Razlogi za odločitev
Izrek
Stranke
V zadevi C-344/04,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ga je High Court of Justice (England & Wales), Queen's Bench Division (Administrative Court) (Združeno kraljestvo) na Sodišče naslovilo z odločbo z dne 14. julija 2004, ki je na Sodišče prispela 12. avgusta 2004, v postopku
The Queen na predlog:
International Air Transport Association ,
European Low Fares Airline Association
proti
Department for Transport ,
SODIŠČE (veliki senat),
v sestavi V. Skouris, predsednik, P. Jann, C. W. A. Timmermans, A. Rosas, K. Schiemann in J. Malenovský (poročevalec), predsedniki senatov, C. Gulmann, sodnik, R. Silva de Lapuerta, sodnica, K. Lenaerts, P. Kūris, E. Juhász, G. Arestis in A. Borg Barthet, sodniki,
generalni pravobranilec: L. A. Geelhoed,
sodna tajnica: L. Hewlett, glavna administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 7. junija 2005,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
1Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša, prvič, na veljavnost členov 5, 6 in 7 Uredbe (ES) št. 261/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. februarja 2004 o določitvi skupnih pravil glede odškodnine in pomoči potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov ter o razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 295/91 (UL L 46, str. 1). Nanaša se tudi, drugič, na razlago člena 234, drugi odstavek, ES.
2Ta predlog je bil vložen v okviru spora med International Air Transport Association (v nadaljevanju: IATA) in European Low Fares Airline Association (v nadaljevanju: ELFAA) proti Department for Transport (ministrstvo za promet) glede izvajanja Uredbe št. 261/2004.
3Svet je s sklepom z dne 5. aprila (UL L 194, str. 38) odobril Konvencijo o poenotenju nekaterih pravil za mednarodni letalski prevoz (v nadaljevanju: Montrealska konvencija).
4Členi od 17 do 37 Montrealske konvencije so zajeti v njenem poglavju III z naslovom „Odgovornost prevoznika in obseg odškodnine“.
5Člen 19 te konvencije z naslovom „Zamuda“ določa:
„Prevoznik je odgovoren za škodo zaradi zamude v letalskem prevozu oseb, prtljage ali tovora. Prevoznik pa ni odgovoren za škodo zaradi zamude, če dokaže, da so on, njegovi uslužbenci in zastopniki ukrenili vse, kar se od njih lahko upravičeno zahteva, da bi se izognili škodi, ali da tako niso mogli ukrepati.“
6Člen 22(1) navedene konvencije odgovornost prevoznika za škodo zaradi zamude omejuje na 4150 posebnih pravic črpanja. Odstavek 5 tega člena v bistvu določa, da se ta omejitev ne uporablja, če je škoda posledica dejanja ali opustitve prevoznika, storjena z namenom povzročiti škodo ali brezobzirno in z zavedanjem, da bo verjetno nastala škoda.
7Člen 29 te konvencije z naslovom „Podlaga za zahtevke“ določa:
„Pri prevozu potnikov, prtljage in tovora se lahko vsaka tožba za povračilo škode, tudi če je upravičena, bodisi po tej konvenciji, po pogodbi, zaradi odškodninske odgovornosti ali kako drugače vloži le ob upoštevanju pogojev in omejitev odgovornosti, kot so določeni v tej konvenciji, brez poseganja v vprašanje, kdo so osebe, ki imajo pravico tožiti, in kakšne so njihove pravice. V vsaki taki tožbi ni mogoče izterjati dodatne globe k odškodnini, kazenske odškodnine ali kakšne druge odškodnine, ki ni nadomestilo za škodo.“
8Uredba Sveta (ES) št. 2027/97 o odgovornosti letalskih prevoznikov v primeru nesreč (UL L 285, str. 1) je bila spremenjena z Uredbo Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 889/2002 z dne 13. maja 2002 (UL L 140, str. 2, v nadaljevanju: Uredba št. 2027/97).
9Člen 3(1) Uredbe št. 2027/97 določa:
„Odgovornost letalskega prevoznika Skupnosti v zvezi s potniki in njihovo prtljago urejajo vse določbe Montrealske konvencije, ki se nanašajo na takšno odgovornost.“
10Priloga k Uredbi št. 2027/97 v okviru naslova „Zamude potnikov“ obsega zlasti te določbe:
„V primeru zamude potnika je letalski prevoznik odgovoren za škodo, razen če je sprejel vse primerne ukrepe za preprečitev škode ali če sprejetje takšnih ukrepov ni bilo mogoče. Odgovornost za zamudo potnika je omejena na 4150 SDR (približna protivrednost v lokalni valuti).“
11Prva in druga uvodna izjava Uredbe št. 261/2004 določata:
„(1) Ukrepanje Skupnosti na področju zračnega prevoza mora med drugim zagotavljati visoko raven varstva potnikov. Poleg tega je treba na splošno v celoti upoštevati zahteve o varstvu potrošnikov.
(2) Zavrnitev vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov povzročajo potnikom velike težave in nevšečnosti.“
12Dvanajsta uvodna izjava navedene uredbe določa:
„Prav tako je treba zmanjšati težave in nevšečnosti, ki jih potnikom povzroča odpoved letov. To je treba doseči s prepričevanjem letalskih prevoznikov, naj potnike obvestijo o odpovedih pred odhodom po voznem redu in jim dodatno ponudijo ustrezno spremembo poti, da potniki lahko opravijo druge postopke. Če letalskim prevoznikom to ne uspe, bi morali potnikom plačati odškodnino, razen kadar so vzrok odpovedi izredne razmere, ki se jim ni bilo mogoče izogniti, tudi če so bili sprejeti vsi ustrezni ukrepi.“
13Štirinajsta uvodna izjava te uredbe določa:
„Kot v okviru Montrealske konvencije je treba obveznosti dejanskih letalskih prevoznikov omejiti ali izključiti v primerih, kadar se zgodi dogodek zaradi izrednih razmer, katerim se ne bi bilo mogoče izogniti, tudi če bi bili sprejeti vsi ustrezni ukrepi. Takšne razmere lahko nastanejo zlasti v primerih politične nestabilnosti, vremenskih razmer, ki so nezdružljive z izvedbo zadevnega leta, tveganja, povezanega z varovanjem, nepredvidenih pomanjkljivosti, ki lahko prizadenejo varnost leta, ter ob stavkah, ki prizadenejo delovanje dejanskega letalskega prevoznika.“
14Člen 5 Uredbe št. 261/2004 z naslovom „Odpoved leta“ določa:
„1. V primeru odpovedi leta:
(a) zadevnim potnikom ponudi pomoč dejanski letalski prevoznik v skladu s členom 8 in
(b) zadevnim potnikom ponudi pomoč dejanski letalski prevoznik v skladu s členom 9(1)(a) in 9(2), ter pomoč, predvideno v členu 9(1)(b) in 9(1)(c), v primeru spremembe poti, kadar je utemeljeno pričakovani čas odhoda novega leta najmanj naslednji dan po načrtovanem času odhoda odpovedanega leta, in
(c) imajo zadevni potniki pravico do odškodnine, ki jim jo mora plačati dejanski letalski prevoznik v skladu s členom 7, razen če:
(i) so o odpovedi obveščeni najmanj dva tedna pred odhodom po voznem redu ali
(ii) so o odpovedi obveščeni dva tedna do sedem dni pred odhodom po voznem redu in jim je ponujena sprememba poti, ki jim zagotavlja odhod največ dve uri pred odhodom po voznem redu in prihod v njihov končni namembni kraj manj kot štiri ure po prihodu po voznem redu, ali
(iii) so o odpovedi obveščeni manj kot sedem dni pred odhodom po voznem redu in jim je ponujena sprememba poti, ki jim zagotavlja odhod največ eno uro pred odhodom po voznem redu in prihod v njihov končni namembni kraj manj kot dve uri po prihodu po voznem redu.
2Kadar so potniki obveščeni o odpovedi leta, jim je treba zagotoviti informacije o drugih možnostih prevoza.
