Sodba Sodišča z dne 29. oktobra 1980.

SODBA SODIŠČA

z dne 29. oktobra 1980( * )

„Izoglukoza – Proizvodne kvote“

V zadevi 138/79,

SA Roquette Frères ,

s sedežem v Lestremu (Departma Pas-de-Calais), ki jo zastopa pomočnik

generalnega direktorja Gerard Rousseaux, ob sodelovanju Marcela

Veroonea, družbenika v družbi

Veroone-Freyria-Letartre-Paillusseau-Hoste-Dutat, odvetniška družba pri

odvetniški zbornici v Lillu, z naslovom za vročanje v kabinetu odvetnika

Loescha, 2 rue Goethe,

tožeča stranka,

ob intervenciji

Evropskega parlamenta ,

ki ga zastopa njegov generalni direktor Francesco Pasetti Bombardella,

ob pomoči Rolanda Bieberja, glavnega administratorja v njegovi pravni

službi,

intrevenient,

proti

Svetu Evropskih skupnosti ,

ki ga zastopajo Daniel Vignes, direktor v pravni službi, ob sodelovanju

Arthurja Brautigam in Hansa-Joachima Glaesnerja, zastopnikov,

Hans-Jurgen Rabe, odvetnik pri odvetniški zbornici v Hamburgu, profesor

Jean Boulouis, častni dekan univerze za pravo, ekonomijo in družbene

vede v Parizu, z naslovom za vročanje v Luxembourgu pri Douglasu

Fonteinu, direktorju pri direktoratu za pravna vprašanja Evropske

investicijske banke, 100 bd Konrad Adenauer, Kirchberg,

tožena stranka,

ob intervenciji

Komisije Evropskih skupnosti ,

ki jo zastopa njen pravni svetovalec Peter Gilsdorf, zastopnik, ob

sodelovanju Jacquesa Delmolya, člana pravne službe, z naslovom za

vročanje v Luxembourgu, pri pravnem svetovalcu Mariu Cervinu, batiment

Jean Monnet, Kirchberg,

intervenientka,

zaradi

tožbe na razglasitev ničnosti Uredbe Sveta št. 1293/79 z dne 25. junija

1979 (UL L 162, str. 10 ), kolikor ta uredba, s tem da spreminja Uredbo

Sveta št. 1111/77 o skupnih določbah o izoglukozi, tožeči stranki

stranki določa osnovno kvoto,

SODIŠČE,

v

sestavi H. Kutscher, predsednik, P. Pescatore in T. Koopmans,

predsednika senatov, J. Mertens de Wilmars, Mackenzie Stuart, A.

O’Keefe, G. Bosco, A. Touffait in O. Due, sodniki,

generalni pravobranilec: M. Reischl,

sodni tajnik: A. Van Houtte,

izreka naslednjo

Sodbo

1 S

tožbo, vloženo 31. avgusta 1979 v sodnem tajništvu Sodišča, je tožeča

stranka, francoska družba, ki med drugim proizvaja izoglukozo (v

nadaljevanju: tožeča stranka), Sodišču predlagala, naj razglasi

proizvodno kvoto, ki je zanjo določena v Prilogi št. II k Uredbi Sveta

št. 1293/79 z dne 25. junija 1979, s katero je bila spremenjena Uredba

št. 1111/77 o skupnih določbah o izoglukozi (UL L 162, str. 10, popravek

UL L 176, str. 37), za nično. Iz preučitve tožbe izhaja, da se predlaga

razglasitev ničnosti Uredbe št. 1293/79 v delu, ki tožeči stranki

predpisuje proizvodno kvoto za izoglukozo.

2 Tožeča

stranka v tožbi, poleg različnih tožbenih razlogov glede temelja,

navaja tudi kršitev postopka in predlaga razglasitev ničnosti proizvodne

kvote, ki ji jo predpisuje prej omenjena uredba. Tožeča stranka namreč

trdi, da je Svet sprejel uredbo, ne da bi predhodno pridobil mnenje

Evropskega parlamenta, kot to določa člen 43(2) Pogodbe EGS. S tem naj

bi Svet storil bistveno kršitev postopka v smislu člena 173 te pogodbe.

