V zadevi Bottazzi proti Italiji je Evropsko sodišče za človekove pravice, oblikovano v skladu s 27. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (»Konvencija«), kot je spremenjena s Protokolom št. 11 in ustreznimi določili Poslovnika Sodišča, kot Veliki senat, ki so ga sestavljali naslednji sodniki:
ga. E. Palm, predsednica, g. A. Pastor Ridruejo, g. L. Ferrari Bravo, g. G. Bonello, g. R. Türmen, g. J.-P. Costa, ga. F. Tulkens, ga. V. Stráznická, g. P. Lorenzen, g. W. Fuhrmann, g. M. Fischbach, g. V. Butkevych, g. J. Casadevall, ga. H.S. Greve, g. A.B. Baka, g. R. Maruste, ga. S. Botoucharova, in tudi g. P.J. Mahoney, namestnik vodje sodne pisarne,
na nejavnih sejah dne 27. januarja ter 3. in 24. junija 1999 na zadnji navedeni datum izdalo naslednjo sodbo:
1Zadevo je Sodišču, ustanovljenem v skladu s prejšnjim 19. členom Konvencije, predložila italijanska vlada (»Vlada«) dne 15. julija 1998 v trimesečnem roku, kot je to določeno v prejšnjih členih 32§1 in 47 Konvencije. Zasnovana je na pritožbi (št. 34884/97) proti republiki Italiji, ki jo je v skladu s prejšnjim členom 25 pri Evropski komisiji za človekove pravice (»Komisija«) dne 26. oktobra 1995 vložil italijanski državljan g. Emilio Bottazzi.
Predlog Vlade se je nanašal na prejšnja člena 44 in 48, kot sta spremenjena s Protokolom št. 9, ki ga je ratificirala Italija, ter na deklaracijo, s katero je Italija priznala obligatorno sodno pristojnost Sodišča (prejšnji člen 46). Namen predloga je bil doseči odločitev, ali dejstva te zadeve razkrivajo kršitev obveznosti tožene države iz člena 6§1 Konvencije.
2Pritožnik je za zastopanje pred Sodiščem pooblastil g. A. Croceja (predpis 31 prejšnjega Poslovnika Sodišča B).
3Kot predsednik Senata, ki je bil na začetku ustanovljen (prejšnji člen 43 Konvencije in člen 21 prejšnjega Poslovnika), da bi obravnaval predvsem proceduralne zadeve, ki bi se lahko pojavile pred začetkom veljavnosti Protokola št. 11, se je g. Thór Vilhjálmsson, tedanji podpredsednik Sodišča, o organizaciji pisnega postopka preko sodne pisarne posvetoval s pooblaščencem Vlade g. U. Leanzo, pritožnikovim odvetnikom in delegatom Komisije g. B. Confortijem. V skladu z nato sprejetim sklepom je sodna pisarna prejela memoranduma in sicer 4. novembra 1998 s strani pritožnika ter 17. novembra 1998 s strani Vlade.
4Po tem, ko je 1. novembra 1998 začel veljati Protokol št. 11 ter v skladu z njegovim členom 5§5 in v interesu zagotovitve primernega sodnega odločanja postopka, so bili obravnavani primer ter zadeve A.L.M., Di Mauro, A.P. in Ferrari dodeljene istemu Velikemu senatu Sodišča. Veliki senat so ex officio sestavljali naslednji člani: g. Conforti, sodnik, ki je bil izvoljen glede na Italijo (člen 27§2 Konvencije in člen 24§4 Poslovnika Sodišča), g. L. Wildhaber, predsednik Sodišča, ga. E. Palm, podpredsednica Sodišča ter g. J.-P. Costa in g. M. Fischbach, podpredsednika Sekcij (člen 27§3 Konvencije in člen 24§§3 in 5(a) Poslovnika Sodišča). Ostali člani, ki so bili imenovani v Veliki senat, so bili: g. A. Pastor Ridruejo, g. G. Bonello, g. J. Makarczyk, g. P. Kuris, g. R. Türmen, ga. V. Stráznická, g. P. Lorenzen, g. V. Butkevych, ga. H.S. Greve, g. A.B. Baka, g. R. Maruste in ga. S. Botoucharova (člena 24§3 in 100§4 Poslovnika Sodišča). G. Conforti, ki je sodeloval pri obravnavanju zadeve v Komisiji, je naknadno odrekel sodelovanje v Velikem senatu (28. člen Poslovnika Sodišča). Vlada je zato namesto njega v Veliki senat imenovala g. L. Ferrari Brava, sodnika, ki je bil izvoljen glede na San Marino (člen 27§2 Konvencije in člen 29§1 Poslovnika Sodišča).