3Dejanski letalski prevoznik ni obvezan plačati odškodnino v skladu s členom 7, če lahko dokaže, da so za odpoved leta krive izredne razmere, katerim se ne bi bilo mogoče izogniti, tudi če bi bili sprejeti vsi ustrezni ukrepi.
4Dokazno breme glede obveščanja potnikov o odpovedi leta in glede roka, v katerem je to storil, nosi dejanski letalski prevoznik.“
15Člen 6 Uredbe št. 261/2004 z naslovom „Zamuda leta“ določa:
„1. Kadar dejanski letalski prevoznik utemeljeno pričakuje, da bo imel let zamudo glede na odhod po voznem redu:
(a) za dve uri ali več za lete do vključno 1500 kilometrov ali
(b) za tri ure ali več za vse lete znotraj Skupnosti, daljše od 1500 kilometrov, in za vse druge lete med 1500 in 3500 kilometrov ali
(c) za štiri ure ali več za lete, ki jih ne zajemata točki a ali b, tedaj dejanski letalski prevoznik ponudi potnikom:
(i) pomoč, opredeljeno v členu 9(1)(a) in 9(2) ter
(ii) pomoč, opredeljeno v členu 9(1)(b) in 9(1)(c), kadar je utemeljeno pričakovani čas odhoda najmanj naslednji dan od prvotno navedene ure odhoda, in
(iii) pomoč, opredeljeno v členu 8(1)(a), kadar je zamuda najmanj pet ur.
2V vsakem primeru se pomoč ponudi v prej navedenih časovnih okvirih ob upoštevanju oddaljenosti leta.“
16Člen 7 Uredbe št. 261/2004 z naslovom „Pravica do odškodnine“ določa:
„1. Pri sklicevanju na ta člen potniki prejmejo odškodnino v višini:
(a) 250 evrov za lete do vključno 1500 kilometrov;
(b) 400 evrov za vse lete znotraj Skupnosti nad 1500 kilometrov in za vse druge lete med 1500 in 3500 kilometrov;
(c) 600 evrov za lete, ki niso zajeti v točkah a ali b. Za določitev oddaljenosti, ki jo je treba upoštevati, se šteje zadnji kraj, na katerega bo potnik zaradi zavrnitve vkrcanja ali odpovedi leta prispel z zamudo glede na predvideni vozni red letov.
2Kadar se potnikom v skladu s členom 8 ponudi sprememba poti do njihovega končnega namembnega kraja z alternativnim letom, katerega čas prihoda ne presega predvidenega časa prihoda prvotno rezerviranega leta za
(a) dve uri za vse lete do vključno 1500 kilometrov ali
(b) tri ure za vse lete znotraj Skupnosti nad 1500 kilometrov in za vse druge lete med 1500 in 3500 kilometrov ali
(c) štiri ure za vse lete, ki jih ne zajemata točki (a) ali (b), tedaj dejanski letalski prevoznik lahko zniža odškodnino iz odstavka 1 za 50 %.
3Odškodnina iz odstavka 1 se izplača v gotovini, z elektronskim bančnim nakazilom, bančnim nalogom ali bančnimi čeki ali s pisnim soglasjem potnika s potovalnim vavčerjem in/ali drugimi storitvami.
4Izračun razdalje iz odstavkov 1 in 2 se izvede po metodi najkrajše poti (letenja) med dvema točkama na zemlji.“
17Člen 8 Uredbe št. 261/2004 z naslovom „Pravica do povračila stroškov ali spremembe poti“ določa:
„1. Pri sklicevanju na ta člen se potnikom ponudi izbira med:
(a) – povračilom stroškov v roku sedmih dni na način iz člena 7(3) v višini polne cene vozovnice, po kateri je bila kupljena, za tisti del ali tiste dele poti, ki niso bili opravljeni, in za tisti del ali tiste dele poti, ki so bili že opravljeni, če let ne služi več namenu glede na potnikov prvotni potovalni načrt, in v tem primeru skupaj s
(b) spremembo poti pod primerljivimi pogoji prevoza na njihov končni namembni kraj takoj, ko je mogoče, ali
(c) spremembo poti pod primerljivimi pogoji prevoza na njihov končni namembni kraj pozneje, ko potnikom ustreza glede na razpoložljivost sedežev.
2Odstavek 1(a) se uporablja tudi za potnike, katerih leti so del paketa, razen za pravico do povračila stroškov, kadar takšna pravica izhaja iz Direktive 90/314/EGS.
3Kadar ima mesto, naselje ali regija več letališč in dejanski letalski prevoznik ponudi potniku let na drugo letališče od tistega, za katerega je imel rezervacijo, tedaj dejanski letalski prevoznik nosi stroške prevoza potnika od alternativnega letališča bodisi do tistega, za katerega je imel rezervacijo, ali do drugega bližnjega kraja, o katerem se dogovori s potnikom.“
18Člen 9 Uredbe št. 261/2004 z naslovom „Pravica do oskrbe“ določa:
„1. Pri sklicevanju na ta člen se potnikom brezplačno ponudi:
(a) obroke hran e in osvežilne napitke, primerne čakalnemu času;
(b) hotelsko nastanitev kadar:
(c) prevoz med letališčem in krajem nastanitve (hotel ali drugo).
2Poleg tega se potnikom ponudi, da brezplačno opravijo dva telefonska klica, brezplačno pošljejo dve sporočili po teleksu ali faksu ali po elektronski pošti.
3Pri izvajanju tega člena mora dejanski letalski prevoznik še zlasti posvetiti pozornost potrebam oseb z zmanjšano zmožnostjo gibanja in osebam, ki jih spremljajo, kakor tudi potrebam otrok brez spremstva.“
19IATA je združenje 270 letalskih družb iz 130 držav, ki opravijo prevoz 98 % potnikov na rednih mednarodnih zračnih linijah. ELFAA je združenje brez pravne osebnosti, ki je bilo ustanovljeno januarja 2004 in zastopa interese desetih nizkocenovnih letalskih prevoznikov iz devetih evropskih držav. Ti združenji sta na High Court of Justice (England and Wales), Queen’s Bench Division (Administrative Court), proti ministrstvu za promet vložili dve tožbi v upravnem sporu („judicial review“) glede izvajanja Uredbe št. 261/2004.
20Ker je High Court of Justice presodilo, da trditve tožečih strank v postopku v glavni stvari niso brez podlage, je odločilo, da Sodišču zastavi sedem vprašanj, ki sta jih ti tožeči stranki predložili za to, da bi izpodbili veljavnost Uredbe št. 261/2004. Ker je Ministrstvo za promet za šest od teh vprašanj dvomilo, da bi jih bilo treba zastaviti, saj po njegovem mnenju niso porajala resnih dvomov glede veljavnosti omenjene uredbe, je High Court of Justice hotelo izvedeti, katero merilo mora biti izpolnjeno oziroma kateri prag mora biti dosežen, preden je treba Sodišču na podlagi člena 234, drugi odstavek, ES predložiti vprašanje o veljavnosti akta Skupnosti. V teh okoliščinah je High Court of Justice (England & Wales) Queen's Bench Division (Administrative Court) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali je člen 6 Uredbe št. 261/2004 neveljaven, ker ni v skladu z [...] Montrealsko konvencijo [...] in zlasti z njenimi členi 19, 22 in 29 in ali to dejstvo (skupaj s katerim koli drugim upoštevnim dejavnikom) vpliva na veljavnost Uredbe kot celote?
2Ali je spravni odbor člen 5 Uredbe [št. 261/2004] v okviru obravnave predloga besedilo spremenil na način, ki ni v skladu s postopkovnimi zahtevami iz člena 251 ES in, v primeru pritrdilnega odgovora, ali je člen 5 [te] uredbe neveljaven in, v primeru pritrdilnega odgovora, ali to dejstvo (skupaj s katerim koli drugim upoštevnim dejavnikom) vpliva na veljavnost Uredbe kot celote?
3Ali sta člena 5 in 6 Uredbe št. 261/2004 (v celoti ali delno) neveljavna, ker nista v skladu z načelom pravne varnosti in, v primeru pritrdilnega odgovora, ali ta neveljavnost (skupaj s katerimkoli drugim upoštevnim dejavnikom) vpliva na veljavnost uredbe kot celote?
