Razlogi za odločitev
Izrek
Stranke
V zadevi C-309/99,
katere predmet je predlog, ki ga je Raad van State (Nizozemska) na podlagi člena 234 ES predložilo Sodišču, naj v postopku v glavni stvari, ki poteka med
J. C. J. Wouters ,
J. W. Savelbergh ,
Price Waterhouse Belastingadviseurs BV
in
Algemene Raad van de Nederlandse Orde van Advocaten ,
ob udeležbi
Raad van de Balies van de Europese Gemeenschap ,
sprejme predhodno odločbo o razlagi členov 3(g) Pogodbe ES (po spremembi postal člen 3(1)(g) ES), 5 Pogodbe ES (postal člen 10 ES), 52 in 59 Pogodbe ES (po spremembi postala člena 43 ES in 49 ES), ter 85, 86 in 90 Pogodbe ES (postali členi 81 ES, 82 ES in 86 ES),
SODIŠČE,
v sestavi G. C. Rodríguez Iglesias, predsednik, P. Jann, F. Macken in N. Colneric, in S. von Bahr, predsedniki senatov, C. Gulmann, D. A. O. Edward, A. La Pergola, J.-P. Puissochet, M. Wathelet (poročevalec), R. Schintgen, V. Skouris in J. N. Cunha Rodrigues, sodniki,
generalni pravobranilec: P. Léger,
sodni tajnik: H. von Holstein, namestnik sodnega tajnika,
ob upoštevanju pisnih stališč, ki so jih predložili:
ob upoštevanju ustnih stališč, ki so jih na obravnavi z dne 12. decembra 2000 podali J. C. J. Wouters, ki ga zastopa H. Gilliams, J. W. Savelbergh in Price Waterhouse Belastingadviseurs BV, ki ju zastopata D. van Liedekerke in G. J. Kemper, Algemene Raad van de Nederlandse Orde van Advocaten, ki ga zastopata O. W. Brouwer in W. Knibbeler, odvetnik, Raad van de Balies van de Europese Gemeenschap, ki ga zastopa P. Glazener, nizozemska vlada, ki jo zastopa J. S. van den Oosterkamp, zastopnik, nemška vlada, ki jo zastopa A. Dittrich, francoska vlada, ki jo zastopa F. Million, luksemburška vlada, ki jo zastopa N. Mackel, zastopnik, skupaj z J. Welterjem, odvetnik, švedska vlada, ki jo zastopa I. Simfors, zastopnik, in Komisija, ki jo zastopa W. Wils,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 10. julija 2001
izreka naslednjo
1Raad van State je z odločbo z dne 10. avgusta 1999, ki jo je sodno tajništvo Sodišča prejelo 13. avgusta 1999, v skladu s členom 234 ES vložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki vsebuje devet vprašanj o razlagi členov 3(g) Pogodbe ES (po spremembi postal člen 3(1)(g) ES), 5 Pogodbe ES (postal člen 10 ES), 52 in 59 Pogodbe ES (po spremembi postala člena 43 ES in 49 ES) ter 85, 86 in 90 Pogodbe ES (postali členi 81 ES, 82 ES in 86 ES).
2Ta vprašanja so se postavila v zvezi s pritožbami, ki so jih med drugimi vložili odvetniki, zoper odločbo Arrondissementrechtbank te Amsterdam, s katero je slednje zavrnilo odpravo odločb Nederladse Orde van Advocaten (nizozemska odvetniška zbornica), s katerima je ta zbornica zavrnila odpravo sklepov nadzornih odborov odvetniških zbornic Amsterdama in Rotterdama, ki sta jim prepovedala opravljati odvetniški poklic v mešani družbi civilnega prava z računovodji.
3Člen 134 ustave Kraljevine Nizozemske se nanaša na ustanovitev in pravno ureditev javnih subjektov. V njem je določeno:
„1. Javne poklicne organizacije ali drugi javni subjekti se lahko ustanovijo in prenehajo z zakonom ali v skladu z njim.
2V zakonu so določene naloge in organiziranost teh javnih subjektov, sestava in pristojnosti njihovih upravljavskih organov ter javnost njihovih zasedanj. Z zakonom ali v skladu z njim se lahko na upravljavske organe prenese pristojnost za izdajanje predpisov.
3Zakon ureja nadzor nad navedenimi upravljavskimi organi. Njihove odločbe je mogoče odpraviti le zaradi kršitve prava ali splošnega interesa.“
4Na podlagi navedene določbe je bil sprejet zakon z dne 23. junija 1952 o ustanovitvi nizozemske odvetniške zbornice ter o določitvi notranje ureditve in disciplinskih pravil za odvetnike in pravne zastopnike (v nadaljevanju: Advocatenwet).
5Člen 17 (1) in (2) tega zakona določa:
„1. Člani nizozemske odvetniške zbornice s sedežem v Haagu so vsi odvetniki, vpisani na Nizozemskem, zbornica pa je subjekt javnega prava v smislu člena 134 ustave.
2Vsi odvetniki, vpisani pri istem sodišču, so člani okrožne odvetniške zbornice.“
6Člena 18(1) in 22(1) Advocatenwet določata, da nizozemsko odvetniško zbornico in okrožne zbornice upravlja Algemene Raad van de Nederlandse Orde van Advocaten (splošni svet nizozemske odvetniške zbornice, v nadaljevanju: splošni svet) oziroma Raden van toezicht van de Orden in de arrondissementen (nadzorni odbori okrožnih zbornic, v nadaljevanju: nadzorni odbori).
7Člena 19 in 20 Advocatenwet določata organizacijo volitev članov skupščine. Izvoli jih College van Afgevaardigden (v nadaljevanju: zbor delegatov), katerega člani so izvoljeni na zborih okrožnih zbornic.
8Člen 26 Advocatenwet določa:
„Splošni svet in nadzorni odbori skrbijo za pravilno opravljanje poklica in so pooblaščeni za sprejemanje vseh za to potrebnih ukrepov. Zagovarjajo pravice in interese odvetnikov, skrbijo za izvajanje njihovih obveznosti ter izvajajo naloge, ki jim jih nalagajo predpisi.“
9Člen 28 Advocatenwet določa:
„1. Zbor delegatov lahko v interesu pravilnega opravljanja poklica sprejema predpise, vključno s predpisi v zvezi s skrbjo za starejše in popolnoma ali delno poklicno nesposobne odvetnike ter za sorodnike umrlega odvetnika. Zbor prav tako sprejema predpise za upravljanje in organizacijo nizozemske odvetniške zbornice.
2Splošni svet ali vsaj pet delegatov predloži predlog predpisa zboru delegatov. Splošni svet lahko pozove nadzorne odbore, naj pred predložitvijo zboru delegatov podajo mnenje o posameznem predlogu predpisa.
3O sprejetem predpisu se takoj obvesti Ministrstvo za pravosodje in se ga objavi v uradnem listu.“
10Člen 29 Advocatenwet določa:
„1. Predpisi so zavezujoči za člane odvetniške zbornice in gostujoče odvetnike […].
2Ne smejo vsebovati nobene določbe v zvezi z zadevami, ki so urejene z zakonom ali v skladu z njim, niti se nanašati na zadeve, ki jih zaradi različnosti položajev v vsakem okrožju ni mogoče urediti splošno.
3Določbe predpisa o neki zadevi, ki je urejena z zakonom ali v skladu z njim, so po samem zakonu brez učinka.“
11Iz členov 16b in 16c Advocatenwet izhaja, da pomeni izraz „gostujoči odvetniki“ osebe, ki na Nizozemskem niso vpisane kot odvetniki, so pa pooblaščene, da pod poklicnim nazivom odvetnik ali enakovrednim nazivom opravljajo svoje poklicne dejavnosti v drugi državi članici Evropske unije.
12Člen 30 Advocatenwet določa:
„1. Odločbe zbora delegatov, splošnega sveta ali drugi organov nizozemske odvetniške zbornice se lahko s kraljevo uredbo začasno zadrži ali odpravi, če so v nasprotju s pravom ali splošnim interesom.
2Začasno zadržanje ali odprava se izvrši v šestih mesecih od dneva obvestila iz člena 28(3) ali, če gre za sklep splošnega sveta ali drugega organa nizozemske odvetniške zbornice, v šestih mesecih, odkar je bilo o njem obveščeno ministrstvo za pravosodje, in sicer z obrazloženo uredbo, v kateri se, kadar gre za začasno zadržanje, določi njegovo trajanje.
