Razlogi za odločitev
Izrek
Stranke
V združenih zadevah C-187/01 in C-385/01,
katerih predmet sta predloga Oberlandesgericht Köln (Nemčija) in Rechtsbank van eerste aanleg te Veurne (Belgija), naslovljena na Sodišče, da naj na podlagi člena 35 EU v kazenskih postopkih, ki potekata pred tema sodiščema proti
Hüseyinu Gözütoku (C-187/01)
in
Klausu Brüggeju (C-385/01),
sprejme predhodno odločbo o razlagi člena 54 Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 med vladami držav Gospodarske unije Beneluks, Zvezne republike Nemčije in Francoske republike o postopni odpravi kontrol na skupnih mejah (UL 2000, L 239, str. 19, v nadaljevanju: KISS), podpisane 19. junija 1990 v Schengnu (Luksemburg),
SODIŠČE,
v sestavi G. C. Rodríguez Iglesias, predsednik, J. P. Puissochet, M. Wathelet, R. Schintgen (poročevalec) in C. W. A. Timmermans, predsedniki senata, C. Gulmann, A. La Pergola, P. Jann in V. Skouris, sodniki, F. Macken in N. Colneric, sodnici, S. von Bahr in J. N. Cunha Rodrigues, sodnika,
generalni pravobranilec: D. Ruiz Jarabo Colomer,
sodni tajnik: H. A. Rühl, glavni administrator,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
na podlagi ustnih stališč, ki so jih na obravnavi 9. julija 2002 podali H. Gözütok, ki ga zastopa N. Hack, nemška vlada, ki jo zastopa M. A. Dittrich, belgijska vlada, ki jo zastopajo A. Snoecx, J. Devadder in W. Detavernier, francoska vlada, ki jo zastopa R. Abraham, italijanska vlada, ki jo zastopa G. Aiello, avvocato dello Stato, nizozemska vlada, ki jo zastopa C. Wissels, ter Komisija, ki jo zastopata W. Bogensberger in R. Troosters,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 19. septembra 2002
izreka naslednjo
1Oberlandgericht Köln (C-187/01) in Rechtbank van eerste aanleg te Veurne (C‑385/01) sta s sklepom z dne 30. marca in 4. maja 2001, ki ju je Sodišče prejelo 30. aprila in 8. oktobra 2001, na podlagi člena 35 EU postavili po eno vprašanje za predhodno odločanje glede razlage člena 54 Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 med vladami držav Gospodarske unije Beneluks, Zvezne republike Nemčije in Francoske republike o postopni odpravi kontrol na skupnih mejah (UL 2000, L 239, str. 19, v nadaljevanju: KISS), ki je bila podpisana 19. junija 1990 v Schengnu.
2Navedena vprašanja so bila postavljena v okviru dveh kazenskih postopkov, od katerih je eden potekal v Nemčiji proti H. Gözütoku, drugi pa v Belgiji proti K. Brüggeju zaradi kršitev, ki sta jih storila na Nizozemskem in v Belgiji, pri čemer sta postopka, ki sta bila v drugi državi članici uvedena proti njima zaradi istih dejanj, pravnomočno ustavljena, potem ko sta oba plačala določen denarni znesek, ki ga je državno tožilstvo določilo v okviru postopka za odstop od kazenskega pregona.
3Na podlagi člena 1 Protokola, ki schengenski pravni red vključuje v pravni okvir Evropske unije, ki je z Amsterdamsko pogodbo dodan Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o Evropskih skupnostih (v nadaljevanju: Protokol), lahko trinajst držav članic Evropske unije, med njimi tudi Belgija, Zvezna republika Nemčija in Kraljevina Nizozemska, med seboj v okviru določil dodatka k navedenemu protokolu uvede okrepljeno sodelovanje na zadevnih področjih, na katerih velja schengenski pravni red.
4Sestavni del tako opredeljenega schengenskega pravnega reda je predvsem Sporazum med vladami držav Gospodarske unije Beneluks, Zvezne republike Nemčije in Francoske republike o postopni odpravi mejne kontrole na skupnih mejah, ki je bil podpisan v Schengnu 14. junija 1985 (UL 2000, L 239, str. 13, v nadaljevanju: Schengenski sporazum), in KISS.
