z dne 1. marca 2018 (*1)
„Predhodno odločanje – Območje svobode, varnosti in pravice – Uredba (EU) št. 650/2012 – Dedovanje in evropsko potrdilo o dedovanju – Področje uporabe – Možnost navedbe deleža preživelega zakonca na evropskem potrdilu o dedovanju“
V zadevi C‑558/16,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Kammergericht Berlin (višje deželno sodišče v Berlinu, Nemčija) z odločbo z dne 25. oktobra 2016, ki je na Sodišče prispela 3. novembra 2016, v postopku, ki ga je začela
Doris Margret Lisette Mahnkopf
ob udeležbi
Svena Mahnkopfa,
SODIŠČE (drugi senat),
v sestavi M. Ilešič, predsednik senata, A. Rosas, sodnik, C. Toader (poročevalka) in A. Prechal, sodnici, ter E. Jarašiūnas, sodnik,
generalni pravobranilec: M. Szpunar,
sodni tajnik: K. Malacek, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 4. oktobra 2017,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 13. decembra 2017
izreka naslednjo
1Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 1(1), 67(1) in 68(l) Uredbe (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju ( UL 2012, L 201, str. 107 ).
2Ta predlog je bil vložen v okviru postopka glede predloga za sestavo evropskega potrdila o dedovanju, ki ga je Doris Margret Lisette Mahnkopf začela po smrti svojega moža in ki se nanaša na dedovanje po njem.
Pravni okvir
3V uvodnih izjavah 7, 9, 11, 12 in 71 Uredbe št. 650/2012 je navedeno:
„(7)
Pravilno delovanje notranjega trga bi bilo treba omogočiti z odpravo ovir za prosto gibanje oseb, ki se danes srečujejo s težavami pri uveljavljanju svojih pravic pri dedovanju s čezmejnimi posledicami. V evropskem območju pravice morajo imeti državljani možnost vnaprej urediti svoje dedovanje. Učinkovito je treba zagotavljati pravice dedičev in volilojemnikov, drugih oseb, ki so blizu zapustniku, ter upnikov zapuščine.
[…]
[…]
[…]
4Člen 1 te uredbe, naslovljen „Področje uporabe“, določa:
„1. Ta uredba se uporablja v zadevah dedovanja. Ne uporablja pa se v davčnih, carinskih ali upravnih zadevah.
2Iz področja uporabe te uredbe so izključeni:
[…]
[…]“.
5Člen 3(1)(a) navedene uredbe pojem „dedovanje“ opredeljuje kot „dedovanje zapuščine po zapustniku in obsega vse oblike prehoda premoženja, pravic in obveznosti zaradi smrti, ne glede na to, ali gre za prehod na podlagi zapustnikovega razpolaganja za primer smrti ali za prehod z dedovanjem na podlagi zakona“.
6Člen 21 te uredbe, ki določa splošno pravilo glede prava, ki se uporablja za dedovanje, v odstavku 1 določa:
„Če v tej uredbi ni določeno drugače, je pravo, ki se uporablja za celotno dedovanje, pravo države, v kateri je imel zapustnik ob smrti običajno prebivališče.“
7Člen 22 Uredbe št. 650/2012, naslovljen „Izbira prava“, v prvem pododstavku odstavka 1 določa:
„Oseba lahko za pravo, ki ureja celotno dedovanje po njej, izbere pravo države, katere državljanstvo ima v času izbire ali ob smrti.“
8Člen 23 te uredbe, naslovljen „Področje uporabe prava, ki se uporablja“, določa:
„1. Pravo, določeno v skladu s členom 21 ali členom 22, ureja celotno de[d]ovanje.
2To pravo ureja zlasti:
[…]
[…]“
9Poglavje VI navedene uredbe, naslovljeno „Evropsko potrdilo o dedovanju“, zajema njene člene od 62 do 73. Člen 62 Uredbe št. 650/2012 določa:
„1. Ta uredba uvaja evropsko potrdilo o dedovanju (v nadaljnjem besedilu: potrdilo), ki se izda za uporabo v drugi državi članici in ima učinke, ki so navedeni v členu 69.