3Z začasnim zadržanjem učinek začasno zadržanih določb takoj preneha. Trajanje začasnega zadržanja ne sme v nobenem primeru trajati dlje kot eno leto.
4Če se začasno zadržanega sklepa ne odpravi s kraljevo uredbo v roku začasnega zadržanja, se šteje, da je začasno zadržani sklep veljaven.
5Odprava pomeni, da se odpravijo vse odpravljive posledice zadevnih določb, razen če je s kraljevo uredbo določeno drugače.“
13Zbor delegatov je na podlagi člena 28 Advocatenwet sprejel Samenwerkingsverordening iz leta 1993 (predpis o sodelovanju iz leta 1993).
14Člen 1 Samenwerkingsverordening iz leta 1993 opredeljuje pojem „Samenwerkingsverband“ (družba civilnega prava) kot „kakršno koli sodelovanje, pri katerem udeleženci svoj poklic opravljajo za skupen račun in si delijo tveganje, ali si delijo nadzor ali končno odgovornost“.
15Člen 2 Samenwerkingsverordening iz leta 1993 določa:
„1. Odvetnik ne sme prevzemati ali ohranjati obveznosti, ki bi lahko ogrozile njegovo neodvisnost pri opravljanju poklica, vključno z zagovarjanjem interesov stranke in zaupnim razmerjem med odvetnikom in stranko.
2Določba prejšnjega odstavka se uporablja tudi za odvetnika, ki ne dela v okviru družbe civilnega prava skupaj z drugimi odvetniki ali tretjimi osebami.“
16Člen 3 Samenwerkingsverordening iz leta 1993 določa:
„Odvetnik lahko vstopi v družbo civilnega prava ali ohranja članstvo v njej samo, če je glavna poklicna dejavnost vsakega udeleženca opravljanje pravniškega poklica.“
17Člen 4 Samenwerkingsverordening iz leta 1993 določa:
„Odvetnik lahko vstopi v družbo civilnega prava ali ohranja članstvo v njej samo:
(a) z drugimi odvetniki, vpisanimi na Nizozemskem;
(b) z drugimi odvetniki, ki niso vpisani na Nizozemskem, če so izpolnjeni pogoji iz člena 5;
(c) s člani druge poklicne skupine, za katero je splošni svet za ta namen v skladu s členom 6 izdal dovoljenje.“
18Člen 6 Samenwerkingsverordening iz leta 1993 določa:
„1. Dovoljenje iz člena 4(c) se lahko podeli:
a) če člani te druge poklicne skupine opravljajo svoboden poklic, in
b) če je za opravljanje tega poklica treba pridobiti univerzitetno ali z njo izenačeno izobrazbo, in
c) če za člane te druge poklicne skupine veljajo disciplinska pravila, ki so primerljiva s pravili, ki veljajo za odvetnike, in
d) če vstop v družbo civilnega prava s člani te druge poklicne skupine ni v nasprotju s členoma 2 in 3.
2Priznanje se lahko podeli tudi podskupini neke poklicne skupine. V takem primeru se pogoji iz odstavka 1(a) in (d) uporabljajo mutatis mutandis , brez poseganja v pristojnosti splošnega sveta glede določanja dodatnih pogojev.
3Splošni svet se pred sprejetjem odločbe iz prejšnjih odstavkov tega člena posvetuje z zborom delegatov.“
19Člen 7(1) Samenwerkingsverordening iz leta 1993 določa:
„Odvetnik se pri zunanjih stikih izogiba dajanju kakršne koli nepravilne, varljive ali nepopolne predstave o obliki sodelovanja, pri katerem sodeluje, vključno z družbo civilnega prava.“
20Člen 8 Samenwerkingsverordening iz leta 1993 določa:
„1. Vsaka družba civilnega prava mora pri zunanjih stikih obvezno uporabljati skupno ime.
2Skupno ime ne sme biti tako, da bi spravljalo v zmoto. […]
3Odvetnik, ki je član družbe civilnega prava, mora na zahtevo predložiti seznam oseb, ki so člani zadevne družbe civilnega prava, njihov poklic in sedež.
4Vsak pisni dokument družbe civilnega prava mora vsebovati ime, status in sedež podpisnika tega dokumenta.“
21Člen 9(2) Samenwerkingsverordening iz leta 1993 določa:
„Odvetnik ne sme sodelovati niti pri ustanavljanju niti pri preoblikovanju družbe civilnega prava, dokler nadzorni odbor ne ugotovi, ali je vsebina ustanovitve ali preoblikovanja družbe civilnega prava, vključno z načinom zunanjega predstavljanja, v skladu z določbami tega predpisa ali določbami, sprejetimi na njegovi podlagi.“
22Iz obrazložitve Samenwerkingsverordening iz leta 1993 izhaja, da so bile družbe civilnega prava z notarji, davčnimi svetovalci in patentnimi zastopniki v preteklosti že dovoljene in da dovoljenje za te tri skupine poklicev še vedno velja. Nasprotno pa so računovodje navedeni kot primer poklicne skupine, s katero odvetniki ne smejo sodelovati.
Smernice, ki se nanašajo na družbe civilnega prava med odvetniki in drugimi (dovoljenimi) poklicnimi skupinami
23Poleg Samenwerkingsverordening iz leta 1993 je nizozemska odvetniška zbornica sprejela tudi smernice, ki se nanašajo na družbe civilnega prava med odvetniki in drugimi (dovoljenimi) poklicnimi skupinami. Te smernice določajo:
„1. Spoštovanje etičnih pravil in pravil poklicnega ravnanja
Pravilo št. 1
Odvetnik zaradi sodelovanja v družbi civilnega prava s pripadnikom drugega svobodnega poklica ne sme omejiti ali ovirati spoštovanja etičnih pravil in pravil poklicnega ravnanja, ki zanj veljajo.
2Ločenost dokumentacije ter ločeno vodenje dokumentacije in arhiva
Pravilo št. 2
Odvetnik, ki v družbi civilnega prava sodeluje s pripadnikom drugega svobodnega poklica, mora za vsako zadevo, pri kateri z njim sodeluje, voditi ločeno dokumentacijo in v zvezi z družbo civilnega prava skrbeti:
3Nasprotje interesov
Pravilo št. 3
Odvetnik, ki sodeluje v družbi civilnega prava s pripadnikom drugega svobodnega poklica, ne sme prevzeti zastopanja interesov stranke, če so njegovi interesi nasprotni interesom stranke, ki ji je v preteklosti ali ji trenutno pomaga pripadnik drugega poklica ali bi tako nasprotje interesov lahko nastalo.
4Poklicna skrivnost in beleženje dokumentov
Pravilo št. 4
Odvetnik mora za vsako zadevo, pri kateri sodeluje s pripadnikom drugega svobodnega poklica, skrbno beležiti vse dopise in dokumente, s katerimi seznani navedenega pripadnika drugega svobodnega poklica.“
24J. C. J. Wouters, pri Amsterdamski odvetniški zbornici vpisani odvetnik, je leta 1991 postal družbenik družbe Arthur Andersen & Co. Belastingadviseurs (davčni svetovalci). Konec leta 1994 je J. C. J. Wouters nadzorni odbor okrožne odvetniške zbornice Rotterdam obvestil, da se želi vpisati v imenik odvetniške zbornice tega mesta in tam opravljati poklicno dejavnost pod imenom „Arthur Andersen & Co., advocaten en belastingadviseurs“.
25Navedeni odbor je v odločbi z dne 27. julija 1995 ugotovil, da družbeniki družbe Arthur Andersen & Co. Belastingadviseurs in družbeniki družbe Arthur Andersen & Co. Accountants, to je družbeniki iz poklicne skupine računovodij, sestavljajo družbo civilnega prava v smislu Samenwerkingsverordening iz leta 1993, s čimer je J. C. J. Wouters kršil člen 4 Samenwerkingsverordening iz leta 1993. Poleg tega je odbor ugotovil, da bi J. C. J. Wouters z vstopom v družbo civilnega prava, katere skupno ime bi vsebovalo ime fizične osebe Arthurja Andersena, kršil tudi člen 8 Samenwerkingsverordening iz leta 1993.
26Splošni svet je z odločbo z dne 29. novembra 1995 kot neutemeljene zavrnil upravne pritožbe, ki so jih zoper navedeno odločbo vložili J. C. J. Wouters, Arthur Andersen & Co. Belastingadviseurs in Arthur Andersen & Co. Accountants.