5Predsednik je odločil, da povabilo Komisiji, naj enega izmed svojih predstavnikov pooblasti za sodelovanje v postopku pred Velikim senatom, ni potrebno (člen 99 Poslovnika Sodišča).
6Po posvetovanju s pooblaščencem Vlade in pritožnikovim zastopnikom je Veliki senat odločil, da ni potrebno opraviti javne obravnave.
7Sodni pisarni je pritožnik poslal dodatna pojasnila dne 23. decembra 1998.
8Kasneje je ga. Palm zamenjala g. Wildhaberja, ki v nadaljnjem postopku ni več mogel sodelovati, kot predsednica Velikega senata, g. W. Fuhrmann, nadomestni sodnik, pa je namesto g. Wildhaberja v senatu sodeloval kot član (člena 10 in 24§5(b) Poslovnika Sodišča). Ga. F. Tulkens in g. J. Casadevall, nadomestna sodnika, sta zamenjala g. Kurisa oziroma g. Makarczyka, ki prav tako v nadaljnjem postopku nista mogla več sodelovati (člen 24§5(b) Poslovnika Sodišča).
9Gospod Bottazzi, ki je bil leta 1916 rojen v kraju Ligonchio v pokrajini Emilia, živi v Genovi.
10Pritožnik je bil ranjen v drugi svetovni vojni, leta 1949 pa mu je bila priznana invalidnina. Njeno izplačevanje je prenehalo leta 1956. Zaradi poslabšanja zdravja je pritožnik dne 15. januarja 1972 zaprosil za vojno pokojnino. Ministrstvo za finance je 30. maja 1984 njegovo zahtevo zavrnilo. Pritožnik je zahtevo za priznanje vojne pokojnine ponovno vložil 20. januarja 1986, Oddelek za vojne pokojnine (v sestavi ministrstva za finance) pa jo je dne 19. junija 1988 zavrnil z utemeljitvijo, da se pritožnikovo zdravstveno stanje ni poslabšalo. Pritožnik se je zoper odločbo pritožil ter v pritožbi predlagal, da minister za finance odločbo z dne 19. junija 1988 razveljavi. Oddelek za vojne pokojnine je 1. septembra 1990 pritožbo zavrnil. Pritožnik je 28. marca 1991 vložil upravno pritožbo, v kateri je ministru predlagal, da odločbo z dne 1. septembra 1990 razveljavi.
11Minister za finance je 29. marca 1991 pritožbo posredoval Računskemu sodišču, ki jo je prejelo 4. aprila 1991. Dne 15. maja 1991 je Računsko sodišče Ministrstvo za finance zaprosilo, da mu pošlje pritožnikov spis v obravnavani zadevi. Dne 23. septembra 1993 je predsednik Računskega sodišča razpisal obravnavo za 7. januarja 1994. Pritožnikov odvetnik je predložil dokaze dne 27. decembra 1993. V sodbi z dne 7. januarja 1994, ki je bila pisarni sodišča izročena 16. junija 1994, pritožniku pa vročena 2. maja 1995, je Računsko sodišče razsodilo, da pritožba ni dopustna, ker je pritožnik v skladu s predpisi, ki urejajo pritožbe v okviru upravnega sistema, že vložil upravno pritožbo in tako ni imel namena, da prične postopek za sodno presojo upravne odločbe.
