CASE OF BAKA v. HUNGARY

Baka - Hungary - 20261/12

Ni zagotovljena možnost izpodbijanja predčasnega prenehanja mandata predsednika vrhovnega sodišča - kršitev

Dejstva:

Pritožnik je bivši sodnik ESČP, ki je bil izvoljen za predsednika Vrhovnega sodišča Madžarske za šest-letni mandat, ki se je iztekel v letu 2015. V tej funkciji in kot predsednik Državnega pravosodnega sveta je pritožnik izrazil svoje poglede na zakonodajne reforme s področja pravosodja. Prehodne določbe nove ustave iz leta 2011 so predvidele, da Vrhovno sodišče nasledi Kuria, mandat dotedanjega predsednika Vrhovnega sodišča pa z uveljavitvijo nove ustave preneha. Tako se je mandat pritožnika končal že 1.

12012. Glede na pogoje, ki jih mora izpolnjevati kandidat za predsednika Kurie (pet let izvrševanja sodniške funkcije kot sodnik na Madžarskem), pritožnik opisanega pogoja ni izpolnjeval (funkcija sodnika na ESČP ne zadošča) in tako ni mogel kandidirati za funkcijo predsednika Kurie.

V sodbi 27. 5. 2014 je senat ESČP odločil, da je v postopku prišlo do kršitve po prvem odstavku 6. člena Konvencije (pravica do dostopa do sodišča), ker pritožnik ni imel možnosti izpodbijati predčasnega prenehanja mandata. Ugotovljena je bila tudi kršitev po 10. členu Konvencije (pravica do svobode izražanja), saj je bilo predčasno prenehanja mandata posledica pritožnikovih stališč, ki jih je v svoji funkciji javno izražal.

Na zahtevo vlade je bila zadeva predložena v reševanje velikemu senatu.

Pravo:

prvi odstavek 6. člena Konvencije

a) ali se določba Konvencije nanaša na konkreten primer:

• obstoj pravice: glede na nacionalno pravo naj bi mandat predsednika vrhovnega sodišča trajal šest let. Predtem bi mu mandat lahko prenehal na podlagi sporazuma, odstopa ali razrešitve. To pomeni, da je obstajala pritožnikova pravica, da dokonča svoj predsedniški mandat oz. dokler mu ne preneha sodniška funkcija. To je bilo v skladu z ustavno garancijo neodvisnosti sodstva in trajnega mandata sodnikov. Glede na ta pravila bi pritožnik imel možnost uveljavljati sodno zaščito pred prenehanjem funkcije še pred potekom mandatne dobe. Dejstvo, da mu je funkcija prenehala po samem zakonu z zakonodajno reformo, ne more retroaktivno poseči v njegovo pravico do pravnega varstva po pravilih, veljavnih v času njegove izvolitve.
• civilna narava pravice: o tem vprašanju je Sodišče izoblikovalo kriterije že v zadevi št. 63235/00 Vilho Eskelinen in drugi v. Finska: Prvi pogoj po testu Vilho Eskelinen je, ali nacionalno pravo izrecno izključuje dostop do sodišča za določeno funkcijo ali za določeno kategorijo uslužbencev. Glede tega je Sodišče postavilo kriterij, da mora biti izključitev sodnega varstva jasna in izrecna (zadeva št. 59773/00 in 61360/00). V konkretni zadevi pa takšne izključitve ni bilo, pač pa je bila dejanske narave, saj je pritožniku mandat prenehal na podlagi prehodnih določb nove zakonodaje. To mu je onemogočilo izpodbijanje pred sodiščem za uslužbence (Service Tribunal), ki je bil po prejšnji zakonodaji organ, pristojen za odločanje o pritožbi zaradi odpusta. Sodišče je zato menilo, da bi moralo biti sodno varstvo izključeno že na podlagi predhodne pravne ureditve, kot je veljala pred uveljavitvijo zakonodaje, na podlagi katere je pritožniku prenehal mandat. Da pa bi bila izključitev sodnega varstva sploh lahko učinkovita glede veljavnosti 6. člena Konvencije, pa bi morala biti skladna z načelom pravne varnosti, ki pa prepoveduje sprejem takšnih splošnih pravnih aktov, ki so usmerjeni zoper posamezno osebo, kot se je to zgodilo v konkretnem primeru. Na podlagi navedenih argumentov je Sodišče ugotovilo, da nacionalno pravo ni (učinkovito glede Konvencije) izključilo pravice do sodnega varstva zoper predčasno prenehanja pritožnikovega mandata. Prvi pogoj po testu Vilhko Eskelinen ni bil izpolnjen, tako da se člen 6 lahko uporabi v smislu civilne pravice.

b) skladnost: Rezultat zakonodaje, katere skladnost s pravili pravne države je vsaj dvomljiva, je stanje, v katerem predčasno prenehanje pritožnikovega mandata nikoli ni bilo predmet presoje kateregakoli organa, ki izvaja sodno oblast. Sodišče opozarja na vedno večjo vlogo in pomen procesnih garancij (pravičnosti) v postopkih razrešitve s sodniške funkcije, ki morajo biti spoštovane glede na akte Sveta Evrope in mednarodnih organizacij in ki izhajajo iz sodne prakse mednarodnih sodišč in drugih mednarodnih organov. Sodišče ugotavlja, da je toženka pritožnika prikrajšala za samo bistvo pravice do dostopa do sodišča.