4Ali sta člena 5 in 6 Uredbe št. 261/2004 (v celoti ali delno) neveljavna, ker nista obrazložena oziroma nista dovolj obrazložena, in, v primeru pritrdilnega odgovora, ali ta neveljavnost (skupaj s katerimkoli drugim upoštevnim dejavnikom) vpliva na veljavnost Uredbe kot celote?
5Ali sta člena 5 in 6 Uredbe št. 261/2004 (v celoti ali delno) neveljavna, ker nista v skladu z načelom sorazmernosti, ki velja za vsak ukrep [Evropske] Skupnosti in, v primeru pritrdilnega odgovora, ali ta neveljavnost (skupaj s katerim koli drugim upoštevnim dejavnikom) vpliva na veljavnost Uredbe kot celote?
6Ali sta člena 5 in 6 Uredbe št. 261/2004 (v celoti ali delno) neveljavna, ker samovoljno ali objektivno neutemeljeno diskriminirata zlasti člane združenja, ki je druga tožeča stranka, in, v primeru pritrdilnega odgovora, ali ta neveljavnost (skupaj s katerim koli drugim upoštevnim dejavnikom) vpliva na veljavnost Uredbe kot celote?
7Ali je člen 7 Uredbe (v celoti ali delno) ničen ali neveljaven, ker je vnaprej določena odgovornost za primer odpovedi letov zaradi razlogov, ki jih ne zajema oprostitev odgovornosti zaradi izrednih okoliščin, diskriminatorna, saj ne izpolnjuje meril za sorazmernost, ki se zahtevajo za vsak ukrep Skupnosti, oziroma ker ni dovolj obrazložen, in, v primeru pritrdilnega odgovora, ali ta neveljavnost (skupaj z katerim koli drugim upoštevnim dejavnikom) vpliva na veljavnost Uredbe kot celote?
8Ali v primeru, da je nacionalno sodišče dovolilo vložitev tožbe in da so v tej tožbi glede veljavnosti določb akta Skupnosti navedena vprašanja, za katera nacionalno sodišče meni, da jih je mogoče obravnavati in da niso neutemeljena, obstajajo načela prava Skupnosti glede merila ali praga, ki ga mora nacionalno sodišče uporabiti, ko odloča, ali bo na podlagi člena 234, drugi odstavek, ES ta vprašanja predložilo Sodišču?“
21Predsednik Sodišča je s sklepom z dne 24. septembra 2004 zavrnil predlog predložitvenega sodišča, naj se ta zadeva obravnava po hitrem postopku, ki je določen v členu 104a, prvi odstavek, Poslovnika.
22Predložitveno sodišče v osmem vprašanju, ki ga je treba obravnavati najprej, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 234, drugi odstavek, ES razlagati tako, da mora nacionalno sodišče Sodišču predložiti vprašanje za predhodno odločanje glede presoje veljavnosti akta Skupnosti, samo če glede te veljavnosti obstaja določena stopnja dvoma.
23Evropski parlament meni, da je vprašanje nedopustno, ker naj odgovor, ki bi ga nanj lahko dalo Sodišče, v ničemer ne bi pripomogel h končni odločitvi o sporu pred predložitvenim sodiščem, ki se poleg tega nanaša na veljavnost Uredbe št. 261/2004.
24Glede tega iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je zavrnitev predloga nacionalnega sodišča mogoča samo, če je očitno, da zahtevana razlaga prava Skupnosti nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora v postopku v glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo pravnih in dejanskih elementov, ki so potrebni za to, da bi lahko na zastavljena vprašanja dalo uporabne odgovore (glej zlasti sodbe z dne 15. decembra 1995 v zadevi Bosman, C-415/93, Recueil, str. I-4921, točka 61; z dne 5. junija 1997 v zadevi Celestini, C-105/94, Recueil, str. I-2971, točka 22, in z dne 7. septembra 1999 v zadevi Beck in Bergdorf, C-355/97, Recueil, str. I-4977, točka 22). Vendar mora Sodišče, razen v takih primerih, načeloma odločiti o vprašanjih za predhodno odločanje, ki se nanašajo na razlago prava Skupnosti (glej zgoraj navedeno sodbo Bosman, točka 59).
25V zadevi v postopku v glavni stvari sta tožeči stranki pred predložitvenim sodiščem izpodbijali veljavnost Uredbe št. 261/2004, pri čemer si je to zastavilo vprašanje, ali je to izpodbijanje navedene uredbe zadostna podlaga za to, da Sodišču pod pogoji, določenimi v členu 234 ES, predloži predlog za sprejetje predhodne odločbe. Zato ni mogoče sprejeti stališča, da s tem vprašanjem zahtevana razlaga omenjenega člena nima nobene zveze s predmetom spora v glavni stvari. Zaradi dejstva, da je to sodišče Sodišču obenem zastavilo tudi vprašanja, ki se nanašajo na veljavnost Uredbe št. 261/2004 in da odgovori, ki jih bo nanje dalo, lahko razrešijo spor v postopku v glavni stvari, ne more biti vprašljiva upoštevnost, ki jo ima razlaga člena 234 ES sama po sebi.
26Zato je treba na zastavljeno vprašanje odgovoriti.
27Treba je opozoriti, da nacionalna sodišča v skladu z ustaljeno sodno prakso niso pristojni za razglasitev neveljavnosti aktov institucij Skupnosti. Glavni namen pristojnosti, ki jih Sodišču priznava člen 234 ES, je, da se zagotovi, da nacionalna sodiščai enotno uporabljajo pravo Skupnosti. Ta zahteva po enotnosti je nujna zlasti takrat, kadar gre za veljavnost akta Skupnosti. Razlike med sodišči držav članic glede veljavnosti aktov Skupnosti bi lahko ogrozile enotnost pravnega reda Skupnosti in spodkopale temeljno zahtevo po pravni varnosti (sodbe z dne 22. oktobra 1987 v zadevi Foto-Frost, 314/85, Recueil, str. 4199, točka 15, z dne 15. aprila 1997 v zadevi Bakers of Nailsea, C‑27/95, Recueil, str. I-1847, točka 20, in z dne 6. decembra 2005 v zadevi Gaston Schul Douane-expediteur, C-461/03, ZOdl., str. I‑10513, točka 21). Edino Sodišče je torej pristojno za ugotovitev neveljavnosti akta Skupnosti (sodbi z dne 21. februarja 1991 v zadevi Zuckerfabrik Süderdithmarschen in Zuckerfabrik Soest, C-143/88 in C-92/89, Recueil, str. I-415, točka 17, in z dne 21. marca 2000 v zadevi Greenpeace France in drugi, C-6/99, Recueil, str. I-1651, točka 54).
28V zvezi s tem je treba pripomniti, da člen 234 ES ni podlaga za pravno sredstvo, ki bi bilo na voljo strankam v sporu, ki poteka pred nacionalnim sodiščem, zaradi česar zgolj dejstvo, da stranka meni, da spor poraja vprašanje glede veljavnosti prava Skupnosti, ne zadostuje za to, da bi zadevno sodišče moralo sprejeti stališče, da je bilo zastavljeno vprašanje v smislu člena 234 ES (glej v tem smislu sodbo z dne 6. oktobra 1982 v zadevi Cilfit in drugi, 283/81, Recueil, str. 3415, točka 9). Iz tega izhaja, da izpodbijanje veljavnosti akta Skupnosti pred nacionalnim sodiščem samo po sebi ni zadostna podlaga za to, da se Sodišču predloži vprašanje za predhodno odločanje.
29Sodišče je glede sodišč, pri katerih se po nacionalnem pravu lahko vloži pravno sredstvo, odločilo, da ta lahko obravnavajo veljavnost akta Skupnosti in da lahko v primeru, ko presodijo, da so razlogi za neveljavnost, ki jih stranke navajajo, neutemeljeni, te zavrnejo ob ugotovitvi, da je akt v celoti veljaven. S tem namreč ni izpodbit obstoj akta Skupnosti (zgoraj navedena sodba v zadevi Foto-Frost, točka 14).