12Pritožnik se je 28. oktobra 1995 zoper to sodbo pritožil. V pritožbi je navedel, da bi, v kolikor bi bil s tem seznanjen, pritožbo zoper odločbo vložil na Računsko sodišče. Dne 8. novembra 1996 je pritožnik Računsko sodišče pozval, naj se njegova pritožba obravnava in o njej odloči. Predsednik je
26novembra 1996 razpisal obravnavo za dne 1. aprila 1997. Obravnava je bila na pritožnikovo zaprosilo z dne 28. marca 1997 preložena na 18. november 1997.
13V odločbi z zadnjega navedenega dne, katere tekst je bil pisarni sodišča izročen v hrambo 2. decembra 1997, je sodišče odločilo, da je pritožnikova pritožba nedopustna.
14G. Bottazzi se je Komisiji pritožil 26. oktobra 1995. V pritožbi je zatrjeval, da njegova zadeva ni bila obravnavana v razumnem roku, kot to zahteva s členom 6§1 Konvencije.
15Komisija (prva senat) je dne 28. oktobra 1997 odločila, da je pritožba (št. 34884/97) sprejemljiva. V svojem poročilu z dne 10. marca 1998 (prejšnji 31. člen Konvencije) je soglasno odločila, da je prišlo do kršitve člena 6§1.
16Vlada je Sodišču predlagala, da ugotovi, da do kršitve člena 6§1 Konvencije ni prišlo.
17Pritožnikov zastopnik je Sodišču predlagal, da ugotovi, da je podana kršitev 6§1 člena Konvencije in mu prisodi pravično zadoščenje.
18Pritožnik je v pritožbi navedel, da je bil žrtev kršitve člena 6§1 Konvencije, ki določa:
»Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih … v razumnem roku … odloča … sodišče«.
19Pritožnik je navedel, da se je obdobje, ki ga je potrebno upoštevati, pričelo 15. januarja 1972, ko je na Ministrstvo za finance vložil pritožbo zoper odločbo, s katero je bilo odločeno o prenehanju nadaljnjega izplačevanja pokojnine (glej paragraf 10 zgoraj).
20Vlada je pritožnikovo pritožbo prerekala in menila, da postopki pred predložitvijo zahteve na Računsko sodišče ne smejo biti upoštevani, ker so bili zaključeni pred upravnimi organi.
21Komisija, katere odločitev z dne 28. oktobra 1997 razmejuje vsebino zadeve, naknadno predložene Sodišču (glej, med drugimi ustreznimi primeri sodbo Zimmerman in Steiner proti Švici z dne 13. julija 1983, Serija A, št. 66, stran 10, § 23), je pritožbo razglasila za sprejemljivo in pritožbo proučila zgolj z upoštevanjem obdobja od 4. aprila 1991, to je od datuma, ko je Računsko sodišče prejelo pritožnikovo pritožbo z dne 28. marca 1991 (glej paragrafa 10 in 11 zgoraj). Obravnavani postopki so se tako pričeli
4aprila 1991 in se zaključili 2. decembra 1997, ko je bila sodba Računskega sodišča izročena pisarni sodišča . Postopki so tako trajali skoraj šest let in osem mesecev.
22Sodišče uvodoma opozarja, da člen 6§1 Konvencije pogodbenicam nalaga dolžnost, da svoje pravosodne sisteme organizirajo na tak način, da njihova sodišča lahko izpolnjujejo vse zahteve, ki izvirajo iz te določbe (sodba Salesi proti Italiji z dne 26. februarja 1993, Serija A, št. 257-E, stran 60, § 24). Sodišče želi ponovno izpostaviti pomen poteka sodnih postopkov brez zaostankov, ki bi lahko ogrozili njihovo učinkovitost in verodostojnost (sodba Katte Klitsche de la Grange proti Italiji z dne 27. oktobra 1994, Serija A, št. 293-B, stran 39, § 61). Še več, Sodišče poudarja, da je svet ministrov Sveta Evrope v svoji resoluciji DH(97)336 z dne 11. julija 1997 (dolžina civilnih postopkov v Italiji: dodatni ukrepi splošne narave) zapisal, da »prekomerni zaostanki pri sodnem odločanju predstavljajo veliko nevarnost, še posebej v smislu spoštovanja vladavine prava«.