27V začetku leta 1995 je J. W. Savelbergh, pri Amsterdamski odvetniški zbornici vpisani odvetnik, nadzorni odbor okrožne odvetniške zbornice Amsterdam obvestil, da želi vstopiti v družbo civilnega prava z družbo Prise Waterhouse Belastingadviseurs BV, odvisno družbo mednarodne družbe Price Waterhouse, ki združuje ne le davčne svetovalce, ampak tudi računovodje.
28Navedeni odbor je v odločbi z dne 5. julija 1995 ugotovil, da je nameravana družba civilnega prava v nasprotju s členom 4 Samenwerkingsverordening iz leta 1993.
29Splošni svet je z odločbo z dne 21. novembra 1995 kot neutemeljeni zavrnil upravni pritožbi, ki sta ju zoper to odločbo vložila J. W. Savelbergh in družba Price Waterhouse Belastingadviseurs BV.
30J. C. J. Wouters, Arthur Andersen & Co. Belastingadviseurs in Arthur Andersen & Co. Accountants ter J. W. Savelbergh in Price Waterhouse Belastingadviseurs BV so nato vložili tožbe pri Arrondissementsrechtbank Amsterdam. Navajali so zlasti to, da so odločbe splošnega sveta v nasprotju z določbami Pogodbe o konkurenci, s pravico do ustanavljanja in svobodo opravljanja storitev.
31Rechtbank je s sodbo z dne 7. februarja 1997 kot nedopustni zavrglo tožbi družb Arthur Andersen & Co. Belastingadviseurs in Arthur Andersen & Co. Accountants, tožbe J. C. J. Woutersa, J. W. Savelbergha in družbe Price Waterhouse Belastingadviseurs BV pa je zavrnilo kot neutemeljene.
32Rechtbank je zaključilo, da se določbe Pogodbe o konkurenci za postopek v glavni stvari ne uporabljajo. Navedeno sodišče je navedlo, da je nizozemska odvetniška zbornica organizacija javnega prava, ki je bila ustanovljena z zakonom, da bi uresničevala splošni interes. Za ta namen ima med drugim na podlagi člena 28 Advocatenwet tudi pristojnost za sprejemanje predpisov. V splošnem interesu naj bi zagotavljala neodvisnost odvetnikov, ki opravljajo pravno svetovanje, in njihovo zavezanost strankam. Nizozemska odvetniška zbornica torej ni podjetniško združenje v smislu člena 85 Pogodbe. Prav tako se je ne more šteti za podjetje ali skupino podjetij, ki imajo skupaj prevladujoči položaj, v smislu člena 86 Pogodbe.
33Poleg tega po mnenju Rechtbank člen 28 Advocatenwet nikakor ne prenaša pristojnosti na zasebne subjekte, tako da bi bil s tem ogrožen dejanski učinek členov 85 in 86 Pogodbe. Zato ta določba ni nezdružljiva s členom 5(2), v povezavi s členi 3(g), 85 in 86 Pogodbe.
34Rechtbank je prav tako zavrnilo trditev tožečih strank, da naj bi bil Samenwerkingsverordening iz leta 1993 v nasprotju s pravico do ustanavljanja in svobodo opravljanja storitev iz členov 52 in 59 Pogodbe. Navedene določbe Pogodbe naj se tako ne bi uporabljale, ker v postopkih v glavni stvari ni čezmejnega elementa. Vsekakor pa naj bi bila prepoved družb civilnega prava med odvetniki in računovodji upravičena zaradi višjih razlogov v splošnem interesu in naj ne bi bila nesorazmerno omejevalna. Ker ni posebnih predpisov Skupnosti na tem področju, naj bi namreč Kraljevina Nizozemska za opravljanje odvetniškega poklica na svojem ozemlju lahko svobodno določila pravila, ki so namenjena zagotavljanju neodvisnosti odvetnikov, ki opravljajo storitve pravnega svetovanja, in njihove zavezanosti strankam.
35Navedenih pet tožečih strank se je zoper to odločbo pritožilo pri Raad van State.
36Raad van de Balies van de Europese Gemeenschap (svet odvetniških zbornic Evropske skupnosti), ki je združenje belgijskega prava, je lahko v postopku pred Raad van State sodeloval kot intervenient na strani splošnega sveta.
37Raad van State je z odločbo z dne 10. avgusta 1999 potrdilo nedopustnost tožb družb Arthur Andersen & Co. Belastingadviseurs in Arthur Andersen & Co. Accountants. Glede drugih tožb pa je ugotovilo, da je rešitev sporov odvisna od razlage več določb prava Skupnosti.
38Raad van State se sprašuje, ali ni morda zbor delegatov, s tem ko je glede na pristojnosti po členu 28 Advocatenwet sprejel Samenwerkingsverordening iz leta 1993, kršil členov 85 in 86 Pogodbe, in ali ni morda nacionalni zakonodajalec, s tem ko je zboru delegatov s členom 28 Advocatenwet dal pristojnost za sprejemanje predpisov, kršil členov 5, 85 in 86 Pogodbe. Poleg tega se sprašuje, ali je Samenwerkingsverordening iz leta 1993 združljiv s svobodo ustanavljanja iz člena 52 Pogodbe ter s svobodo opravljanja storitev iz člena 59 Pogodbe.
39Raad van State je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. (a) Ali je treba pojem podjetniška združenja iz člena 85(1) Pogodbe ES (postal člen 81(1) ES) razlagati tako, da gre za tako združenje le, kadar in kolikor tako združenje ravna v interesu podjetij, tako da je treba za uporabo te določbe razlikovati med dejavnostmi, ki jih združenje opravlja v splošnem interesu, in drugimi dejavnostmi, ali pa že samo dejstvo, da neko združenje lahko deluje tudi v interesu podjetij, zadostuje za to, da se ga opredeli kot podjetniško združenje v smislu te določbe in za vse njegove dejavnosti? Ali to, da je zadevna organizacija na podlagi svoje zakonsko določene pristojnosti in kot posebni zakonodajalec sprejela splošno zavezujoča pravila, vpliva na uporabo konkurenčnega prava Skupnosti?
(b) Če je odgovor na vprašanje 1(a) ta, da gre za podjetniško združenje le, kadar in kolikor neko združenje ravna v interesu podjetij, ali pravo Skupnosti določa tudi, kdaj gre za varstvo splošnega interesa in kdaj ne?
(c) Če je odgovor na vprašanje 1(b) ta, da se pravo Skupnosti v zvezi s tem uporablja, ali se na podlagi tega prava lahko ugotovi tudi, da je to, da organizacija, kot je [nizozemska odvetniška] zbornica, v skladu z zakonsko pristojnostjo, ki naj bi zagotovila neodvisnost odvetnikov, ki opravljajo storitve pravnega svetovanja, in njihovo zavezanost strankam, sprejme splošno zavezujoča pravila, ki urejajo družbe civilnega prava med odvetniki in drugimi poklici, v splošnem interesu?
2Če je treba na podlagi odgovorov na vprašanja 1(a), (b) in (c) ugotoviti, da je treba predpis, kot je [Samenwerkingsverordening iz leta 1993] šteti tudi za sklep, ki ga je sprejelo podjetniško združenje v smislu člena 85(1) Pogodbe ES (postal člen 81(1) ES), ali je treba zato šteti, da je cilj ali učinek takega sklepa − ker določa splošno zavezujoča pravila, ki urejajo tako vrsto družbe civilnega prava, kot se obravnava v postopku v glavni stvari, da bi se zagotovila neodvisnost odvetnikov, ki opravljajo storitve pravnega svetovanja, in njihova zavezanost strankam − omejiti konkurenco na notranjem trgu tako, da bi bila prizadeta trgovina med državami članicami? Katera merila prava Skupnosti je treba upoštevati pri odgovoru na to vprašanje?
3Ali je treba pojem podjetje iz člena 86 Pogodbe ES (postal člen 82 ES) razlagati tako, da je treba, če se organizacijo, kot je [nizozemska odvetniška] zbornica, šteje za podjetniško združenje, tako organizacijo šteti tudi za podjetje ali skupino podjetij v smislu navedene določbe, čeprav sama ne opravlja nobene gospodarske dejavnosti?
4Če je odgovor na prejšnje vprašanje pritrdilen in če je torej treba šteti, da ima organizacija, kot je [nizozemska odvetniška] zbornica, prevladujoč položaj, ali ta organizacija navedeni položaj zlorablja s tem, da pri njej vpisane odvetnike obvezuje, da na trgu pravnih storitev v razmerju do drugih oseb ravnajo na način, ki omejuje konkurenco?