2Uporaba potrdila ni obvezna.
3Potrdilo ne nadomešča nacionalnih dokumentov, ki se za podobne namene uporabljajo v državah članicah. Vendar potrdilo, potem ko je bilo izdano za uporabo v drugi državi članici, učinkuje, kot je navedeno v členu 69, tudi v državi članici, katere organi so ga izdali v skladu s tem poglavjem.“
10Člen 63 te uredbe, naslovljen „Namen potrdila“, v odstavkih 1 in 2 določa:
„1. Potrdilo je namenjeno dedičem, volilojemnikom z neposrednimi pravicami v dedni zadevi […], ki morajo v drugi državi članici dokazati svoj status ali uveljavljati svoje pravice kot dediči ali volilojemniki […].
2Potrdilo se lahko uporablja zlasti, da se dokaže eno ali več od naslednjega:
[…]“
11Člen 65(3)(d) navedene uredbe določa:
„Zahteva [za potrdilo] vsebuje podatke, naštete v nadaljevanju, kolikor prosilec takšne podatke pozna in kolikor so potrebni za to, da lahko organ izdajatelj potrdi elemente, za katere prosilec želi, da se potrdijo; zahtevi se priložijo vse ustrezne listine bodisi v izvirniku bodisi kopije, ki izpolnjujejo pogoje, potrebne za ugotovitev njihove verodostojnosti, brez poseganja v člen 66(2):
[…]
[…]“
12Člen 67(1) te uredbe določa:
„Organ izdajatelj po postopku iz tega poglavja nemudoma izda potrdilo, ko so elementi, ki jih je treba potrditi, ugotovljeni po pravu, ki se uporablja za dedovanje, ali po katerem koli drugem pravu, ki se uporablja za posamezne elemente. Uporabi obrazec, sprejet po svetovalnem postopku iz člena 81(2). […]“
13Člen 68 Uredbe št. 650/2012, ki ureja vsebino potrdila, določa:
„Potrdilo vsebuje naslednje podatke, kolikor so potrebni za namen, za katerega se potrdilo izda:
[…]
[…]
[…]
[…]“
14Člen 69 te uredbe, naslovljen „Učinki potrdila“, določa:
„1. Potrdilo učinkuje v vseh državah članicah, ne da bi bil za to potreben kakšen poseben postopek.
2Predpostavlja se, da potrdilo točno odraža elemente, ki so bili ugotovljeni po pravu, ki se uporablja za dedovanje, ali po katerem koli drugem pravu, ki se uporablja za posamezne elemente. Za osebo, ki [je] v potrdilu navedena kot dedič, volilojemnik, […] se predpostavlja, da ima status, naveden v potrdilu, in/ali pravice ali pooblastila, navedena v potrdilu, in da ni nobenih drugih pogojev in/ali omejitev v zvezi s temi pravicami ali pooblastili, razen tistih, ki so navedeni v potrdilu.
[…]“
15V uvodnih izjavah 18 in 22 Uredbe Sveta (EU) 2016/1103 z dne 24. junija 2016 o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju pristojnosti, prava, ki se uporablja, ter priznavanja in izvrševanja odločb na področju premoženjskih razmerij med zakoncema ( UL 2016, L 183, str. 1 ) je navedeno:
„(18)
Področje uporabe te uredbe bi moralo zajemati vsa civilnopravna vprašanja premoženjskih razmerij med zakoncema, tako glede vsakodnevnega upravljanja premoženja zakoncev kot glede likvidacije njunih premoženjskih razmerij, zlasti ob razvezi ali smrti enega od zakoncev. […]
[…]
16Člen 1 te uredbe, naslovljen „Področje uporabe“, v odstavku 2(d) določa:
„Iz področja uporabe te uredbe so izključeni:
[…]
17Člen 70 navedene uredbe, naslovljen „Začetek veljavnosti“, v drugem pododstavku odstavka 2 določa, da se ta uredba uporablja šele od 29. januarja 2019, razen nekaterih splošnih in končnih določb.