5Cilj Schengenskega sporazuma in KISS je „odprava kontrol na skupnih mejah pri pretoku oseb [...]“ (drugi odstavek preambule KISS), tako da bi se „morala vedno tesnejša zveza narodov držav članic Evropskih skupnosti izražati v prostem prehodu notranjih meja za vse državljane držav članic [...]“ (prvi odstavek preambule k Schengenskemu sporazumu). Cilj Schengenskega sporazuma je v skladu s prvim odstavkom preambule k Protokolu „okrepitev evropskega združevanja, tako da bo Evropski uniji omogočeno, da se čim hitreje razvije v območje svobode, varnosti in pravice“. Na podlagi člena 2, prvi odstavek, četrta alinea, EU je ohranitev in razvoj navedenega območja, znotraj katerega je zagotovljeno prosto gibanje oseb, eden od ciljev Evropske unije.
6Na podlagi člena 2(1), prvi pododstavek, Protokola se Schengenski sporazum, odkar je začela veljati Amsterdamska pogodba, uporablja za trinajst držav članic, ki so navedene v členu 1 navedenega protokola.
7Svet je na podlagi člena 2(1), drugi pododstavek, drugi stavek, Protokola 20. maja 1999 sprejel sklep 1999/436/ES, s katerim je v skladu z ustreznimi določbami Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti in Pogodbe o Evropski uniji določil pravno podlago vsake od določb ali sklepov, ki sestavljajo schengenski pravni red (UL L 176, str. 17). Iz člena 2 tega sklepa, v povezavi s Prilogo A k temu sklepu, izhaja, da je Svet predpisal člena 34 in 31 EU, ki spadata pod naslov VI Pogodbe o Evropski uniji, z naslovom „Določbe o policijskem in pravosodnem sodelovanju v kazenskih zadevah“, kot pravno podlago za člene od 54 do 58 KISS.
8Členi od 54 do 58 KISS tvorijo poglavje 3, z naslovom „Uporaba načela ne bis in idem “, iz naslova III, ki se imenuje „Policija in varnost“. Določajo predvsem naslednje:
„Člen 54
Oseba, proti kateri je bil sodni postopek v eni pogodbenici pravnomočno končan, se za ista dejanja ne sme preganjati v drugi pogodbenici, pod pogojem, da je bila izrečena kazen tudi izvršena, da je v postopku izvrševanja ali je po zakonodaji pogodbenice, ki jo je izrekla, ni več mogoče izvršiti.
1Pogodbenica lahko pri ratifikaciji, sprejetju ali potrditvi te konvencije izjavi, da je člen 54 ne zavezuje v enem ali več od naslednjih primerov:
(a) če so bila dejanja, na katera se nanaša tuja sodba, v celoti ali deloma storjena na njenem ozemlju; v zadnjem primeru ta izjema ne velja, če so bila ta dejanja storjena deloma na ozemlju države članice, v kateri je bila izrečena sodba;
(b) če dejanja, na katera se nanaša tuja sodba, predstavljajo kaznivo dejanje proti državni varnosti ali drugim enako temeljnim interesom te pogodbenice;
(c) če so dejanja, na katera se nanaša tuja sodba, storili uradniki te pogodbenice kot kršitev svojih delovnih dolžnosti.
2Pogodbenica, ki poda izjavo glede izjeme iz odstavka 1(b), navede vrste kaznivih dejanj, za katera se ta izjema lahko uporablja.
3Pogodbenica lahko kadar koli izjavo umakne za eno ali več izjem iz odstavka 1.
4Izjeme, ki so bile predmet izjave iz odstavka 1, pa ne veljajo, če je zadevna pogodbenica v zvezi z istimi dejanji zaprosila drugo pogodbenico za sodni pregon ali odobrila izročitev zadevne osebe.
