjetju z lastništvom delnic ter pridobitev vrednostnih papirjev na kapitalskem trgu pomenita pretok kapitala v smislu člena 73b Pogodbe. Na podlagi navedenih pojasnil je za neposredno naložbo zlasti značilna možnost dejanskega sodelovanja pri upravljanju in nadzoru družbe.
39Glede na te ugotovitve je treba preizkusiti, ali ureditev – ki Kraljevini Belgiji podeljuje zlati delnici v družbah SNTC in Distrigaz, ki po eni strani določa, da ima ta država članica pravico do ugovora zoper vsak prenos, uporabo cevovodov kot sredstev za zavarovanje ali spremembo namembnosti cevovodov in določenega drugega strateškega premoženja, in po drugi strani določa, da ima ta država članica pravico do ugovora zoper določene odločitve uprave, za katere meni, da so v nasprotju smernicami energetske politike države – pomeni omejitev pretoka kapitala med državami članicami.
40Belgijska vlada načeloma ni ugovarjala, da omejitve, ki izhajajo iz obravnavane ureditve, spadajo v okvir prostega pretoka kapitala.
41Vlada Združenega kraljestva prav tako vsaj deloma priznava, da je belgijska ureditev omejevalna.
42Zato je treba preizkusiti, ali in v katerih okoliščinah je obravnavana ureditev lahko upravičena.
43Kot izhaja iz sporočila iz leta 1997, ni mogoče zanikati, da določeni razlogi lahko upravičijo, da države članice ohranijo določen vpliv v sprva javnih podjetjih, ki so bila pozneje privatizirana, kadar ta podjetja delujejo na področjih storitev splošnega interesa ali strateških storitev (glej današnji sodbi v zadevi Komisija proti Portugalski, C-367/98, Recueil, str. I-4731, točka 47, in v zadevi Komisija proti Franciji, C‑483/99, Recueil, str. I-4781, točka 43).
44Ti razlogi pa naj državam članicam vseeno ne bi dovoljevali sklicevati se na svojo lastninskopravno ureditev, kot to določa člen 222 Pogodbe, da bi upravičile oviranje svobod iz Pogodbe, ki izhaja iz posebnih pravic, ki jih imajo zaradi svojega položaja delničarja v privatiziranem podjetju. Kot izhaja iz sodne prakse Sodišča (sodba z dne 1. junija 1999 v zadevi Konle, C-302/97, Recueil, str. I‑3099, točka 38), namen navedenega člena namreč ni lastninskopravnim ureditvam v državah članicah omogočiti, da se izognejo temeljnim pravilom Pogodbe.
45Prost pretok kapitala kot temeljno načelo Pogodbe ne more biti omejen z nacionalno ureditvijo, razen če je to upravičeno iz razlogov iz člena 73d(1) Pogodbe ali iz nujnih razlogov splošnega interesa in se uporablja za vsako osebo ali podjetje, ki deluje na ozemlju države članice gostiteljice. Da bi bila nacionalna ureditev upravičena, mora poleg tega ustrezno zagotavljati, da bo zasledovani cilj dosežen, in ne sme presegati tistega, kar je potrebno za dosego tega cilja, in sicer zato, da bi bila sorazmerna (v tem smislu glej sodbi z dne 14. decembra 1995 v zadevi Sanz de Lera in drugi, C-163/94, C‑165/94 in C-250/94, Recueil, str. I‑4821, točka 23, in z dne 14. marca 2000 v zadevi Église de scientologie, C‑54/99, Recueil, str. I‑1335, točka 18).
46V obravnavanem primeru ni mogoče zanikati, da je z obravnavano ureditvijo zasledovani cilj, in sicer zagotavljanje zanesljive oskrbe z energijo v primeru krize, v legitimnem javnem interesu. Sodišče je namreč že potrdilo, da je eden od razlogov javne varnosti, ki lahko upraviči oviranje prostega pretoka blaga, ves čas zagotavljati minimalno oskrbo z naftnimi derivati (glej zgoraj navedeno sodbo Campus Oil in drugi, točki 34 in 35). Isto velja glede oviranja prostega pretoka kapitala, če je javna varnost med utemeljitvenimi razlogi iz člena 73d(1)(b) Pogodbe.
47Sodišče pa je prav tako razsodilo, da je treba javno varnost, zlasti kot izjemo od temeljnega načela prostega pretoka kapitala, razumeti ozko, in sicer tako, da države članice njenega obsega ne morajo določati enostransko brez nadzora institucij Skupnosti. Tako se je na javno varnost mogoče sklicevati zgolj ob dejanski in resni nevarnosti, ki vpliva na temeljni družbeni interes (glej zlasti zgoraj navedeno sodbo Église de scientologie, točka 17).
48Preveriti je torej treba, ali obravnavana ureditev omogoča, da se v zadevni državi članici ob dejanski in resni nevarnosti zagotovi minimalna oskrba z energijo in da ne presega tistega, kar je potrebno za dosego tega cilja.