30Nasprotno morajo taka sodišča v primeru, ko presodijo, da je eden ali več razlogov za neveljavnost, ki ga navajajo stranke oziroma se glede na okoliščine primera nanj pazi po uradni dolžnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 16. junija 1981 v zadevi Salonia, 126/80, Recueil, str. 1563, točka 7) utemeljen, prekiniti odločanje in Sodišču predložiti predlog za sprejetje predhodne odločbe glede presoje veljavnosti akta.
31Poleg tega duh sodelovanja, ki mora biti glavno vodilo za postopek predhodnega odločanja, zahteva, da nacionalno sodišče v predložitveni odločbi navede razloge, zaradi katerih meni, da je tak predlog potreben.
32Zato je treba na osmo vprašanje odgovoriti, da mora sodišče, zoper odločitve katerega je mogoče po nacionalnem pravu vložiti pravno sredstvo, če presodi, da je eden ali več razlogov za neveljavnost akta Skupnosti, ki ga navajajo stranke oziroma se nanj glede na okoliščine primera pazi po uradni dolžnosti, utemeljen, prekiniti odločanje in Sodišču predložiti predlog za sprejetje predhodne odločbe glede presoje veljavnosti akta.
33Predložitveno sodišče v prvih sedmih vprašanjih v bistvu sprašuje, ali so členi 5, 6 in 7 Uredbe št. 261/2004 neveljavni in ali, glede na okoliščine primera, njihova neveljavnost lahko povzroči, da je Uredba kot celota neveljavna.
34Predložitveno sodišče v prvem vprašanju v bistvu sprašuje, ali je člen 6 Uredbe št. 261/2004 v neskladju z določbami členov 19, 22 in 29 Montrealske konvencije.
35Najprej je treba opozoriti, da so na podlagi člena 300(7) ES „sporazumi, sklenjeni v skladu s pogoji iz tega člena, za institucije in države članice zavezujoči“. V skladu s sodno prakso Sodišča so ti sporazumi nad sekundarno zakonodajo Skupnosti (sodbi z dne 10. septembra 1996 v zadevi Komisija proti Nemčiji, C‑61/94, Recueil, str. I-3989, točka 52, in z dne 1. aprila 2004 v zadevi Bellio F.lli, C-286/02, Recueil, str. I-3465, točka 33).
36Montrealsko konvencijo, ki jo je Skupnost 9. decembra 1999 podpisala na podlagi člena 300(2) ES, je potrdil Svet s sklepom z dne 5. aprila 2001 in je za Skupnost začela veljati 28. junija 2004. Iz tega sledi, da so v skladu z ustaljeno sodno prakso določbe te konvencije od zadnjega datuma sestavni del pravnega reda Skupnosti (sodbi z dne 30. aprila 1974 v zadevi Haegeman, 181/73, Recueil, str. 449, točka 5, in z dne 30. septembra 1987 v zadevi Demirel, 12/86, Recueil, str. 3719, točka 7). Predložitveno sodišče je po tem datumu z odločbo z dne 14. julija 2004 v okviru postopkov „judicial review“ na Sodišče naslovilo ta predlog za sprejetje predhodne odločbe.
37Člen 6 Uredbe št. 261/2004 določa, da mora dejanski letalski prevoznik v primeru velike zamude leta zadevnim potnikom ponuditi pomoč in oskrbo. Ne določa pa, da se prevoznik teh obveznosti lahko oprosti v primeru izrednih okoliščin, ki se jim ne bi bilo mogoče izogniti, tudi če bi bili sprejeti vsi razumni ukrepi.
38IATA in ELFAA sta v tožbi, ki sta jo vložili pri predložitvenem sodišču, menili enako, kot to zagovarjata tudi pred Sodiščem, in sicer da člen 6 ni v skladu z določbami Montrealske konvencije, saj ta v členih 19 in 22 zajema klavzule o oprostitvi in omejitvi odgovornosti letalskega prevoznika v primeru zamude pri prevozu potnikov in v členu 29 določa, da je mogoče vsako odškodninsko tožbo, ne glede na njen pravni temelj, uveljavljati samo pod pogoji in v skladu z omejitvami, ki jih določa ta konvencija.
39V zvezi s tem je treba ugotoviti, da spadajo členi 19, 22 in 29 Montrealske konvencije med tiste norme, glede na katere Sodišče nadzira veljavnost aktov institucij Skupnosti, ker, prvič, temu ne nasprotujeta niti narava niti zasnova omenjene konvencije in, drugič, ker se določbe teh treh členov, glede na njihovo vsebino, izkažejo za brez pogojev in dovolj jasne.
40Glede razlage teh členov je treba poudariti, da se mednarodna pogodba v skladu z ustaljeno sodno prakso razlaga glede na izraze, ki so v njej uporabljeni, in glede na njene cilje. Člena 31 Dunajskih konvencij z dne 23. maja 1969 o pogodbenem pravu in z dne 21. marca 1986 o pravu pogodb med državami in mednarodnimi organizacijami ali med mednarodnimi organizacijami, ki v zvezi s tem odražajo splošno mednarodno običajno pravo, v zvezi s tem določata, da je treba pogodbo razlagati v dobri veri, v skladu z običajnim pomenom njenih izrazov v njihovem kontekstu in glede na njen predmet in cilj (glej v tem smislu sodbo z dne 20. novembra 2001 v zadevi Jany in drugi, C-268/99, Recueil, str. I-8615, točka 35).
41Iz preambule Montrealske konvencije izhaja, da so države podpisnice priznale „pomen varstva interesov uporabnikov mednarodnega letalskega prevoza in potrebe po pravičnem nadomestilu, ki temelji na načelu povračila“. Glede na ta cilj je torej treba presojati obseg, ki so ga podpisnice nameravale dati določbam členov 19, 22 in 29.
42Iz navedenih določb Montrealske konvencije, ki so zajete v njenem poglavju III z naslovom „Odgovornost prevoznika in obseg nadomestila za škodo“, izhaja, da določajo pogoje, pod katerimi je mogoče uveljavljati odškodninske tožbe, ki jih lahko potniki, ki zatrjujejo nastanek škode, zaradi zamude vložijo zoper letalske prevoznike. Odgovornost prevoznika omejujejo na znesek 4150 posebnih pravic črpanja na potnika.
43Treba je ugotoviti, da lahko na splošno vsakršna zamuda pri letalskem prevozu potnikov, zlasti če je velika, povzroči dve vrsti škode. Po eni strani bo prevelika zamuda vsem potnikom povzročila skoraj enako škodo, katere nadomestilo je lahko v obliki takojšnje in standardizirane pomoči ali oskrbe za vse zainteresirane, tako da se jim ponudijo, na primer: osvežilni napitki, obroki hrane, nastanitev in telefonski klici. Po drugi strani lahko potnikom nastane individualna škoda, ki je neločljivo povezana z razlogom za potovanje in je za njeno nadomestitev potrebna ocena obsega nastale škode za vsak primer posebej, zaradi česar se lahko povrne samo naknadno in individualno.
44Vendar iz določb členov 19, 22 in 29 Montrealske konvencije jasno izhaja, da se ti omejujejo na urejanje pogojev, pod katerimi lahko po zamudi leta zadevni potniki zoper prevoznike, ki so odgovorni za škodo, nastalo zaradi te zamude, vložijo odškodninske tožbe za povračilo individualne škode, to je tožbe za nadomestilo škode, ki je posledica te zamude, s strani odgovornih prevoznikov.
45Niti iz teh določb niti iz nobene druge določbe Montrealske konvencije ne izhaja, da so njene podpisnice omenjene prevoznike nameravale zavarovati pred vsemi drugimi oblikami ukrepov, zlasti tistih, ki jih lahko organi oblasti določijo za standardizirano in takojšnjo nadomestitev škod, ki jih pomenijo nevšečnosti, ki so posledica zamud v letalskem prevozu potnikov, ne da bi se potnikom povzročale nevšečnosti, ki so nujno povezane z vlaganjem odškodninskih tožb na sodišča.