[…]
Člen 58
Zgornje določbe ne preprečujejo uporabe širših notranjih predpisov o načelu ne bis in idem glede sodb, izrečenih v tujini.“
9H. Gözütok je turški državljan in že več let prebiva na Nizozemskem. V nizozemskem mestu Heerlen ima restavracijo s hitro prehrano, ki se imenuje „Coffee – and Teahouse Schorpioen“.
10Nizozemska policija je v okviru preiskav, ki ju je opravila v njegovih prostorih 12. januarja in 11. februarja 1996, odkrila ter zasegla 1 kg hašiša, 1,5 kg marihuane, 41 cigaret s hašišem ter tudi 56 g hašiša, 200 g marihuane in 10 cigaret s hašišem.
11Iz spisa izhaja, da sta bila kazenska pregona, ki sta bila proti H. Gözütoku uvedena na Nizozemskem v zvezi z zasegoma z 12. januarja in 11. februarja 1996, ustavljena, potem ko je obdolženi v okviru postopka za odstop od kazenskega pregona sprejel ponudbo državnega tožilstva in je plačal zneske v višini 3000 NLG in 750 NLG, ki so bili postavljeni glede navedenih zadev.
12Glede tega člen 74(1) Wetboek va Strafrecht (nizozemski kazenski zakon) določa:
„Državni tožilec lahko pred začetkom glavne obravnave določi enega ali več pogojev, da bi se izognil kazenskemu pregonu glede kaznivih dejanj, razen če zakon določa več kot šestletno zaporno kazen, ali za prekrške. Pravica do kazenskega pregona ugasne, ko obdolženi izpolni obveznosti.“
13Navedeni pogoj je lahko tudi plačilo določenega denarnega zneska državi, s tem da je znesek lahko določen med 5 NLG in najvišjim zneskom kazni, ki se lahko izreče za zadevno kaznivo dejanje.
14Neka nemška banka je 31. januarja 1996 opozorila nemške organe na H. Gözütoka, s tem da jih je obvestila o večjih spremembah stanja na njegovem bančnem računu.
15Nemška policija je H. Gözütoku, potem ko se je prek nizozemskih organov seznanila z njegovimi dejanji, 1. marca 1996 v Nemčiji odvzela prostost, 1. julija 1996 pa ga je Staatsanwalt Aachen (državno tožilstvo Aachen, Nemčija) obtožilo, ker je bil med 12. januarjem in 11. februarjem 1996 na Nizozemskem najmanj dvakrat vpleten v trgovino z mamili, od tega enkrat v velikih količinah.
16Amtgericht Aachen (Nemčija) je 13. januarja 1997 obsodilo H. Gözütoka na pogojno zaporno kazen v skupnem trajanju enega leta in pet mesecev.
17H. Gözütok in državni tožilec sta se zoper navedeno sodbo pritožila in Landesgericht Aachen (Nemčija) je s sklepom z dne 27. avgusta 1997 ustavilo kazenski postopek proti H. Gözütoku, očitno zato, ker so nemški organi pregona v skladu s členom 54 KISS vezani na pravnomočno odločitev nizozemskih organov o odstopu od kazenskega pregona. Po mnenju navedenega sodišča ustreza sklep o ustavitvi kazenskega pregona, ki je izdan na podlagi poravnave, ki jo je predlagalo državno tožilstvo (transactie), po postopku iz nizozemskega prava, pravnomočni odločbi (rechtskräftige Verurteilung) v smislu nemške različice iz člena 54 KISS, čeprav navedena poravnava ne predvideva sodelovanja sodnika in ni sklenjena v obliki sodbe.
