z dne 24. maja 2023 (*1)
„Znamka Evropske unije – Mednarodna registracija, v kateri je imenovana Evropska unija – Besedna znamka EMMENTALER – Absolutni razlog za zavrnitev – Opisnost – Člen 7(1)(c) Uredbe (EU) 2017/1001 – Kolektivna znamka – Člen 74(2) Uredbe 2017/1001 – Obveznost obrazložitve – Člen 94 Uredbe 2017/1001“
V zadevi T‑2/21,
Emmentaler Switzerland s sedežem v Bernu (Švica), ki ga zastopata S. Völker in M. Pemsel, odvetnika,
tožeča stranka,
proti
Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino
(EUIPO) , ki ga zastopata A. Graul in D. Hanf, agenta,
tožena stranka,
ob intervenciji
Zvezne republike Nemčije , ki jo zastopajo J. Möller, M. Hellmann, U. Bartl in J. Heitz, agenti,
in
Francoske
republike , ki jo zastopata A.-L. Desjonquères in G. Bain, agenta,
ter
Centre national interprofessionnel de l’économie laitière (CNIEL) s sedežem v Parizu (Francija), ki ga zastopata E. Baud in P. Marchiset, odvetnika,
intervenienti,
SPLOŠNO SODIŠČE (deseti senat),
ob posvetovanju v sestavi A. Kornezov, predsednik, K. Kowalik-Bańczyk, sodnica, in D. Petrlík (poročevalec), sodnik,
sodna tajnica: R. Ūkelytė, administratorka,
na podlagi pisnega dela postopka,
na podlagi obravnave z dne 14. septembra 2022
izreka naslednjo
1Tožeča stranka, združenje Emmentaler Switzerland, s tožbo na podlagi člena 263 PDEU predlaga razveljavitev odločbe drugega odbora za pritožbe pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) z dne 28. oktobra 2020 (zadeva R 2402/2019-2) (v nadaljevanju: izpodbijana odločba).
2Tožeča stranka je 4. oktobra 2017 pri Mednarodnem uradu Svetovne organizacije za intelektualno lastnino pridobila mednarodno registracijo št. 1378524 za besedni znakEMMENTALER. O tej mednarodni registraciji je bil EUIPO obveščen 7. decembra 2017 na podlagi Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije ( UL 2017, L 154, str. 1 ).
3Proizvodi, za katere se je zahtevala registracija, spadajo v razred 29 v smislu Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kot je bil revidiran in spremenjen, in ustrezajo temu opisu: „Siri z zaščiteno označbo porekla ‚emmentaler‘“.
4Preizkuševalka je z odločbo z dne 9. septembra 2019 zahtevo za registracijo zavrnila na podlagi člena 7(1)(b) in (c) Uredbe 2017/1001 v povezavi s členom 7(2) te uredbe.
5Tožeča stranka je 25. oktobra 2019 pri EUIPO vložila pritožbo zoper odločbo preizkuševalke.
6Odbor za pritožbe je z izpodbijano odločbo pritožbo zavrnil na podlagi člena 7(1)(c) Uredbe 2017/1001, ker je prijavljena znamka opisna.
7Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
8EUIPO, Zvezna republika Nemčija, Francoska republika in Centre national interprofessionnel de l’économie lait (CNIEL) Splošnemu sodišču predlagajo, naj:
9Tožeča stranka v podporo tožbi navaja dva tožbena razloga, od katerih se prvi nanaša na kršitev člena 74(2) Uredbe 2017/1001, drugi pa na kršitev člena 7(1)(b) in (c) navedene uredbe.
10Člen 74(2) Uredbe 2017/1001 določa, da so z odstopanjem od člena 7(1)(c) te uredbe znaki in označbe, ki v gospodarskem prometu lahko označujejo geografski izvor zadevnega blaga ali storitev, lahko kolektivne znamke Evropske unije.
11Vendar je treba to določbo, ki določa odstopanje od absolutnega razloga za zavrnitev iz člena 7(1)(c) navedene uredbe, razlagati ozko, tako da na njeno področje uporabe ne morejo spadati znaki, ki se bodo šteli za označbo vrste, kakovosti, količine, namena, vrednosti, časa proizvodnje ali drugih lastnosti zadevnih proizvodov, ampak samo znaki, ki se bodo šteli za označbo geografskega izvora navedenih proizvodov (glej v tem smislu sodbo z dne 17. maja 2011, Consejo Regulador de la Denominación de Origen Txakoli de Álava in drugi/UUNT (TXAKOLI), T‑341/09 , EU:T:2011:220 , točki 33 in 35 ter navedena sodna praksa).