46Montrealska konvencija zato ni mogla biti ovira za ukrep normodajalca Skupnosti, ki, v okviru pristojnosti, ki so Skupnosti dodeljene na področju prometa in varstva potrošnikov, določa pogoje, pod katerimi je treba škodo, nastalo v zvezi z zgoraj navedenimi nevšečnostmi, nadomestiti. Ker sta pomoč in oskrba potnikov iz člena 6 Uredbe št. 261/2004 v primeru velike zamude leta taka standardizirana in takojšnja ukrepa za nadomestitev škode, nista med tistimi ukrepi za uveljavljanje, za katere omenjena konvencija določa pogoje. Ureditev, ki je določena v členu 6, se tako preprosto umešča pred ureditev, ki izhaja iz Montrealske konvencije.
47Ukrepi pomoči in oskrbe potnikov, ki so standardizirani in takojšnji, sami ne preprečujejo, da bi zadevni potniki, če bi jim ta zamuda povzročila tudi pravno priznano škodo, lahko vložili tožbe za nadomestilo navedene škode pod pogoji, določenimi z Montrealsko konvencijo.
48Za te ukrepe, ki izboljšajo varstvo interesov potnikov, in pogoje, pod katerimi se za potnike uporablja načelo povračila škode, zato ni mogoče šteti, da so v neskladju z Montrealsko konvencijo.
49Predložitveno sodišče v drugem vprašanju v bistvu sprašuje, ali je spravni odbor, ki je določen v členu 251 ES, s tem da je spremenil člen 5 predloga za Uredbo št. 261/2004, kot naj bi izhajal iz Skupnega stališča (ES) št. 27/2003, z dne 18. marca 2003 (UL C 125 E, str. 63, v nadaljevanju: predlog Uredbe), spoštoval postopkovne zahteve iz člena 251 ES.
50Najprej je treba spomniti na kontekst, v katerem je omenjeni spravni odbor posegel v postopek sprejemanja Uredbe št. 261/2004, zlasti glede na posebno pozornost, ki jo je zakonodajalec Skupnosti namenil vprašanju, ali se okoliščine, ki letalskim prevoznikom dopuščajo, da se razbremenijo svojih obveznosti oskrbe in pomoči potnikom v primeru odpovedi ali velike zamude leta, upo števajo ali ne.
51V Skupnem stališču št. 27/2003 je Svet odločil, da bi se letalski prevozniki lahko oprostili svojih obveznosti plačila nadomestila in oskrbe potnikov, ki so bile v členu 5 predloga Uredbe določene za primer odpovedi letov in obveznosti oskrbe potnikov v primeru velike zamude, ki so bile določene v členu 6 tega predloga, če bi lahko dokazali, da je bila odpoved posledica izrednih okoliščin, katerim se ne bi bilo mogoče izogniti, čeprav bi bili sprejeti vsi razumni ukrepi.
52Ko je to skupno stališče 3. julija 2003 v drugi obravnavi obravnaval Parlament, ni predlagal nobenega amandmaja k členu 5 predloga Uredbe. Po drugi strani pa je med drugim sprejel amandma št. 11 k členu 6 tega predloga, v katerem je zlasti črtal vsa sklicevanja na klavzulo o oprostitvi odgovornosti, ki se nanaša na izredne okoliščine (v nadaljevanju: ugovor izrednih okoliščin).
53Svet je z dopisom z dne 22. septembra 2003 sporočil, da ni mogel potrditi vseh amandmajev Parlamenta, zaradi česar je predsednik Sveta v dogovoru s predsednikom Parlamenta sklical sestanek spravnega odbora.
54Ta je na sestanku 14. oktobra 2003 sprejel dogovor o skupnem besedilu, ki je bilo potrjeno 1. decembra 2003 in v skladu s katerim se je med drugim iz člena 5 predloga Uredbe črtalo vsa sklicevanja na ugovor izrednih okoliščin, ki letalskim prevoznikom omogoča, da se razbremenijo svojih obveznosti oskrbe v primeru odpovedi letov. Parlament je Uredbo v skladu s tem skupnim besedilom spravnega odbora v tretji obravnavi sprejel 18. decembra 2003, Svet pa 26. januarja 2004.
55Tožeči stranki v postopku v glavni stvari zatrjujeta, da je spravni odbor s tem, da je spremenil člen 5 predloga Uredbe, čeprav Parlament zanj v drugi obravnavi ni vložil nobenega amandmaja, prekoračil pristojnosti, ki mu jih daje člen 251 ES.
56V zvezi s tem je treba opozoriti, da se spravni odbor v okviru postopka soodločanja skliče, če Svet ne soglaša z amandmaji ki jih Parlament predlaga v drugi obravnavi. Ni sporno, da je v postopku sprejemanja Uredbe št. 261/2004 tako nesoglasje nastalo, kar torej utemeljuje sklic omenjenega odbora.
57V nasprotju s stališčem IATE spravni odbor, ko je enkrat sklican, nima naloge, da doseže soglasje glede amandmajev, ki jih je predlagal Parlament, ampak, kot izhaja iz besedila člena 251 ES, „da [...] doseže soglasje o skupnem besedilu“, s tem da obravnava skupno stališče, ki ga je Svet sprejel na podlagi amandmajev, ki jih je predlagal Parlament. Besedilo člena 251 ES zato samo ne obsega nobene omejitve o vsebini sprejetih ukrepov, ki omogočajo, da se o skupnem besedilu doseže soglasje.
58Z uporabo izraza „spravni“ so podpisnice Pogodbe nameravale sprejetemu postopku dati uporabnost in spravnemu odboru zaupati široko diskrecijsko pravico. S sprejetjem takega načina urejanja nesoglasij so podpisnice pravzaprav želele, da bi se približevanje izhodišč Parlamenta in Sveta opravilo na podlagi obravnave vseh vidikov teh nesoglasij in z dejavnim sodelovanjem Komisije Evropskih skupnosti, ki mora dati „vse potrebne spodbude za uskladitev stališč [...] Parlamenta in Sveta“ pri delu spravnega odbora.
59V tem smislu in ob upoštevanju pooblastil za posredovanje, ki so tako zaupana Komisiji, ter nevezanosti Parlamenta in Sveta glede tega, ali na koncu skupno besedilo, ki ga je odobril spravni odbor, sprejmeta ali ne, člena 251 ES ni mogoče razlagati, kot da načeloma omejuje pristojnosti omenjenega odbora. Zgolj okoliščina, da naj v tej zadevi Parlament v drugi obravnavi za člen 5 predloga Uredbe ne bi vložil nobenega amandmaja, ne kaže na to, da bi omenjeni odbor kršil okvire pristojnosti, ki mu jih daje člen 251 ES.
60Poleg tega tožeči stranki v postopku v glavni stvari menita, da naj bi tajnost sestankov spravnega odbora kršila načela predstavniške demokracije.
61Nedvomno je učinkovito sodelovanje Parlamenta v zakonodajnem postopku Skupnosti v skladu s postopki, določenimi v Pogodbi, bistveni element institucionalnega ravnovesja, ki ga želi ta pogodba. Vendar ni sporno, da je Parlament v spravnem odboru neposredno zastopan in da je to zastopništvo poleg tega sestavljeno v skladu z relativno težo vsake politične skupine v Parlamentu. Poleg tega je treba skupno besedilo, ki ga je sprejel spravni odbor, v skladu s členom 251(5) ES predložiti v presojo Parlamentu, da ga ta potrdi. Ta presoja, ki se nujno opravi transparentno, kot je to običajno za delovanja tega telesa, s tem ob spoštovanju načel predstavniške demokracije v vsakem primeru zagotavlja učinkovito sodelovanje Parlamenta v normodajnem postopku.