18Državno tožilstvo se je pritožilo proti navedenemu sklepu Landgericht Aachen pri Oberlandesgericht Köln, ki je ocenilo, da je treba glede spora pridobiti razlago člena 54 KISS in je zato postopek prekinilo ter Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„Ali je treba v Zvezni Republiki Nemčiji na podlagi člena 54 KISS odstopiti od kazenskega pregona, če je po nizozemskem pravu postopek na Nizozemskem zaradi istih dejanj ustavljen? Še zlasti, ali to velja tudi, če je sklep državnega tožilca o odstopu od pregona izdan, ko so izpolnjeni določeni pogoji (‚transactie‘ iz nizozemskega prava), in je zato izključen vsak pregon pred nizozemskimi sodišči, čeprav pravni sistemi drugih pogodbenih strank določajo, da mora biti za tak primer podana odobritev sodnika?“
19Belgijski državni tožilec je začel pregon proti K. Brüggeju, nemškemu državljanu, ki prebiva v Rheinbachu (Nemčija), ker je v kraju Oostduinkerke (Belgija) 9. oktobra 1997 z naklepom zadal ge. Leliart udarce in poškodbe, ki so povzročile bolezen oziroma nezmožnost te za delo, kar je kršitev členov 392, 398(1) in 399(1) kazenskega zakona.
20Ga. Leliart je kot oškodovanka v kazenskem postopku pred Rechtbank van eerste aanleg te Veurne, ki je K. Brüggeja povabilo na obravnavo, vložila premoženjsko pravni zahtevek za povrnitev škode iz naslova nepremoženjske škode, in sicer v višini 20.000 BEF, skupaj z obrestmi od 9. oktobra 1997 dalje.
21Staatsanwaltschaft Bonn (državno tožilstvo Bonn, Nemčija) je v okviru preiskave, ki jo je Rechtbank van eerste aanleg te Veurne odredilo proti K. Brüggeju v zvezi z dejanji, zaradi katerih ga je povabilo na obravnavo, v dopisu z dne 22. julija 1998 K. Brüggeju predlagalo izvensodno poravnavo, ki vsebuje plačilo zneska 1000 DEM. K. Brügge je predlagani znesek plačal 13. avgusta istega leta, državno tožilstvo pa je nato odstopilo od kazenskega pregona.
22Iz spisa izhaja, da je bila izvensodna poravnava sklenjena na podlagi člena 153a v zvezi s členom 153(1), drugi stavek, Strafprozessordnung (zakon o kazenskem postopku Nemčije), po katerem lahko državno tožilstvo pod določenimi pogoji odstopi od kazenskega pregona brez odobritve pristojnega sodišča, predvsem če je obdolženi plačal določeni znesek denarja v korist dobrodelne ustanove ali državne blagajne.
23Rechtbank van eerste aanleg te Veurne je glede na to, da je odločitev v navedeni zadevi odvisna od razlage člena 54 KISS, postopek prekinilo in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali člen 54 [KISS] sploh dovoljuje belgijskemu državnemu tožilcu, da nemškega državljana zaradi obsodbe povabi pred belgijskega kazenskega sodnika, če je nemški državni tožilec istemu nemškemu državljanu na podlagi istih dejanj ponudil izvensodno poravnavo, obdolženi pa je znesek, ki mu je bil predlagan, plačal?“
24Sodišče je na podlagi medsebojne povezanosti zadev in po opredelitvi generalnega pravobranilca odločilo, da zadevi zaradi izdaje sodbe združi v skladu s členom 43 Poslovnika.
25Predložitveni sodišči v vprašanjih, ki jih je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašujeta, ali se načelo ne bis in idem iz člena 54 KISS, uporablja tudi v postopkih o odstopu od kazenskega pregona, kakršna sta postopka v zadevah v glavni stvari.
26Iz člena 54 KISS izhaja, da se ne sme nikogar preganjati v državi članici zaradi istih dejanj, glede katerih je bil postopek v drugi državi članici že „pravnomočno končan“.
27Postopek odstopa od kazenskega pregona, kot sta ta v postopkih v glavni stvari, pa je postopek, v katerem je državni tožilec upravičen na podlagi posameznega nacionalnega pravnega reda odstopiti od kazenskega pregona proti obdolženemu, potem ko je slednji izpolnil določene obveznosti, predvsem pa ko je plačal znesek denarja, ki ga je določil zadevni državni tožilec.
28Zato je treba najprej opozoriti, da je mogoče v takšnih postopkih ustaviti kazenski pregon na podlagi javne obtožnice z odločitvijo, ki jo izda organ, ki je na podlagi posameznega nacionalnega pravnega reda pristojen sodelovati pri odločanju v kazenskih zadevah.