12Ob upoštevanju teh načel je treba najprej preučiti drugi tožbeni razlog, s katerim tožeča stranka med drugim trdi, da zadevni znak ne označuje lastnosti zadevnih proizvodov, in sicer vrste sira.
13Tožeča stranka z drugim tožbenim razlogom trdi, da je odbor za pritožbe kršil člen 7(1)(b) in (c) Uredbe 2017/1001. Ta tožbeni razlog je sestavljen iz dveh delov. Prvi del se nanaša na to, da je z izpodbijano odločbo kršen člen 7(1)(b) Uredbe 2017/1001, ker ta odločba temelji izključno na členu 7(1)(c) te uredbe. Drugi del se na eni strani nanaša na to, da je odbor za pritožbe napačno presodil dokaze in tako napačno ugotovil, da je prijavljena znamka za zadevne proizvode opisna, in na drugi strani na to, da je ta odbor kršil svojo obveznost obrazložitve.
14EUIPO in Francoska republika menita, da prvi del drugega tožbenega razloga ni dopusten, ker tožeča stranka trdi, da je bil z izpodbijano odločbo kršen člen 7(1)(b) Uredbe 2017/1001, čeprav ta odločba temelji izključno na členu 7(1)(c) te uredbe.
15Tožeča stranka meni, da je člen 7(1)(c) Uredbe 2017/1001 lex specialis glede na člen 7(1)(b) te uredbe, tako da dejstvo, da izpodbijana odločba temelji izključno na prvi od teh določb, v obravnavani zadevi ni pomembno. Tožeča stranka meni, da izpodbijana odločba ne more temeljiti le na analizi glede na člen 7(1)(c) Uredbe 2017/1001, ampak bi se pri tej odločbi moral upoštevati tudi člen 7(1)(b) te uredbe.
16V skladu z ustaljeno sodno prakso je vsak od razlogov za zavrnitev registracije, ki so našteti v členu 7(1) Uredbe 2017/1001, neodvisen od drugih in ga je treba preizkusiti ločeno (glej sodbi z dne 29. aprila 2004, Henkel/UUNT, C‑456/01 P in C‑457/01 P , EU:C:2004:258 , točka 45 in navedena sodna praksa, in z dne 31. januarja 2018, Novartis/EUIPO – SK Chemicals (Upodobitev obliža), T‑44/16 , neobjavljena, EU:T:2018:48 , točka 20 in navedena sodna praksa).
17Poleg tega iz člena 7(1) Uredbe 2017/1001 izhaja, da že obstoj enega od absolutnih razlogov za zavrnitev, ki so našteti v tem členu, zadostuje, da se znak ne more registrirati kot znamka Evropske unije (glej sodbi z dne 8. julija 2008, Lancôme/UUNT – CMS Hasche Sigle (COLOR EDITION), T‑160/07 , EU:T:2008:261 , točka 51 in navedena sodna praksa, in z dne 17. aprila 2013, Continental Bulldog Club Deutschland/UUNT (CONTINENTAL), T‑383/10 , EU:T:2013:193 , točka 71 in navedena sodna praksa).
18Poleg tega je v skladu z ustaljeno sodno prakso znamka, ki je opisna glede lastnosti proizvodov ali storitev v smislu člena 7(1)(c) Uredbe 2017/1001, zaradi tega nujno brez slehernega razlikovalnega učinka glede teh proizvodov ali storitev v smislu člena 7(1)(b) te uredbe (glej sodbo z dne 17. aprila 2013, CONTINENTAL, T‑383/10 , EU:T:2013:193 , točka 72 in navedena sodna praksa).
19Iz tega sledi, da se je odbor za pritožbe lahko omejil na preizkus, ali je prijavljena znamka opisna v smislu člena 7(1)(c) Uredbe 2017/1001, ne da bi se izrekel o obstoju drugih absolutnih razlogov za zavrnitev, kot je ta iz člena 7(1)(b) te uredbe.
20Zato je treba prvi del drugega pritožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen, ne da bi se bilo treba izreči o njegovi dopustnosti.
21V skladu s členom 7(1)(c) Uredbe 2017/1001 se zavrne registracija znamk, ki jih sestavljajo izključno znaki ali označbe, ki lahko v gospodarskem prometu označujejo vrsto, kakovost, količino, namen, vrednost, geografski izvor ali čas proizvodnje blaga ali opravljanja storitve ali druge lastnosti blaga ali storitve.
22Za te znake ali označbe se šteje, da ne morejo izpolnjevati bistvene funkcije znamke, in sicer identificirati trgovski izvor proizvoda ali storitve (sodbe z dne 23. oktobra 2003, UUNT/Wrigley, C‑191/01 P , EU:C:2003:579 , točka 30 ; z dne 27. februarja 2002, Eurocool Logistik/UUNT (EUROCOOL), T‑34/00 , EU:T:2002:41 , točka 37 , in z dne 24. februarja 2021, Liga Nacional de Fútbol Profesional/EUIPO (El Clasico), T‑809/19 , neobjavljena, EU:T:2021:100 , točka 29 ).