18Člen 1371(1) Bürgerliches Gesetzbuch (civilni zakonik; v nadaljevanju: BGB) določa:
„Če premoženjskopravno razmerje preneha zaradi smrti zakonca, se skupno premoženje izravna tako, da se zakoniti delež preživelega zakonca poveča za eno četrtino dediščine; pri tem ni pomembno, ali sta zakonca dejansko ustvarila skupno premoženje.“
19Člen 1931 BGB določa:
„1.
Če preživeli zakonec deduje skupaj s sorodniki prvega dednega reda, ima kot zakoniti dedič pravico do četrtine dediščine; če deduje skupaj s sorodniki drugega dednega reda ali s starimi starši, ima kot zakoniti dedič pravico do polovice dediščine. Če dedujejo skupaj stari starši in potomci starih staršev, preživelemu zakoncu tudi od druge polovice dediščine pripada delež, ki bi na podlagi člena 1926 pripadal potomcem.
[…]
[…]“
20Lutz Gerhard Mahnkopf je umrl 29. avgusta 2015. Na dan svoje smrti je bil poročen z D. M. L. Mahnkopf. Zakonca, ki sta bila nemška državljana, sta imela običajno prebivališče v Berlinu (Nemčija). Edina dediča zapustnika, ki ni razpolagal za primer smrti, sta bila njegova žena in njun edini sin.
21Za zakonca je veljal mešani premoženjski režim zakoncev in nista sklenila pogodbe o ureditvi premoženjskopravnih razmerij. V zapuščino zapustnika poleg premoženja v Nemčiji spada tudi polovica solastniškega deleža na nepremičnini na Švedskem.
22Amtsgericht Schöneberg (okrajno sodišče v Schönebergu, Nemčija), sodišče, pristojno za urejanje dedovanja L. G. Mahnkopfa, je na predlog D. M. L. Mahnkopf 30. maja 2016 izdalo nacionalno potrdilo o dedovanju, v skladu s katerim sta preživela žena in potomec na podlagi zakonitega dedovanja, določenega v nemškem pravu, dedovala vsak do ene polovice premoženja zapustnika. Predložitveno sodišče navaja, da dedni delež, dodeljen ženi, izhaja iz uporabe člena 1931(1) BGB, v skladu s katerim se zakoniti delež preživelega zakonca, ki je četrtina, poveča za dodatno četrtino, če sta zakonca živela v okviru mešanega premoženjskega režima, kot je razvidno iz člena 1371(1) BGB.
23D. M. L. Mahnkopf je 16. junija 2016 od notarja zahtevala, naj na podlagi Uredbe št. 650/2012 izda evropsko potrdilo o dedovanju njej in njenemu sinu, ki sta v skladu z nacionalnim pravilom o zakonitem dedovanju sodediča vsak do polovice zapuščine. To potrdilo je želela uporabiti za prepis njune lastninske pravice na nepremičnini, ki leži na Švedskem. Ta notar je zahtevo D. M. L. Mahnkopf predložil Amtsgericht Schöneberg (okrajno sodišče v Schönebergu).
24Navedeno sodišče je zahtevo za evropsko potrdilo o dedovanju zavrnilo z obrazložitvijo, da delež, dodeljen zapustnikovi ženi, glede ene četrtine zapuščine temelji na dednopravni ureditvi, glede druge četrtine zapuščine pa na premoženjskopravni ureditvi med zakoncema iz člena 1371(1) BGB. Vendar naj pravilo, na podlagi katerega je bila dodeljena zadnjenavedena četrtina, ki se nanaša na premoženjskopravna razmerja med zakoncema, in ne na dedno pravo, ne bi spadalo na področje uporabe Uredbe št. 650/2012.
25D. M. L. Mahnkopf je zoper to odločbo vložila pritožbo na Kammergericht Berlin (višje deželno sodišče v Berlinu, Nemčija). S to pritožbo je tudi dopolnila svoj prvotni predlog, s katerim je podredno prosila, naj se evropsko potrdilo o dedovanju izda z informativno navedbo njenih dednih pravic, ki glede četrtine zapuščine temeljijo na mešanem premoženjskem režimu zakoncev.