62Glede na dokumentacijo v spisu je treba poudariti, da se je v tej zadevi nesoglasje, ki je bilo predloženo spravnemu odboru, nanašalo zlasti na vprašanje, ali bi se letalski prevozniki lahko sklicevali na ugovor izrednih okoliščin, da bi se razbremenili svojih obveznosti pomoči potnikom in njihove oskrbe, ki so bile v členu 6 predloga Uredbe določene za veliko zamudo leta. Spravni odbor je dosegel soglasje, da se iz člena 6 tega predloga črtajo vsa sklicevanja na ugovor izrednih okoliščin, da bi se potnikom zagotovila takojšnja oskrba in pomoč, in to ne glede na razlog za zamudo leta. V odboru je bil zato sprejet tudi dogovor, da se za zagotavljanje doslednega in simetričnega pristopa iz člena 5 omenjenega predloga črta to sklicevanje pri obveznosti oskrbe in pomoči potnikom ob odpovedi leta.
63V teh okoliščinah spravni odbor s tem, da je spremenil člen 5 predloga Uredbe, ni prekoračil okvirov svojih pooblastil.
64Predložitveno sodišče v tretjem in četrtem vprašanju v bistvu sprašuje, ali sta člena 5 in 6 Uredbe št. 261/2004 neveljavna, ker naj ne bi bila v skladu z načelom pravne varnosti ali ker naj zanju ne bi bila izpolnjena obveznost obrazložitve. V sedmem vprašanju se to sodišče tudi sprašuje, ali je bila ta obveznost glede člena 7 navedene uredbe spoštovana.
65Tožeči stranki v postopku v glavni stvari zatrjujeta, da so v izpodbijani uredbi dvoumnosti, praznine ali nasprotja, ki vplivajo na njeno zakonitost, tako glede na obveznost obrazložitve kot glede na spoštovanje načela pravne varnosti.
66Opozoriti je treba, da mora obrazložitev, kot jo zahteva člen 253 ES, jasno in nedvoumno podati sklepanje organa Skupnosti, ki je sporni akt izdal, tako da se lahko zainteresirane stranke seznanijo z razlogi sprejetega ukrepa in da lahko Sodišče opravi svoj nadzor, vendar se ne zahteva, da se podrobno navedejo vse upoštevne pravne ali dejanske okoliščine (glej zlasti sodbe z dne 29. februarja 1996 v zadevi Komisija proti Svetu, C-122/94, Recueil, str. I-881, točka 29; z dne 14. decembra 2004 v zadevi Swedish Match, C-210/03, ZOdl., str. I-11893, točka 63, in z dne 12. julija 2005 v zadevi Alliance for Natural Health in drugi, C‑154/04 in C-155/04, ZOdl., str. I‑6451, točka 133).
67Spoštovanje obveznosti obrazložitve se poleg tega presoja ne samo glede na besedilo akta, ampak tudi glede na njegov kontekst ter celoto pravnih pravil, ki urejajo zadevno področje. Kadar gre, tako kot v zadevi v postopku v glavni stvari, za splošen akt, se lahko njegova obrazložitev omeji na navedbo, prvič, splošnih okoliščin, ki so pripeljale do njegovega sprejetja, in drugič, splošnih ciljev, ki se jih namerava doseči (glej zlasti sodbo z dne 10. marca 2005 v zadevi Španija proti Svetu, C-342/03, ZOdl., str. I-1975, točka 55). Če izpodbijani akt podaja bistveni cilj, ki ga želijo doseči institucije, bi bila zahteva po posebni obrazložitvi vsake izmed tehničnih odločitev, ki so jo sprejele, pretirana (glej zlasti sodbo z dne 5. julija 2001 v zadevi Italija proti Svetu in Komisiji, C-100/99, Recueil, str. I‑5217, točka 64, in zgoraj navedeno sodbo Alliance for Natural Health in drugi, točka 134).
68Načelo pravne varnosti je temeljno načelo prava Skupnosti, ki zlasti zahteva, da mora biti predpis jasen in natančen, da lahko posamezniki nedvoumno ugotovijo svoje pravice in obveznosti in da lahko temu ustrezno ravnajo (glej sodbe z dne 9. julija 1981 v zadevi Gondrand Frères in Garancini, 169/80, Recueil, str. 1931; z dne 13. februarja 1996 v zadevi Van Es Douane Agenten, C-143/93, Recueil, str. I-431, točka 27, in z dne 14. aprila 2005 v zadevi Belgija proti Komisiji, C‑110/03, ZOdl., str. I-2801, točka 30).
69Glede na zgoraj navedeno sodno prakso je treba poudariti, prvič, da določbe členov 5 in 6 Uredbe št. 261/2004 natančno in jasno določajo obveznosti dejanskega letalskega prevoznika ob odpovedi ali veliki zamudi leta. Cilj teh določb ravno tako jasno izhaja iz prve in druge uvodne izjave te uredbe, v skladu s katerima mora ukrepanje Skupnosti na področju zračnega prevoza zlasti zagotavljati visoko raven varstva potnikov in na splošno upoštevati zahteve glede varstva potrošnikov, saj odpovedi ali velike zamude letov potnikom povzročajo velike nevšečnosti.
70Poleg tega dvanajsta in trinajsta uvodna izjava te uredbe navajata, da se mora potnikom, katerih leti so bili odpovedani, plačati odškodnina, če o tej odpovedi niso bili obveščeni pravočasno, in da morajo dobiti povrnjene stroške za vozovnice ali spremembo poti pod zadovoljivimi pogoji in ustrezno oskrbo med čakanjem na poznejši let. Sedemnajsta uvodna izjave navedene uredbe navaja, da se potnikom, katerih leti imajo zamudo za določen čas, zagotovi ustrezna oskrba in da možnost, da odpovedo svoj let s povračilom stroškov za svoje vozovnice, ali da pod zadovoljivimi pogoji let nadaljujejo. Iz teh elementov tako izhaja bistvo zasledovanega cilja.
71Poleg tega ni sporno, da potnikom v primeru odpovedi ali velike zamude leta nastanejo različne škode. Ni dokazano in poleg tega tudi ni zatrjevano, da bi taki dogodki bili zanemarljiv pojav. Niti iz člena 253 ES niti iz nobene druge določbe pa ne izhaja, da bi bil pogoj za veljavnost obravnavanega akta Skupnosti, da so v njem navedeni natančni številčni podatki, ki utemeljujejo poseg normodajalca Skupnosti.
72Še manj je mogoče zahtevati, da Uredba št. 261/2004 za vsako izmed tehničnih odločitev poda obrazložitev. V zvezi s tem je zakonodajalec Skupnosti, ne da bi kršil svojo obveznost obrazložitve, lahko opustil navedbo razlogov, zaradi katerih je presodil, da se dejanski letalski prevozniki ne bi mogli sklicevati na ugovor izrednih okoliščin, da bi se razbremenili svojih obveznosti, določenih v členih 5 in 6 te uredbe, saj cilj varstva potnikov zahteva, da se sprejmejo standardizirani in učinkoviti ukrepi za odpravo škode, o katerih se ne sme prerekati, ko jih je treba izvajati, kar pa bi ta ugovor gotovo lahko izzval. Iz enakega razloga in v nasprotju s stališči ELFAE je lahko zakonodajalec v členu 7 omenjene uredbe, ne da bi bil zadevni akt zato nezakonit, določil načelo in znesek pavšalne odškodnine, ki jo je treba plačati v primeru odpovedi leta, ne da bi navedel razloge, zaradi katerih se je odločil za ta ukrep in ta znesek.
73Drugič, standardizirani in takojšnji ukrepi, določeni v členu 6 Uredbe št. 261/2004, niso med tistimi ukrepi, za katerih izvajanje veljajo pogoji iz Montrealske konvencije in s to konvencijo niso v neskladju. Iz tega izhaja, da za določbe te uredbe, ki tako urejajo določene pravice potnikov ob veliki zamudi letov, lahko veljajo pogoji, ki so drugačni, kot jih omenjena konvencija določa za druge pravice. Zato te določbe niso v nikakršnem nasprotju s pogoji iz Uredbe št. 2027/97, ki so bili v skladu z njenim členom 1 sprejeti za izvedbo zadevnih določb Montrealske konvencije.