23V skladu s členom 7(2) Uredbe 2017/1001 se člen 7(1)(c) navedene uredbe uporablja ne glede na to, da razlogi proti registraciji obstajajo le v delu Unije. Ta del Unije lahko, odvisno od primera, sestavlja ena sama država članica (glej v tem smislu sodbo z dne 22. junija 2006, Storck/UUNT, C‑25/05 P , EU:C:2006:422 , točki 81 in 83 ).
24Da za znak velja prepoved iz člena 7(1)(c) Uredbe 2017/1001, je potrebno, da ima dovolj neposredno in konkretno zvezo z zadevnimi proizvodi ali storitvami, tako da zadevni javnosti omogoča, da takoj in brez nadaljnjega premišljevanja zazna opis zadevnih proizvodov ali storitev ali eno od njihovih lastnosti (glej sodbi z dne 12. januarja 2005, Deutsche Post EURO EXPRESS/UUNT (EUROPREMIUM), T‑334/03 , EU:T:2005:4 , točka 25 in navedena sodna praksa, in z dne 22. junija 2005, Metso Paper Automation/UUNT (PAPERLAB), T‑19/04 , EU:T:2005:247 , točka 25 in navedena sodna praksa).
25Opisnost znaka je treba presojati po eni strani glede na zadevne proizvode ali storitve in po drugi strani glede na to, kako ta znak razume upoštevna javnost (glej sodbi z dne 25. oktobra 2005, Peek & Cloppenburg/UUNT (Cloppenburg), T‑379/03 , EU:T:2005:373 , točka 37 in navedena sodna praksa, in z dne 7. oktobra 2015, Ciper/UUNT (XAΛΛOYMI in HALLOUMI), T‑292/14 in T‑293/14 , EU:T:2015:752 , točka 16 in navedena sodna praksa).
26V obravnavanem primeru so proizvodi, na katere se nanaša prijavljena znamka, kot so navedeni v točki 3 zgoraj, proizvodi, namenjeni vsem potrošnikom. Zato je upoštevna javnost širša javnost, kot je pravilno ugotovil odbor za pritožbe v točki 23 izpodbijane odločbe, pri čemer tožeča stranka tega ni izpodbijala.
27Odbor za pritožbe je nato v točki 24 izpodbijane odločbe v bistvu štel, da bo del upoštevne javnosti, ki govori bolgarsko, dansko, nemško, estonsko, irsko, francosko, hrvaško, madžarsko, nizozemsko, poljsko, romunsko, švedsko, slovaško, finsko, švedsko in angleško, znak EMMENTALER takoj razumel, kot da označuje vrsto trdega sira z luknjami.
28Odbor za pritožbe se je pri obrazložitvi tega sklepa oprl na vrsto elementov, ki se nanašajo zlasti na del upoštevne javnosti, ki govori nemško in francosko.
29Tožeča stranka trdi, da je odbor za pritožbe s tem, da je izpodbijano odločbo utemeljil s temi elementi, kršil člen 7(1)(c) Uredbe 2017/1001.
30Odbor za pritožbe se je v točki 24 izpodbijane odločbe glede upoštevne nemške javnosti v utemeljitev svojega sklepa – da ta javnost znak EMMENTALER razume, kot da označuje vrsto sira – katerega upoštevnost tožeča stranka izpodbija, oprl na več elementov. Te je treba preučiti v nadaljevanju.
31Da bi odbor za pritožbe dokazal, da znak EMMENTALER označuje vrsto sira, se je oprl na opredelitev ustreznega izraza v slovarju Duden , v skladu s katero tak izraz označuje „polnomasten švicarski sir z luknjami v velikosti češnje in okusom po orehovih jedrcih; ementalski sir“.
32Tožeča stranka trdi, da se je odbor za pritožbe napačno oprl na to opredelitev, saj v slovarju Duden ni navedeno, da ta izraz v nemščini označuje vrsto sira, ampak je v njem izrecno pojasnjeno, da gre za švicarski sir.
33V zvezi s tem je treba navesti, da čeprav zgoraj navedena opredelitev vsebuje izraz „švicarski sir“, pa je ta dopolnjena z drugo opredelitvijo, to je „ementalski sir“. Kratkost te opredelitve, ki ne vsebuje nobene druge specifikacije, zlasti glede geografskega porekla zadevnega proizvoda, potrjuje ugotovitev, da je treba v skladu s tem slovarjem izraz „emmentaler“ razumeti tako, da označuje določeno vrsto sira.