29Drugič, treba je poudariti, da tak postopek, katerega učinki, določeni z veljavnim nacionalnim zakonom, so pogojeni s sodelovanjem obdolženega, da izpolni določene obveznosti, ki mu jih je naložilo državno tožilstvo, sankcionira obdolženčevo protipravno ravnanje, katerega je obdolžen.
30Na podlagi navedenih okoliščin je treba ugotoviti, da je treba od takrat, ko je postopek odstopa od pregona pravnomočno končan, zadevno osebo glede dejanj, katerih je bila obdolžena, obravnavati, kot da je bil postopek zoper njo „pravnomočno končan“ v smislu člena 54 KISS. Ko obdolženec izpolni obveznosti iz obtožbe, je poleg tega treba sankcijo, ki je posledica postopka o odstopu od kazenskega pregona, obravnavati, kot da je bila „izvršena“ v smislu omenjenega člena.
31Dejstvo, da v okviru tovrstnega postopka ne sodeluje nobeno sodišče in da sprejeta odločitev v tovrstni zadevi ni sestavljena v obliki sodne odločbe, ni take narave, da bi vzbujalo dvom v navedeno razlago, ker takšne določbe oziroma faze postopka in obličnost ne vplivajo na učinke postopka, ki so opisani v točkah 28 in 29 te sodbe, ter jih je treba, če ni izrecne nasprotne določbe v členu 54 KISS, šteti za zadostne za uporabo načela ne bis in idem , ki ga določa navedeni člen.
32Poleg tega je treba poudariti, da nobena določba naslova VI Pogodbe o Evropski uniji o policijskem in pravosodnem sodelovanju v kazenskih zadevah, ki v členih 34 in 31 določa pravno podlago za člene od 54 do 58 KISS, niti Schengenski sporazum ne predvidevajo usklajevanja oziroma vsaj približevanja kazenskih zakonodaj držav članic za področje postopkov za odstop od kazenskega pregona.
33Načelo ne bis in idem , kot je določeno v členu 54 KISS in se uporablja za postopke odstopa od kazenskega pregona, ne predvideva posredovanja sodišča ali sodne odločbe, ampak kot obvezno določa, da obstaja medsebojno zaupanje med zadevnimi nacionalnimi kazenskimi sistemi držav članic in da vsak izmed njih sprejema uporabo kazenskega prava, ki je v veljavi v drugi državi članici, kot tudi tako izvrševanje svojega nacionalnega prava, ki lahko pripelje do drugačne rešitve.
34Iz enakih razlogov tudi uporaba načela ne bis in idem s strani države članice, kot to določa člen 54 KISS v zvezi s postopki za odlog kazenskega pregona na podlagi javne obtožnice brez posredovanja sodišča, ki poteka v drugi državi članici, ni odvisna od pogoja, da bi moral tudi pravni red prve države članice določati, da nima tovrstnega sodnega posredovanja.
35Navedena razlaga člena 54 KISS je primerna zato, ker je pogojena s prednostjo, ki jo daje predvsem namenu in cilju navedene določbe, ne pa s postopkovnim vidikom ali z obliko, ki se razlikujeta v zadevnih državah članicah, ter ker jamči primerno uporabo navedenega načela.
36V tem pogledu je po eni strani treba opozoriti, da iz člena 2, prvi odstavek, četrta alinea, EU izhaja, da je eden od ciljev Evropske unije v Amsterdamski pogodbi, da ohrani in razvija območje svobode, varnosti in pravice, znotraj katerega je zagotovljeno prosto gibanje oseb.
37Poleg tega iz prvega odstavka preambule Protokola izhaja, da je namen vključitve schengenskega pravnega reda v okvir Evropske unije, kamor spada tudi člen 54 KISS, okrepitev evropskega združevanja, predvsem pa Uniji omogočiti, da se čim hitreje razvije v območje svobode, varnosti in pravice, kar je namen omenjene ohranitve in razvoja.