3 S

sklepom z dne 16. januarja 1980 je Sodišče dovolilo, da Parlament

intervenira v podporo predlogom tožeče stranke, ki se nanašajo na

bistveno kršitev postopka. S sklepom z dne 13. februarja 1980 je

dovolilo tudi intervencijo Komisije v podporo predlogom Sveta.

4 Svet

je ugovarjal dopustnosti tožbe in dopustnosti intervencije v podporo

tožeče stranke. Podredno je predlagal, naj se tožba zavrne kot

neutemeljena.

5 Pred

preučitvijo vprašanj o nedopustnosti, ki jih navaja Svet, in tožbenih

razlogov tožeče stranke je treba opozoriti na potek sprejemanja sporne

uredbe in njeno vsebino.

6 S

sodbo z dne 25.oktobra 1978 v združenih zadevah 103 in 145/77 (Royal

Scholten Honig (Holdings) Ltd/Intervention Board for Agricultural

Produce; Tunnel Refineries Ltd/Intervention Board for Agricultural

Produce, Recueil 1978, str. 2037) je Sodišče razsodilo, da je Uredba

Sveta št.1111/77 z dne 17. maja 1977 o splošnih določbah o izoglukozi,

(UL L 134, str.4) nična v delih, kjer v členih 8 in 9 predpisuje

proizvodni prelevman za proizvodnjo izoglukoze v višini 5 enot na 100 kg

suhe mase za tržno leto za sladkor 1977–78. Sodišče je ugotovilo, da

ureditev, ki jo predpisujeta omenjena člena, krši splošno načelo enakega

obravnavanja (v tem primeru med proizvajalci sladkorja in proizvajalci

izoglukoze), prepoved diskriminacije, ki jo določa člen 40(3) Pogodbe,

pa je njegov konkreten izraz. Vendar je Sodišče po drugi strani dodalo,

da njegova sodba Svetu prepušča možnost, da po svoji presoji sprejme

potrebne ukrepe, skladne s pravom Skupnosti, za zagotovitev normalnega

delovanja trga sladil.

7 Po

izdaji te sodbe je Komisija 7. marca 1979 Svetu predložila predlog

sprememb Uredbe št. 1111/77. Svet je v dopisu z dne 19. marca 1979,

naslovljenem na Parlament, ki ga je ta prejel 22. marca 1979, tega

prosil, naj v skladu s členom 43(2), tretji pododstavek, Pogodbe sprejme

mnenje o tej uredbi. V dopisu Svet navaja, da

„Ta

predlog upošteva stanje, ki je nastalo kot posledica sodbe Sodišča z

dne 25. oktobra 1978, v pričakovanju sprejetja novega režima na

trgu sladil, ki mora začeti veljati 1. julija 1980 […]. Ker bi uredba

morala začeti veljati julija 1979, je Svet prosil Parlament, naj na

aprilski seji sprejme mnenje o tem predlogu.“

8 Nujnost

posvetovanja s Parlamentom, za katerega je Svet prosil v dopisu, izhaja

iz dejstva, da je bil namen predloga uredbe, z odpravo neenakega

obravnavanja proizvajalcev sladkorja in izoglukoze, da bi za proizvodnjo

izoglukoze veljali podobni predpisi, kakor so, v smislu skupne ureditve

trga sladkorja, ki jo predpisuje Uredba Sveta št. 3330/74 z dne 19.

decembra 1974 (UL L 369, str. 1), do 30. junija 1980 veljali za

proizvodnjo sladkorja. Do tega datuma je bilo treba predvsem vzpostaviti

prehodni režim proizvodnih kvot za izoglukozo, ki naj bi se začel

uporabljati 1. julija1979, ko se je začelo novo tržno leto za sladkor.

9 Predsednik

Parlamenta je zadevo takoj predal v vsebinsko obravnavanje odboru za

kmetijstvo, za mnenje pa je prosil odbor za proračun. Odbor za proračun

je mnenje predložil odboru za kmetijstvo 10. aprila 1979. Odbor za

kmetijstvo je 9. maja 1979 sprejel predlog poročevalca za sprejetje

resolucije. Poročilo in osnutek resolucije odbora za kmetijstvo je

Parlament obravnaval na seji 10. maja 1979. Na seji 11. maja je

Parlament zavrnil predlog resolucije in ga vrnil odboru za kmetijstvo v

ponovno obravnavanje.