34To ugotovitev potrjuje tudi dejstvo, da se navedena opredelitev sklicuje na lastnosti sira kot takega, saj je v njej pojasnjeno, da se ta izraz nanaša na sir „z luknjami v velikosti češnje in okusom po orehovih jedrcih“.
35V teh okoliščinah je treba očitek tožeče stranke, da odbor za pritožbe opredelitve izraza „emmentaler“ iz slovarja Duden ne bi smel uporabiti kot enega od indicev, da je znak opisen, zavrniti.
36Odbor za pritožbe je pri ugotovitvi, da znak EMMENTALER označuje vrsto sira, upošteval dejstvo, da je bil ementaler ob vložitvi zahteve za registracijo znamke sir, ki se proizvaja v več državah članicah, vključno z Nemčijo.
37Tožeča stranka trdi, da dejanska ugotovitev odbora za pritožbe, da je ementaler sir, ki se proizvaja v več državah članicah, vključno z Nemčijo, ni dokazana. Odbor za pritožbe naj bi s tem, da je svoj sklep o opisnosti imena Emmentaler oprl na to trditev, kršil svojo obveznost obrazložitve.
38Poleg tega tožeča stranka meni, da čeprav je res, da je ementaler sir, ki se je ob vložitvi zahteve za registracijo prijavljene znamke proizvajal v teh državah članicah, ga pod imenom Emmentaler, uporabljenim samim zase, torej brez navedbe kraja proizvodnje, ni bilo mogoče zakonito dati na trg. Glede, natančneje, Nemčije naj bi ta okoliščina izhajala iz dejstva, da to državo članico zavezuje pogodba z dne 7. marca 1967, sklenjena s Švico, o zaščiti označb izvora in drugih geografskih označb (v nadaljevanju: sporazum Švica – Nemčija). Na podlagi tega sporazuma naj bi se namreč tako poimenovanje uporabljalo samo za sir, proizveden v Švici, uporaba imena Emmentaler za označevanje sirov, proizvedenih na nemškem ozemlju, pa naj bi bila dovoljena pod pogojem, da je poleg tega imena z enakimi črkami, to je v isti vrsti, velikosti in barvi pisave, kot je uporabljena za ime, navedena država proizvodnje.
39Kar zadeva, prvič, očitek, ki se nanaša na neobstoj obrazložitve, iz člena 94(1), prvi stavek, Uredbe 2017/1001 izhaja, da morajo biti odločbe EUIPO obrazložene. Vendar iz sodne prakse izhaja, da je obrazložitev lahko implicitna, če zadevnim osebam omogoča, da se seznanijo z razlogi, zaradi katerih je bila sprejeta odločba odbora za pritožbe, pristojnemu sodišču pa, da ima na voljo dovolj elementov za izvajanje nadzora (glej sodbi z dne 25. marca 2009, Anheuser-Busch/UUNT – Budějovický Budvar (BUDWEISER), T‑191/07 , EU:T:2009:83 , točka 128 in navedena sodna praksa, in z dne 13. aprila 2011, Safariland/UUNT – DEF-TEC Defense Technology (FIRST DEFENSE AEROSOL PEPPER PROJECTOR), T‑262/09 , EU:T:2011:171 , točka 92 in navedena sodna praksa).
40S tega vidika je obrazložitev s sklicevanjem na drug dokument lahko dopustna, če zadevnim osebam omogoča, da se seznanijo z razlogi, zaradi katerih je bila zadevna odločba sprejeta, pristojnemu sodišču pa, da ima na voljo dovolj elementov za izvedbo nadzora (glej v tem smislu sodbe z dne 30. marca 2000, Kish Glass/Komisija, T‑65/96 , EU:T:2000:93 , točka 51 ; z dne 12. maja 2016, Zuffa/EUIPO (ULTIMATE FIGHTING CHAMPIONSHIP), T‑590/14 , neobjavljena, EU:T:2016:295 , točka 43 in navedena sodna praksa, in z dne 5. februarja 2018, Edeka-Handelsgesellschaft Hessenring/Komisija, T‑611/15 , EU:T:2018:63 , točka 32 in navedena sodna praksa).
41V obravnavani zadevi odbor za pritožbe v izpodbijani odločbi sicer ni izrecno opredelil dokazov, na katere je oprl svojo ugotovitev glede proizvodnje ementalerja v zadevnih državah članicah.
42Vendar se je v zvezi s tem v točki 25 izpodbijane odločbe skliceval na „pripombe tretjih oseb, navedene v [točki 4 navedene odločbe]“.