10člen Konvencije

a) poseg v pravico: V že obravnavanih zadevah, ki so se nanašale na disciplinske postopke zoper sodnike, na njihovo razrešitev ali imenovanje, je Sodišče odločilo, da je 10. člen Konvencije uporabljiv, kadar je izpodbijani ukrep posledica pritožnikovih izjav ali stališča glede določenega vprašanja, ne pa posledica preverjanja njegove zmožnosti opravljati javno službo ali strokovne nesposobnosti opravljati sodniško funkcijo (zadeva št. 28396/95 in 29492/05). V opisanih primerih je Sodišče uporabo 10. člena Konvencije zavrnilo, saj izpodbijani ukrep ni v relevantni zvezi s svobodo izražanja (zadeva št. 58688/11 z dne 29. 6. 2004 in z dne 20.

11. 2012).

V konkretnem primeru nobeno od sodišč ni preverjalo pritožnikovih navedb ali razlogov za prenehanje mandata. Zato je bilo treba v postopku pred Sodiščem vsebinsko, meritorno preveriti, ali dokazi kažejo na resničnost pritožnikovih navedb. V dokaznem postopku je Sodišče uporabilo standard „beyond reasonable doubt“. Sodišče je ugotovilo, da je pritožnik leta 2011 v funkciji predsednika vrhovnega sodišča in državnega sveta za pravosodje, javno obelodanil kritiko na nekatere pravosodne zakonodajne reforme. Kljub zagotovilom dveh članov parlamentarne večine in vlade, da zakonodaja, ki se pripravlja, ne bo posegla v mandate funkcionarjev, ki so bili izvoljeni po prejšnjem pravnem okvirju, je bil predlog, da se pritožnikov mandat konča, kmalu zatem vložen in po hitrem postopku sprejet v parlamentu; in to nedolgo od pritožnikovega govora v parlamentu. Sosledje dogodkov že prima facie kaže na obstoj vzročne zveze med pritožnikovim izvajanjem svobode izražanja in predčasnim končanjem njegovega mandata. Dokazno breme za nasproten sklep se je prevalilo na vlado.

Kar se tiče razlogov, ki jih je vlada navajala, da bi upravičila izpodbijani ukrep, ti niso prepričali Sodišča, da bi bile spremembe na področju pristojnosti vrhovnega sodišča ali pristojnosti predsednika vrhovnega sodišča tako bistvene, da bi opravičile predčasno prenehanje mandata. Posledično, vlada ni uspela prepričati Sodišča, da je bilo prenehanje pritožnikovega mandata le del reforme vrhovnega sodišča. Lahko se domneva, da je do spornega ukrepa prišlo v posledici pritožnikovega javnega kritičnega pogleda na zakonodajno oblast, s tem pa je bilo poseženo v pritožnikovo svobodo izražanja.

b) dopustnost posega v pravico: Čeprav obstaja dvom v skladnost sporne zakonodaje z načeli pravne države in vladavine prava, je Sodišče v nadaljevanju postopalo tako, kot da je bil poseg v pravico predpisan z zakonom. Države se ne morejo upravičeno sklicevati na sodniško neodvisnost, da bi opravičile tak ukrep kot je predčasno prenehanje mandata predsednika sodišča, ne da bi bila sporna njegova strokovna usposobljenost ali morebitna kršitev dolžnosti in ne da bi šlo za razlog, predpisan z zakonom. Izpodbijana odločitev je nezdružljiva s ciljem ohraniti in obvarovati sodniško neodvisnost.

Vzrok spornega posega v svobodo izražanja je bilo pritožnikovo javno kritiziranje zakonodajne veje oblasti. Ob izražanju kritike ni šlo zgolj za izvrševanje pritožnikove svoboščine, pač pa tudi za njegovo dolžnost, da izrazi svoje mnenje o pripravljajočih se reformah, ki so se nanašale na sodstvo in njegovo neodvisnost. Pritožnik se je kritično odzval na probleme, ki se tičejo javnega interesa, pri čemer njegove izjave niso presegle meje dovoljene strokovne kritike. Zato bi bilo treba njegovo svobodo izražanja in pritožnika kot funkcionarja zaščititi pred kakršnimkoli posegom, pri čemer je presoja domačih organov pri poseganju povsem ozka. Pritožnik pa je bil s funkcije odstranjen več kot tri leta pred prenehanjem vnaprej zakonsko določenega mandata. Tak ukrep ni združljiv s posebnim varstvom sodniške funkcije in njene neodvisnosti od ostalih vej oblasti in ne s trajnim mandatom sodnikov kot temeljnim principom za ohranitev sodniške neodvisnosti. Predčasno prenehanje mandata je nedvomno odvzelo pogum ne samo pritožniku, pač pa tudi drugim sodnikom in predsednikom sodišč, da bi se v prihodnje še upali aktivno udeleževati javne debate o zakonodajnih reformah, ki se tičejo sodstva in njegove neodvisnosti. Končno, v luči ugotovitev Sodišča glede kršitve 6. člena Konvencije, izpodbijani ukrep ni bil predmet učinkovitega in ustreznega sistema zaščite pred zlorabo. Odgovori, ki jih je podala tožena država, niso prepričali Sodišča, da bi bil poseg v svobodo izražanja nujen v demokratični družbi.

Sklep:

Sodišče je s 15 glasovi proti 2 ugotovilo obstoj kršitve po 6. in 10. členu EKČP in pritožniku na račun nepremoženjske in premoženjske škode prisodilo 70.000 EUR.