10 Parlamentarno

zasedanje od 7. do 11. maja 1979 bi moralo biti zadnje pred

ustanovitveno sejo novega Parlamenta, ki je bil izvoljen na splošnih,

neposrednih volitvah 17. julija 1979 v skladu z aktom o volitvah

predstavnikov Skupščine s splošnimi neposrednim volitvami. Predsedstvo

Parlamenta je namreč na seji 1. marca 1979 sklenilo, da v obdobju

med majsko in julijsko sejo ne bo sklicevalo dodatnih zasedanj

Parlamenta. Vendar pa je predsedstvo Parlamenta v razširjeni sestavi

odločilo,

• „da lahko Svet in Komisija, če menita, da je treba predvideti dodatno sejo

Parlamenta v skladu s členom 1(4) Poslovnika, predlagata sklic

Parlamenta; taka dodatna seja se lahko skliče samo za obravnavanje

poročil, sprejetih glede nujnih posvetovanj.“

Na sestanku 10. maja 1979 naj bi predsedstvo Parlamenta potrdilo naslednja stališča:

• „potrjuje stališče, ki ga je zavzelo na prej omenjenem sestanku, na katerem je sklenilo, da v obdobju od zadnje seje zdajšnjega Parlamenta do ustanovitvene seje novega Parlamenta, ki bo izvoljen na splošnih, neposrednih volitvah, ne bo sklicevalo dodatnih sej, ob upoštevanju dejstva, da lahko večina poslancev, Svet ali Komisija v skladu s členom 1(4) Poslovnika zahtevajo sklic izrednega zasedanja Parlamenta;
• ob upoštevanju določb člena 139 Pogodbe EGS je sklenjeno, da se v primeru, če bi bila predsedniku predložena taka zahteva, predsedstvo sestane in zahtevo preuči v razširjeni sestavi.“ 11 Svet je 25. junija 1979 na predlog Komisije, pri čemer ni prejel zahtevanega mnenja Parlamenta, sprejel Uredbo št. 1293/79 o spremembah Uredbe št. 1111/77. Tretja pravna podlaga v preambuli Uredbe št. 1293/79 navaja posvetovanje s Skupščino. Svet je odsotnost mnenja Parlamenta zabeležil z navedbo v tretji uvodni izjavi uredbe, da „Skupščina, ki je bila 19. marca 1979 zaprošena za mnenje, na majskem zasedanju mnenja ni sprejela in je zadevo prepustila novemu sklicu“. 12 Sodišču se predlaga, naj Uredbo št. 1293/79 razglasi za nično v delu, ki spreminja Uredbo št. 1111/77.

Dopustnost tožbe

13 Svet

meni, da je tožba nedopustna, saj je vložena zoper uredbo, ne da bi

bili izpolnjeni pogoji iz člena 173, druga alinea, Pogodbe. Izpodbijani

akt po mnenju Sveta ni odločba, sprejeta v obliki uredbe, in ne zadeva

tožnika ne neposredno ne posamično. Tožeča stranka po drugi strani trdi,

da je izpodbijana uredba skupek posameznih odločb, od katerih se ena

nanaša na tožečo stranko in ga zadeva tako neposredno kot posamično.

14 Člen

9(1), (2) in (3) Uredbe št. 1111/77, kot je bila spremenjena s členom 3

Uredbe št. 1293/79, določa:

„1.Osnovna

kvota se določi za vsako podjetje, ki se ukvarja s proizvodnjo

izoglukoze, ustanovljeno v Skupnosti, in sicer za obdobje, ki ga določa

člen 8(1).

Ne glede na odstavek 3 je osnovna

kvota za vsako zadevno podjetje v obdobju od 1. novembra 1978 do 30.

aprila 1979 enaka dvojni vrednosti njene proizvodnje v smislu te uredbe.

2Poleg osnovne kvote je za vsako

podjetje določena maksimalna kvota, ki je enaka koeficientu njene

osnovne kvote. Ta koeficient je za obdobje od 1. julija 1979 do 30.

junija 1980 določen v členu 25(2), druga alinea, Uredbe (EGS)

št. 3330/74.