43Tožeča stranka pa je po eni strani imela možnost, da se seznani s temi pripombami in da v postopku pred EUIPO in pred Splošnim sodiščem v zvezi z njimi predloži svoje pripombe. Po drugi strani navedene pripombe vsebujejo dovolj natančne, številčne in skladne podatke o proizvodnji ementalerja v zadevnih državah članicah, tako da tožeči stranki omogočajo, da se seznani z razlogi, zaradi katerih je odbor za pritožbe prišel do ugotovitve v zvezi z navedeno proizvodnjo, Splošnemu sodišču pa, da ima na voljo dovolj elementov za izvedbo nadzora.
44V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da odbor za pritožbe ni kršil svoje obveznosti obrazložitve.
45Drugič, v zvezi s proizvodnjo ementalerja v Nemčiji je, najprej, iz pripomb Bundesministerium für Ernährung und Landwirtschaft (zvezno ministrstvo za prehrano in kmetijstvo, Nemčija), Milchwirtschaftlicher Verein Bayern eV (bavarsko združenje za mlečne izdelke, Nemčija) in MIV Milchindustrie-Verband eV (združenje mlečne industrije, Nemčija), na katere se je odbor za pritožbe skliceval v točki 25 izpodbijane odločbe, razvidno, da je Nemčija leta 2016 proizvedla 135.000 ton ementalerja.
46Dalje, ni sporno, da je bil znaten del te proizvodnje dan na nemški trg. V zvezi s tem je iz pripomb bavarskega združenja za mlečne izdelke razvidno, da je bilo od 135.000 ton ementalerja, proizvedenega v Nemčiji leta 2016, izvoženih le 80.000 ton. Iz tega izhaja, da je bil znaten del količine ementalerja, proizvedenega v Nemčiji, neposredno dan na trg v Nemčiji.
47Nazadnje, iz zgoraj navedenih pripomb izhaja, da sta se proizvodnja in trženje sira, navedena v točkah 45 in 46 zgoraj, nanašala na ime Emmentaler, uporabljeno samo zase. To ugotovitev potrjuje več primerov ementalerja iz pripomb, navedenih v točki 25 izpodbijane odločbe. Ti siri, ki izvirajo od več gospodarskih subjektov ter so bili proizvedeni in dani na trg v Nemčiji, namreč vsebujejo navedeno poimenovanje, ne da bi bila poleg njega navedena država ali kraj proizvodnje.
48Poleg tega je tožeča stranka glede imena, pod katerim so se ti proizvodi tržili v Nemčiji, na obravnavi izpodbijala, da so bili ti na nemški trg dani pod imenom Emmentaler, uporabljenim samim zase. Vendar kljub dejstvu, da je bila tožeča stranka z ukrepom procesnega vodstva pozvana, naj se opredeli do informacij, navedenih v točkah od 45 do 47 zgoraj, je ta zgolj trdila, da bi bilo dajanje takih proizvodov na trg v nasprotju s sporazumom Švica – Nemčija. Splošnemu sodišču pa ni predložila nobenega konkretnega elementa, s katerim bi podatke iz teh točk izpodbijala.
49V zvezi z vplivom te proizvodnje ementalerja v Nemčiji na dojemanje upoštevne javnosti glede opisnosti znaka EMMENTALER iz sodne prakse izhaja, da sta proizvodnja in trženje proizvoda pod določenim imenom, ne da bi se to ime uporabljalo na način, ki napotuje na poreklo tega proizvoda, lahko upošteven indic pri ugotavljanju, ali je to ime postalo generično (glej v tem smislu sodbi z dne 25. oktobra 2005, Nemčija in Danska/Komisija, C‑465/02 in C‑466/02 , EU:C:2005:636 , točke od 75 do 100, in z dne 26. februarja 2008, Komisija/Nemčija, C‑132/05 , EU:C:2008:117 , točke od 53 do 57).
50Ugotovitve iz te sodne prakse so, čeprav se nanašajo na generičnost imena, prav tako upoštevne pri presoji opisnosti znakov. Opredelitev znaka kot generičnega in opredelitev znaka kot opisnega sta namreč tesno povezani, saj tak znak v obeh primerih nima razlikovalnega učinka (glej v tem smislu sodbo z dne 24. maja 2012, Formula One Licensing/UUNT, C‑196/11 P , EU:C:2012:314 , točka 41 ).
51Tako zlasti kadar več gospodarskih subjektov v državi članici proizvaja in trži proizvode, označene z določenim znakom, ne da bi ta napotoval na trgovski izvor ali geografsko poreklo teh proizvodov, lahko taka okoliščina nakazuje, da upoštevna javnost navedeni znak dojema kot oznako za lastnost navedenih proizvodov in zato kot opisen.