74V teh okoliščinah, prvič, tožeči stranki v postopku v glavni stvari ne moreta trditi, da naj bi bila Uredba 261/2004, zato ker se ne nanaša zadnjenavedeno uredbo, sprejeta s kršitvijo obveznosti obrazložitve. Drugič, člena 6 te uredbe ni mogoče razlagati tako, da so bila podjetja, ki jih zastopata tožeči stranki v postopku v glavni stvari, s kršitvijo načela pravne varnosti prikrajšana za možnost, da nedvoumno ugotovijo obveznosti, ki jim jih posledično nalaga ureditev, ki izhaja iz Uredbe št. 2027/97.
75Tretjič, tožeči stranki v postopku v glavni stvari menita, da je v Uredbi št. 261/2004, in sicer v štirinajsti in petnajsti uvodni izjavi, „nedosledno“ navedeno, da se lahko zaradi izrednih okoliščin odgovornost dejanskega letalskega prevoznika ob odpovedi ali veliki zamudi letov omeji ali izključi, medtem ko člena 5 in 6 te uredbe, ki urejata obveznosti, ki nastanejo v takem primeru, razen glede obveznosti plačila odškodnine ne sprejemata takega ugovora glede odgovornosti.
76Vendar je treba v zvezi s tem poudariti, da se na preambulo akta Skupnosti, čeprav lahko pojasni njegovo vsebino (glej zgoraj navedeno sodbo Alliance for Natural Health in drugi, točka 91) ni mogoče sklicevati zato, da se odstopi od samih določb zadevnega akta (sodbi z dne 19. novembra 1998 v zadevi Nilsson in drugi, C-162/97, Recueil, str. I-7477, točka 54, in z dne 24. novembra 2005 v zadevi Deutsches Milch‑Kontor, C-136/04, ZOdl., str. I‑10095, točka 32). Besedilo teh uvodnih izjav pa res na splošno dopušča razlago, da je treba dejanskega letalskega prevoznika v primeru izrednih okoliščin razbremeniti vseh obveznosti, in zato ustvarja določeno dvoumnost med tako izraženim namenom normodajalca Skupnosti in samo vsebino členov 5 in 6 Uredbe št. 261/2004, ki temu ugovoru glede odgovornosti ne dajeta tako splošnega obsega. Vendar taka dvoumnost ni tako obsežna, da bi bila ureditev, ki jo uvajata ta člena, ki sama nista dvoumna, nedosledno izpeljana.
77Iz zgoraj navedenih preudarkov izhaja, da členi 5, 6 in 7 Uredbe št. 261/2004 niso neveljavni zaradi kršitve načela pravne varnosti ali obveznosti obrazložitve.
78Predložitveno sodišče v šestem in sedmem vprašanju v bistvu sprašuje, ali so členi 5, 6 in 7 Uredbe št. 261/2004 neveljavni zaradi kršitve načela sorazmernosti.
79Najprej je treba opozoriti, da načelo sorazmernosti, ki je eno izmed splošnih načel prava Skupnosti, zahteva, da morajo biti ukrepi, ki se izvajajo na podlagi predpisov Skupnosti, primerni za uresničitev zastavljenega cilja in ne smejo prekoračiti okvirov, potrebnih za njegovo doseganje (glej zlasti sodbe z dne 11. julija 2002 v zadevi Käserei Champignon Hofmeister, C-210/00, Recueil, str. I-6453, točka 59; z dne 10. decembra 2002 v zadevi British American Tobacco (Investments) in Imperial Tobacco, C-491/01, Recueil, str. I-11453, točka 122, in zgoraj navedeno sodbo Swedish Match, točka 47).
80Glede sodnega nadzora pogojev, navedenih v prejšnji točki, je treba poudariti, da se normodajalcu Skupnosti priznava široka diskrecijska pravica na področjih, kjer je treba sprejeti odločitve, ki so politične, gospodarske in socialne in pri katerih mora ta opraviti kompleksno presojo. Zato lahko na zakonitost ukrepa vpliva le to, da je ukrep, ki je sprejet na tem področju, glede na cilj, ki ga pristojna institucija želi doseči, očitno neprimeren (glej v tem smislu sodbe z dne 12. novembra 1996 v zadevi Združeno kraljestvo proti Svetu, C-84/94, Recueil, str. I-5755, točka 58; z dne 13. maja 1997 v zadevi Nemčija proti Parlamentu in Svetu, C-233/94, Recueil, str. I-2405, točki 55 in 56; z dne 5. maja 1998 v zadevi National Farmers' Union in drugi, C-157/96, Recueil, str. I-2211, točka 61, in zgoraj navedeno sodbo British American Tobacco (Investments) in Imperial Tobacco, točka 123). To velja zlasti za področje skupne prometne politike (glej v tem smislu zlasti sodbe z dne 17. julija 1997 v zadevi SAM Schiffahrt in Stapf, C-248/95 in C‑249/95, Recueil, str. I-4475, točka 23, in z dne 12. marca 2002 v zadevi Omega Air in drugi, C-27/00 in C-122/00, Recueil, str. I‑2569, točka 63).
81Tožeči stranki v postopku v glavni stvari zatrjujeta, da ukrepi pomoči, oskrbe in plačila odškodnine potnikom, ki so v členih 5, 6 in 7 Uredbe št. 261/2004 določeni za odpoved ali veliko zamudo leta, ne omogočajo uresničitve cilja, to je zmanjšanja števila odpovedi in zamud, in so zaradi znatnih finančnih bremen, ki jih bodo nosili letalski prevozniki Skupnosti, glede na zastavljeni cilj v vsakem primeru popolnoma nesorazmerni.
82Pri presoji nujnosti obravnavanih ukrepov je treba poudariti, da je takojšen cilj normodajalca Skupnosti, kot izhaja iz prvih štirih uvodnih izjav Uredbe št. 261/2004, izboljšanje varstva potnikov, katerih leti so odpovedani ali katerih leti imajo veliko zamudo, in sicer tako, da se standardizirano in takoj nadomestijo določene škode, ki jih v takih okoliščinah zadevni potniki utrpijo.
83Nedvomno lahko omenjena uredba kot vsak drug splošen predpis poleg tega neposrednega cilja, ki ga je zakonodajalec Skupnosti izrecno navedel, implicitno zasleduje tudi druge sekundarne cilje, kot je, kot menita tožeči stranki v postopku v glavni stvari, zmanjšanje števila odpovedi in velikih zamud letov s preventivnim ukrepanjem. Sodišče mora najprej presoditi, ali so sprejeti ukrepi glede na izrecen cilj Uredbe, to je cilj, ki se nanaša na izboljšanje varstva potnikov, katerega legitimnost sama po sebi se ne izpodbija, očitno neprimerni.
84Prvič, treba je poudariti, da so ukrepi iz členov 5 in 6 Uredbe št. 261/2004 po naravi taki, da takoj nadomestijo določeno škodo, ki tem potnikom nastane ob odpovedi ali veliki zamudi leta, s čimer omogočajo zagotavljanje visoke ravni varstva zadevnih potnikov, ki jo Uredba zasleduje.
85Drugič, ni sporno, da imajo različni ukrepi, ki jih je sprejel zakonodajalec Skupnosti, več stopenj, ki so odvisne od velikosti škode, ki je nastala potnikom in ki se presoja glede na trajanje zamude in čakanje na naslednji let ali glede na to, kdaj so bili zadevni potniki obveščeni o odpovedi leta. Tako se za merila, ki so sprejeta za določitev pravic potnikov iz teh ukrepov, izkaže, da niso v ničemer v nasprotju z zahtevo po sorazmernosti.
86Tretjič, namen ukrepov za standardizirano in takojšnje nadomestilo škode, kot je ponudba spremembe poti ali dobava osvežilnih napitkov, obrokov hrane, ponudba za nastanitev ali omogočanje komunikacije s tretjimi po komunikacijskih sredstvih, je oskrba takojšnjih potreb potnikov na kraju samem, in to ne glede na to, kakšen je razlog za odpoved ali veliko zamudo leta. Ker se omenjeni ukrepi, kot je bilo navedeno v prejšnji točki te sodbe, spreminjajo glede na škodo, ki je potnikom nastala, se tudi za te ne zdi, da bi bili očitno neprimerni, samo zato ker se prevozniki ne morejo sklicevati na ugovor izrednih okoliščin.