26Predložitveno sodišče navaja, da so mnenja v doktrini deljena glede vprašanja, ali je pravilo iz člena 1371(1) BGB pravilo iz režima dedovanja ali pravilo iz premoženjskega režima zakoncev. Ob upoštevanju njegovega cilja, to je delitev skupnega premoženja, kadar premoženjska skupnost preneha zaradi smrti enega od zakoncev, člen 1371(1) BGB ni pravilo v zadevah „dedovanja“ v smislu člena 1(1) Uredbe št. 650/2012. Po njegovem mnenju je treba pravilo, določeno v tej določbi, uporabiti vedno, kadar učinke zakonske zveze, vključno z vprašanji premoženjskih razmerij med zakoncema, ureja nemško pravo. Ta uporaba naj ne bi bila zagotovljena, če bi to pravilo opredelili kot pravilo dednega prava, saj bi bilo v takem primeru v skladu s členoma 21 in 22 Uredbe št. 650/2012 njegovo področje uporabe omejeno na položaje, v katerih dedovanje ureja nemško pravo.
27Predložitveno sodišče tudi meni, da zaradi neobstoja harmonizacije določb o premoženjskih razmerjih med zakoncema v Uniji povečanja zakonitega dednega deleža preživelega zakonca, ki izhaja iz uporabe pravila na področju premoženjih razmerij med zakoncema, v obravnavanem primeru iz člena 1371(1) BGB, praviloma, niti kot povsem informativno, ni mogoče vključiti v evropsko potrdilo o dedovanju.
28Vendar meni, da bi bilo to povečanje lahko navedeno v evropskem potrdilu o dedovanju, če se dedno pravo, ki se uporablja v skladu s členom 21 ali členom 22 Uredbe št. 650/2012, in pravo o premoženjskih razmerjih med zakoncema – ne glede na to, katero kolizijsko pravo se uporablja – določata na podlagi prava iste države članice. V obravnavanem primeru naj bi se pravo, ki se uporablja za dedovanje, in pravo, ki se uporablja za urejanje premoženjskih razmerij med zakoncema, določala izključno na podlagi nemškega prava.
29Glede tega navedeno sodišče navaja, da naj bi izrazi, uporabljeni v členih 67(1) in 69(2) Uredbe št. 650/2012, v skladu s katerimi so elementi, ki jih je treba potrditi, ugotovljeni po pravu, ki se uporablja za dedovanje, „ali po katerem koli drugem pravu, ki se uporablja za posamezne elemente“, dopuščali tako razlago. To naj bi bilo utemeljeno tudi ob upoštevanju drugega stavka uvodne izjave 12 Uredbe št. 650/2012 in namena evropskega potrdila o dedovanju, ki je poenostavitev in pospešitev čezmejnega uveljavljanja dednih pravic.
30V teh okoliščinah je Kammergericht Berlin (višje deželno sodišče v Berlinu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1.
Ali je treba člen 1(1) Uredbe [št. 650/2012] razlagati tako, da se področje uporabe Uredbe (‚v zadevah dedovanja‘) nanaša tudi na določbe nacionalnega prava, ki, tako kot člen 1371(1) BGB, urejajo premoženjskopravna vprašanja po smrti zakonca z zvišanjem zakonitega dednega deleža preživelega zakonca?
Če je treba na to vprašanje načeloma odgovoriti nikalno, ali je temu vseeno mogoče izjemoma pritrditi v primerih, kadar[:]
31Predložitveno sodišče želi s prvim vprašanjem v bistvu izvedeti, ali je treba člen 1(1) Uredbe št. 650/2012 razlagati tako, da na področje uporabe navedene uredbe spada nacionalna določba, kot je ta v postopku v glavni stvari, ki ob smrti enega od zakoncev določa pavšalno izravnavo skupnega premoženja s povečanjem dednega deleža preživelega zakonca.