52Iz zgoraj navedenega izhaja, da po eni strani tožeči stranki ni uspelo izpodbiti okoliščine, da se je, kot izhaja iz podatkov iz točk od 45 do 47 zgoraj, znatna količina sira, proizvedenega v Nemčiji, v tej državi članici tržila pod imenom Emmentaler, uporabljenim samim zase. Po drugi strani, kot je bilo navedeno v točkah od 49 do 51 zgoraj, je taka okoliščina veljaven indic, da upoštevna javnost to ime dojema kot oznako za lastnost teh proizvodov in zato kot opisno.
53V teh okoliščinah vprašanje, ali je dajanje sirov, proizvedenih v Nemčiji, na nemški trg pod imenom Emmentaler, uporabljenim samim zase, združljivo s sporazumom Švica – Nemčija, ni upoštevno, saj se dojemanje upoštevne javnosti, glede na katero je treba v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 25 zgoraj, presojati opisnost zadevnega znaka, oblikuje zlasti z njeno izpostavljenostjo temu znaku, pod katerim se prodaja na trgu. Upoštevna javnost bo namreč na splošno domnevala, da so bili proizvodi, ki se tržijo v državi članici, zakonito dani na njen trg, ne da bi se nujno spraševala o obstoju morebitnih nasprotij med pravnimi pravili.
54Zato je treba očitek tožeče stranke, da se odbor za pritožbe ne bi smel opreti na proizvodnjo sira, poimenovanega Emmentaler, v Nemčiji kot na enega od indicev, da je ta znak opisen, zavrniti.
55Odbor za pritožbe se je, da bi dokazal, da znak EMMENTALER označuje vrsto sira, poleg tega oprl na nemško uredbo o sirih, v skladu s katero je ementaler klasificiran kot standardna vrsta sira.
56Tožeča stranka trdi, da se izpodbijana odločba ne more opirati na to uredbo, ker ta ni združljiva s sporazumom Švica – Nemčija, ki nad njo prevlada.
57V zvezi s tem iz odstavka 7 nemške uredbe o sirih in priloge 1 k tej uredbi izhaja, da je ementaler v skladu s to uredbo kvalificiran kot „Standardsorte“, torej kot standardna vrsta sira.
58Taka klasifikacija pa lahko odraža dojemanje upoštevne javnosti glede opisnosti takega znaka.
59V teh okoliščinah trditev tožeče stranke, da nemška uredba o sirih ni združljiva s sporazumom Švica – Nemčija, ni upoštevna iz podobnih razlogov, kot so navedeni v točki 53 zgoraj.
60Zato je treba očitek tožeče stranke, da se odbor za pritožbe ni mogel opreti na nemško uredbo o sirih kot na enega od indicev opisnosti znaka, zavrniti.
61Odbor za pritožbe je pri ugotovitvi, da znak EMMENTALER označuje vrsto sira, upošteval dejstvo, da je Unija med pogajanji o sporazumu z dne 17. maja 2011 med Evropsko unijo in Švicarsko konfederacijo o zaščiti geografskih označb in označb porekla za kmetijske proizvode in živila ter o spremembi Sporazuma med Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o trgovini s kmetijskimi proizvodi ( UL 2011, L 297, str. 3 ) (v nadaljevanju: sporazum med Švico in Unijo) nasprotovala vključitvi označbe „Emmentaler“ na seznam geografskih označb, ki so s tem sporazumom zaščitene.
62Tožeča stranka izpodbija ugotovitev odbora za pritožbe, da je opisnost prijavljene znamke mogoče izpeljati tudi iz okoliščine, da je Unija nasprotovala vključitvi označbe „Emmentaler“ med označbe porekla in geografske označbe, ki so zaščitene s sporazumom med Švico in Unijo.
63Po mnenju tožeče stranke Unija sicer ni privolila v vključitev te označbe na seznam geografskih označb, ki so zaščitene s sporazumom med Švico in Unijo. Vendar naj zgolj na podlagi te okoliščine ne bi bilo mogoče sklepati, da imena Emmentaler, uporabljenega samega zase, nikakor ni mogoče zaščititi s kolektivno znamko.
64V zvezi s tem je treba navesti, prvič, da sporazum med Švico in Unijo v dodatku 1 vsebuje seznam imen sirov, ki so v pogodbenicah vzajemno zaščitena kot označbe porekla in geografske označbe.
65Ime Emmentaler pa na ta seznam ni bilo vključeno.
66Drugič, razlogi za to nevključitev so bili opisani v sporočilu za javnost švicarskega zveznega urada za kmetijstvo z dne 17. decembra 2009, na katero se je odbor za pritožbe skliceval v točki 24 izpodbijane odločbe.