5Če je treba organizacijo, kot je [nizozemska odvetniška] zbornica, za uporabo pravil Skupnosti o konkurenci v celoti šteti za podjetniško združenje, ali je treba člen 90(2) Pogodbe ES (postal člen 86(2) ES) razlagati tako, da se uporablja tudi za organizacijo, kot je [nizozemska odvetniška] zbornica, ki sprejema splošno zavezujoča pravila o sodelovanju med odvetniki in drugimi poklici, da se zagotovi neodvisnost odvetnikov, ki opravljajo storitve pravnega svetovanja, in njihova zavezanost strankam?
6Če je treba [nizozemsko odvetniško] zbornico šteti za podjetniško združenje ali podjetje ali skupino podjetij, ali členi 3(g) Pogodbe ES [po spremembi postal člen 3(1)(g) ES], 5(2) Pogodbe ES (postal člen 10(2) ES), 85 in 86 Pogodbe ES (postala člena 81 ES in 82 ES) državi članici onemogočajo, da taki organizaciji (ali njenemu organu) podeli pristojnost za sprejemanje pravil, ki se med drugim lahko nanašajo na sodelovanje med odvetniki in drugimi poklici, kadar nadzor državnih organov nad temi pravili omogoča samo to, da tak predpis odpravijo, ne pa tudi tega, da ga nadomestijo s svojim?
7Ali se za prepoved sodelovanja med odvetniki in računovodji, kot se obravnava v postopku v glavni stvari, istočasno uporabljajo določbe Pogodbe o pravici do ustanavljanja in določbe o svobodi opravljanja storitev, ali pa je treba Pogodbo ES razlagati tako, da mora biti taka prepoved v skladu bodisi z določbami o pravici do ustanavljanja bodisi z določbami o svobodi opravljanja storitev, na primer glede na to, kako želijo zainteresirani dejansko uresničevati svoje sodelovanje?
8Ali prepoved mešane družbe civilnega prava med odvetniki in računovodji, kot se obravnava v postopku v glavni stvari, pomeni omejitev pravice do ustanavljanja, ali omejitev svobode opravljanja storitev, ali omejitev obeh?
9Če iz odgovora na prejšnje vprašanje izhaja, da obstaja ena od navedenih omejitev, ali pa obe, ali je navedena omejitev upravičena zato, ker pomeni le „dogovor o načinu prodaje“ v smislu sodbe [z dne 24. novembra 1993] v zadevi Keck in Mithouard [(C-267/91 in C-268/91, Recueil, str. I-6097)] in torej ni diskriminacijska, ali zato, ker je v skladu s pogoji, ki jih je Sodišče v ta namen opredelilo v drugih sodbah, zlasti v sodbi [z dne 30. novembra 1995] v zadevi Gebhard [(C-55/94, Recueil, str. I-4165)]?“
40Tožeče stranke so v skladu s členom 61 Poslovnika z vlogo, vloženo v sodnem tajništvu Sodišča 3. decembra 2001, Sodišču predlagale, naj odredi ponovno odprtje ustnega postopka.
41V utemeljitev tega predloga tožeče stranke navajajo, da se je generalni pravobranilec v točkah od 170 do 201 sklepnih predlogov, predstavljenih 10. julija 2001, opredelil glede vprašanja, ki ga predložitveno sodišče ni izrecno postavilo.
42V zvezi s tem je treba spomniti, da lahko Sodišče v skladu s členom 61 Poslovnika po uradni dolžnosti ali na predlog generalnega pravobranilca ali strank odredi ponovno odprtje ustnega postopka, če meni, da nima dovolj podatkov ali da je treba o zadevi odločiti na podlagi argumenta, o katerem stranke niso razpravljale (glej sklep z dne 4. februarja 2000 v zadevi Emesa Sugar, C-17/98, Recueil, str. I‑665, točka 18).
43Vendar pa Sodišče v obravnavani zadevi po nastopu generalnega pravobranilca ugotavlja, da razpolaga z vsemi dejstvi in dokazi, ki so potrebni za odgovor na v tej zadevi postavljena vprašanja, in da se je pred njim o teh dejstvih in dokazih razpravljalo.
Vprašanje 1(a)
44Z vprašanjem 1(a) predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba šteti, da je predpis o sodelovanju med odvetniki in pripadniki drugih svobodnih poklicev, kot je Samenwerkingsverordening iz leta 1993, ki ga je sprejela organizacija, kot je nizozemska odvetniška zbornica, sklep podjetniškega združenja v smislu člena 85(1) Pogodbe. Sprašuje zlasti, ali na uporabo konkurenčnega prava Skupnosti vpliva to, da je nizozemska odvetniška zbornica zakonsko pooblaščena sprejemati splošno zavezujoča pravila tako za odvetnike, ki so vpisani na Nizozemskem, kot tudi za tiste, ki imajo dovoljenje za opravljanje odvetniškega poklica v drugih državah članicah in prihajajo opravljat svoje storitve na Nizozemsko. Prav tako se sprašuje, ali samo to, da nizozemska odvetniška zbornica lahko deluje v interesu svojih članov, samo po sebi zadostuje za to, da se jo glede vseh njenih dejavnosti šteje za podjetniško združenje, ali pa je treba dejavnosti, ki jih opravlja v splošnem interesu, za uporabo člena 85(1) obravnavati posebej.
45Da bi se ugotovilo, ali je treba predpis, kot je Samenwerkingsverordening iz leta 1993, šteti za sklep podjetniškega združenja v smislu člena 85(1) Pogodbe, je treba najprej presoditi, ali so odvetniki podjetja v smislu konkurenčnega prava Skupnosti.
46Glede na ustaljeno sodno prakso spada pod pojem podjetje v konkurenčnem pravu vsak subjekt, ki izvaja gospodarsko dejavnost, ne glede na njegov pravni status in način financiranja (glej zlasti sodbe z dne 23. aprila 1991 v zadevi Höfner in Elser, C-41/90, Recueil, str. I-1979, točka 21; z dne 16. novembra 1995 v zadevi Fédération française des sociétés d'assurance in drugi, C-244/94, Recueil, str. I‑4013, točka 14, in z dne 11. decembra 1997 v zadevi Job Centre, imenovani „Job Centre II“, C-55/96, Recueil, str. I-7119, točka 21).
47Iz ustaljene sodne prakse tudi izhaja, da je gospodarska dejavnost vsaka dejavnost, ki pomeni ponujanje blaga ali storitev na danem trgu (glej zlasti sodbi z dne 16. junija 1987 v zadevi Komisija proti Italiji, 118/85, Recueil, str. 2599, točka 7, in z dne 18. junija 1998 v zadevi Komisija proti Italiji, C-35/96, Recueil, str. I-3851, točka 36).
48Odvetniki za plačilo ponujajo storitve pravnega svetovanja, ki vključujejo pripravo mnenj, pogodb ali drugih aktov, kot tudi zastopanje in zagovarjanje pred sodišči. Poleg tega prevzemajo tudi finančna tveganja, povezana z opravljanjem teh dejavnosti, ker morajo v primeru neravnovesja med izdatki in prihodki sami pokriti primanjkljaj.
49V teh okoliščinah odvetniki, vpisani na Nizozemskem, izvajajo gospodarsko dejavnost in so tako podjetja v smislu členov 85, 86 in 90 Pogodbe, te ugotovitve pa ne more spremeniti niti kompleksnost in tehnična narava storitev, ki jih ponujajo, niti to, da je opravljanje njihovega poklica pravno urejeno (v zvezi s tem glej glede zdravnikov sodbo z dne 12. septembra 2000 v zadevi Pavlov in drugi, od C-180/98 do C-184/98, Recueil, str. I-6451, točka 77).
50Drugič, treba je presoditi, v kolikšni meri je treba poklicno organizacijo, kot je nizozemska odvetniška zbornica, šteti za podjetniško združenje v smislu člena 85(1) Pogodbe, kadar sprejme predpis, kot je Samenwerkingsverordening iz leta 1993 (v zvezi s tem glej glede poklicne organizacije carinskih špediterjev zgoraj navedeno sodbo z dne 18. junija 1998 v zadevi Komisija proti Italiji, točka 39).
51Tožena stranka iz postopka v glavni stvari zatrjuje, da nizozemske odvetniške zbornice, ker jo je zakonodajalec ustanovil kot osebo javnega prava in ji podelil pristojnost sprejemanja predpisov zaradi uresničevanja splošnega interesa, ni mogoče šteti za podjetniško združenje v smislu člena 85(1) Pogodbe, zlasti ne v zvezi z izvajanjem njene pristojnosti sprejemanja predpisov.