32Uvodoma je treba spomniti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča tako iz zahtev po enotni uporabi prava Unije kot iz načela enakosti izhaja, da je treba izraze določbe prava Unije, ki se za opredelitev smisla in obsega ne sklicuje posebej na pravo držav članic, navadno razlagati avtonomno in enotno v celotni Uniji (sodba z dne 18. oktobra 2016, Nikiforidis, C‑135/15 , EU:C:2016:774 , točka 28 in navedena sodna praksa), in sicer ob upoštevanju ne le besedila te določbe, ampak tudi njenega okvira in cilja, ki ga uresničuje zadevna ureditev (glej med drugim sodbo z dne18. maja 2017, Hummel Holding, C‑617/15 , EU:C:2017:390 , točka 22 in navedena sodna praksa)
33V skladu z besedilom člena 1(1) Uredbe št. 650/2012 se ta uporablja v zadevah dedovanja. V členu 1(2) te uredbe so taksativno našteta področja, izključena iz področja uporabe zadnjenavedene, med katerimi so v točki (d) te določbe „vprašanja v zvezi s premoženjskimi razmerji med zakoncema“. Člen 3(1)(a) navedene uredbe določa, da to dedovanje zajema „dedovanje zapuščine po zapustniku in obsega vse oblike prehoda premoženja, pravic in obveznosti zaradi smrti, ne glede na to, ali gre za prehod na podlagi zapustnikovega razpolaganja za primer smrti ali za prehod z dedovanjem na podlagi zakona“.
34Iz uvodne izjave 9 Uredbe št. 650/2012 izhaja tudi, da bi moralo področje uporabe te uredbe zajemati vsa civilnopravna vprašanja glede dedovanja zapuščine po zapustniku.
35Glede ciljev Uredbe št. 650/2012 je treba navesti, da se želi s to uredbo v skladu z njeno uvodno izjavo 7 omogočiti pravilno delovanje notranjega trga z odpravo ovir za prosto gibanje oseb, ki želijo uveljaviti svoje pravice iz čezmejnega dedovanja. Zlasti v evropskem območju pravice je treba učinkovito zagotavljati pravice dedičev in volilojemnikov, drugih oseb, ki so blizu zapustniku, ter upnikov zapuščine.
36Za to Uredba št. 650/2012 določa sestavo evropskega potrdila o dedovanju, s katerim je treba vsakemu dediču, volilojemniku ali subjektu s pravico, omenjenemu v tem potrdilu, omogočiti, da v drugi državi članici dokaže svoj status in svoje dedne pravice (glej v tem smislu sodbo z dne 12. oktobra 2017, Kubicka, C‑218/16 , EU:C:2017:755 , točka 59 ).
37Glede konteksta zadevne določbe iz uvodnih izjav 11 in 12 Uredbe št. 650/2012 izhaja, da bi se morala ta uredba uporabljati samo za dedovanje, ne pa tudi za druga področja civilnega prava, zlasti ne glede premoženjskopravnih razmerij med zakoncema, vključno s pogodbami o ureditvi premoženjskopravnih razmerij med zakoncema, kot jih poznajo nekateri pravni sistemi, kolikor te pogodbe ne urejajo dednih zadev.
38V obravnavanem primeru je iz predložitvene odločbe razvidno, da se v skladu s členom 1371(1) BGB v primeru prenehanja mešanega premoženjskega režima zakoncev ( Zugewinngemeinschaft ) zakoniti delež preživelega zakonca ob delitvi skupnega premoženja poveča za dodatno četrtino.
39Nemška vlada je v stališčih glede tega poudarila, da se ta določba nacionalnega prava o delitvi skupnega premoženja zakoncev uporablja samo v primeru prenehanja zakonske zveze zaradi smrti. Njen cilj naj bi bil pavšalna delitev premoženja, pridobljenega med trajanjem zakonske zveze, tako da se izravna prikrajšanje, ki izhaja iz prenehanja zakonitega mešanega premoženjskega režima zaradi smrti enega od zakoncev, ne da bi bilo tako treba natančno določiti sestavo in vrednost premoženja ob začetku in ob koncu zakonske zveze.