38Člen 54 KISS, katerega namen je preprečiti, da bi bil kdor koli zato, ker izvršuje pravico do prostega gibanja, preganjan za isto dejanje na ozemlju več držav članic, ne more primerno prispevati k popolni uresničitvi teh ciljev in se ga lahko enako uporabi za odločitve, ki vodijo k pravnomočnemu končanju kazenskih pregonov v državi članici, čeprav so sprejeti brez posredovanja sodišč in niso izdani v obliki sodnih odločb.
39Na drugi strani pa so nacionalni pravni redi, ki predvidevajo uporabo postopkov odstopa od kazenskega pregona, kot so pravni redi, ki se obravnavajo v postopkih v glavni stvari, le za nekatere okoliščine ali za nekatere kršitve, ki so taksativno naštete, ali za nekatera, praviloma ne najhujša dejanja, za katera so zagrožene relativno nizke sankcije.
40V navedenih okoliščinah bi omejitev uporabe člena 54 KISS samo na odločbe o zaključku postopka kazenskega pregona, ki bi jih izdalo sodišče ali bi bile izdane v obliki sodne odločbe, povzročila, da po navedenem členu ne bi bilo mogoče uživati načela ne bis in idem , kot ga določa navedena določba, in zaradi tega tudi ne prostega gibanja, ki ga želi omenjena določba olajšati, ampak bi imeli koristi samo obdolženci, obsojeni za kazniva dejanja, ki bi glede na težo oziroma zagroženo sankcijo, izključevala tiste, o katerih je v nekaterih kazenskih zadevah mogoče odločiti po poenostavljenem postopku o odstopu od kazenskega pregona, kot sta tudi postopka v zadevah v glavni stvari.
41Nemška, belgijska in francoska vlada kljub temu ugovarjajo, da ne le člen 54 KISS, ampak tudi sistematika te določbe in zlasti njene povezave s členi od 55 do 58 omenjene konvencije ter volja pogodbenih strank te konvencije in nekatera druga mednarodna besedila s podobnim ciljem nasprotujejo, da bi se navedeni člen 54 razlagal tako, da se lahko uporabi v postopkih za odstop od kazenskega pregona, v katerem ni sodelovalo nobeno sodišče. Belgijska vlada dodaja, da za uporabo zadnjenavedene določbe take odločitve, ki je sprejeta v postopku, kot je ta v zadevi Brügge, ni mogoče izenačiti s pravnomočno sodbo, če pred tem niso bile ustrezno zavarovane pravice oškodovancev.
42Prvič, glede člena 54 KISS je treba opozoriti, kot to izhaja iz točk od 26 do 38 te sodbe, da glede na cilj in namen te določbe uporaba izraza „pravnomočno razsojeno“ ne nasprotuje temu, da se ta določba razlaga tako, da se jo lahko uporablja tudi v postopkih za odstop od kazenskega pregona, kot je ta v zadevah v glavni stvari in v kateri ni posredovalo nobeno sodišče.
43In drugič, tudi če bi se člen 54 KISS uporabljal le za sodbe ali postopke o odstopu od kazenskega pregona, ki vključujejo posredovanje sodišča, so členi od 55 do 58 KISS skladni z razlago omenjene določbe, tako kot to izhaja iz točk od 26 do 38 te sodbe.
44Po eni strani se mora člen 55 KISS, glede na to, da dovoljuje državam članicam izključiti uporabo načela ne bis in idem za nekatera dejanja, ki se pojavljajo v tujih sodnih odločbah in so taksativno našteta, po logiki nanašati tudi na enaka dejanja in postopke, kot so postopki, v katerih se zaradi navedenih dejstev lahko šteje, da je postopek glede osebe v smislu člena 54 KISS „pravnomočno končan“. Tak zaključek je še nujnejši, ker člena 54 in 55 KISS v večini jezikovnih različic uporabljata iste izraze za označitev navedenih dejanj in postopkov.