52Intervenient iz postopka v glavni stvari ter nemška, avstrijska in portugalska vlada dodajajo, da organizacija, kot je nizozemska odvetniška zbornica, izvaja javno oblast in se člen 85(1) Pogodbe zanjo zato ne uporablja.
53Intervenient iz postopka v glavni stvari navaja, da je organizacija lahko izenačena z javnim organom, če je dejavnost, ki jo izvaja, v splošnem interesu in je ena od temeljnih nalog države. Nizozemska država pa naj bi nizozemsko odvetniško zbornico pooblastila za zagotavljanje primernega dostopa posameznikov do prava in sodišč, kar naj bi bila temeljna naloga države.
54Nemška vlada opozarja na to, da je v pristojnosti nacionalnih zakonodajnih organov, da v okviru nacionalne suverenosti odločajo o tem, kako bodo organizirali izvrševanje svojih suverenih pravic in pooblastil. Prenos pristojnosti za sprejemanje splošno zavezujočih pravil na demokratično legitimirano organizacijo, kot je poklicna organizacija, naj bi spadal v to načelo institucionalne avtonomije.
55Po mnenju nemške vlade bi bilo v nasprotju s tem načelom, če bi organizacije, ki so jim bile zaupane take normativne naloge, označili za podjetniška združenja v smislu člena 85 Pogodbe. Predpostavka, da je nacionalna zakonodaja veljavna le, če Komisija odobri izjemo po členu 85(3) Pogodbe, naj bi bila protislovna. S tem naj bi se postavilo pod vprašaj vse poklicne predpise.
56V zvezi s tem je treba ugotoviti, ali je treba poklicno organizacijo, ko sprejme predpis, kot je Samenwerkingsverordening iz leta 1993, šteti za podjetniško združenje ali, nasprotno, za javni organ.
57Glede na sodno prakso Sodišča se pravila Pogodbe o konkurenci ne uporabljajo za dejavnost, ki po naravi, po predpisih, ki jo urejajo, in po svojem cilju ne spada na področje gospodarske menjave (v tem smislu glej sodbo z dne 17. februarja 1993 v zadevi Poucet in Pistre, C-159/91 in C-160/91, Recueil, str. I-637, točki 18 in 19, o upravljanju javne službe socialne varnosti), ali ki se nanaša na izvajanje pooblastil javne uprave (v tem smislu glej sodbi z dne 19. januarja 1994 v zadevi SAT Fluggesellschaft, C-364/92, Recueil, str. I-43, točka 30, o nadzoru in spremljanju zračnega prostora, ter z dne 18. marca 1997 v zadevi Diego Calì & Figli, C-343/95, Recueil, str. I-1547, točki 22 in 23, o nadzoru boja proti onesnaževanju morskega okolja).
58Najprej je treba ugotoviti, da organizacija, kot je nizozemska odvetniška zbornica, ko sprejme predpis, kot je Samenwerkingsverordening iz leta 1993, ne izvršuje niti socialnih nalog, ki temeljijo na solidarnosti, kot to počnejo določene organizacije socialne varnosti (glej zgoraj navedeno sodbo Poucet in Pistre, točka 18), niti značilnih pristojnosti javne oblasti (glej zgoraj navedeno sodbo SAT Fluggesellschaft, točka 30). Je regulativni organ določenega poklica, opravljanje katerega je gospodarska dejavnost.
59Dejstvo, da je splošni svet po členu 26 Advocatenwet zadolžen tudi za varstvo pravic in interesov odvetnikov, ni take narave, da bi to poklicno organizacijo vnaprej izključevalo iz področja uporabe člena 85 Pogodbe, tudi če izvršuje nalogo pravnega urejanja opravljanja odvetniškega poklica (v tem smislu glej glede zdravnikov zgoraj navedeno sodbo Pavlov in drugi, točka 86).
60Poleg tega so še drugi pokazatelji, ki govorijo v prid ugotovitvi, da spada poklicna organizacija, kot je nizozemska odvetniška zbornica, ki ima regulativne pristojnosti, na področje uporabe člena 85 Pogodbe.
61Iz Advocatenwet namreč po eni strani izhaja, da so glavni organi nizozemske odvetniške zbornice sestavljeni izključno iz odvetnikov, ki se izvolijo le izmed članov tega poklica. Nacionalni državni organi pri določanju članov nadzornih svetov, zbora delegatov in splošnega sveta ne sodelujejo (glej v zvezi s poklicno organizacijo carinskih špediterjev zgoraj navedeno sodbo z dne 18. junija 1998 Komisija proti Italiji, točka 42; v zvezi s poklicno organizacijo zdravnikov pa zgoraj navedeno sodbo Pavlov in drugi, točka 88).
62Po drugi strani pa nizozemski odvetniški zbornici, ko sprejema akte, kot je Samenwerkingsverordening iz leta 1993, ni treba upoštevati določenih meril javnega interesa. Člen 28 Advocatenwet, ki ji podeljuje pristojnost sprejemanja predpisov, določa samo to, da morajo biti v interesu „pravilnega opravljanja poklica“ (glej v zvezi s poklicno organizacijo carinskih špediterjev zgoraj navedeno sodbo z dne 18. junija 1998 Komisija proti Italiji, točka 43).
63Končno, zaradi vpliva, ki ga ima prepoved določenih multidisciplinarnih družb civilnega prava na ravnanje članov nizozemske odvetniške zbornice na trgu pravnih storitev, sodi Samenwerkingsverordening iz leta 1993 na področje gospodarske menjave.
64Ob upoštevanju zgornjih ugotovitev je treba poklicno organizacijo, kot je nizozemska odvetniška zbornica, ko sprejme predpis, kot je Samenwerkingsverordening iz leta 1993, šteti za podjetniško združenje v smislu člena 85(1) Pogodbe. Tak predpis je namreč izraz volje predstavnikov članov določenega poklica, naj slednji pri izvajanju gospodarskih dejavnosti ravnajo na določen način.
65Poleg tega ni pomembno, da je nizozemska odvetniška zbornica subjekt javnega prava.
66Člen 85 Pogodbe se namreč glede na lastno besedilo uporablja za sporazume med podjetji in sklepe podjetniških združenj. Pravni okvir, v katerem se ti sporazumi sklepajo oziroma se sklepi sprejemajo, kot tudi pravna opredelitev tega okvira različnih nacionalnih pravnih redov, ne vplivata na uporabo pravil Skupnosti o konkurenci, zlasti člena 85 Pogodbe (sodba z dne 30. januarja 1985 v zadevi Clair, 123/83, Recueil, str. 391, točka 17, in zgoraj navedena sodba z dne 18. junija 1998 Komisija proti Italiji, točka 40).
67Taka razlaga člena 85(1) Pogodbe ne zanemarja načela institucionalne avtonomije, na katero se sklicuje nemška vlada (glej točki 54 in 55 te sodbe). Glede tega je treba razlikovati med dvema možnostma.
68Takrat ko država članica poklicni organizaciji podeli normativne pristojnosti, skrbno opredeli merila splošnega interesa in temeljna načela, s katerimi morajo biti poklicni predpisi usklajeni, prav tako pa tudi ohrani svojo pristojnost za odločanje za najvišji stopnji. V tem primeru pravila, ki jih sprejme poklicna organizacija, ohranijo državni značaj in so izvzeta iz področja uporabe pravil Pogodbe glede podjetij.
69Druga možnost pa je, da je za pravila, ki jih sprejme poklicna organizacija, odgovorna sama. Res je, da bi morala poklicna organizacija, če bi se uporabljal člen 85(1) Pogodbe, ta pravila priglasiti Komisiji. Vendar pa ta obveznost ni taka, da bi neupravičeno onemogočila normativno dejavnost poklicnih organizacij, kot to navaja nemška vlada, saj lahko Komisija ob uporabi člena 85(3) Pogodbe sprejme uredbo o skupinski izjemi.
70Dejstvo, da ima vsaka od možnosti iz točk 68 in 69 te sodbe po pravu Skupnosti različne posledice, ne vpliva na svobodo držav članic, ki jo imajo pri izbiri ene ali druge.
71Ob upoštevanju predhodnih ugotovitev je treba na vprašanje 1(a) odgovoriti, da je treba predpis o sodelovanju med odvetniki in drugimi svobodnimi poklici, kot je Samenwerkingsverordening iz leta 1993, ki ga je sprejela organizacija, kot je nizozemska odvetniška zbornica, šteti za sklep podjetniškega združenja v smislu člena 85(1) Pogodbe.
Vprašanje 1(b) in (c)
72Glede na odgovor na vprašanje 1(a), vprašanj 1(b) in 1(c) ni treba obravnavati.