3Osnovno kvoto, ki jo

določa odstavek 1, je mogoče, če je potrebno, popraviti tako, da

maksimalna kvota, določena v skladu z odstavkom 2:

• ne presega 85 %,
• ni nižja od 65 % letne tehnične proizvodne zmogljivosti zadevnega podjetja. 15 V skladu s členom 9(4) so osnovne kvote, določene na podlagi odstavkov 1 in 3, posamično dodeljene za vsako podjetje, kot je zapisano v Prilogi št. II. Ta priloga, ki je sestavni del člena 9, določa, da znaša osnovna kvota tožeče stranke 15.887 ton. 16 Iz tega izhaja, da člen 9(4) Uredbe št. 1111/77 (spremenjene s členom 3

Uredbe št. 12963/79) – v povezavi s Prilogo št. II – upošteva

merila, navedena v členu 9, od (1) do (3), za vsako posamično zadevno

podjetje, na katero se ta merila nanašajo in ga torej zadevajo

neposredno in posamično. Uredba št. 1293/79 je torej akt, zoper katerega

lahko podjetja, ki proizvajajo izoglukozo, vložijo tožbo za razglasitev

ničnosti v skladu s členom 173, druga alinea, Pogodbe.

Dopustnost intervencije Parlamenta

17 Svet

dvomi, da Parlament lahko prostovoljno intervenira v sporu, ki ga

obravnava Sodišče. Meni, da je tako pravico do intervencije mogoče

enačiti z aktivno legitimacijo za vložitev tožbe, ki pa je splošna

sistematika Pogodbe Parlamentu ne priznava. V tem pogledu navaja, da

člen 173 Pogodbe Parlamenta ne navaja med institucijami, ki lahko

predlagajo razglasitev ničnosti akta, in da tudi člen 20 Statuta Sodišča

tega ne omenja med institucijami, ki v okviru postopkov predhodnega

odločanja iz člena 177 lahko predložijo stališča.

18 Člen 37 Statuta Sodišča določa, da:

„Države članice in institucije Skupnosti lahko intervenirajo v postopku, ki poteka pred Sodiščem.

Enako

velja za vse osebe, ki izkažejo upravičen interes za rešitev spora,

predloženega Sodišču, z izjemo sporov med državami članicami, med

institucijami Skupnosti ali med državami članicami in institucijami

Skupnosti.

Predlogi v intervencijski vlogi morajo biti v podporo predlogov ene od strank.“

19 Prvi

odstavek tega člena daje vsem institucijam Skupnosti enako pravico do

intervencije. Te pravice ni mogoče nobeni od njih omejiti, ne da bi

ogrozili njen institucionalni položaj, določen po Pogodbi, zlasti v

členu 4(1).

20 Svet

podredno trdi, da tudi če bi bila Parlamentu priznana pravica do

intervencije, bi morala ta temeljiti na izkazanem pravnem interesu. Ta

interes se sicer predpostavlja, kar pa ne preprečuje Sodišču, da glede

na okoliščine primera preveri, ali je podan. Svet trdi, da bi v

konkretnem primeru Sodišče, če bi to preverjalo, moralo ugotoviti, da

Parlament nima pravnega interesa za rešitev spora.

21 Ta

razlog je treba zavrniti, ker je v nasprotju z določbami člena 37

Statuta Sodišča. Čeprav člen 37, drugi pododstavek, Statuta Sodišča

določa, da osebe, ki niso države ali institucije, ne morejo

intervenirati v postopku, ki poteka pred Sodiščem, če ne izkažejo

pravnega interesa za razrešitev spora, pa v skladu s členom 37, prvi

pododstavek, za institucije in torej za Parlament ta pogoj ne velja.

Kršitev načela enakega obravnavanja

22 Sodišče

je v zgoraj navedeni sodbi v združenih zadevah 103 in 145/77

razglasilo, da Uredba št.1111/77 krši načelo enakega obravnavanja.

Sodišče je ugotovilo, da so bile dajatve, naložene proizvajalcem

izoglukoze, bistveno višje, čeprav je položaj proizvajalcev sladkorja in

izoglukoze primerljiv. Po sodbi Sodišča je Svet z Uredbo št. 1293/79

spremenil Uredbo št. 1111/77 tako, da je za izoglukozo predpisal podoben

sistem kvot, kakor je veljal za sladkor.

23 Tožeča

stranka zatrjuje, da tudi nova uredba krši načelo enakega obravnavanja.