Sodišče v nadaljevanju opozarja na dejstvo, da je od 25. junija 1987, ko je bila izdana sodba Capuano proti Italiji (Serija A, št. 119), izdalo že 65 sodb, v katerih je bila ugotovljena kršitev 6§1 člena Konvencije v civilnih postopkih pred sodišči v različnih regijah Italije, katerih trajanje presega »razumen rok«. Podobno je na podlagi prejšnjega 31. in 32. člena Konvencije 1400 poročil Komisije vodilo k ugotovitvam Sveta ministrov , da Italija iz istega razloga krši 6. člen Konvencije. Pogostost ugotovljenih kršitev kaže na to, da gre za kopičenje identičnih kršitev Konvencije, ki številčno gledano ne predstavljajo redkih posamičnih primerov, temveč znatno število le teh. Takšne kršitve so odsev nespremenjene situacije, v kateri stranke zaradi neodpravljenih slabosti nimajo na voljo domačih pravnih sredstev.
Tovrstno kopičenje kršitev posledično predstavlja prakso, ki je nezdružljiva s Konvencijo.
23Sodišče je proučilo dejstva obravnavanega primera v luči informacij, predloženih s strani obeh strank, ter zgoraj omenjenega ravnanja. Upoštevajoč svojo sodno prakso Sodišče zaključuje, da so postopki v obravnavanem primeru trajali pretirano dolgo in zato niso izpolnili zahteve po sojenju v »razumnem roku«.
Sodišče zato zaključuje, da je podana kršitev 6§1 člena Konvencije.
24Člen 41 Konvencije določa:
»Če Sodišče ugotovi, da je prišlo do kršitve Konvencije ali njenih protokolov, in če notranje pravo visoke pogodbenice dovoljuje le delno zadoščenje, Sodišče oškodovani stranki, če je potrebno, nakloni pravično zadoščenje.«
25G. Bottazzi je zahteval, da mu Sodišče prisodi 150.000.000 italijanskih lir (ITL) kot odškodnino za povzročeno materialno in nematerialno škodo.
26Vlada je zahtevku oporekala, ker pritožnik ni uspel dokazati nastanka materialne škode, ki naj bi bila posledica predolgega trajanja obravnavanih postopkov. V zvezi z nematerialno škodo je Vlada izrazila dvom, da je le-ta sploh nastala, ter navedla, da bi že sama ugotovitev kršitve predstavljala zadostno pravično zadoščenje.
27Sodišče se je strinjalo z ugovorom Vlade v zvezi z materialno škodo. Nasprotno pa je v primeru nematerialne škode menilo, da je pritožnik moral utrpeti določeno nematerialno škodo, ki pa ne more biti ustrezno nadomeščena z golo ugotovitvijo kršitve. Sodišče je zato pritožniku prisodilo znesek
28Pritožnik je prav tako zahteval poplačilo 14.359.900 LIT za svoje stroške in izdatke, ki so nastali s postopkom pred Komisijo in Sodiščem, ter nedoločeni znesek za pomoč, ki mu jo je nudil sindikat, katerega član je..
29Vlada je presojo o stroških in izdatkih prepustila Sodišču.
30V skladu s svojo sodno prakso lahko Sodišče prisodi poplačilo samo tistih stroškov in izdatkov, ki so dejansko nastali in so bili za pritožnika nujni, njihova višina pa je razumno visoka. Tako Sodišče v obravnavanem primeru na podlagi razpoložljivih informacij in zgoraj navedenih kriterijev meni, da predstavlja znesek 7.000.000 LIT primerno vsoto in jo prisoja pritožniku.
31V skladu z informacijami, s katerimi razpolaga Sodišče, znaša letna obrestna mera zakonitih obresti v Italiji na dan izdaje te sodbe 2,5 %.