73Z drugim vprašanjem želi predložitveno sodišče v bistvu izvedeti, ali je namen ali učinek predpisa, kot je Samenwerkingsverordening iz leta 1993 − ki zaradi zagotavljanja neodvisnosti in zavezanosti odvetnika, ki opravlja storitve pravnega svetovanja skupaj s pripadniki drugega svobodnega poklica, vsebuje splošno zavezujoča pravila glede ustanovitve multidisciplinarnih družb civilnega prava −, da se omeji konkurenca na notranjem trgu in ali ta predpis lahko prizadene trgovino med državami članicami.
74Z opisovanjem zaporednih različic predpisov o sodelovanju želijo tožeče stranke iz postopka v glavni stvari dokazati, da je namen Samenwerkingsverordening iz leta 1993 omejiti konkurenco.
75Najprej je Samenwerkingsverordening iz leta 1972 za odobritev sodelovanja odvetnikov v multidisciplinarnih družbah civilnega prava določal tri pogoje. Prvič, družbeniki so morali biti pripadniki drugega svobodnega poklica s pridobljeno univerzitetno ali z njo izenačeno izobrazbo. Drugič, morali so biti člani neke zbornice ali skupine, v kateri so za člane veljala disciplinska pravila, primerljiva s pravili za odvetnike. Tretjič, delež odvetnikov v navedeni poklicni družbi civilnega prava in višina njihovega prispevka sta morala biti najmanj taka kot od udeležencev iz drugih poklicev, tako glede vzajemnih razmerij med udeleženci kot tudi glede razmerij s tretjimi.
76Splošni svet je leta 1973 članom nizozemskega združenja patentnih zastopnikov in nizozemskega združenja davčnih svetovalcev dovolil ustanavljanje multidisciplinarnih družb civilnega prava z odvetniki. Pozneje je to dovolil tudi notarjem. Po navedbah tožečih strank iz postopka v glavni stvari takrat, čeprav splošni svet članom nizozemskega inštituta računovodij ni izdal formalnega dovoljenja, ni bilo nobenega načelnega nasprotovanja zoper izdajo odobritve.
77Leta 1991 pa je nizozemska odvetniška zbornica, ko je prejela prvo zahtevo za dovolitev družbe civilnega prava z računovodjo, po hitrem postopku spremenila Samenwerkingsverordening iz leta 1972, in to izključno z namenom določitve pravne podlage za prepoved družb civilnega prava med odvetniki in računovodji. Od takrat so bili lahko odvetniki družbeniki multidisciplinarne družbe civilnega prava le, če „svoboda in neodvisnost opravljanja poklica, vključno s pravico do zagovarjanja interesov stranke ter temu ustrezajočega zaupnega razmerja med odvetnikom in stranko, ne bi mogli biti ogroženi.“
78Zavrnitev dovoljenja za družbe civilnega prava med odvetniki in računovodji naj bi temeljila na tem, da so se računovodske družbe spremenile in so medtem postale zelo velike organizacije, tako da bi sodelovanje odvetniške pisarne s tako organizacijo po besedah takratnega predsednika (algemene deken) zbornice spominjalo „bolj na poroko med mišjo in slonom kot na zvezo enakovrednih partnerjev.“
79Nizozemska odvetniška zbornica je pozneje sprejela Samenwerkingsverordening iz leta 1993. Ta predpis je ohranil spremembo iz leta 1991, vanj pa je bila vnesena dodatna zahteva, po kateri je bilo odvetnikom od takrat naprej dovoljeno sodelovati v poklicni družbi civilnega prava le, „če je glavna poklicna dejavnost vsakega udeleženca opravljanje pravniškega poklica“ (člen 3 Samenwerkingsverordening iz leta 1993), kar po mnenju tožečih strank iz postopka v glavni stvari kaže na protikonkurenčni namen predpisa, ki se obravnava v postopku v glavni stvari.
80Tožeče stranke iz postopka v glavni stvari podredno navajajo, da ima Samenwerkingsverordening iz leta 1993 ne glede na njegov namen omejitvene učinke za konkurenco.
81Mešane družbe civilnega prava med odvetniki in računovodji naj bi namreč omogočile boljše odzivanje na potrebe strank v gospodarskem in pravnem okolju, ki je vedno bolj zapleteno in mednarodno.
82Odvetniki naj bi bili, ker uživajo strokovni ugled na številnih področjih, najbolj primerni za to, da strankam ponudijo paleto različnih pravnih storitev in naj bi bili kot družbeniki multidisciplinarnih družb civilnega prava še posebej zanimivi za druge subjekte na trgu pravnih storitev.
83Po drugi strani pa naj bi bili računovodje za odvetnike zanimivi kot družbeniki v poklicni družbi civilnega prava. Razpolagali naj bi namreč s strokovnim znanjem na področjih, kot je bilančno pravo, davčno pravo, organizacija in prestrukturiranje podjetij, podjetniško svetovanje. Številne stranke naj bi zanimala celovita storitev, ki bi jo opravil en sam ponudnik in bi vključevala tako pravne kot finančne, davčne in računovodske vidike neke zadeve.
84Zadevna prepoved iz postopka v glavni stvari pa naj bi onemogočala kakršno koli pogodbeno sodelovanje med odvetniki in računovodji, ki bi določalo delitev pristojnosti za odločanje, delitev dobička ali uporabo skupnega imena, kar naj bi oteževalo kakršno koli obliko učinkovitega sodelovanja.
85Nasprotno pa je luksemburška vlada med ustnim postopkom navajala, da prepoved mešanih družb civilnega prava, kot jo določa Samenwerkingsverordening iz leta 1993, pozitivno vpliva na konkurenco. Navedla je, da zadevna nacionalna pravila, ki odvetnikom prepovedujejo sodelovanje z računovodji, preprečujejo, da bi se pravne storitve, ki jih opravljajo odvetniki, koncentrirale v rokah nekaj velikih mednarodnih podjetij, in tako ohranjajo večje število gospodarskih subjektov na trgu.
86V zvezi s tem se zdi, da nacionalna ureditev, ki se obravnava v postopku v glavni stvari, negativno vpliva na konkurenco in bi lahko prizadela trgovino med državami članicami.
87Glede negativnega vpliva na konkurenco je treba najprej poudariti, da se lahko strokovno znanje odvetnikov in računovodij dopolnjuje. Ker je pri pravnih storitvah, zlasti s področja gospodarskega prava, vedno bolj pogosto potrebno sodelovanje računovodij, bi mešane družbe civilnega prava med odvetniki in računovodji omogočile ponujanje širše palete storitev in celo ponujanje novosti. Tako bi imela stranka možnost, da se glede velikega dela storitev, potrebnih za organizacijo, upravljanje in delovanje njenega podjetja, obrne na enega samega ponudnika (prednost tako imenovanega „one stop shopa“).
88Poleg tega bi mešana družba civilnega prava med odvetniki in računovodji zadovoljila potrebe, ki nastanejo zaradi povečevanja prepletenosti nacionalnih trgov, in potrebo po trajnem prilagajanju nacionalnim in mednarodnim predpisom, ki iz tega izhaja.
89Končno pa ne gre izključiti niti tega, da bi imele ekonomije obsega, ki bi nastale zaradi takih multidisciplinarnih družb civilnega prava, pozitiven vpliv na stroške storitev.
90Prepoved mešanih družb civilnega prava med odvetniki in računovodji, kot je določena v Samenwerkingsverordening iz leta 1993, torej v smislu člena 85(1)(b) Pogodbe omejuje proizvodnjo in tehnični razvoj.
91Res je, da je za trg računovodij značilna precejšnja koncentracija, in to do te mere, da se podjetja, ki so na njem prevladujoča, splošno označuje z izrazom „big five“, in da je bil predlog za združitev dveh od njih, to je družb Price Waterhouse in Coopers & Lybrand, predmet Odločbe Komisije 1999/152/ES z dne 20. maja 1998, sprejete na podlagi Uredbe Sveta (EGS) št. 4064/89 o nadzoru koncentracij podjetij (UL L 395, str. 1), kot je bila spremenjena z Uredbo Sveta (ES) št. 1310/97 z dne 30. junija 1997 (UL L 180, str. 1), s katero je bila združitev razglašena za združljivo s skupnim trgom in delovanjem Sporazuma EGP (zadeva IV/M.1016 – Price Waterhouse/Coopers & Lybrand) (UL 1999, L 50, str. 27).