Po njenem mnenju uredba po eni strani predpisuje podobna pravila za

različne primere, po drugi strani pa med obema sistemoma ohranja

razlike, ki povzročajo neenako obravnavanje v enakih primerih.

24 Že

dejstvo, da tožeč stranka meni, da lahko hkrati predloži obe trditvi,

kaže na zapletenost položaja, v katerem sta trga izoglukoze in sladkorja

primerljiva, pri čemer pa nista enaka.

25 Kadar

izvajanje kmetijske politike Skupnosti s strani Sveta vključuje potrebo

po preučitvi zapletenega ekonomskega položaja, se njegova diskrecijska

pravica ne nanaša zgolj na vrsto in obseg ukrepov, ki jih je sprejme,

ampak v določeni meri tudi na ugotavljanje temeljnih podatkov v tem

smislu, da se Svet glede na okoliščine primera lahko opre na splošne

ugotovitve. Ko preverja izvajanje take diskrecije, se mora nadzor

Sodišča omejiti na to, da preuči, ali zadevni ukrep ni obremenjen z

očitno napako ali zlorabo pooblastil oziroma da zadevni organ ni očitno

prekoračil pooblastila za odločanje po prostem preudarku.

26 Ob

upoštevanju dejstva, da je proizvodnja izoglukoze igrala pomembno vlogo

pri nastanku presežkov sladkorja in da je Svet lahko sprejel

restriktivne ukrepe glede te proizvodnje, je Svet pristojen, da v okviru

kmetijske politike sprejme vse ukrepe, ki se mu zdijo potrebni, pri

čemer pa mora upoštevati podobnost in medsebojno soodvisnost obeh trgov

ter posebnosti trga izoglukoze.

27 To

zlasti velja, ker je moral Svet zaradi zapletenega problema, ki se je

pojavil zaradi proizvodnje izoglukoze in njenega vpliva na politiko

Skupnosti na področju proizvodnje sladkorja, v zelo kratkem času

sprejeti prehodne pravila za nov trg v polnem razvoju. V navedenih

okoliščinah ni dokazano, da je Svet s sprejetjem Uredbe št. 1293/79

prekoračil pooblastilo za odločanje po prostem preudarku.

Kršitev načela sorazmernosti

28 Po

mnenju tožeče stranke kvota, ki ji je bila določena s Prilogo št. II k

Uredbi št. 1111/77, še zdaleč ni dovolj velika. Določitev kvote

glede na proizvodnjo, realizirano v obdobju od 1. novembra 1978 do 30.

aprila 1979, namreč ni upoštevala sezonskih odstopanj in dejstva, da je

bila v tem obdobju proizvodnja omejena zaradi negotovega položaja, v

katerem se je znašla tožeča stranka, glede ureditve, ki jo bo Skupnost

izvajala po sodbi Sodišča v zgoraj navedenih zadevah, in zaradi stališča

francoskih oblasti, ki so odobrile uporabo izoglukoze šele z odlokom z

dne 9. avgusta 1979. Z morebitnim popravkom kvot glede na letne tehnične

zmogljivosti bi po mnenju tožeče stranke oškodovali podjetja, ki so

tako kot njeno do razjasnitve položaja odložila nove naložbe. Zaradi teh

kvot je kakršna koli konkurenca nemogoča.

29 V

zvezi s tem je treba poudariti, da je določitev kvot na temelju

referenčnega obdobja povsem običajna v pravu Skupnosti in primerna za

nadzor nad proizvodnjo v določenem sektorju. Po drugi strani tožeča

stranka z ničimer ni podprla svojih trditev, da je bila prisiljena

omejiti proizvodnjo. Treba pa je omeniti tudi to, da se po navedeni

sodbi prvotno predvidena dajatev ni več odmerjala.

30 V

vsakem primeru od Sveta ni mogoče pričakovati, da bo pri sprejemanju

ukrepov v splošnem interesu za to, da se prepreči, da bi nenadzorovana

proizvodnja izoglukoze ogrozila politiko Skupnosti na področju

proizvodnje sladkorja, upošteval namere, poslovne cilje in notranjo

politiko posameznega podjetja.