1odloči, da je prišlo do kršitve 6§1 člena Konvencije;
2odloči, a) da mora tožena država pritožniku v roku treh mesecev plačati 15.000.000 (petnajst
milijonov) italijanskih lir kot odškodnino za nepremoženjsko škodo ter 7.000.000 (sedem
milijonov) italijanskih lir za stroške in izdatke;
b) da mora tožena stranka plačati navadne obresti po letni obrestni meri v višini 2,5 % od poteka zgoraj navedenega tri mesečnega roka do plačila;
3zavrne preostanek zahtevka za plačilo pravične odškodnine.
Sodba je sestavljena v angleškem in francoskem jeziku ter razglašena na javnem zasedanju v zgradbi Human Rights Building v Strasbourgu dne 28. julija 1999.
Za predsednico
András Baka Sodnik
Paul Mahoney Namestnik vodje sodne pisarne V skladu s 45§2 členom Konvencije in 74§2 členom Poslovnika Sodišča je tej sodbi priloženo delno ločeno mnenje g. Türmna.
A.B. P.J.M.
Strinjam se z ostalimi sodniki, da je v obravnavanem primeru podana kršitev 6§1 člena Konvencije.
Vendar pa se ne morem strinjati z 22. paragrafom sodbe, v katerem Sodišče ugotavlja, da številne kršitve 6§1 člena Konvencije s strani Italije predstavljajo prakso, ki ni združljiva s Konvencijo. Sodna praksa Sodišča določa, da koncept prakse v upravnih postopkih obsega dva kriteriija:
1kopičenje identičnih ali podobnih kršitev, ki so zadostno številčne in medsebojno povezane tako, da niso omejene na posamične primere ali izjeme, temveč na vzorec ali ustroj;
2uradniško prizanesljivost.
Komisija je v grškem primeru drugi kriterij opisala kot »... prizanesljivost v smislu, da uradniki, ki so nadrejeni neposredno odgovornim osebam, navkljub temu, da so se takšnih dejanj zavedali, niso storili ničesar, da bi svoje podrejene kaznovali ali preprečili ponavljanje takšnih ravnanj...«.
V obravnavanem primeru se je Sodišče pri odločanju, ali pomeni dolžina postopkov v Italiji ustaljeno prakso, oprlo zgolj na prvi kriterij, t.j. na kopičenje identičnih kršitev, in ni upoštevalo drugega kriterija, to je uradne prizanesljivosti.
Po mojem mnenju Sodišče ne bi smelo odločiti, da pri odločanju v upravnih postopkih obstoji ustaljena praksa, ne da bi presodilo, ali so državni organi na pritožbeni stopnji navkljub zavedanju o obstoju kršitev zavrnili vsakršno aktivnost, ki bi preprečila njihovo ponavljanje.
V kolikor bi Sodišče preučilo, ali so bili v obstoječem primeru izpolnjeni pogoji iz drugega kriterija, bi ugotovilo, da med svetom ministrov in italijansko vlado poteka stalni dialog, v katerem je Vlada predložila natančne informacije o ukrepih, ki so že bili in bodo tudi v prihodnje izvedeni z namenom rešitve problema predolgega trajanja postopkov.
V tej zvezi je smiselno omeniti, da svet ministrov v resoluciji, ki jo je sprejel dne 15. julija 1999, pozdravlja »bistveno povečanje učinkovitosti (italijanskih) sodišč v smislu števila razsojenih zadev...« in odloča »da bo najkasneje v enem letu preverilo, ali bodo napovedani ukrepi učinkovito preprečili nove kršitve Konvencije...«.
Prav tako bi se tudi Sodišče lahko odločilo, da svojo odločitev odloži za eno leto in tedaj presodi, ali so koraki, ki jih je storila italijanska vlada, prinesli pozitivne rezultate. Vendar pa se je Sodišče tej možnosti odreklo s tem, ko ni upoštevalo vprašanja uradne prizanesljivosti in ukrepov italijanske vlade.
Text from our archive (European Court of Human Rights, HUDOC). © Council of Europe / European Court of Human Rights. Reuse permitted with attribution; the Court's translations into languages other than English and French are not authoritative.