92Po drugi strani pa lahko prepoved nasprotja interesov, ki velja za odvetnike v vseh državah članicah, pomeni strukturno omejitev za večjo koncentracijo odvetniških pisarn in posledično zmanjša njihove možnosti za uživanje ekonomij obsega ali za strukturno sodelovanje s pripadniki močno koncentriranih poklicev.
93V takih okoliščinah bi lahko nenadzorovano in neomejeno dovoljevanje mešanih družb civilnega prava med poklicem odvetnika, katerega v glavnem decentralizirana narava je tesno povezana z določenimi njegovimi temeljnimi značilnostmi, in poklicem, ki je tako koncentriran, kot je poklic računovodij, na splošno zmanjšalo stopnjo konkurenčnosti na trgu pravnih storitev, saj bi se znatno zmanjšalo število na njem prisotnih podjetij.
94Vendar pa, če bi se lahko zadostno stopnjo konkurence na trgu pravnih storitev zagotovilo z manj skrajnimi ukrepi, kot je nacionalni predpis, kot je Samenwerkingsverordening iz leta 1993, ki absolutno prepoveduje vsakršno obliko mešanih družb civilnega prava, ne glede na velikost zadevnih odvetniških pisarn in računovodskih podjetij, tak predpis omejuje konkurenco.
95Glede vpliva na trgovino znotraj Skupnosti pa je dovolj spomniti na to, da je učinek sporazuma, ki se nanaša na celotno ozemlje države članice, že po svoji naravi utrditev zapiranja trgov na nacionalni podlagi in da tak sporazum tako ovira gospodarsko prepletanje, ki ga želi doseči Pogodba (sodbi z dne 17. oktobra 1972 v zadevi Vereeniging van Cementhandelaren proti Komisiji, 8/72, Recueil, str. 977, točka 29, in z dne 11. julija 1985 v zadevi Remia in drugi proti Komisiji, 42/84, Recueil, str. 2545, točka 22, ter zgoraj navedena sodba z dne 18. junija 1998 v zadevi Komisija proti Italiji, točka 48).
96Ta vpliv je v zadevi iz postopka v glavni stvari toliko močnejši, ker se Samenwerkingsverordening iz leta 1993 uporablja tudi za gostujoče odvetnike, vpisane pri odvetniški zbornici v drugi državi članici, ker gospodarsko in trgovinsko pravo čedalje pogosteje ureja mednarodne posle, in končno, ker so družbe računovodij, ki iščejo družbenike med odvetniki, na splošno mednarodni koncerni, prisotni v več državah članicah.
97Vendar pa je treba upoštevati, da za vsak sporazum med podjetji ali za vsak sklep podjetniškega združenja, ki omejuje svobodo ravnanja strank ali ene od njih, ne velja nujno prepoved iz člena 85(1) Pogodbe. Za namene uporabe te določbe v določenem primeru je treba namreč najprej upoštevati splošni kontekst, v katerem je bil sklep zadevnega podjetniškega združenja sprejet ali učinkuje, natančneje, njegove cilje, ki so v tej zadevi povezani z določitvijo pravil o organiziranosti, kvalifikacijah, poklicni etiki, nadzoru in odgovornosti, ki so potrebni za zagotavljanje celovitosti in izkušenj končnim porabnikom pravnih storitev in za dobro sodno upravo (v tem smislu glej sodbo z dne 12. decembra 1996 v zadevi Reisebüro Broede, C-3/95, Recueil, str. I-6511, točka 38). Nato je treba preučiti, ali so iz tega izhajajoči omejevalni učinki za konkurenco nujno povezani s temi cilji.
98Pri tem je treba upoštevati pravni okvir, ki na Nizozemskem na eni strani velja za odvetnike in nizozemsko odvetniško zbornico, ki jo sestavljajo vsi v tej državi članici vpisani odvetniki, in na drugi strani za računovodje.
99Glede odvetnikov se je treba najprej spomniti na to, da lahko država članica, kadar ni predpisov Skupnosti na zadevnem področju, po ustaljeni sodni praksi načeloma prosto ureja opravljanje odvetniškega poklica na svojem ozemlju (glej sodbo z dne 12. julija 1984 v zadevi Klopp, 107/83, Recueil, str. 2971, točka 17, in zgoraj navedeno sodbo Reisebüro Broede, točka 37). Pravila, veljavna za ta poklic, se lahko zato po državah članicah bistveno razlikujejo.
100Na Nizozemskem, kjer člen 28 Advocatenwet nacionalno odvetniško zbornico pooblašča za sprejemanje predpisov za zagotovitev pravilnega opravljanja odvetniškega poklica, so temeljna v ta namen sprejeta pravila med drugim dolžnost obrambe strank, ki je neodvisna in izključno v interesu stranke, to pa kot je bilo navedeno zato, da bi se izognilo nevarnosti nasprotja interesov in da bi se strogo upoštevalo poklicno skrivnost.
101Te obveznosti poklicnega ravnanja imajo nezanemarljive posledice na strukturo trga pravnih storitev, zlasti na možnost skupnega opravljanja odvetniškega poklica in drugih svobodnih poklicev, ki so dejavni na tem trgu.
102Te obveznosti določajo, da mora biti odvetnik neodvisen v razmerju do javne oblasti, drugih gospodarskih subjektov in tretjih, pod vplivom katerih ne sme biti nikoli. V tem smislu mora zagotavljati, da so vse dejavnosti, ki jih v določeni zadevi izvaja, v izključnem interesu stranke.
103Nasprotno pa za poklic računovodje na splošno in posebej na Nizozemskem ne veljajo primerljive zahteve poklicnega ravnanja.
104V zvezi s tem lahko obstaja, kot je to v točkah 185 in 186 sklepnih predlogov pravilno ugotovil generalni pravobranilec, določena nezdružljivost med „svetovalnimi“ dejavnostmi odvetnika in „nadzornimi“ dejavnostmi računovodje. Iz pisnih stališč tožene stranke iz postopka v glavni stvari izhaja, da je računovodja na Nizozemskem zadolžen za potrditev računovodskih izkazov. Pri tem izvede objektiven pregled in revizijo računovodskih izkazov svoje stranke, tako da lahko zainteresiranim tretjim sporoči svoje osebno mnenje glede zanesljivosti teh računovodskih podatkov. Iz tega sledi, da zanj v zadevni državi članici ne velja poklicna skrivnost, ki bi bila primerljiva z odvetnikovo, kar pa na primer ni tako po nemškem pravu.
105Treba je ugotoviti, da je namen Samenwerkingsverordening iz leta 1993 v zadevni državi članici zagotoviti spoštovanje pravil poklicnega ravnanja za odvetniški poklic, in da je ob upoštevanju prevladujočih konceptov o tem poklicu v tej državi nizozemska odvetniška zbornica lahko upravičeno ugotovila, da odvetnik ne bi mogel neodvisno svetovati svoji stranki in jo braniti ter strogo spoštovati poklicno skrivnost, če bi pripadal strukturi, katere naloga je prav tako izdelava računovodskih izkazov o finančnih rezultatih transakcij, glede katerih so bile zahtevane njene storitve, in potrditev teh računovodskih izkazov.
106Poleg tega se glede kumuliranja dejavnosti revizije in svetovanja, zlasti pravnega, postavljajo tudi vprašanja znotraj samega poklica računovodij, kot to navaja zelena knjiga Komisije 96/C 321/01 z naslovom „Vloga, status in odgovornost revizorjev v Evropski uniji“ (UL 1996, C 321, str. 1; glej zlasti točke od 4.12 do 4.14).
107Predpis, kot je Samenwerkingsverordening iz leta 1993, se je torej lahko razumno štel za potreben za zagotavljanje dobrega opravljanja odvetniškega poklica, kot je ta urejen v zadevni državi članici.
108Poleg tega to, da se v drugi državi članici, odvisno od primera, uporabljajo drugačna pravila, ne pomeni, da so v prvi državi veljavna pravila nezdružljiva s pravom Skupnosti (v tem smislu glej sodbo z dne 1. februarja 2001 v zadevi Mac Quen in drugi, C-108/96, Recueil, str. I-837, točka 33). Čeprav so v nekaterih državah članicah mešane družbe civilnega prava dovoljene, ima nizozemska odvetniška zbornica pravico ugotoviti, da cilji Samenwerkingsverordening iz leta 1993, zlasti ob upoštevanju pravne ureditve glede odvetnikov in računovodij na Nizozemskem, ne bi mogli biti doseženi z manj omejevalnimi ukrepi (v tem smislu glej, za primer zakona, ki pridržuje dejavnost sodne izterjave dolgov za odvetnike, zgoraj navedeno sodbo Reisebüro Broede, točka 41).