87Četrtič, ni izkazano, da bi prostovoljno zavarovanje potnikov za kritje tveganj, nujno povezanih z zamudami ali odpovedmi letov, kot to svetuje ELFAA, v vsakem primeru lahko nadomestilo škodo, ki zadevnim potnikom nastane na kraju samem. Zato za tak ukrep ni mogoče šteti, da bi bil za uresničitev zasledovanega cilja primernejši od ukrepov, ki jih je sprejel zakonodajalec Skupnosti.
88Petič, škodljive posledice, ki jih povzroči zamuda in ki jih namerava Uredba št. 261/2004 odpraviti, nimajo nikakršne zveze s ceno, ki je bila plačana za vozovnico. Zato ni mogoče sprejeti trditve, da bi morali biti ukrepi za omilitev teh posledic določeni glede na strošek vozovnice.
89Šestič, medtem ko IATA in ELFAA navajata, da lahko zgoraj navedeni ukrepi občutne povečajo finančno breme prevoznikov in niso primerni za uresničitev sekundarnega cilja uredbe, in sicer zmanjšanja števila odpovedi in velikih zamud letov, je treba ugotoviti, da v postopku pred Sodiščem niso bili predloženi številčni podatki o pogostosti teh zamud in odpovedi. Zato teoretični stroški, ki naj bi jih ti ukrepi pomenili za letalske družbe in kot jih navajata zadevni stranki, v nobenem primeru ne dajejo podlage za to, da se za dokazano šteje, da so te posledice, glede na cilj omenjenih ukrepov, nesorazmerne.
90Treba je še poudariti, da izpolnitev obveznosti v skladu z Uredbo št. 261/2004 ne vpliva na pravico letalskega prevoznika, da, kot to določa člen 13 omenjene uredbe, v skladu z nacionalnim pravom zahteva regres od katere koli osebe, vključno s tretjimi. S takim regresom se lahko omili oziroma izniči finančno breme, ki ga morajo omenjeni prevozniki nositi zaradi teh obveznosti. Poleg tega se ne zdi nerazumno, da to finančno breme, z izjemo zgoraj navedene pravice do regresa, najprej nosijo letalski prevozniki, ki jih s potniki veže prevozna pogodba, na podlagi katere imajo ti pravico do leta, ki ne sme biti niti odpovedan niti imeti zamude.
91Sedmič, letalski prevozniki se lahko oprostijo plačila odškodnine iz člena 7 Uredbe št. 261/2004, ki jo lahko potniki na podlagi člena 5 zahtevajo, če so bili o odpovedi leta obveščeni prepozno, če dokažejo, da je odpoved posledica izrednih okoliščin, ki se jim ne bi mogli izogniti, tudi če bi bili sprejeti vsi ustrezni ukrepi. Ob tem, da obstajajo razlogi za oprostitev odgovornosti in strogi pogoji, ki omejujejo uporabo te obveznosti, katere so letalski prevozniki prosti, če dovolj zgodaj obvestijo potnike ali če temu obvestilu dodajo ponudbe za spremembo poti, se omenjena obveznost ne zdi v očitnem nesorazmerju z zasledovanim ciljem. Poleg tega se tudi znesek odškodnine, ki je, odvisno od dolžine poti zadevnih letov, določen na 250, 400 in 600 EUR, ne zdi pretiran in, kot v svojih stališčih navaja Komisija, pri čemer tega nihče ne prereka, v glavnem ustreza, revalorizaciji odškodnin, določenih v Uredbi (EGS) Sveta št. 295/91 z dne 4. februarja 1991 o vzpostavitvi skupnih pravil za sistem odškodnin za zavrnjeno vkrcanje v rednem zračnem prevozu (UL L 36, str. 5) ob upoštevanju inflacije v obdobju od začetka veljavnosti te uredbe.
92Iz zgoraj navedenih ugotovitev izhaja, da členi 5, 6 in 7 Uredbe št. 261/2004 niso neveljavni zaradi kršitve načela sorazmernosti.
93Predložitveno sodišče v šestem in sedmem vprašanju v bistvu sprašuje, ali so členi 5, 6 in 7 Uredbe št. 261/2004 neveljavni zaradi kršitve načela enakega obravnavanja.
94ELFAA zatrjuje, da so nizkocenovni letalski prevozniki, ki jih zastopa, diskriminatorno obravnavani, ker ukrepi, določeni v omenjenih členih, nalagajo iste obveznosti vsem letalskim prevoznikom, pri čemer se zadnjih ne razlikuje na podlagi njihovih politik cen in storitev, ki jih ponujajo. Poleg tega naj pravo Skupnosti istih obveznosti ne bi naložilo za druge načine prevoza.
95V skladu z ustaljeno sodno prakso načelo enakega obravnavanja ali prepovedi diskriminacije zahteva, naj se primerljive situacije ne obravnavajo različno in naj se različne situacije ne obravnavajo enako, razen če je taka obravnava objektivno utemeljena (zgoraj navedena sodba Swedish Match, točka 70).
96V zvezi s tem je treba najprej pripomniti, da različni načini prevoza, zlasti ob upoštevanju njihovih načinov delovanja, pogojev njihove dostopnosti in porazdelitve njihovih omrežij, niso med seboj zamenljivi glede pogojev za njihovo uporabo (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo SAM Schiffahrt in Stapf, točka 34). Položaj podjetij, ki opravljajo dejavnosti v vsakem izmed teh različnih sektorjev prevoza, zato ni primerljiv.
97Dalje je treba ugotoviti, da so na področju letalskega prevoza potniki, katerih let je odpovedan ali katerih let ima veliko zamudo, v objektivno drugačnem položaju kot potniki, ki uporabljajo drug način prevoza, če nastopijo enake motnje. Nevšečnosti, ki jih imajo zadevni potniki ob takih motnjah, niso primerljive predvsem zaradi dejstva, da se letališča v glavnem nahajajo zunaj urbanih centrov, in zaradi posebnih pogojev in načinov prijave in prevzema prtljage.
98Nazadnje, škode, ki jo utrpijo potniki letalskih prevoznikov ob odpovedi ali veliki zamudi letov, so si podobne, in to ne glede na to, s katerimi letalskimi družbami so sklenili pogodbo, in nimajo zveze s politikami cen, ki jih te izvajajo. Zato je moral zakonodajalec Skupnosti glede na cilj, ki ga zasleduje Uredba št. 261/2004, in sicer izboljšanje varstva vseh potnikov letalskih prevoznikov, enako obravnavati vse letalske družbe, saj bi v nasprotnem primeru kršil načelo enakosti.
99Iz tega sledi, da določbe členov 5, 6 in 7 Uredbe št. 261/2004 niso neveljavne zaradi kršitve načela enakega obravnavanja.
100Glede na vse zgoraj navedene ugotovitve je treba na prvih sedem zastavljenih vprašanj odgovoriti, da pri njihovi obravnavi ni bil ugotovljen noben dejavnik, ki bi lahko vplival na veljavnost določb členov 5, 6 in 7 Uredbe št. 261/2004.
101Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Izrek
Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo:
1) Sodišče, zoper odločitve katerega je mogoče po nacionalnem pravu vložiti pravno sredstvo, mora, če presodi, da je eden ali več razlogov za neveljavnost akta Skupnosti, ki ga navajajo stranke, oziroma se nanj, glede na okoliščine primera, pazi po uradni dolžnosti, utemeljen, prekiniti odločanje in Sodišču v odločanje predložiti predlog za sprejetje predhodne odločbe glede presoje veljavnosti.
2) Pri obravnavi zastavljenih vprašanj ni bil ugotovljen noben dejavnik, ki bi lahko vplival na veljavnost določb členov 5, 6 in 7 Uredbe (ES) št. 261/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. februarja 2004 o določitvi skupnih pravil glede odškodnine in pomoči potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja in odpovedi ali velike zamude letov ter o razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 295/91.
Tekstas iš mūsų archyvo (Europos Sąjungos leidinių biuro „Cellar“ duomenys). Commission Decision 2011/833/EU — free reuse incl. commercial; attribution to EUR-Lex / Court of Justice of the European Union required; EUR-Lex is not the authentic record of the Court.