40Kot je generalni pravobranilec navedel v točkah 78 in 93 sklepnih predlogov, se člen 1371(1) BGB v skladu s podatki, ki jih ima na voljo Sodišče, ne nanaša na razdelitev premoženja med zakoncema, ampak na vprašanje pravic preživelega zakonca glede elementov, ki so bili že všteti v zapuščinsko maso. V teh okoliščinah glavni namen te določbe očitno ni razdelitev premoženja ali delitev skupnega premoženja zakoncev, ampak določitev obsega dednega deleža, ki ga je treba dodeliti preživelemu zakoncu v razmerju do drugih dedičev. Taka določba se torej nanaša v glavnem na dedovanje po pokojnem zakoncu, in ne na premoženjska razmerja med zakoncema. Zato se nacionalno pravilo, kot je to v postopku v glavni stvari, nanaša na področje dedovanja v smislu Uredbe št. 650/2012.
41Poleg tega ta razlaga ni v nasprotju s področjem uporabe Uredbe 2016/1103. Čeprav je bila namreč ta uredba v skladu z njeno uvodno izjavo 18 sprejeta za to, da se pokrijejo vsa civilnopravna vprašanja premoženjskih razmerij med zakoncema, tako glede vsakodnevnega upravljanja premoženja zakoncev kot glede likvidacije njunih premoženjskih razmerij, zlasti ob razvezi ali smrti enega od zakoncev, je v skladu z njenim členom 1(2)(d) iz njenega področja uporabe izrecno izključeno „dedovanje po pokojnem zakoncu“.
42Nazadnje, kot je generalni pravobranilec med drugim tudi navedel v točki 102 sklepnih predlogov, opredelitev deleža, dodeljenega preživelemu zakoncu na podlagi določbe nacionalnega prava, kot je člen 1371(1) BGB, kot dednega deleža omogoča, da se podatki o navedenem deležu navedejo na evropskem potrdilu o dedovanju z vsemi učinki, opisanimi v členu 69 Uredbe št. 650/2012. V skladu s členom 69(1) te uredbe evropsko potrdilo o dedovanju učinkuje v vseh državah članicah, ne da bi bil za to potreben kakšen poseben postopek. V odstavku 2 tega člena je določeno, da se za osebo, ki je v potrdilu navedena kot volilojemnik, predpostavlja, da ima status in pravice, navedene v tem potrdilu, in da ni nobenih drugih pogojev in/ali omejitev v zvezi s temi pravicami, razen tistih, ki so navedeni v omenjenem potrdilu (sodba z dne 12. oktobra 2017, Kubicka, C‑218/16 , EU:C:2017:755 , točka 60 ).
43Ugotoviti je torej treba, da bi bilo uresničevanje ciljev evropskega potrdila o dedovanju znatno ovirano v položaju, kot je ta v postopku v glavni stvari, če v navedenem potrdilu ne bi bilo vseh podatkov o pravicah preživelega zakonca do zapuščinske mase.
44Glede na zgornje preudarke je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 1(1) Uredbe št. 650/2012 razlagati tako, da na področje uporabe navedene uredbe spada nacionalna določba, kot je ta v postopku v glavni stvari, ki ob smrti enega od zakoncev določa pavšalno izravnavo skupnega premoženja s povečanjem dednega deleža preživelega zakonca.
45Na drugo in tretje vprašanje ob upoštevanju odgovora na prvo vprašanje ni treba odgovoriti.
46Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:
Člen 1(1) Uredbe (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju je treba razlagati tako, da na področje uporabe navedene uredbe spada nacionalna določba, kot je ta v postopku v glavni stvari, ki ob smrti enega od zakoncev določa pavšalno izravnavo skupnega premoženja s povečanjem dednega deleža preživelega zakonca.
Podpisi
(*1) Jezik postopka: nemščina.
Tekstas iš mūsų archyvo (Europos Sąjungos leidinių biuro „Cellar“ duomenys). Commission Decision 2011/833/EU — free reuse incl. commercial; attribution to EUR-Lex / Court of Justice of the European Union required; EUR-Lex is not the authentic record of the Court.