109Ob upoštevanju navedenih ugotovitev se zdi, da omejevalni učinki na konkurenco, kot so učinki, ki jih določa predpis, kot je Samenwerkingsverordening iz leta 1993, za odvetnike na Nizozemskem, ne presegajo tistega, kar je potrebno za zagotovitev pravilnega opravljanja odvetniškega poklica (v tem smislu glej sodbo z dne 15. decembra 1994 v zadevi DLG, C-250/92, Recueil, str. I-5641, točka 35).
110Glede na vse navedeno je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da nacionalni predpis, kot je Samenwerkingsverordening iz leta 1993, ki ga je sprejela organizacija, kot je nizozemska odvetniška zbornica, ni v nasprotju s členom 85(1) Pogodbe, saj je ta organizacija lahko razumno štela, da je tak predpis ne glede na njegove omejevalne učinke na konkurenco potreben za dobro opravljanje odvetniškega poklica, kot je ta urejen v zadevni državi članici.
111S tretjim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba organizacijo, kot je nizozemska odvetniška zbornica, šteti za podjetje ali podjetniško združenje v smislu člena 86 Pogodbe.
112Ugotoviti je treba, da nizozemska odvetniška zbornica, ker ne izvaja kakšne gospodarske dejavnosti, ni podjetje v smislu člena 86 Pogodbe.
113Prav tako je ni mogoče označiti za podjetniško združenje v smislu navedene določbe, ker na Nizozemskem vpisani odvetniki med seboj niso dovolj povezani, da bi lahko na trgu sprejeli enotno ravnanje, ki bi vodilo v izključitev konkurence med njimi (v tem smislu glej sodbo z dne 5. oktobra 1995 v zadevi Centro Servizi Spediporto, C-96/94, Recueil, str. I-2883, točki 33 in 34).
114Odvetniški poklic namreč ni zelo skoncentriran, je močno heterogen in zanj je značilna velika notranja konkurenca. Glede na to, da med odvetniki ni zadostnih strukturnih povezav, se njihovega položaja ne more šteti za kolektivni prevladujoči položaj v smislu člena 86 Pogodbe (v tem smislu glej sodbi z dne 31. marca 1998 v zadevi Francija in drugi proti Komisiji, C-68/94 in C-30/95, Recueil, str. I-1375, točka 227, in z dne 16. marca 2000 v zadevi Compagnie maritime belge transports in drugi proti Komisiji, C-395/96 P in C-396/96 P, Recueil, str. I-1365, točki 36 in 42). Poleg tega pa, kot to izhaja iz spisa, odvetniki ustvarijo le 60 % prometa v sektorju pravnih storitev na Nizozemskem, to pa je tržni delež, ki ob upoštevanju velikega števila odvetniških pisarn ne more sam po sebi predstavljati odločilnega dokaza za obstoj kolektivnega prevladujočega položaja (v tem smislu glej zgoraj navedeni sodbi Francija in drugi proti Komisiji, točka 226, in Compagnie maritime belge transports in drugi proti Komisiji, točka 42).
115Ob upoštevanju navedenega je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da organizacija, kot je nizozemska odvetniška zbornica, ni podjetje niti podjetniško združenje v smislu člena 86 Pogodbe.
116Glede na odgovor na tretje vprašanje na četrto vprašanje ni treba odgovoriti.
117Glede na odgovor na drugo vprašanje na peto vprašanje ni treba odgovoriti.
118Glede na odgovora na drugo in tretje vprašanje na šesto vprašanje ni treba odgovoriti.
119S sedmim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je združljivost prepovedi mešanih družb civilnega prava med odvetniki in računovodji, kot je prepoved iz Samenwerkingsverordening iz leta 1993, treba presojati tako glede na določbe Pogodbe v zvezi s pravico do ustanavljanja, kot tudi glede na določbe v zvezi s svobodo opravljanja storitev. Z osmim in devetim vprašanjem pa predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali pomeni taka prepoved omejitev pravice do ustanavljanja in/ali svobode opravljanja storitev, in ali je v primeru pritrdilnega odgovora ta omejitev upravičena.
120Najprej je treba spomniti, da velja spoštovanje členov 52 in 59 Pogodbe tudi za nedržavne predpise, ki skupno urejajo neodvisno delo in opravljanje storitev. Odprava omejitev prostega gibanja oseb in svobode opravljanja storitev med državami članicami bi bila namreč ogrožena, če bi bilo mogoče ovire državne narave izničiti z ovirami, ki bi izhajale iz izvajanja pravne avtonomije nevladnih združenj in organizacij (glej sodbe z dne 12. decembra 1974 v zadevi Walrave in Koch, 36/74, Recueil, str. 1405, točke 17, 18, 23 in 24; z dne 14. julija 1976 v zadevi Donà, 13/76, Recueil, str. 1333, točki 17 in 18; z dne 15. decembra 1995 v zadevi Bosman, C-415/93, Recueil, str. I-4921, točki 83 in 84, in z dne 6. junija 2000 v zadevi Angonese, C-281/98, Recueil, str. I-4139, točka 32).
121V takih okoliščinah lahko Sodišče ugotavlja, ali se določbe Pogodbe v zvezi s pravico do ustanavljanja in svobodo opravljanja storitev uporabljajo za predpis, kot je Samenwerkingsverordening iz leta 1993.
122Če bi se določbe v zvezi s pravico do ustanavljanja in/ali v zvezi s svobodo opravljanja storitev uporabljale za prepoved kakršnih koli mešanih družb civilnega prava med odvetniki in računovodji, kot je to določeno v Samenwerkingsverordening iz leta 1993, in če bi ta predpis pomenil omejitev ene in/ali druge svoboščine, bi bila ta omejitev vsekakor upravičena iz razlogov iz točk od 97 do 109 te sodbe.
123Zato je treba na sedmo, osmo in deveto vprašanje odgovoriti, da nacionalni predpis, kot je Samenwerkingsverordening iz leta 1993, ki prepoveduje kakršno koli multidisciplinarno družbo zasebnega prava med odvetniki in računovodji, ni v nasprotju s členoma 52 in 59 Pogodbe, saj se to prepoved lahko razumno šteje za potrebno za dobro opravljanje odvetniškega poklica, kot je ta urejen v zadevni državi.
124Stroški nizozemske, danske, nemške, francoske, luksemburške, avstrijske, portugalske in švedske vlade, vlade Kneževine Lihtenštajn ter Komisije Evropskih skupnosti, ki so Sodišču predložile svoja stališča, se ne povrnejo. Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred nacionalnim sodiščem, to odloči o stroških.
Izrek
Iz teh razlogov je
v odgovor na vprašanja, ki jih je Raad van State postavilo z odločbo z dne 10. avgusta 1999, razsodilo:
1) Predpis o sodelovanju med odvetniki in drugimi svobodnimi poklici, kot je Samenwerkingsverordening iz leta 1993 (predpis o sodelovanju iz leta 1993), ki ga je sprejela organizacija, kot je Nederlandse Orde van Advocaten (nizozemska odvetniška zbornica), je treba šteti za sklep podjetniškega združenja v smislu člena 85(1) Pogodbe ES (postal člen 81(1) ES).
2) Nacionalni predpis, kot je Samenwerkingsverordening iz leta 1993, ki ga je sprejela organizacija, kot je Nederlandse Orde van Advocaten, ni v nasprotju s členom 85(1) Pogodbe, saj je ta organizacija lahko razumno štela, da je tak predpis, ne glede na njegove omejevalne učinke na konkurenco, potreben za dobro opravljanje odvetniškega poklica, kot je ta urejen v zadevni državi članici.
3) Organizacija, kot je Nederlandse Orde van Advocaten, ni podjetje niti podjetniško združenje v smislu člena 86 Pogodbe ES (postal člen 82 ES).
4) Nacionalni predpis, kot je Samenwerkingsverordening iz leta 1993, ki prepoveduje kakršno koli multidisciplinarno družbo civilnega prava med odvetniki in računovodji, ni v nasprotju s členoma 52 in 59 Pogodbe (po spremembi postala člena 43 ES in 49 ES), saj se to prepoved lahko razumno šteje za potrebno za dobro opravljanje odvetniškega poklica, kot je ta urejen v zadevni državi.
Tekstas iš mūsų archyvo (Europos Sąjungos leidinių biuro „Cellar“ duomenys). Commission Decision 2011/833/EU — free reuse incl. commercial; attribution to EUR-Lex / Court of Justice of the European Union required; EUR-Lex is not the authentic record of the Court.