45Po drugi strani pa uporaba člena 54 KISS v postopkih o odstopu od kazenskega pregona, kot v zadevah v postopku v glavni stvari, ni take narave, da bi členu 58 KISS odvzela polni učinek. Glede na besedilo omenjenega člena ta določba namreč državam članicam ne omogoča le, da uporabijo nacionalne določbe, ki so širše od določb, ki so naštete v členu 54 KISS, ampak tudi v vseh njegovih določbah, ki so povezane z načelom ne bis in idem . Poleg tega jim ne omogoča le, da ga uporabijo v sodnih odločbah, ki so različne od tistih, ki so upoštevne za uporabo navedenega člena 54, ampak jim na splošnejši način priznava pravico do uporabe nacionalnih določb, s čimer navedenemu načelu priznava veliko večji pomen oziroma njegovo uporabo podreja manj zahtevnim pogojem, ne glede na naravo, ki jo imajo zadevne tuje odločbe.
46Tretjič, glede volje pogodbenih strank, ki naj bi izhajala iz nekaterih dokumentov nacionalnih parlamentov v zvezi z ratifikacijo KISS ali Konvencije med državami članicami Evropske skupnosti glede uporabe načela ne bis in idem z dne 25. maja 1987, ki ima v členu 1 določbo, ki je po vsebini enaka tisti v členu 54 KISS, zadošča ugotovitev, da so navedeni dokumenti nastali pred vključitvijo schengenskega pravnega reda v okvir Evropske unije z Amsterdamsko pogodbo.
47Nazadnje je treba v zvezi z navedbo belgijske vlade, da bi uporaba člena 54 KISS v kazenskih poravnavah povzročila poslabšanje pravic oškodovancev iz kaznivega dejanja, poudariti, da je edini učinek načela ne bis in idem , kot ga določa navedena določba, v tem, da se izognemo, da bi oseba, glede katere je postopek v eni državi članici „pravnomočno končan“, bila ponovno kazensko preganjana za ista dejanja v drugi državi članici. Navedeno načelo ni ovira, da bi oškodovanec ali katera koli druga oseba, ki je bila oškodovana z ravnanjem obdolženca, vložila civilno tožbo ali vztrajala pri njej s ciljem, da zahteva povrnitev škode, ki jo je utrpela.
48Glede na zgornje ugotovitve je treba na predložena vprašanja odgovoriti, da se načelo ne bis in idem , kot je določeno v členu 54 KISS, enako uporablja v postopkih za odstop od kazenskega pregona, kot sta ta v zadevah v glavni stvari, v katerih je državno tožilstvo države članice zaključilo postopek, potem ko je obdolženec izpolnil določene obveznosti, predvsem ko je plačal znesek denarja, ki ga je določilo državno tožilstvo.
49Stroški nemške, belgijske, francoske, italijanske in nizozemske vlade ter Komisije, ki so Sodišču predložile stališča, se ne morejo povrniti. Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred nacionalnim sodiščem, to odloči o stroških.
Izrek
Iz teh razlogov je
SODIŠČE,
v odgovor na vprašanji, ki sta mu ju predložili Oberlandgericht Köln in Rechtbank van eerste aanleg te Veurne s sklepoma z dne 30. marca in 4. maja 2001, razsodilo:
Načelo ne bis in idem , kot ga določa člen 54 Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 med vladami držav Gospodarske unije Beneluks, vlado Zvezne republike Nemčije in vlado Francoske republike o postopni odpravi kontrol na skupnih mejah, ki je bil podpisan 19. junija 1990 v Schengnu, se enako uporablja v postopkih odstopa od pregona, ki se obravnava v zadevah v postopkih v glavni stvari, v katerih je državno tožilstvo države članice brez posredovanja sodišča zaključilo kazenski postopek, ki je bil uveden v zadevni državi, potem ko je obdolženec izpolnil določene obveznosti in zlasti ko je plačal denarni znesek, ki ga je določilo državno tožilstvo.
Tekstas iš mūsų archyvo (Europos Sąjungos leidinių biuro „Cellar“ duomenys). Commission Decision 2011/833/EU — free reuse incl. commercial; attribution to EUR-Lex / Court of Justice of the European Union required; EUR-Lex is not the authentic record of the Court.