67V tem sporočilu za javnost je zvezni urad za kmetijstvo navedel, da so bila pogajanja o sporazumu med Švico in Unijo dolgo otežkočena zaradi njunih različnih stališč glede vključitve imena Emmentaler na seznam označb porekla in geografskih označb v okviru tega sporazuma, saj je „[Unija] ime ‚Emmentaler‘ [štela] za generično ime“ in „je zahtevala, da se to ime lahko uporablja v vseh državah članicah“. V skladu z navedenim sporočilom za javnost sta se Švica in Unija zaradi teh razlik odločili, da imena Emmentaler na navedeni seznam ne vključita.
68Verjetno pa je, da to stališče Unije izvira iz dejstva, da so bili proizvodi z imenom Emmentaler, uporabljenim samim zase, kot je razvidno iz točke 48 zgoraj, dani na trg vsaj v nekaterih državah članicah, kot je Nemčija, tako da navedeno stališče lahko odraža dojemanje upoštevne javnosti držav članic, vključno z nemško javnostjo.
69V teh okoliščinah je treba očitek tožeče stranke, da se odbor za pritožbe ni mogel opreti na to stališče kot na enega od indicev, da bo nemška javnost izraz „emmentaler“ dojemala kot opis vrste sira, zavrniti.
70Tožeča stranka odboru za pritožbe očita, da je upošteval splošni standard za ementalec, ki ga je pripravila Komisija za Codex Alimentarius. Ta standard naj ne bi vseboval zavezujočih pravil za postopek v zvezi z znamkami v Uniji in naj tako ne bi mogel prevladati nad sporazumom Švica – Nemčija, s katerim je bila imenu Emmentaler podeljena zaščita, kot je opisano v točki 38 zgoraj.
71V zvezi s tem iz sodne prakse izhaja, najprej, da je dejstvo, da je poimenovanje v standardu Codex Alimentarius opredeljeno kot generično, upošteven dejavnik pri presoji, ali je lahko prijavljena znamka opisna za vrsto sira (glej v tem smislu in po analogiji sodbi z dne 12. septembra 2007 v zadevi Consorzio per la tutela del formaggio Grana Padano/UUNT – Biraghi (GRANA BIRAGHI), T‑291/03 , EU:T:2007:255 , točka 67 , in z dne 14. decembra 2017, Consejo Regulador Torta del Casar/EUIPO – Consejo Regulador Queso de La Serena (QUESO Y TORTA DE LA SERENA), T‑828/16 , neobjavljena, EU:T:2017:918 , točka 34 in navedena sodna praksa).
72Dalje, v skladu s splošnim standardom za ementalec (CXS 269-1987), ki ga je pripravila Komisija za Codex alimentarius, izraz „ementalec“ označuje trdi zorjeni sir, ki je v skladu z zahtevami, naštetimi v tem standardu. V skladu s členom 7.1 navedenega standarda se znak EMMENTALER lahko uporablja v skladu s splošnim standardom za označevanje predpakiranih živil, če je proizvod skladen s standardom za ementalec.
73Iz tega sledi, da se znak EMMENTALER v okviru standarda Codex Alimentarius dojema kot poimenovanje vrste sira z lastnostmi iz tega standarda.
74Te ugotovitve ne omaje člen 7.2 tega istega standarda za ementalec, v skladu s katerim mora biti na etiketi proizvoda navedeno ime države porekla. V zapisniku 35. seje Odbora za označevanje živil Komisije za Codex alimentarius je bilo s soglasjem Evropske komisije in vseh držav članic Unije namreč pojasnjeno, da je namen tega pravila na področju poimenovanja ohraniti generičnost imena sira.
75S sporazumom Švica – Nemčija, na katerega se sklicuje tožeča stranka, prav tako – iz podobnih razlogov, kot so ti, navedeni v točki 53 zgoraj – ni mogoče izpodbiti upoštevnosti zgoraj navedenega splošnega standarda za ementalec.
76V teh okoliščinah se je odbor za pritožbe pri ugotovitvi, da je izraz „emmentaler“ za zadevne proizvode opisen, lahko oprl na splošni standard za ementalec, ki ga je pripravila Komisija za Codex Alimentarius.
77Tožeča stranka trdi, da iz sodbe z dne 5. decembra 2000, Guimont ( C‑448/98 , EU:C:2000:663 ), ne izhaja generičnost izraza „emmentaler“. Sodišče naj bi v njej sicer navedlo, da ni sporno, da je ementalec sir, ki se zakonito proizvaja in trži v drugih državah članicah, ki niso Francija. Vendar naj bi bilo to dejstvo le eno od meril, ki naj bi jih bilo treba upoštevati pri presoji možnosti za registracijo izraza „emmentaler“.