31 Končno,

tožeča stranka, ki kvote, ki ji je bila določena za tržno leto, ni v

celoti izkoristila, se ne more sklicevati na to, da dodeljena kvota

omejuje njene konkurenčne možnosti.

Kršitev postopkovnih pravil

32 Tožeča

stranka in Parlament v vlogi intervenienta trdita, da je, ker je Svet

sprejel spremembo Uredbe št. 1111/77, pri čemer ni spoštoval postopka

posvetovanja, ki ga določa člen 43, druga alinea, Pogodbe, ta uredba

zaradi bistvenih kršitev postopka nična.

33 Posvetovanje,

ki ga določa člen 43(2), tretja alinea, in druge podobne določbe v

Pogodbi, Parlamentu dejansko omogoča sodelovanje v zakonodajnem postopku

Skupnosti. Ta pristojnost bistveno prispeva k institucionalnemu

ravnovesju, ki ga določa Pogodba. Čeprav omejeno, ta pristojnost na

ravni Skupnosti izraža temeljno demokratično načelo, po katerem ljudstvo

po svojem predstavniku v skupščini sodeluje pri izvajanju oblasti.

Uzakonjeno posvetovanje v Parlamentu v primerih, ki jih določa Pogodba,

je torej bistveno postopkovno pravilo, katerega kršitev ima za posledico

ničnost zadevnega pravnega akta.

34 Poudariti

je treba, da spoštovanje te zahteve pomeni, da mora Parlament podati

svoje mnenje. Ni namreč mogoče zavzeti stališča, da je zahteva

izpolnjena že s tem, da Svet zaprosi za mnenje. Svet se je torej motil,

ko je v sklicevanju v preambuli Uredbe št. 1293/79 navedel, da je bilo

posvetovanje s Parlamentom opravljeno.

35 Svet

ni ugovarjal temu, da je posvetovanje s Parlamentom bistveni del

postopka. Trdi pa, da je v okoliščinah tega primera Parlament s svojim

ravnanjem sam onemogočil izpolnitev te zahteve, zaradi česar se ne more

sklicevati na njeno nespoštovanje.

36 Ne

glede na načelna vprašanja, ki jih je s tem argumentom sprožil Svet,

zadostuje ugotovitev, da Svet 25. junija 1979, ko je sprejel Uredbo št.

1293/79, ki spreminja Uredbo št. 1111/77, brez pridobljenega mnenja

Parlamenta, ni izčrpal vseh možnosti za pridobitev predhodnega mnenja

Parlamenta. Ni namreč zahteval uvedbe nujnega postopka, ki ga predvideva

Poslovnik Parlamenta, čeprav je to možnost izkoristil na drugih

področjih in v zvezi z drugimi osnutki uredb. Poleg tega bi Svet lahko

izkoristil možnost, ki mu jo ponuja člen 139 Pogodbe, in zahteval sklic

izrednega zasedanja Parlamenta; še toliko bolj, ker ga je na to možnost

1marca in 10. maja 1979 opozorilo predsedstvo Parlamenta.

37 Iz

tega izhaja, da je treba glede na to, da mnenje Parlamenta, ki ga

zahteva določba člena 43 Pogodbe, ni bilo podano, Uredbo št. 1293/79, ki

spreminja Uredbo Sveta št. 1111/77, razglasiti za nično, ne da bi to

posegalo v pooblastilo Sveta, da po tej sodbi sprejme vse ustrezne

ukrepe, v skladu s členom 176(1) Pogodbe.

Stroški

38 V

skladu s členom 69(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo

stroškov, če so bili ti priglašeni.

39 V

obravnavani zadevi tožeča stranka in intervenienta niso predlagali, naj

se Svetu naloži plačilo stroškov. Čeprav Svet s predlogi ni uspel,

vsaka stranka nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE

razsodilo:

1) Uredba št. 1293/79 (UL L 162, str. 10, popravek v UL L 176, str. 37), ki

spreminja Uredbo št. 1111/77 (UL L 134, str. 4), se razglasi za nično.

2) Vsaka stranka nosi svoje stroške. Kutscher

Pescatore

Koopmans

Mertens de Wilmars

Mackenzie Stuart

O’Keeffe

Bosco

Touffait

Due

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 29. oktobra 1980.

Sodni tajnik

Predsednik

A. Van Houtte

H. Kutscher

* Jezik postopka: francoščina.