49Najprej je treba ugotoviti, da je sistem, ki se obravnava, sistem z ugovorom. Ta sistem izhaja iz načela spoštovanja samostojnega odločanja podjetja, nadzor, ki ga lahko izvaja pristojni minister, pa v vsakem posameznem primeru zahteva pobudo vladnih organov. Predhodna odobritev se ne zahteva. Poleg tega za javne organe glede izvrševanja pravice do ugovora veljajo strogi roki.
50Sistem je dalje omejen na določene odločitve glede strateškega premoženja teh družb, zlasti glede energetskih omrežij, ter na s tem povezane posebne upravljavske odločitve, ki jih je mogoče pravočasno izpodbijati.
51Končno, minister v skladu s členoma 3 in 4 kraljevih uredb z dne 10. in 16. junija 1994 lahko posreduje, le če gre za cilje energetske politike. Poleg tega, kot je belgijska vlada jasno navedla v svojih odgovorih in na obravnavi, ne da bi ji Komisija v zvezi s tem ugovarjala, morajo biti ministrovi ukrepi formalno obrazloženi in so lahko predmet učinkovitega sodnega nadzora.
52Obravnavani sistem na podlagi objektivnih meril, ki jih sodišče lahko nadzoruje, torej zagotavlja učinkovito razpoložljivost cevovodov, ki so sestavni del notranje transportne infrastrukture energetskih proizvodov ter drugih infrastruktur za notranji transport in uskladiščenje plina, vključno s točkami za raztovarjanje in čezmejnimi točkami. Zadevni sistem tako državi članici dovoljuje posege, da bi se v vsaki situaciji zagotovilo spoštovanje dolžnosti javne službe, ki jo opravljata družbi SNTC in Distrigaz, ob spoštovanju pravne varnosti.
53Komisija ni dokazala, da bi bili lahko sprejeti manj prisilni ukrepi za dosego zasledovanega cilja. Ni gotovo, da bi lahko načrtovanje za spodbujanje podjetij na področju zemeljskega plina, naj sklepajo dolgoročne pogodbe o oskrbi, povečajo raznovrstnost svojih virov oskrbe ali izvajajo sistem licenc, samo po sebi omogočilo hitro ukrepanje v posebnih situacijah. Poleg tega se zdi, da je ureditev, ki jo je predlagala Komisija in ki natančno opredeljuje ravnanje podjetij v sektorju, bolj omejevalna kot pravica do ugovora, ki je omejena na posebne situacije.
54Glede utemeljitev Komisije, ki izhajajo iz direktive o plinu, zadostuje ugotovitev, da se je rok za prenos te direktive iztekel šele 10. avgusta 2000. Skupnostni okvir, ki naj bi ga direktiva po mnenju Komisije določala glede izvrševanja posebnih pravic držav članic pri nalaganju obveznosti javne službe podjetjem iz sektorja, torej v nobenem primeru ne vpliva na to tožbo, saj sta bili obrazloženi mnenji poslani 18. decembra 1998, tožba pa je bila vložena 22. decembra 1999.
55Ugotoviti je torej treba, da je obravnavana ureditev upravičena s ciljem zagotavljati zanesljivost oskrbe z energijo v primeru krize.
56V teh okoliščinah ni treba preizkusiti kršitve načela iz člena 86(2) ES, na katero se je belgijska vlada podredno sklicevala.
57Iz zgornjih ugotovitev izhaja, da je treba tožbo Komisije v zvezi s členom 56 ES zavrniti.
58Komisija predlaga tudi to, naj se ugotovi neizpolnitev obveznosti iz člena 52 Pogodbe, in sicer pravil Pogodbe glede svobode ustanavljanja v delu, v katerem se nanašajo na podjetja.
59V zvezi s tem je treba ugotoviti, da člen 56 Pogodbe, tako kot člen 73d Pogodbe, določa utemeljitev na podlagi razloga javne varnosti. Tudi če bi možnost, ki jo ima država članica – da ugovarja prenosu, uporabi določenega premoženja kot sredstva za zavarovanje ali spremembi namembnosti določenega premoženja obstoječega podjetja ali določenim upravljavskim odločitvam podjetja – lahko pomenila omejitev svobode ustanavljanja, bi bila taka omejitev upravičena zaradi razlogov, navedenih v točkah od 43 do 55 te sodbe.
60Zato je treba tožbo Komisije zavrniti tudi v delu, v katerem se nanaša na člen 52 Pogodbe.
61V skladu s členom 69(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker je Kraljevina Belgija predlagala, naj se Komisiji naloži plačilo stroškov, in ker slednja s predlogi ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov. Na podlagi člena 69(4), prvi pododstavek, tega poslovnika Združeno kraljestvo, ki se je kot intervenient udeležilo postopka, nosi svoje stroške.
Izrek
Iz teh razlogov je
razsodilo:
1) Tožba se zavrne.
2) Komisiji Evropskih skupnosti se naloži plačilo stroškov.
3) Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska nosi svoje stroške.
Tekstas iš mūsų archyvo (Europos Sąjungos leidinių biuro „Cellar“ duomenys). Commission Decision 2011/833/EU — free reuse incl. commercial; attribution to EUR-Lex / Court of Justice of the European Union required; EUR-Lex is not the authentic record of the Court.