78V zvezi s tem je treba spomniti, da je Sodišče v točki 32 sodbe z dne 5. decembra 2000, Guimont ( C‑448/98 , EU:C:2000:663 ), potrdilo, kot izhaja iz točk od 45 do 53 zgoraj, da se sir ementalec zakonito proizvaja in trži v drugih državah članicah, ki niso Francija.
79Kot priznava tožeča stranka sama, je to dejstvo eno od meril, ki ga je treba upoštevati pri presoji možnosti za registracijo izraza „emmentaler“. Iz tega sledi, da tožeča stranka ni trdila, še manj pa dokazala, da to dejstvo v obravnavanem primeru ni upoštevno, pa čeprav le kot eden od indicev, ki jih je treba upoštevati pri presoji opisnosti imena „emmentaler“.
80V teh okoliščinah je treba očitek tožeče stranke, da se odbor za pritožbe ne bi smel opreti na sodbo z dne 5. decembra 2000, Guimont ( C‑448/98 , EU:C:2000:663 ), kot na enega od indicev, da je prijavljena znamka opisna, zavrniti.
81Glede na indice, preučene v točkah od 31 do 80 zgoraj, je odbor za pritožbe v točki 24 izpodbijane odločbe lahko ugotovil, ne da bi storil napako pri presoji, da upoštevna nemška javnost znak EMMENTALER takoj razume, kot da označuje vrsto sira.
82Ob upoštevanju sodne prakse, navedene v točki 23 zgoraj, je torej odbor za pritožbe pravilno ugotovil, da je ta znak opisen v smislu člena 7(1)(c) in člena 7(2) Uredbe 2017/1001, pri čemer je treba opozoriti, da zadostuje, da ta razlog za zavrnitev obstaja v delu Unije, ki ga lahko, odvisno od primera, sestavlja ena sama država članica.
83Nazadnje, ker indici, preučeni zgoraj v točkah od 31 do 76, pravno zadostno dokazujejo, da je v Nemčiji znak EMMENTALER opisen, ni treba preučiti utemeljenosti drugih očitkov, navedenih v okviru drugega tožbenega razloga, ki se nanašajo na druge elemente, na katere se je odbor za pritožbe oprl v točki 24 izpodbijane odločbe, saj se ti elementi ne nanašajo na dojemanje upoštevne nemške javnosti.
84Glede na vse navedeno je treba drugi tožbeni razlog zavrniti.
85Tožeča stranka trdi, da bi moralo ime Emmentaler, uporabljeno samo zase, uživati varstvo kot kolektivna znamka na podlagi člena 74(2) Uredbe 2017/1001, ker se nanaša na geografski izvor zadevnih proizvodov.
86EUIPO, Zvezna republika Nemčija in Francoska republika to trditev izpodbijajo.
87Kot je razvidno iz točk 10 in 11 zgoraj, je treba odstopanje od člena 7(1)(c) Uredbe 2017/1001, ki je določeno v členu 74(2) te uredbe, razlagati ozko. Natančneje, na njegovo področje uporabe ne morejo spadati znaki, ki se bodo šteli za označbo vrste, kakovosti, količine, namena, vrednosti, časa proizvodnje ali druge lastnosti zadevnih proizvodov, ampak le znake, ki se bodo šteli za označbo geografskega izvora navedenih proizvodov.
88V obravnavanem primeru je iz točk od 31 do 82 zgoraj razvidno, da je odbor za pritožbe pravilno ugotovil, da za upoštevno nemško javnost izraz „emmentaler“ opisuje vrsto sira in se ne dojema kot označba geografskega izvora navedenega sira.
89Poleg tega tožeča stranka Splošnemu sodišču ni predložila drugih konkretnih elementov, s katerimi bi dokazala, da ta javnost ta znak razume v tem smislu.
90V teh okoliščinah tožeča stranka ne more trditi, da je treba prijavljeno znamko zaščititi na podlagi člena 74(2) Uredbe 2017/1001.
91Zato je treba prvi tožbeni razlog in zato tožbo v celoti zavrniti.
92V skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.
93Ker tožeča stranka ni uspela, se ji v skladu s predlogi EUIPO, Zvezne republike Nemčije, Francoske republike in CNIEL naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (deseti senat)
razsodilo:
Kornezov
Kowalik-Bańczyk
Petrlík
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 24. maja 2023.
Podpisi
(*1) Jezik postopka: nemščina.
Tekstas iš mūsų archyvo (Europos Sąjungos leidinių biuro „Cellar“ duomenys). Commission Decision 2011/833/EU — free reuse incl. commercial; attribution to EUR-Lex / Court of Justice of the European Union required; EUR-Lex is not the authentic record of the Court.